fbpx

Pusti na mizi

IMG_5553obrezanaZ otrokom se navadimo, da mu pustimo in postavimo igrače na vidno mesto. Prav tako vse drugo, kar bi radi imeli na dosegu roke v življenju z dojenčkom in malčkom – plenice, slinčke, kreme, voziček …

V hiši, kjer živi dojenček, je to dejstvo skorajda nemogoče skriti.

Zdaj pa mi povej, koliko se vidi navzven to, kar želiš ti početi? Pustiš kdaj na mizi zvezek z dnevniškimi zapiski, škarje in lepilo, barvice in kolaž papir za svoje ustvarjanje? Imaš pri roki knjigo, da jo vzameš in prebereš vsaj stavek v prosti minuti? Ali imaš kje na robu omare lepo obleko, ki si jo že dolgo želiš obleči? Maskaro na kopalniški polici, ker trepalnice vzamejo še manj časa kot previjanje? Je tvoj najljubši cd v glasbenem stolpu?

V moji nakupovalni vrečki se dostikrat znajdejo še dobra revija in mapa z vajami. Kaj pa če grem še na čaj?

Daj, izkoristi svojo skrbnost pri pripravah še zase! Vse si lahko “nastaviš”, da si le skrajšaš čas in pot do lepega trenutka. Otroci te bodo radi posnemali.

Nova smer

firststepNa začetku novega leta se je morda dobro spomniti, da je nova smer na začetku le malo vidna – samo za nekaj stopinj obrnjen korak, sicer pa se zdi, da stopamo na istem mestu. Resnična razsežnost nove poti se pokaže šele po mnogih korakih, urah, dnevih in tednih od trenutka, ko smo odrinili.

A pametno jo je dobro nameriti.

Časovna luknja

IMG_9121Počitniški dnevi, ko ni strogo določeno, kaj naj bi počeli (kar me izredno veseli), mi pomenijo posebne vrste časovno luknjo. Ne vem točno, ali bi hitela postoriti kaj od tega, česar mi še v tem letu ni uspelo, naj načrtujem novo ali predvsem užijem sedanji čas, današnji dan, tak, kakršen mi je podarjen.

Mejo med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo mi še dodatno zabrisujejo snežna belina, domače jaslice, znane vonjave in lastna nagnjenost, da se zatopim v svoje misli, se sprehajam med časovnimi dimenzijami, obujam stara in nova hrepenenja.

Želja po tem, da bi izrazila, česar mi je polno srce, mi skoraj ne da dihati. Da, človek si včasih želi, da bi zares lahko zamrznil čas. Zaenkrat poznam samo nekaj načinov, kako to storiti, kako ujeti čas in ga ponesti s seboj. S fotografijo, s pisanjem, s spominki in vpijanjem trenutka vase z vsemi čuti (ki nas kot magdalenice nekoč lahko ponesejo nazaj). Naj ostane tako lepo.

Praznični maraton

Naporni prazniki. Veliko jedi, običajev, druženja.

Naj me ne samo praznijo. Lahko si vzamem odmor za samoten sprehod, v obrede vključim iskreno refleksijo in molitev, na druženjih spodbudim poglobljen pogovor.

Naj ne bodo samo na zunaj družinski.

Lahko možu zaupam, kako se počutim, česa si na tihem želim, kaj cenim pri njem. Za katere spremembe sem hvaležna. Katere družinske navade prepoznavam za dobre, kaj bi rada vnesla na novo. Se posvetovala o strategiji.

Končno sem odrasla in lahko odločam, ne le čakam z lačnimi očmi in odprtimi rokami.

Kako se počutim v porodnišnični halji?

Preoblačenje v porodnišnično haljo pri porodu. Neškodljiv način, kako obvarovati lepa oblačila pred madeži ali prvi korak v kaskado posegov? Doula Maria Pokluda razmišlja o tem, kako preprosto obleka vpliva na to, kako se pri porodu počutimo. 

4752619853_8b5e212ec6

Oh, ljubka porodnišnična halja. Ni lepa na pogled in za mame, ki nameravajo dojiti, ni ravno priročna, ko je dojenček enkrat tukaj. A  preoblačenje v haljo je eden od prvih ritualov, ko pridemo rodit v porodnišnico. Večina žensk sploh ne pomišlja, oblečejo si pač tisto, kar jim v porodnišnici ponudijo. Toda ali je halja dobra ali slaba stvar za porodnico?

Za nekatere je porodnišnična halja odličen pripomoček, kako opraviti z različnimi telesnimi izločki, ki so prisotni pri porodu. Ko je poroda konec, jo slečemo, nevidno izgine in staršem se nikoli ni treba ukvarjati s pranjem, ki bi sicer sledilo … Tako kot v Las Vegasu – karkoli se zgodi, ostane tam.

Drugim pa porodnišnična halja pomeni nekaj povsem drugega … to je prvi poseg pri porodu. Ko si porodnica sleče svoja oblačila, postane pacientka v uniformi, ki jo loči od “civilne” populacije tistih, ki niso hospitalizirani. Uniforma jo učinkovito spremeni v pacientko in neaktivno udeleženko pri porajanju njenega otroka. Zato tej mami halja pomeni izgubo občutka zase in morda celo izgubo svojega glasu pri porodu.

Ali je porodnišnična halja nujna za porod? Seveda ne. Če vam je halja všeč, jo sprejmite v vsej njeni privlačnosti razporka na hrbtu. Če pa se vam zdi zastarela, neudobna, nespodobna ali kakorkoli nadležna, je ne nosite. V porodnišnici ne bodo užaljeni, če ostanete v svojih oblačilih ali jih med porodom celo večkrat zamenjate.

Veliko žensk si nadene športni modrček, top ali celo kopalke, če nameravajo roditi v kadi ali pod tušem. Obstajajo celo podjetja, ki prodajajo oblačila za porod, kot so lepe kombineže ali obleke, oblikovane tako, da omogočajo dostop za medicinsko opremo, kadar je potrebna. Če obleko povsem izpustite, ne pomeni, da se dajete na razstavo in ta opcija vedno obstaja.

8586459893_3c79e99c6a

Odločitev, ali bomo oblekli porodnišnično haljo ali ne, je ena prvih, ki jih bo porodnica sprejela pri porodu in ta je v primerjavi z drugimi precej nekontroverzna. Preprosto povejte babici, da boste prinesli s seboj svoja oblačila ali da bi nosili tista, ki jih imate na sebi. Na neki točki bo osebje verjetno potrebovalo dostop do nekaterih predelov pod obleko, vendar se z lahkoto slečemo, ko pride čas za to.

Skratka, ko boste rojevali, nosite tisto, v čemer se počutite močna, sposobna in lepa mama, kar tudi ste. Nadenite si oblačila, ki polepšajo porodno izkušnjo. Odločitev, kaj boste nosili, je morda ena bolj banalnih v primerjavi z vsemi, ki jih boste sprejeli tisti dan, vendar je lahko prvi korak k bolj opolnomočenemu porodu.

Vir: mothering.com

Hrepenenje po …

100_0580
počutim se kot krevljasta svečka na sicer zelo lepem adventnem venčku

Morda se spominjate filma Pravzaprav ljubezen, britanske uspešnice iz leta 2003, ki opisuje (pred)božično dogajanje pri osmih različnih osebah oziroma parih. Te dni mi prihajajo na misel različni prizori in sprašujem se, zakaj me je hrepenenje, ki veje iz tega filma, tako zelo nagovorilo.

Kaj si želimo za božič?

Opazovala sem se v teh dneh, ko sem pripravljala različne praznične podrobnosti in krmarila med nepredvidljivimi, a večkrat zahtevnimi dogodki vsakdana.

Kaj mi bo dalo tisti občutek, po katerem tako hrepenim? Sprejetosti, slišanosti, pripadnosti, domačnosti, topline, nahranjenosti, spočitosti, miru. Objema ljubljenih oseb. Ali bolje – kdo mi ga bo dal? Včasih dobim vtis, da bi si ga morala kar sama priskrbeti, prislužiti, kupiti, prigarati, pričarati?? Gotovo se motim. Karkoli bom storila, občutek ne bo prišel sam od sebe.

Filmski junaki so se sicer poštno potrudili za osebo, katere naklonjenosti so si želeli. Da ne govorim, kaj vse so žrtvovali resnični protagonisti božične noči. Kaj sem pripravljena tvegati jaz?

Še nekaj kratkih let

face-2iStock_000006543160Small… imam, dokler še lahko razberem čustva z otroških obrazov. Le malo več jih moram opazovati in se dejansko odzvati na tisto, kar preberem.

Prekmalu se bodo naučili skrivati, kar čutijo. In kaj bom potem brez te osnovne abecede njihovega notranjega sveta?

Dnevna doza

Daily-Dose1Vsak potrebuje dnevni odmerek poživitve. To nas dela žive. 

Vprašanje je le, ali mi poženejo kri po žilah poživitveni nadomestki ali pristne dejavnosti.

Priložnosti so na dlani:

  • tek
  • ples
  • kava
  • spanec
  • cigareti
  • komercialna glasba
  • lepa pesem
  • molitev
  • tableta
  • petje
  • pisanje
  • alkohol
  • pogovor
  • sprehod
  • druženje
  • zrenje v zaslon
  • knjiga
  • igra
  • nakupovanje
  • nega telesa
  • gibanje
  • … *

Izbiram sama.

* (večine stvari ni na seznamu)

S Katanci bom na zeleni veji

IMG_5465Nekako verjamem, da bom na zeleni veji, ko bom z otroki lahko igrala Naseljence otoka Katan. Ali potapljanje ladjic. Ali vislice. Ali monopoli. Ali šah. Ali bolhce. Morda si obetam, da bom sedaj lahko skupaj z njimi izdelala strategijo, kako premagati sovražnike srečnega družinskega življenja.

Življenje z “gavnarji”

sugar-and-hyperactivity-in-your-child-300x198“Tvoji otroci so pa res gavnarji! Občudujem te, kako zmoreš!”

Če bi vseskozi verjela v to misel, mi ne bi uspevalo. Ne morem imeti otroka za neobvladljivega, divjega, tujega, sovražnega, in hkrati biti z njim v dobrem stiku.

V njem moram videti tisto, kar bi rad izrazil, pa četudi z glasnostjo, živahnim gibanjem, včasih s posmehom, z grobostjo.

Naučiti ga moram v sebi gojiti in ceniti žlahtno ter sprejeti in krotiti kruto.