MAMA, A ŠE VEDNO JAZ

Imela sem žive sanje. Bila sem nekje daleč v divjini v nerazvitem svetu in se učila preživetja. Skakala sem na glavo v vodo in z golimi rokami lovila ribe. Iz suhega listja in trsk sem brez vžigalnika netila ogenj. Kako dober občutek je bil, ko mi je uspevalo! Ko sem si lahko spekla ribico, ki je še malo prej drsela pred menoj v vodi in sva se obe potapljali v sinjo modrino. Ko je po dolgem trudu prasnilo in sem si pogrela roke ob ognju.

Tako se počutim, kadar sem v situaciji, ko se moram znajti sama s svojimi štirimi fanti in mi to uspeva. Zdi se, da je nemogoče in kdo se bo danes to šel. A občutek, da znam sama voditi kolesarsko četico po cesti, jih spodbuditi, da poskrbijo za obveznosti, jih usmeriti v dobro družbo in igro v zelenju in na svežem zraku, zvečer spraviti v posteljo z umitimi zobmi, brez klopov pod pazduho in prijetno utrujene s pravljico v ušesih, se lahko primerja zares samo s ponosom nekoga, ki je ustvaril kanček civilizacije sredi divjine.

V parku se mi je dvakrat zapored na list papirja in na roko prikradel pajkec. Simpatičen, majhen, nedolžen pajkec. Če bi bil večji, kosmatejši, bolj vsiljiv, bi se ga ustrašila, saj se z njegovo širšo družino ne razumem najbolje. Tako pa sem ga nekaj časa celo pustila, da se je premikal po zvezku in po rokavu jopice. Morala sem se zadrževati, da ga nisem takoj odpihnila.

Presenetilo me je, kako se je le malo po malo premikal in se večkrat po nekaj korakih stisnil v kepico. Šele ko je začutil, da je spet varno, je razširil nožice in šel še malo naprej.

Zdelo se mi je, da je podoben mojim mislim, ki jih želim zapisati. Nepričakovano se od nekje priplazijo, običajno sem preveč zaposlena, da bi jih opazila; če jih zaznam, sem tako samokritična, da jih strmo motrim in presojam, ali so sploh primerne, da živijo; če so večje, kosmatejše in glasnejše, se jih ustrašim in pri priči izženem iz svoje glave; in še tako, tudi če preživijo stik z mojo zavestjo, ostajajo sramežljive in le malo po malo se bližajo papirju, ki ga držim v rokah.

Zanimivo, da mi ravno pajkec predstavlja občutke, s katerimi si želim postati domača – se s številnimi zanimanji (nogicami) premikati po svetu; si najti kotiček zase; splesti mrežo dobrega; se kdaj pa kdaj nasititi s kakšno muho. Doma smo take nedolžne duše – neusmiljeno posesali. Kaj delam danes?

Postalo mi je važno, da slišim in upoštevam drobne željice, ki se mi prebudijo čez dan. Ne samo, kaj moram narediti, ampak kaj bi bilo lepo, če bi se zgodilo v tem dnevu. Večinoma se nanašajo na lepoto življenja in na nego telesa. Za koga je mogoče to nekaj nujnega in brez težav vključijo v opravila, ampak zame marsikaj pomeni luksuz.

Danes zjutraj sem vzela poseben post-it listek, posebne barve, ne z vrha kupčka, in nanj med drugim napisala, da bi jedla ribe za kosilo (čeprav danes v našem kraju ni možnosti za nakup svežih) in da bi rada šla po marjetice (ves teden jih že občudujem od daleč), vendar dežuje. Prejle je pozvonilo in na vratih je bila prijateljica s šopkom marjetic – včeraj jih je med tekom nabrala zame!

Če to ni neverjetno!

Pogosto se sprašujem, zakaj se kakšne zadeve lahko lotim z navdušenjem, pri drugih pa se mi stvari nikamor ne premaknejo. Mislim, da smo si v tem zelo podobni tako odrasli kot otroci.

Ugotovila sem, da včasih manjka ali ne ustreza samo kakšna podrobnost, ki pa se je ne zavedam. Zagonetno si je postaviti pravo vprašanje, ki bo naslovilo tisto podrobnost, da jo bom lahko zaznala in spremenila.

Pravkar sem se vrnila z ribolova.

Na gugalnem stolu. S knjigo, kazalko, listom, mapo in kulijem v rokah.

Lovila sem ideje. Vem, zapravljanje časa. A edini način, da bi ujela kakšno večjo. Tako hranljivo.

“Ideje so kot ribe. Če hočete loviti majhne, lahko ostanete v plitvi vodi. Če pa hočete uloviti veliko, morate v globino.” David Lynch

Ko se mi na nekem področju dolgo nič ne premakne (zaradi pomanjkanja časa, notranjih ovir, neznanja, negotovosti, odpora, zunanjih ovir, …),  poskušam naslednje:

• zgodaj vstanem
• začnem pri najlažjem/najbolj navdihujočem/najbolj jasnem delu
• si postavim mejnik
• grem na koristno delavnico
• grem na duhovni odmik
• preberem priročnik
• prosim za pomoč
• se pogovorim s podporno osebo
• pustim nekaj časa pri miru
• razdelim na manjša opravila
• si postavljam vprašanja z različnih zornih kotov
• berem navdihujoča pričevanja ljudi, ki jim je uspelo
• si zapisujem misli in občutke
• izvedem možgansko nevihto
• ustanovim podporno skupino
• se nežneje nagovarjam ob zastojih
• postavim prioritete in jih branim pred drugimi
• …

Verjamem vase!

V knjigi Susan Cain Tihi: Moč introventnih ljudi v svetu, ki ne zna molčati sem prvič prebrala o konceptu restorativnih niš – drobnih trenutkov, ko si lahko ljudje, ki smo po naravi bolj zaprti vase in nam je mučno biti dolgo v družbi, najdemo čas in prostor, kjer pridemo k sebi, zadihamo, se okrepimo, naužijemo malo tišine in miru.

Tega se zdaj držim, kadar grem na izobraževalne in druge dogodke, pomembne za moj poklic, a so mi, če trajajo dolgo in srečam zelo veliko ljudi, tudi močno naporni.

Zanimivo je, kako zdaj včasih po prihodu domov čutim, kot da bi imela neke nevidne migetalke, koreninice, ki bi se lahko končno sprostile, ker imajo več prostora in jim ni treba nenehno zaznavati tujih ljudi in občutij drugih, ampak se lahko osredotočijo nase. Manj sem izčrpana, če vnesem takšne odmore že sproti.

Zame restorativna niša pomeni med drugim: topel obrok; sprehod v samoti in razmisleku; stopiti na zrak, pod drevesa, v zelenje; mirna vožnja; branje navdihujočega besedila; poslušanje pomirjujoče in sproščujoče glasbe; gibalna igra z otrokom; drobna hišna opravila, urejanje, pospravljanje; zapisovanje misli.