Nezaslišano!

Pozabiti, da si mama?!

Zadnjič se mi je v spontani objavi na socialnem omrežju zapisalo: “KAJ MI POLEPŠA DAN?
Obisk knjižnice. Malo miru, ko za pol urice pozabim, da sem mama, kaj moram, kaj je treba… Ko se potopim v svet črk in jezika… Ko snujem nove vsebine. Ko razmišljam … Ob knjigi se mi razširi obzorje, zadiham, vidim sebe, svet in življenje v drugi luči …”

Takoj me je zalil sram. Kritiki v meni so zavreščali: “Kaj?! Pozabiš, da si mama? Saj to je nezaslišano! Halo, od tebe je odvisnih šest nebogljenih, mladoletnih otrok, ti pa pozabiš nanje?!” 
Prav nič ni pomagalo, da mi je eden od njih (in to celo tisti najbolj živahen, ki res ne zna biti tiho) pet minut kasneje že delal družbo in se je torej tisti blaženi občutek miru in samote v trenutku razblinil. Škoda je bila že narejena. “Kaj si bodo pa mislili? Da si upaš takole promovirati pozabljanje otrok. Mama si do konca življenja. Prav nič te ne more razrešiti te tvoje naloge. Amen.” 

A bolj ko sem razmišljala o tem, bolj se mi je jasnilo, da je ravno to že od vsega začetka srž mojega doživljanja. Spomnim se, da sem se najbolj jasno zavedela, da sem mama, v trenutku, ko sem šla na sprehod s prvim otrokom v vozičku in sem na polju za nekaj sekund spustila ročaj vozička, se za korak ali dva umaknila od njega ter se zazrla proti goram. Ali je to mogoče? Mama sem. Nisva več eno, ne nosim ga več v trebuščku, kot sem ga devet mesecev. Tamle je, samostojna oseba. In jaz smem biti njegova mama. Nedojemljivo.

Zdi se mi, da najbolj jasno čutim, kaj je moje poslanstvo, ko doživim odsotnost tistega, kar me najbolj zaposluje. Kot je vsebina fotografije najbolj jasna na njenem negativu, nasprotnem posnetku njene končne podobe. In za svojo pristno identito matere moram nujno najti trenutke v dnevu, tednu, ko prosto zadiham in se začutim, kdo sem. Jaz. Mama, a še vedno jaz. 

Ogromno razmišljam o svoji vlogi. V vsakem obdobju materinstva me je živo zaposlovala neka dilema in običajno sem prebrskala vse živo, da bi se dokopala vsaj do približnih odgovorov na svoja vprašanja. Drugo leto aprila bo petnajst let, odkar sem prvič zanosila. Letos septembra pa mineva 10 let, odkar sem podjetnica. Nič čudnega, da sta za spletno predavanje dozoreli dve temi, na katerih sem bila najdlje najbolj negotova. To sta o poklicu in o telesni samopodobi. 
Skupaj je doslej nastalo že 21 spletnih predavanj o različnih materinskih temah, ki so bila posneta v različnih obdobjih in tako tudi najbolj pristno obravnavana – iz prve roke mame, ki si postavlja ta vprašanja. 

Lani sem v decembrskem času ob spodnji fotografiji zapisala: “Mamin moment po celodnevnem ukvarjanju z otroškimi šolskimi in obšolskimi dejavnostmi, gospodinjstvom in ostalimi pritiklinami. To je avtoportret. Res se mi je zdelo škoda zavreči lepo sceno, ki je bila ustvarjena za glasbeni projekt otrok. Naj se sliši še tako pohujšljivo, moja želja je v kaosu tega obdobja ohraniti občutek zase, da sem poleg drugih vlog še vedno OSEBA. Nepopolna, čisto človeška. Ljubeča do sebe.”

Isto si želim tudi tebi, ne glede na to, v katerem obdodbju materinstva si! 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.