fbpx

Video knjižni namigi

Prevod knjige Darovi nepopolnosti Brené Brown

Krasna novica! Srce mi igra, ko jo delim z vami!

Če še kdo ne ve, sem velika oboževalka Brene Brown. Jeseni pa sem dobila ponudbo, da za založbo Družina v slovenščino prevedem njeno težko pričakovano knjigo – Darovi nepopolnosti (The Gifts of Imperfection).

Vrednote, ki jih v knjigi opisuje, niso nekaj, kar bi lahko preprosto obkljukali s svojega seznama opravil, ampak stalne prakse, ki jih moramo gojiti. Katere? To je lepo ponazorila Leonie Dawson, ustvarjalna mamica, v grafičnem prikazu, ki ga vidite na desni strani. Plakat že lep čas visi nad mojo pisalno mizo in je kreativno počečkan (delo otroških rok).

Ljubim Brenéjin način pripovedovanja zgodb, predvsem pa množico referenc. Pri prevajanju moram redno uporabljati Urban Dictionary in Youtube 😀 Nekaj dobrih citatov iz knjige (še nelektoriranih 😉 :

“Večina od nas si želi živeti pristno življenje. Globoko v sebi želimo z obraza sneti masko in biti resnični in nepopolni. V pesmi “Anthem” Leonarda Cohena je vrstica, ki me opomni, kadar zdrsnem v navado, da skušam vse nadzorovati in narediti popolno: “V vsaki stvari je razpoka. Tako vanjo prodre svetloba.”6 Toliko od nas se na vse pretege trudi zamašiti vse razpoke, da bi vse bilo videti ravno prav. Ta vrstica me spomni na lepoto razpok (in razmetane hiše in nepopolnega rokopisa in pretesnih kavbojk). Opomni me, da naša nepopolnost ni naša neustreznost; opomni me, da smo vsi v istem čolnu. Nepopolni, vendar skupaj. ”

“Smeh, pesem in ples ustvarjajo čustveno in duhovno povezanost; opomnijo nas na edino stvar, ki je v resnici pomembna, kadar iščemo tolažbo, praznovanje, navdih ali zdravljenje: da nismo sami.” Brene Brown v knjigi Darovi nepopolnosti

“V raziskavah o pristnosti in sramu sem ugotovila, da je največji sprožilec sramu pri ženskah spregovoriti na glas. Takole so udeleženke raziskave opisale svoje težave s pristnostjo:
– bodi iskrena, vendar ne povzročaj ljudem nelagodnih občutkov
– povej, kaj misliš, vendar ne vznemiri nikogar in ne prizadeni nikogaršnjih čustev
– slišati bodi informirana in izobražena, vendar ne kot nekdo, ki vse ve
– imej pogum, da se ne strinjaš z množico, vendar ne reci ničesar nepriljubljenega ali kontroverznega.”

“Ali ne bi bilo bolje, da bi bili prijaznejši, a trdnejši? Kako drugačno bi bilo naše življenje, če bi bilo v njem manj jeze in več odgovornosti? Kako bi bilo videti naše življenje v službi in doma, če bi manj krivili, vendar bolj spoštovali meje?”

“Živimo v kulturi iskanja krivcev – hočemo vedeti, kdo je kriv in kako bo za to plačal. V svojem osebnem, družbenem in političnem svetu veliko kričimo in kažemo s s prstom, vendar le redko od ljudi zahtevamo odgovornost. Le kako jo naj bi? Tako smo izčrpani od vpitja in besnenja, da nimamo energije, da bi si zamislili smiselne posledice in jih uveljavili.”

“Sedaj vidim, da gojiti življenje z vsem srcem ne pomeni poskušati doseči nekega končnega cilja. Pomeni hoditi proti zvezdi na nebu. Nikoli ne bomo zares prispeli, vendar bomo zagotovo vedeli, da gremo v pravo smer.”

“Posvojiti svojo zgodbo in vzljubiti sebe v tem procesu je najbolj pogumno dejanje, kar jih bomo kdaj storili v svojem življenju.”

Vzljubiti napor je ključ do uspeha

Poleti sem v angleščini prebrala dve odlični knjigi, ki mi zdaj, ko smo zagrizli v novo šolsko leto, precej prihajata na misel … Skromen članek, ki sem ga napisala, ne more zaobjeti modrosti, ki je v njima, pa tudi vseh zgodb, ki nagovarjajo, ne …
Je vaša miselnost prožna ali toga? Od tega je odvisno, kako se boste v življenju lotevali vseh stvari, ki so težke.

Začetek je težak, pravijo. Včasih pa ni težko začeti. Navdušeno se lotimo vsakega projekta, ki nam ga nekdo dovolj dobro predstavi. Težje nam je nadaljevati. Vztrajati v vseh okoliščinah.

Če v življenje neprestano vnašamo novosti, katere se lahko obdržijo? Zmanjka časa v dnevu, prostora na policah, volje za redno vsakdanje delo.

Ni dovolj začeti, treba se je vračati k stvarem, ki jih želimo dokončati ali izboljšati, tudi po porazu, neuspehu, poškodbi, slabem dnevu, tudi ko je težko, ko se nam nič ne da, ko smo naveličani in utrujeni, ko nas drugi ne podpirajo, ko niso ugodne razmere …

V knjigi »Moč miselnosti – kako uresničiti svoje zmožnosti« avtorica Carol Dweck s številnimi primeri in razlagami pojasni, na kakšen način mora človek razmišljati, da je sposoben predanega dela in napornega dolgoletnega truda.

Veščine, znanje in napredek niso isto kot titule, dokazovanje in talent. Pogosto smo v sodobni družbi osredotočeni na to, kakšen naziv kdo ima, kako dober je bil pri kakšnem testu in katere sposobnosti so mu prirojene, zanemarjamo pa pomen delovnih navad, vzdržljivosti in sposobnosti, vztrajati kljub neuspehom.

V knjigi »Predanost – Moč strasti in vztrajnosti v življenju in pri delu« Angele Duckworth pa beremo o zgodbah ljudi, ki so bili sposobni vztrajnosti in predanega dela, tudi kadar jim ni šlo dobro ali odlično, vendar se je na dolgi rok pokazala njihova delavnost ter odločenost izboljšati stvari.

Za uspeh na dolgi rok moramo nehati gojiti odpor in vzljubiti napor. Predanost je kombinacija zavzete odločnosti, potrpežljive vztrajnosti in strastnega prizadevanja za sledenje dolgoročnim življenjskim ambicijam.

Izzive imamo na treh glavnih področjih:

1. POKLICNO DELO

Angela Duckworth je zapisala: »Ob poskusih in napakah smo se naučili, da nenehno menjavanje različnih poklicnih ambicij ni zadovoljujoče. To je vsekakor nekaj, kar se mi je zgodilo pri dvajsetih. Po tem, ko sem najprej vodila humanitarni projekt, se lotila nevroznanstvene raziskave, podjetniškega svetovanja in nato učiteljevanja, sem se naučila, da je biti ‘obetaven začetnik’ sicer res zabavno, toda biti dejanski strokovnjak za neko področje je neskončno bolj nagrajujoče. Naučila sem se tudi, da so leta trdega dela pogosto narobe razumljena kot prirojeni talent in da je, če si želimo velikih uspehov, strast enako pomembna kot vztrajnost.«

Pogosto smo v sodobni družbi osredotočeni na to, kakšen naziv ali sposobnosti kdo ima, zanemarjamo pa pomen delovnih navad, vzdržljivosti in sposobnosti vztrajati kljub neuspehom.

Ne gre za to, da ne bi smeli spreminjati poklicne smeri, če vidimo, da neko področje za nas ni zadovoljujoče. Velikokrat pa prenehamo, ko bi morali samo spremeniti strategijo, na stvar pogledati z drugega zornega kota, osvojiti neko veščino, ki bi nam zelo olajšala delo … Manjka nam odločenosti, ki je potrebna, kadar nas drugi kritizirajo in ne verjamejo v nas.

2. OSEBNA RAST

Nove navade, ki jih vnašamo v življenje, potrebujejo veliko »zalivanja«. Ne moremo se spremeniti čez noč. Če želimo pri sebi kaj izboljšati, je treba vedno znova priznati, da tega še ne zmoremo, razmisliti, kaj bi nam pomagalo, da bi se spremenili, katere vaje bi nam koristile, se opogumljati, kadar nam ne gre ali celo nazadujemo, utrjevati prakse, ki smo jih že prepoznali za dobre … Svoj potencial lahko v polnosti razvijemo le, če svoje danosti nadgrajujemo in neprestano iščemo napredek.

3. ODNOSI

Če kdo misli, da je poroka ali pa začetek odnosa z res super osebo nekakšen sanjski portal, ki te sam po sebi popelje v večno srečo …, se moti. Tisti par, ki srečno živi do konca svojih dni brez truda, živi le v pravljici.

Kljub temu da smo lahko na zakon zelo dobro pripravljeni, pa nam v trenutkih, ko moramo vložiti veliko energije, potrpljenja, uvidevnosti, lahko vseeno usta od začudenja ostanejo široko odprta: »Ali moram to res prenašati, se moram zdajle res ugrizniti v jezik, moram res spet jaz dati pobudo, ali se nisva o tem že zdavnaj pogovarjala?! Kako se nama lahko to še vedno dogaja?!«

Novi vzorci v odnosih potrebujejo obilo odločenosti, da jih vneseva in ohraniva, ponavljanja, vztrajanja, odpornosti na pritiske. Velikokrat je ključ v dobri komunikaciji. Fino pa je, če oba v paru posvojita miselnost, da je možno rasti in se razvijati. Da stvari niso zapečatene, ampak vedno odprte za izboljšanje. Da se lahko učiva in rasteva.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Kaj bi dal, da bi se lahko spremenil!

Ljudje se pogosto odločimo, da bomo v svojem življenju nekaj korenito spremenili. Nekaj strategij in napotkov, s pomočjo katerih nam to lahko končno uspe!

Ljudje se pogosto odločimo, da bomo bodisi začeli redno teči, nehali jesti sladkarije, redno brali, prenehali s kajenjem, se redno pogovarjali z zakoncem, vsako jutro molili … S tem, kako prevzemamo dobre in opuščamo slabe navade, se v knjigi Better than before ukvarja Gretchen Rubin, avtorica knjige Načrt za srečo in blogerka.

Pri vzpostavljanju navad nam lahko pomagajo naslednje strategije:

Včasih že samo to, da smo pozorni in si zaznamujemo navade, vodi v spremembe.

1. EVIDENTIRANJE

Vsako stvar, ki bi jo radi spremenili, se splača na začetku oceniti. Bi radi spremenili svoje vedenje področju financ? Kaj če bi najprej ugotovili, koliko zaslužimo, koliko zapravimo, na katerih področjih in kdaj? Bi radi bolj zdravo jedli? Najprej mesec dni spremljajmo in zapisujmo, kaj zaužijemo. Včasih že samo to, da smo pozorni in si zaznamujemo navade, vodi v spremembe.

2. POSTAVLJANJE TEMELJA

Nekatere dobre navade so temelj za vzpostavljanje drugih. Temeljna štiri področja za celostno zdravje in srečo so: spanje, gibanje, zdrava prehrana in zunanji red.

3. URNIK

Večina ljudi spada v skupino ustrežljivcev, za katere je ključno, da imajo zunanjo pomoč pri vzpostavljanju navad. Zato je dobro, da si želene nove dejavnosti dajo na urnik. Kar časovno opredelimo, bomo veliko bolj verjetno v resnici izvedli, še posebej če smo takrat z nekom domenjeni, pa naj gre za telovadbo, masažo, meditacijo ali kaj drugega. Avtorica si je določila tudi poseben čas za naloge, ki sicer nikoli niso prišle na vrsto: prišiti odtrgan gumb, kupiti nov pisarniški stol, podariti knjige …

Večina ljudi spada v skupino ustrežljivcev, za katere je ključno, da imajo zunanjo pomoč pri vzpostavljanju navad.

4. ODGOVORNOST

Če nekomu za svoje vedenje odgovarjamo, je veliko bolj verjetno, da se bomo držali svojih sklepov. Pogosto se zgodi, da neko navado z lahkoto vzdržujemo, dokler se gibljemo v določenem krogu ljudi, ko pa te zunanje spodbude ni več, navado opustimo. Poiščimo si prijatelja ali kolega, s katerim se bova vzajemno spodbujala pri določeni dejavnosti ali navadi. Rubinova celo deli ljudi na štiri tipe, glede na to, koliko so odvisni od zunanje spodbude, da ostanemo zvesti neki navadi: pokončne, ki brez težav izpolnjujejo tako zunanja pričakovanja kot notranje sklepe, ustrežljivce, ki so odvisni predvsem od zunanjih struktur odgovornosti, dvomljivce, ki dvomijo v koristnost vsake navade, preden jo prevzamejo, ter upornike, ki prezirajo vsako zunanjo strukturo.

5. PRVI KORAK

Vsaka pot se začne s prvim korakom, pravi pregovor. Pogosto mislimo, da lahko neko stvar začnemo delati kadarkoli. Ah, to bom že naredil naslednji teden. A tisti dan ne pride nikoli, če se enkrat ne odločimo: Začel bom zdaj.

Prvi korak je izjemno pomemben in zanj potrebujemo več energije kot za nadaljevanje. Zato je dobro, da ga naredimo kar se da preprostega. Važno je tudi, da dejavnosti ne ustavljamo, saj jo bomo morali ponovno začeti, kar bo od nas spet zahtevalo prvi korak. Se začenjajo počitnice? Tega ne vzemimo kot konec dejavnosti, ampak le kot začasno prekinitev, ki jo po dopustu nadaljujmo, kot da se vmes ni nič zgodilo.

Prvi korak je izjemno pomemben in zanj potrebujemo več energije kot za nadaljevanje.

6. SVEŽ ZAČETEK

Ljudje smo neverjetno dovzetni za nove začetke. To nam lahko pri vzpostavljanju in ohranjanju dobrih navad pride zelo prav. Se selimo v novo stanovanje ali hišo? Smo zamenjali službo? Smo se vrnili na delovno mesto po starševskem dopustu? Je novo leto? Novo šolsko leto? Vse to je priložnost za nov začetek, ko si lažje oprostimo pretekle poraze in začnemo z obnovljeno voljo in pogumom.

7. STRELA Z JASNEGA

Včasih kar nenadoma spremenimo svoje navade. Preberemo knjigo, ki nas močno nagovori. Prijatelj nam pove o svojem novem odkritju, ki ga je napeljalo k novi navadi. Doživimo zdravstveno težavo. Rodi se nam otrok. In naenkrat imamo dovoljšen razlog, da začnemo nekaj novega, vzpostavimo dobro navado, ki je sicer sploh ne bi.

8. ABSTINENCA

Včasih se lažje držimo neke navade, če se popolnoma vzdržimo česa, kar nam škoduje, kot pa če se moramo držati na vajetih, da ne zaužijemo ali počnemo česa preveč. To velja tako za alkohol kot za gledanje televizije in visenje na socialnih omrežjih. Stvar nas preprosto preveč potegne, da bi ji bili kos, zato se ji raje v celoti odpovemo. A tudi tukaj se razlikujemo. Nekaterim ljudem je lažje, če si dovolijo, da se tu in tam “pregrešijo”, saj bi se jim sicer zdelo, da je cena za dobro navado previsoka. Poznavanje sebe je ključnega pomena.

Včasih se lažje držimo neke navade, če se popolnoma vzdržimo česa, kar nam škoduje, kot pa če se moramo držati na vajetih.

9. UDOBJE

Navade si olajšamo, če si tisto, kar želimo, približamo in poenostavimo; po drugi strani pa si otežimo dostop do tistega, kar hočemo zmanjšati. Če na delovnem mestu želimo uživati zdravo malico, si ne postavimo sladkarij na delovno mizo. Če bi radi hodili na jutranjo telovadbo, si vse potrebno pripravimo že zvečer. Če se težko upremo spletnim nakupom, si postopek nastavimo tako, da bomo morali vsakič vnesti podatke in si tako otežili impulzivno nakupovanje.

10. ZA VSAK SLUČAJ

Vsi vemo, da je v življenju polno situacij, ko se težko držimo zadanih sklepov. Kaj če bom zjutraj preveč utrujena, da bi vstala? Kaj če dežuje? Kaj če …? Ker vemo, da smo nagnjeni k temu, da v teh primerih opustimo dobre sklepe, predvidimo tako situacije in si ustvarimo varnostna načela. Če me pri delu zmoti zvonec, se bom, takoj ko bo mogoče, vrnil k delovni mizi in nadaljeval.

11. ZAZNAVANJE IZGOVOROV

Včasih imamo občutek, da si lahko privoščimo izjeme pri ohranjanju navade, saj nam, tako mislimo, to ne more škoditi. Pogosti izgovori so, da smo bili “dovolj pridni”, da bomo že jutri nadoknadili, da smo imeli drugo, pomembnejše delo, da nismo imeli izbire, ker smo bili na potovanju, ker je bilo prevroče, ker so nam otroci “požrli” ves dan … Pogosto si rečemo, da bi radi nekaj počeli, ampak nimamo časa. Velikokrat gojimo predvidevanja, ki v resnici ne držijo, a nas ustavljajo pri ohranjanju navad – preden bom začela pisati, moram pospraviti pisarno. Ta strategija nam bo pomagala, da se skoncentriramo.

Navade si olajšamo, če si tisto, kar želimo, približamo in poenostavimo.

12. ZAMOTITI SE

Veliko nezaustavljivih teženj, na primer kupiti neko stvar ali preveriti elektronsko pošto, postane lažje obvladljivih, če počakamo 15 minut. Pogosto se lahko v tem času potopimo v drugo dejavnost in tako se nujna potreba razblini.

13. BREZ CILJNE ČRTE

Navade se veliko prej ohranijo, če si zanje ne postavimo ciljne črte. Na primer ne tečemo samo do maratona, na katerega smo se prijavili, ne beremo le zato, da opravimo bralno značko … Namesto zunanje si poiščimo notranjo motivacijo. Glede na raziskave smo notranje motivirani, če nam neka naloga predstavlja izziv, če nam vzbuja radovednost, imamo občutek nadzora, nam spodbuja domišljijo, uživamo v sodelovanju z drugimi, čutimo prijetno tekmovalnost, dobimo priznanje za svoj prispevek ipd.

14. RAZVAJANJE

Dobre navade lahko okrepimo tudi s tem, da vnašamo v življenje drobne sladke užitke kar tako, brez razloga. To nam prinaša zračnost, sproščenost, veselje, nas napolni z energijo, nam da občutek preskrbljenosti, zadovoljstva. Ko naredimo nekaj zase, to ni sebično, pač pa odgovorno. Rubinova pravi, da je to ena od njenih skrivnosti odraslosti: “Več kot si dam, več lahko zahtevam od sebe.” Če si ničesar ne privoščimo, nas to izprazni, razjezi in nam da lažen občutek upravičenosti do prekomernega užitka. Po njem začnemo tako močno hrepeneti, da bi naredili karkoli, tudi prekinili dobro navado. V pomoč si lahko izdelamo seznam zdravih in dosegljivih užitkov, ki se ga poslužimo, kadar si moramo “napolniti baterije”.

Če si nikoli ničesar ne privoščimo, nas to izprazni, razjezi in nam da lažen občutek upravičenosti do prekomernega užitka.

15. ZDRUŽEVANJE

Kakšno neprijetno dobro navado lahko “poparčkamo” s prijetno. Nekateri ljudje radi telovadijo na domači fitnes napravi in si zraven ogledajo najljubše oddaje zadnjega tedna. Ključno je, da TV epizode gledajo samo takrat, ko telovadijo in ne tudi sicer. Tako lahko molimo med vožnjo, gremo na sprehod, da si kupimo malico v najljubši pekarni, beremo na vlaku …

16. JASNOST

Včasih se navade ne obdržijo, ker nismo določili jasnega namena. Dobro je, da so naše navade odraz naših vrednot. Pogosto pa so vrednote v navzkrižju: ali se želim 110 % predati družini ali delu? Ali želim napisati roman ali pridobiti čim več kondicije? Ali želim biti na razpolago drugim ljudem ali hočem več časa za razmislek in delo? Jasnost nam omogoča, da na glas priznamo, kaj hočemo, in svoja dejanja uskladimo z jasnim namenom. Gre za vprašanje osebne integritete.

Včasih se navade ne obdržijo, ker nismo določili jasnega namena. Dobro je, da so naše navade odraz naših vrednot.

17. IDENTITETA

Presenetljivo je, kako močno na naše odločitve glede načina življenja vpliva naša identiteta. Avtorica opisuje zgodbo neke ženske, ki je hotela opustiti občasno uživanje alkohola v družbi, saj ji je povzročalo neprijetno slabost naslednje jutro, poleg tega pa se ni mogla jasno spomniti pogovorov, čeprav ni veliko spila. A njena odločitev se je tepla z njenim občutkom identitete. Kakšna Francozinja pa je, da zavrne ponujen kozarec vina? Ali niso Francozi znani po dobrem okusu za vino in po družabnosti? Iskanje zlate sredine in prevzemanje novih identitet je prava umetnost.

18. VPLIVANJE NA DRUGE

Pogosto hočemo pri vzpostavljanju in ohranjanju dobrih navad vplivati na druge. Preberemo dobro knjigo o prehrani in že govorimo vsem okrog sebe, kako morajo opustiti to in ono živilo, saj se nam tisti trenutek zdi to življenjskega pomena. Avtorica se sprašuje o tej težnji, ki jo prepoznava tudi pri sebi, in skuša ovrednotiti svoj dejanski prispevek k spreminjanju drugih. Starši seveda vplivamo s svojim življenjem na otroke – pogosto so prav oni odlična motivacija za spremembe v načinu življenja, še posebej za “ustrežljivce”, ki jim to, da so zgled drugim, daje pomembno motivacijo za lasten napredek.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Zakaj mame ne odlašamo

odlasanje-knjigaV novembrskem video knjižnem namigu se posvečam knjigi, ki jo je napisal univerzitetni profesor, ki se s svojim raziskovalnem delom ukvarja s težavo odlašanja.

V knjigi odgovarja, kaj je odlašanje, zakaj se ga poslužujemo, kako se ga odvaditi ter navaja dva primera, zakaj mame pravzaprav ne odlašamo.

Za ogled videa morate biti včlanjeni v klub.