fbpx

Zaposlene mame

Kako napreduje pisanje moje knjige

Že po rojstvu četrtega otroka sem se odločila, da napišem knjigo o prehodu v materinstvo. Proces se je, kako naj rečem, zavlekel. Vmes sem se lotila še marsikaterega drugega projekta, rodila dva otroka, prevedla nekaj knjig, in nenazadnje doživela leto 2020 z vsemi njegovimi nadlogami.

Odločila sem se, da si poiščem podporo in pomoč pri pisanju (predvsem strukturno, da mi nekdo pomaga skozi zunanji proces pisanja, ne toliko čez vsebinski) ter da sklenem nekakšno javno zavezo o pisanju, saj je v tem času takšen podvig še posebej zahteven.

Zveste bralke veste, da sem v teh letih spisala že marsikaj, le bolj razdrobljeno je. Morda je takšno tudi dandanašnje materinsko življenje? Kljub temu si srčno želim, da bi bila knjiga celovita, povezana, da ne bi bila sestavljena iz več kratkih zapisov, ampak bi imela rep in glavo, nekakšen pripovedni lok, da bi temeljito spregovorila o nekaterih ponavljajočih se temah, ki se nas dotikajo.

Ko sem po rojstvu prvega otroka diplomirala (iz prevajalstva), sem si kar nekajkrat rekla, da sem blazno vesela, da se večino diplome spisala že v nosečnosti. Popravkov se mi pač ni zdelo tako težko vnašati kot to, da skozi več nepovezanih zapisov potegnem rdečo nit, da je nastalo celovito delo. Nekako slutila sem bila, da po rojstvu otroka ne bom imela več daljših obdobjih, ko bi se lahko nemoteno osredotočila na pisanje daljšega besedila. Hja, to mi zdaj bolj malo pomaga.

Prav tako mi bolj malo pomagajo moje izkušnje iz prevajanja – če primerjam prevajanje in pisanje, bi rekla, da je prvo bolj obrtniške narave (ne glede na to, da je treba večkrat uporabiti ustvarjalno žilico, si besedilo lažje razdelim na merljive enote, skozi katere se potem zlagoma pregrizem), medtem ko je drugo ustvarjalni proces, ne nujno linearen. Lotila sem se že kar nekaj poskusov in se ustavila ravno v trenutku, kjer sem kasneje, ko sem spet utegnila, zelo težko nadaljevala.

Vseeno sem precej trmasta in trdno odločena, da mi bo uspelo. Nič hudega, če proces zdaj traja že nekaj let. Morda pa se mu bo poznala ta kilometrina in bo skupaj z mano pridobil na modrosti.

Del javne zaveze, ki sem si jo zadala, so naslednje naloge:

  • na spletni strani objavila predviden potek večstopenjskega procesa nastajanja knjige o prehodu v materinstvu in spremembah, ki jih ta prinaša
  • prenovila kazalo in ustvarila lok, po katerem želim speljati dogajanje v knjigi
  • po alinejah izpisala, kaj želim zajeti v posamezno poglavje knjige.

Septembra sem imela tudi spletni seminar o pisanju Naj tvoje pero ne obmiruje, ki si ga lahko ogledate tukaj.

Če želite slediti mojemu podvigu, se v zgornjem okvirčku prijavite na novičke. Prav tako mi lahko pišete 🙂

Spodnji graf prikazuje moj napredek. Polni “kvadratki” ponazarjajo že opravljene stopnje, nepobarvani pa tisto, kar me še čaka.

Hvala, da me podpirate.

Kako smo prestali čas samoizolacije

Nikoli si ne bi bila mislila, da bo širšo javnost zanimalo, kako v naši veliki družini shajamo v vsakdanjiku. A vendar se je v “času korone”, v obdobju, ko smo letos spomladi bili primorani ostati doma ter otroke šolati na daljavo, neverjetno povečalo zanimanje za to, kako nam gre.

Vsekakor je bilo to obdobje močno intenzivno, pa vendar je bilo ogromno trenutkov, ko sem pomislila, da ne delam ničesar drugače, kot bi v normalnih okoliščinah, le vse bolj zgoščeno je, z ogromno dražljaji, s hkratnimi obveznostmi, čustveno nabito.

Če vas zanima, kako je družina s šestimi otroki speljala to obdobje (in kako sem to preživela kot mama), si lahko preberete naslednje prispevke:

Velike družine v času izolacije, prispevek na Valu 202, marec 2020

6 otrok in šolanje od doma: Včasih si želim, da bi mi prišla na pomoč Mary Poppins; intervju na portalu Aleteia, april 2020

Pomembno je ohranjati otočke jasnine, intervju na radiu Štajerski val, maj 2020 (celoten posnetek najdete na dnu članka)

Včasih sem komaj dihala, intervju za revijo Zarja, maj 2020

Je res lažje, ko gredo otroci v šolo?

Ni dolgo tega, kar sem prešla skozi mogočno obdobje preobrazbe, ko sem postala petkrat mama.

V letih, ko je bilo najbolj naporno in sem bila z otroki doma, so mi ljudje pogosto rekli: »Zdaj, ko so majhni, je pestro in intenzivno, potem pa se stvari malo umirijo, boš videla, da bo bolje.«

Toda, glej ga zlomka, meni se zdi, da me je vstop otrok v šolo vrgel v povsem novo obdobje, ki je bil spet mogočna iniciacija v novo epoho materinstva.

In za resnično se je izkazala modrost mam, ki so mi povedale, kako čutijo, da jih otroci v šolskih letih in v času pubertete potrebujejo še bolj kot včasih, čeprav na druge načine.

Tako zdaj zelo intenzivno preživljam popoldneve, ko sem svojim trem šolarjem v polnosti na razpolago. Skrb za mlajša, predšolska otroka mi je skorajda v sprostitev in počitek, pri šolskih pa se z možem srečujeva z vse vrste izzivi, ki ne izhajajo nujno iz njih samih, ampak iz načina življenja, ki ga diktira sodoben šolski utrip.

Na začetku šolanja otrok me je vsaka nova stvar močno vznemirila in me posrkala vase. Od pisnih obvestil iz šole o vsem mogočem, do tega, kako loviti ravnovesje med tem, da navajam otroka na samostojnost, pa mu vendarle nudim oporo pri učenju, kjer jo potrebuje.

»Vzgoja, to je čas za otroka,« pravi modri p. Vital Vider. Torej ga moram imeti. Počasi sem se naučila, da z otroki preko razpoložljivosti na novo vzpostavljam stik, ko preraščajo nežno otroško obdobje in se podajajo novim podvigom naproti.

Na kakšne načine jim lahko pokažem, da sem tukaj zanje?

1. POSLUŠANJE

Naj še tako poskušam, da bi kaj izvlekla iz njih, ko posamič prihajajo domov iz šole, sama pa imam mirno obdobje, ko bi se lažje posvetila vsakemu od njih – takrat imajo še polno glavo dogajanja v šoli, so potopljeni v svoje misli ter počasi predalčkajo dražljaje, ki so jih bili deležni v šoli. Glavna informacija, ki jo otroci takrat od mene zahtevajo, je – kaj bo za kosilo.

Ugotovila sem, da je bolje, kot da jih takoj po šoli preveč sprašujem, da imam popoldne nekje v hiši ali zunaj nje zaposlene roke, obenem pa odprta ušesa in možnost, da se obrnem proti otrokom in jih poslušam, ko pripovedujejo tako o drobnih pripetljajih kot o velikih dogodkih.

Veliko izvem tudi, če vlečem na ušesa, kaj se pogovarjajo med seboj, čeprav se to pogosto razvije v prepir, kjer pa potrebujem že naslednjo veščino …

2. MODRO PRESOJANJE NJIHOVIH POTREB

Ali vidim, da bi enemu od njih ustrezalo, da bi se lahko malo umaknil od drugih? Ali potrebujejo gibanje? Je pametno, da dovolim, da gre sin k sošolcu za nekaj časa in bo pozneje, ko se bo zunaj že stemnilo in bo pred njim še dolg večer, lažje pristopil k učenju? Je prepir med otroki posledica nezadovoljenih potreb, ki jih niti ne prepoznajo, kaj šele, da bi jih znali ustrezno izraziti? Kaj jim manjka? Ali sin bega z nadstropja v pritličje zato, ker mu je dolgčas ali je osamljen?

Zvečer grem zadovoljna spat, če se lahko v postelji spomnim vsaj ene pomembne podrobnosti tistega dneva od vsakega svojih otrok.

3. DROBNA DEJANJA POZORNOSTI

Slišim, da se mu je pri gradnji konstrukcije iz lego kock zataknilo, ker ni mogel najti neke zelo specifične kocke. Z njim grem v gozd nabrat jesensko listje in plodove, ki jih mora prinesti v šolo. Poiščem mu najljubše hlače v gori nezloženega perila na postelji (ker je fino, da jih lahko obleče takoj, ko pridejo iz pranja). Pomagam mu izbrskati slike o zračnem prometu za spoznavanje družbe. Postavljam mu vprašanja o knjigi, ki jo bo jutri predstavil za bralno značko. Rezerviram mu želeno knjigo v Cobissu.

4. RAZLAGA SVETA IN ŽIVLJENJA SKOZI VSAKODNEVNE SITUACIJE

V prvih šolskih letih se otrok uči različne življenjske veščine –od orientacije v času in prostoru do tega, kako prositi za pomoč drugega odraslega, kadar mame ni blizu, denimo šolsko tajnico, soseda, trenerja …

Enkrat se je na primer zgodilo, da je sina v šoli bolela glava. Takoj, ko sem prišla ponj, sem že na daleč videla motne oči in žareč obraz ter zaslutila, da je zbolel. Ko sem ga vprašala, zakaj me ni že prej poklical, da bi prišla ponj, se je izkazalo, da je učiteljici nazadnje omenil, da ga boli glava, ob devetih zjutraj, pozneje pa ni nič več potožil, čeprav se mu je počutje slabšalo iz ure v uro.

Bolj ali manj uspešno se tudi dogovarjamo, kje v mestu jih bova z možem pobrala, ko jih peljeva v glasbeno šolo. Da zna otrok malo potrpeti, ko se starši zataknejo v prometu, danes niti približno ni samoumevna veščina!

Skoraj vsak dan imamo debate o tem, kaj je priložnostim primerno oblačenje … Zelo pošteno se mi zdi, da otrokom pojasnim okoliščine dogodkov, o katerih se z možem pogovarjava – o bolezni, smrti, rojstvu bližnjih ljudi, o politiki, o vsebinah, ki jih slišijo po radiu … Seveda njihovi starosti primerno.

5. USLIŠEVANJE ŽELJA

Voditi moram posebno evidenco za predmete, ki jih otroci omenjajo, da bi jih potrebovali, po drugi strani pa imeti nekatere potrebščine, ki so najbolj iskane, kar na zalogi (svinčnike, šilčke, radirke). Tako sem v zadnjem času kupila barvne kulije, samolepilne barvne listke, knjigo o šahu, gumice za lase, barvne nitke za čiščenje zob …

Otrokom ogromno pomeni, da jim vsaj enkrat v tednu skuham jed po njihovem okusu, jih z možem peljeva na izlet, kamor si oni želijo.

6. POMOČ PRI UČENJU

Dolgoročno si želim, da bi se otroci naučili učiti sami oziroma bi se z vrstniki organizirali za skupno učenje. V teh letih pa se mi zdi, da sem jaz glavna opora pri tem, da odkrijejo svoj učni stil, se naučijo organizirati si čas, se navadijo, na kaj morajo biti pozorni pri testih, se naučijo, kako učinkovito odpravljati napake …

S tem da pogledam, s čim se ukvarjajo pri posameznem predmetu, pokažem, da mi ni vseeno, kaj se učijo v šoli, in da je znanje in učenje tudi moja vrednota. Velikokrat vidim, kako jim ob tem odprem obzorje, povem kakšen življenjski primer tega, kar piše v šolskih knjigah …

Ob nekaterih popoldnevih, ko moram združiti več zgoraj naštetih dejavnosti, se počutim, da bi potrebovala kar nekakšne ninja veščine – da hkrati med kuhanjem pazim, da mi hčerka ne pomoči prsta v vročo omako, z enim očesom spremljam dva sinova, ki se igrata s kockami, z enim ušesom poslušam, kako tretji sin vadi bobne, z drugim pa poslušam, kako je sošolec četrtega rekel nekaj smešnega.

Če mi zvoni še telefon ali se sama ne morem zadržati, da bi v to kakofonijo vnesla še kakšno informacijo s socialnih omrežij, sem včasih povsem zasičena z dražljaji.

Vendar pa grem zadovoljna spat, če se lahko zvečer v postelji spomnim vsaj ene pomembne podrobnosti tistega dneva od vsakega svojih otrok. Sem bila danes zanje prisotna in prisebna, tudi če nisem naredila vse popolno?

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Kaj bi dal, da bi se lahko spremenil!

Ljudje se pogosto odločimo, da bomo v svojem življenju nekaj korenito spremenili. Nekaj strategij in napotkov, s pomočjo katerih nam to lahko končno uspe!

Ljudje se pogosto odločimo, da bomo bodisi začeli redno teči, nehali jesti sladkarije, redno brali, prenehali s kajenjem, se redno pogovarjali z zakoncem, vsako jutro molili … S tem, kako prevzemamo dobre in opuščamo slabe navade, se v knjigi Better than before ukvarja Gretchen Rubin, avtorica knjige Načrt za srečo in blogerka.

Pri vzpostavljanju navad nam lahko pomagajo naslednje strategije:

Včasih že samo to, da smo pozorni in si zaznamujemo navade, vodi v spremembe.

1. EVIDENTIRANJE

Vsako stvar, ki bi jo radi spremenili, se splača na začetku oceniti. Bi radi spremenili svoje vedenje področju financ? Kaj če bi najprej ugotovili, koliko zaslužimo, koliko zapravimo, na katerih področjih in kdaj? Bi radi bolj zdravo jedli? Najprej mesec dni spremljajmo in zapisujmo, kaj zaužijemo. Včasih že samo to, da smo pozorni in si zaznamujemo navade, vodi v spremembe.

2. POSTAVLJANJE TEMELJA

Nekatere dobre navade so temelj za vzpostavljanje drugih. Temeljna štiri področja za celostno zdravje in srečo so: spanje, gibanje, zdrava prehrana in zunanji red.

3. URNIK

Večina ljudi spada v skupino ustrežljivcev, za katere je ključno, da imajo zunanjo pomoč pri vzpostavljanju navad. Zato je dobro, da si želene nove dejavnosti dajo na urnik. Kar časovno opredelimo, bomo veliko bolj verjetno v resnici izvedli, še posebej če smo takrat z nekom domenjeni, pa naj gre za telovadbo, masažo, meditacijo ali kaj drugega. Avtorica si je določila tudi poseben čas za naloge, ki sicer nikoli niso prišle na vrsto: prišiti odtrgan gumb, kupiti nov pisarniški stol, podariti knjige …

Večina ljudi spada v skupino ustrežljivcev, za katere je ključno, da imajo zunanjo pomoč pri vzpostavljanju navad.

4. ODGOVORNOST

Če nekomu za svoje vedenje odgovarjamo, je veliko bolj verjetno, da se bomo držali svojih sklepov. Pogosto se zgodi, da neko navado z lahkoto vzdržujemo, dokler se gibljemo v določenem krogu ljudi, ko pa te zunanje spodbude ni več, navado opustimo. Poiščimo si prijatelja ali kolega, s katerim se bova vzajemno spodbujala pri določeni dejavnosti ali navadi. Rubinova celo deli ljudi na štiri tipe, glede na to, koliko so odvisni od zunanje spodbude, da ostanemo zvesti neki navadi: pokončne, ki brez težav izpolnjujejo tako zunanja pričakovanja kot notranje sklepe, ustrežljivce, ki so odvisni predvsem od zunanjih struktur odgovornosti, dvomljivce, ki dvomijo v koristnost vsake navade, preden jo prevzamejo, ter upornike, ki prezirajo vsako zunanjo strukturo.

5. PRVI KORAK

Vsaka pot se začne s prvim korakom, pravi pregovor. Pogosto mislimo, da lahko neko stvar začnemo delati kadarkoli. Ah, to bom že naredil naslednji teden. A tisti dan ne pride nikoli, če se enkrat ne odločimo: Začel bom zdaj.

Prvi korak je izjemno pomemben in zanj potrebujemo več energije kot za nadaljevanje. Zato je dobro, da ga naredimo kar se da preprostega. Važno je tudi, da dejavnosti ne ustavljamo, saj jo bomo morali ponovno začeti, kar bo od nas spet zahtevalo prvi korak. Se začenjajo počitnice? Tega ne vzemimo kot konec dejavnosti, ampak le kot začasno prekinitev, ki jo po dopustu nadaljujmo, kot da se vmes ni nič zgodilo.

Prvi korak je izjemno pomemben in zanj potrebujemo več energije kot za nadaljevanje.

6. SVEŽ ZAČETEK

Ljudje smo neverjetno dovzetni za nove začetke. To nam lahko pri vzpostavljanju in ohranjanju dobrih navad pride zelo prav. Se selimo v novo stanovanje ali hišo? Smo zamenjali službo? Smo se vrnili na delovno mesto po starševskem dopustu? Je novo leto? Novo šolsko leto? Vse to je priložnost za nov začetek, ko si lažje oprostimo pretekle poraze in začnemo z obnovljeno voljo in pogumom.

7. STRELA Z JASNEGA

Včasih kar nenadoma spremenimo svoje navade. Preberemo knjigo, ki nas močno nagovori. Prijatelj nam pove o svojem novem odkritju, ki ga je napeljalo k novi navadi. Doživimo zdravstveno težavo. Rodi se nam otrok. In naenkrat imamo dovoljšen razlog, da začnemo nekaj novega, vzpostavimo dobro navado, ki je sicer sploh ne bi.

8. ABSTINENCA

Včasih se lažje držimo neke navade, če se popolnoma vzdržimo česa, kar nam škoduje, kot pa če se moramo držati na vajetih, da ne zaužijemo ali počnemo česa preveč. To velja tako za alkohol kot za gledanje televizije in visenje na socialnih omrežjih. Stvar nas preprosto preveč potegne, da bi ji bili kos, zato se ji raje v celoti odpovemo. A tudi tukaj se razlikujemo. Nekaterim ljudem je lažje, če si dovolijo, da se tu in tam “pregrešijo”, saj bi se jim sicer zdelo, da je cena za dobro navado previsoka. Poznavanje sebe je ključnega pomena.

Včasih se lažje držimo neke navade, če se popolnoma vzdržimo česa, kar nam škoduje, kot pa če se moramo držati na vajetih.

9. UDOBJE

Navade si olajšamo, če si tisto, kar želimo, približamo in poenostavimo; po drugi strani pa si otežimo dostop do tistega, kar hočemo zmanjšati. Če na delovnem mestu želimo uživati zdravo malico, si ne postavimo sladkarij na delovno mizo. Če bi radi hodili na jutranjo telovadbo, si vse potrebno pripravimo že zvečer. Če se težko upremo spletnim nakupom, si postopek nastavimo tako, da bomo morali vsakič vnesti podatke in si tako otežili impulzivno nakupovanje.

10. ZA VSAK SLUČAJ

Vsi vemo, da je v življenju polno situacij, ko se težko držimo zadanih sklepov. Kaj če bom zjutraj preveč utrujena, da bi vstala? Kaj če dežuje? Kaj če …? Ker vemo, da smo nagnjeni k temu, da v teh primerih opustimo dobre sklepe, predvidimo tako situacije in si ustvarimo varnostna načela. Če me pri delu zmoti zvonec, se bom, takoj ko bo mogoče, vrnil k delovni mizi in nadaljeval.

11. ZAZNAVANJE IZGOVOROV

Včasih imamo občutek, da si lahko privoščimo izjeme pri ohranjanju navade, saj nam, tako mislimo, to ne more škoditi. Pogosti izgovori so, da smo bili “dovolj pridni”, da bomo že jutri nadoknadili, da smo imeli drugo, pomembnejše delo, da nismo imeli izbire, ker smo bili na potovanju, ker je bilo prevroče, ker so nam otroci “požrli” ves dan … Pogosto si rečemo, da bi radi nekaj počeli, ampak nimamo časa. Velikokrat gojimo predvidevanja, ki v resnici ne držijo, a nas ustavljajo pri ohranjanju navad – preden bom začela pisati, moram pospraviti pisarno. Ta strategija nam bo pomagala, da se skoncentriramo.

Navade si olajšamo, če si tisto, kar želimo, približamo in poenostavimo.

12. ZAMOTITI SE

Veliko nezaustavljivih teženj, na primer kupiti neko stvar ali preveriti elektronsko pošto, postane lažje obvladljivih, če počakamo 15 minut. Pogosto se lahko v tem času potopimo v drugo dejavnost in tako se nujna potreba razblini.

13. BREZ CILJNE ČRTE

Navade se veliko prej ohranijo, če si zanje ne postavimo ciljne črte. Na primer ne tečemo samo do maratona, na katerega smo se prijavili, ne beremo le zato, da opravimo bralno značko … Namesto zunanje si poiščimo notranjo motivacijo. Glede na raziskave smo notranje motivirani, če nam neka naloga predstavlja izziv, če nam vzbuja radovednost, imamo občutek nadzora, nam spodbuja domišljijo, uživamo v sodelovanju z drugimi, čutimo prijetno tekmovalnost, dobimo priznanje za svoj prispevek ipd.

14. RAZVAJANJE

Dobre navade lahko okrepimo tudi s tem, da vnašamo v življenje drobne sladke užitke kar tako, brez razloga. To nam prinaša zračnost, sproščenost, veselje, nas napolni z energijo, nam da občutek preskrbljenosti, zadovoljstva. Ko naredimo nekaj zase, to ni sebično, pač pa odgovorno. Rubinova pravi, da je to ena od njenih skrivnosti odraslosti: “Več kot si dam, več lahko zahtevam od sebe.” Če si ničesar ne privoščimo, nas to izprazni, razjezi in nam da lažen občutek upravičenosti do prekomernega užitka. Po njem začnemo tako močno hrepeneti, da bi naredili karkoli, tudi prekinili dobro navado. V pomoč si lahko izdelamo seznam zdravih in dosegljivih užitkov, ki se ga poslužimo, kadar si moramo “napolniti baterije”.

Če si nikoli ničesar ne privoščimo, nas to izprazni, razjezi in nam da lažen občutek upravičenosti do prekomernega užitka.

15. ZDRUŽEVANJE

Kakšno neprijetno dobro navado lahko “poparčkamo” s prijetno. Nekateri ljudje radi telovadijo na domači fitnes napravi in si zraven ogledajo najljubše oddaje zadnjega tedna. Ključno je, da TV epizode gledajo samo takrat, ko telovadijo in ne tudi sicer. Tako lahko molimo med vožnjo, gremo na sprehod, da si kupimo malico v najljubši pekarni, beremo na vlaku …

16. JASNOST

Včasih se navade ne obdržijo, ker nismo določili jasnega namena. Dobro je, da so naše navade odraz naših vrednot. Pogosto pa so vrednote v navzkrižju: ali se želim 110 % predati družini ali delu? Ali želim napisati roman ali pridobiti čim več kondicije? Ali želim biti na razpolago drugim ljudem ali hočem več časa za razmislek in delo? Jasnost nam omogoča, da na glas priznamo, kaj hočemo, in svoja dejanja uskladimo z jasnim namenom. Gre za vprašanje osebne integritete.

Včasih se navade ne obdržijo, ker nismo določili jasnega namena. Dobro je, da so naše navade odraz naših vrednot.

17. IDENTITETA

Presenetljivo je, kako močno na naše odločitve glede načina življenja vpliva naša identiteta. Avtorica opisuje zgodbo neke ženske, ki je hotela opustiti občasno uživanje alkohola v družbi, saj ji je povzročalo neprijetno slabost naslednje jutro, poleg tega pa se ni mogla jasno spomniti pogovorov, čeprav ni veliko spila. A njena odločitev se je tepla z njenim občutkom identitete. Kakšna Francozinja pa je, da zavrne ponujen kozarec vina? Ali niso Francozi znani po dobrem okusu za vino in po družabnosti? Iskanje zlate sredine in prevzemanje novih identitet je prava umetnost.

18. VPLIVANJE NA DRUGE

Pogosto hočemo pri vzpostavljanju in ohranjanju dobrih navad vplivati na druge. Preberemo dobro knjigo o prehrani in že govorimo vsem okrog sebe, kako morajo opustiti to in ono živilo, saj se nam tisti trenutek zdi to življenjskega pomena. Avtorica se sprašuje o tej težnji, ki jo prepoznava tudi pri sebi, in skuša ovrednotiti svoj dejanski prispevek k spreminjanju drugih. Starši seveda vplivamo s svojim življenjem na otroke – pogosto so prav oni odlična motivacija za spremembe v načinu življenja, še posebej za “ustrežljivce”, ki jim to, da so zgled drugim, daje pomembno motivacijo za lasten napredek.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

20 idej, kako pridobiti pozornost (pre)zaposlenega moža

Tega članka ne bi nikoli napisala kot sveže zaljubljeno dekle ali kot pravkar poročena žena. Zdi se mi, da sem se takrat kopala v moževi pozornosti in da mu ni ušlo nič v zvezi z mano.

Velikokrat je on dajal pobude za skupne podvige in rast v odnosu, veliko mu je bilo do tega, da sva se redno pogovarjala, skupaj preživela veliko časa in bila na tekočem z notranjim dogajanjem drug drugega.

Kam so izginili tisti časi?! Zakaj se je to spremenilo? Mar nisem poročena z istim človekom?

Verjamem, da se to sprašuje veliko žena v obdobjih, ki so tipično kritična za zakonski odnos – v času, ko par intenzivno rešuje stanovanjski problem, ko mož nastopi novo službo ali odpira svoje podjetje, ko se širi družina.

Nove zahteve pomenijo preizkus za zakonski odnos in treba je več iznajdljivosti, da z zakoncem lahko ohranjamo stik.

Ženam je še posebno prijetno med pogovorom, mož pa čuti naklonjenost do žene tudi, kadar ni neposredno z njo, ampak le skrbi za to, da bi ji bilo dobro.

KDAJ ČUTIJO NAKLONJENOST ŽENE IN KDAJ MOŽJE?

Na predavanju zakoncev Rudija in Mete Tavčar sem slišala, da se možem in ženam oksitocin sprošča pri različnih dejavnostih.

Oboji doživljamo porast ljubezni pri očesnem stiku, pri skupni jedi, med objemom in pri ljubljenju.

Vendar pa je ženam še posebno prijetno med pogovorom, mož pa čuti naklonjenost do žene tudi, kadar ni neposredno z njo, ampak le skrbi za to, da bi ji bilo dobro.

Ni čudno, da lahko tako “pade notri” pri gradnji hiše, pri povečevanju dohodkov ali reševanju logističnih problemov, ko se rodi dojenček. Ženi se zdi odsoten, preveč tehnično naravnan, hladen, on pa se počuti posebno povezanega z njo!

20 IDEJ ZA ŽENE

Pomembno je, da poznamo te razlike, se o njih pogovarjamo in jih v vsakdanu upoštevamo.

Priporočljivo pa je, da vsak od naju pozna tudi praktične načine, kako skrbeti, da se bo vzpostavljala in ohranjala bližina. Spodaj je nekaj “trikov” in ženine malhe:

1 Pripravim mu malico in uredim, da jo lahko pojeva skupaj (jesti vendar mora in nič ga ne razveseli bolj kot nekaj okusno in ljubeče pripravljenega za pod zob).

2 Pozorna sem na to, kaj dela, in ga ne motim v obdobjih visoke koncentracije ali ko se pogovarja po telefonu – zagotovim mu mir. Dogovoriva se, da me bo poklical med svojim odmorom.

3 Spoznavam njegove delovne navade, ritem, potrebe.

4 Deliva si koledar obveznosti (npr. google koledar), tako da poznam njegove obveznosti tistega dne.

5 Ne godrnjam. Pridem si na jasno, kako se počutim, kaj potrebujem in česa si želim, preden ga “napadem”. Če mi lahko pri mojih željah pomaga, mu povem svojo prošnjo. Po potrebi jo večkrat ponovim.

6 Skrbiva za osnovni bonton pogovora – da nimava pred seboj elektronskih naprav, imava očesni stik in/ali sediva drug ob drugem.

7 Upoštevava, da se morava pogovarjati na različnih nivojih. En nivo je doreči tehnične podrobnosti najinih projektov, si izmenjati novice o otrocih in vsakdanu, se dogovoriti logistične zadeve – za take pogovore si določiva poseben čas. Potem pa dajva prostor še globljim potrebam, občutkom, najinemu notranjemu svetu.

8 Če možu ustreza, se mu pridružim pri njegovi prostočasni dejavnosti, na primer grem z njim na kolo v hrib, tudi če mi taka dejavnost sicer “dol visi” in mi ni nič do izboljšanja časa ali do premagovanja 15 % klanca.

9 Pripravljam mu drobna presenečenja, darilca, ki jih ima rad (kar želiš, da bi drugi tebi storili, stori ti drugim).

10 V burnih obdobjih, na primer zvečer v kopalnici, ko spravljava otroke spat, iščem očesni stik z njim in se mu nasmehnem.

11 Uredim se zanj, četudi ne opazi vedno, ko hiti mimo mene.

12 Ko delava vsak svoje, predvajam prijetno glasbo ali pojem.

13 Na nočno omarico mu nastavljam pomenljive članke, knjige ali lastnoročno napisana ljubeča sporočila.

14 Stisnem se k njemu in ga pokrižam, ko pride spat.

15 Uredim varstvo za otroke in ga povabim na koncert, predstavo ali predavanje. Povabim ga k skupnemu ogledu filma ali izobraževalnega videa.

16 Ne predvidevam, da bi ga morale zanimati iste stvari kot mene. Govorim mu o konceptih in novih pojmih, o katerih sama izvem, preberem kaj zanimivega. Ne utrujam mu na dolgo in široko, ampak povem bistvene stvari, po možnosti s čim bolj praktičnega vidika.

17 Greva na skupen sprehod ali izkoristiva čas v avtu, ko se peljeva na nujne skupne opravke. Čas, ko sva skupaj, naj ne bo samoumeven, pa naj se zdi še tako banalno.

18 Dajem iniciativo za poljub in objem, ko se snideva ali ob slovesu. V intenzivnih časih štejejo malenkosti.

19 Udeležba na zakonski skupini naj ostane prioriteta, četudi prekle padajo z neba. Tam lahko slišiva, da nisva edina s tovrstnimi težavami, dobiva podporo drugih parov ali pa se vsaj enkrat na mesec čutiva zares slišana.

20 Rezervirajva si redni termin za zakonski pogovor, ki naj bo tako pomemben kot vsi službeni sestanki.

Ohranjajva zavedanje, da nas v današnjem času družba nič ne nagovarja k temu, da bi gradili trajen zakonski odnos, kvečjemu obratno – na vsakem koraku nas kaj vleče narazen, se nam ponujajo mikavne priložnosti za to, da bi čas porabljali kako drugače kot z zakoncem. Zato morava zavestno namenjati drug drugemu pozornost.

Na koncu bi rada poudarila, da pridobivanje moževe pozornosti ni manipuliranje z njim in da ga na silo ne bom spremenila. Vedno lahko začnem pri sebi in sem najprej jaz tista, ki sem bolj pozorna do njega, naj bo to še tako težko.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Bliža se božič – vklopi praznični program!

Prav zanimivo se mi je vsako leto opazovati, kako se ne glede na to, koliko sem doma in se izogibam velikim trgovskim centrom, že v začetku novembra, najpozneje pa v sredini, vame prikrade tiha misel na to, da se bližajo prazniki.

MOJE LETOŠNJE DOLGE PREDPRAZNIČNE PRIPRAVE

Tako sem letos že med jesenskimi počitnicami po obmorskem kampu nabirala storže s prav posebnim namenom (iz njih sem izdelala adventni venček).

Na čisto zgornji polici zakonske omare so se že nekaj časa nabirali skrivnostni predmeti, ki so romali v roke majhnih lastnikov na Miklavžev večer.

Vremenske razmere so nas letos že kmalu prisilile, da smo premetali omare, preizkusili zimsko opremo in zdaj vsi od najmanjših naprej že uživajo smučarsko sezono.

Ko ni bilo mogoče, da bi otroke v kratkem popoldnevu brez avta nekako spravila na sneg, ki je bil v višje ležečih vaseh, smo izdelovali snežinke iz papirja …

Voščilnice so letos neverjetno hitro potovale na pošto (se vidi, da imam iz leta v leto več pomočnikov).

V trgovini me je premamila revija, s katere so se bohotili omamni piškoti in je imela podnaslov »specite si vesel božič«. Izbrala dva preprosta in privlačna recepta ter organizirala pekovsko soboto.

PRAZNIKE NAJBOLJ UNIČUJETA NAGLICA IN PREVELIKA PRIČAKOVANJA

Izkušnje preteklih let in tudi pripovedi drugih mamic mi pravijo, da je predpraznični in praznični čas najlepši tista leta, ko je mama na porodniški ali kako drugače bolj »proste glave« (rok niti ne!), da lahko razmisli o tem, kako bi ga polepšala.

Praznike namreč najbolj uničujeta naglica in pa prevelika pričakovanja. Če pa si lahko stvari lepo razporedimo in ne pretiravamo v zadanem, se lahko rodi veliko lepega.

Zgodilo pa se mi je tudi, da sem (zaradi pretiranega naprezanja ob tem, da je že osnovna skrb za otroke zahtevala zelo velik napor) zbolela že za božič in potem klavrno preživela preostanek praznikov. Kako se temu izogniti?

V tem, zadnjem tednu pred božičem, bom razmislila, kako bi se na praznike pripravila po svoji meri. Kaj nam letos omogoča družinska situacija? Kje lahko najdem globlji duhovni pomen morebitnih preizkušenj, ki so nas (ali še bodo) doletele?

OBLIKUJ SI PRAZNIKE PO SVOJI MERI!

V teh dneh se v kinu vrti film Poredne mame 2 – tokrat so se nekonvencionalne mame odločile, da se bodo uprle božičnim običajem. Prepričana sem, da bi se dalo podobno vsebino sporočiti tudi na veliko bolj okusen način, kot je predstavljeno v tem filmu.

A temeljno vprašanje ostaja: zakaj je večina bremena priprav na praznike na ženskah? Kako lahko uravnovesimo svoje potrebe in priprave na praznike, da bi se vsi družinski člani imeli lepo, tudi me?

Pri tem so nam lahko v pomoč naslednja vprašanja:

  • Kateri prazniki v adventno-božično-novoletnem času so mi najbolj pri srcu?
  • Kateri običaji v tem času so mi najbolj všeč?
  • Zakaj? Katere komponente teh običajev so se mi najbolj usedle v srce? Kaj mi pri teh običajih največ pomeni?
  • Ali sem v začetku tega prazničnega časa že začela dobivati kakšna sporočila, opozorila, da tudi letos ne bo vse tako idealno, kot bi se želela? Kaj se je dogajalo?
  • Katerim temeljnim potrebam se v prazničnem času ne bom odpovedala, pa naj »prekle padajo z neba«?
  • Kako bom izpeljala tri običaje, ki so mi najbolj pri srcu, v okoliščinah, v katerih sem? Razmislim, ali lahko katero od komponent, iz katerih so ti običaji sestavljeni, uresničim v kakšni drugi obliki kot ponavadi?
  • Kateri so moji največji obeti v zvezi s temi prazniki? So se kdaj že izkazali za lažna pričakovanja? Katere potrebe se skrivajo za temi pričakovanji? Kaj lahko ukrenem za uresničitev teh potreb?
  • Kateri običaji mi gredo najbolj na živce, so mi prenaporni, bi jih najraje izpustila?
  • Katere komponente teh običajev me najbolj motijo, spravljajo v obup?
  • Komu ti običaji toliko pomenijo, da jih ne morem zanemariti?
  • Ali sem prepričana, da moram biti jaz tista, ki tej osebi s tem običajem ustrežem? Ali obstaja način, da si te običaje olajšam?
  • Pomislim na to, kakšne nadloge so me doletele med prazniki v preteklih letih. Ali mislim, da sem imela kaj pri tem, da se je to dogajalo? Kaj sem se iz teh izkušenj naučila?
  • Po katerih užitkih tega letnega časa najbolj hrepenim? Zapišem vsaj tri užitke ali veselja, ki bi jih želela prejeti.

VSEM LJUDEM NE MOREŠ USTREČI

Poznate zgodbo o očetu in sinu, ki sta šla z oslom skozi vasi in v vsaki vasi so se pritoževali čeznju, ker nista nikoli naredila prav? Ni bilo dobro, da je sin jahal osla, ni bilo dobro, da je oče jahal osla, ni bilo dobro, da sta oba sedla nanj, ni bilo dobro, da sta oba hodila ob njem.

Tako se pogosto počutim tudi sama v materinstvu. Naj se še tako trudim, nekaterim ljudem ne bom nikoli ustregla.

Včasih to preizkušam do skrajnih meja, tako da sem na koncu vsa izmučena in nesrečna. Zato se zadnje čase trudim, da sploh ne bi bila več osredotočena na njihove pripombe in mnenje, temveč bi bila pozorna nase – na svoje želje, okus, potrebe, mnenje, zmožnosti.

V tem, zadnjem tednu pred božičem, bom razmislila, kako bi se na praznike pripravila po svoji meri. Kaj nam letos omogoča družinska situacija? Kje lahko najdem globlji duhovni pomen morebitnih preizkušenj, ki so nas (ali še bodo) doletele?

Posebej bom pozorna, da ohranim svoj občutek zadovoljstva, ne glede na to, kaj porečejo drugi.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Drobne radosti in bridkosti dela od doma

Je lepo in brikdo hkrati. Lepo je, ko imam jutranji mir in mi besede kar same od sebe letijo, ko si vzamem odmor, srkam sladko kavico, se zazrem v jesensko listje zunaj in v igrivo veverico na sosedovem drevesu … Bridko pa je, ko zboli otrok, se mi nagrmadijo še druge obveznosti, manjka spanja in navdiha ni od nikoder…

Tale citat iz Martina Krpana me drži pokonci v dneh, ko se moram držati rokov, ne glede na to, da se naš mali svet doma vsak dan znova podira in na novo sestavlja (z veliko mojega truda, pomoči in energije).

“Zapomnite si, cesarost, kar sem obljubil, storil bom, čeprav od jeze popokajo vsi obrekovalci, ki me mrazijo pri vas. Da bi le vsi ljudje vselej držali se svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog ne udari; pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli, da je Bog velik, človek majhen.”

Ste tudi vi eden od samoumevnih staršev?

Poznate izraz »privzete nastavitve«? Ko ima nova pametna napravica že vgrajen določen način delovanja. To nam prihrani mnogo vprašanj, odločitev in dela, naša uporaba elektronskega pripomočka pa že lahko gladko steče.

Podoben izraz, »default« v angleščini, je uporabila blogerka M. Blazoned tudi za starše. Pravzaprav za enega od njih. Za tistega, ki prevzame večino dela ali, bolje rečeno, na katerega samodejno, samoumevno pade večina dela.

Nekega jutra je zapisala, kako frustrirajoča je lahko ta vloga. Očitno se je v njenih besedah našlo veliko staršev, saj je članek hitro postal viralen. Takole piše z obilico humorja …

***** ***** *****

Ali ste samoumevni starš? Če morate o tem razmisliti, potem niste. Vedeli bi, verjemite mi. Samoumevni starši so odgovorni za čustvene, telesne in logistične potrebe otrok. Da vam pokvarim napetost pričakovanja: običajno imajo maternico.

Prvič sem se zavedela, da sem ena od samoumevnih staršev, ko je nekega dne najin prvi otrok spal, z možem Danom pa sva pleskala sobo za goste. Ko je hčerka zajokala, ni on niti za trenutek prekinil svojega dela in pomislil, da bi šel ponjo. Takrat sva oba delala v korporacijah in sodelovala pri istem domačem projektu. Bila sva izenačena, če ne štejemo dejstva, da sem jo jaz nosila in hranila devet mesecev v svojem trebuhu, kar mi je dajalo rahlo prednost. Mislila sem si, to je čisti nesmisel.

KDO SO SAMOUMEVNI STARŠI

Štirinajst let kasneje sem še vedno v vlogi samoumevnega starša. Sedaj delam od doma za polovični delovni čas v svojem svetovalnem podjetju, torej je vloga malo bolj smiselna, ampak še vedno ni prijetna. Mami, mami, mama, mami, mama, mami, mami, mami. Cel. Ljubi. Dan. Tešim potrebe vseh svojih treh otrok: prijave na dejavnosti, logistika s prevozi, pregledi pri zdravniku in zobozdravniku, težave s fanti in dekleti, ranjena čustva, šolski sklad, kupovanje daril, frizure, nakupovanje oblačil, pisanje zahval, kar je, mimogrede, hudičevo delo. Prav tako preurejam omare med sezonami, da pregledam, katera oblačila so jim prav. To je opravilo, za katero le samoumevni starši vedo, da sploh obstaja.

Samoumevni starši poznajo imena vseh otrokovih učiteljic. Izpolnjujejo neskončne obrazce, vključno z 20 strani dolgim pravnim dokumentom, ki je potreben za to, da se otrok lahko v šoli ukvarja s športom, in ki zahteva krvno prisego, da šole ne bomo tožili, če bo otrok dobil pretres možganov, saj ga zagotovo bo dobil. Poslušajo dolge, dolgočasne in zapletene zgodbe o gibalnih igrah, ki nimajo nobenega smisla. Neprestano črkujejo besede. Vedo, koliko je pri hiši papirja za zavijanje. Samoumevni starši nimajo svojega lastnega koledarja, ampak tistega, na katerem so napisani dogodki vseh ostalih in ob katerem jih boli glava. Poznajo notarja. Karton kupujejo v paketih po sto. Neutrudno garajo za dober odnos s šolsko tajnico. Poznajo velikosti oblačil za vse svoje otroke, vključno s številko čevljev.

SPODBUDA ZA REZERVNE STARŠE

Mimogrede, ta zapis nikakor ni mišljen kot tekmovanje med možem in ženo pri tem, kdo je na slabšem. Moj mož samoumevno služi denar, samoumevno kosi travo in samoumevno pobija pajke pri hiši, kar vse s seboj prinaša enako količino stresa in nezadovoljstva, o čemer lahko, če želi, napiše svoj članek. Prav tako mi je v izjemno pomoč in je čudovit mož in oče. Vendar, v mojo obrambo, trava in pajki ne kričijo »mami« stokrat na dan in njegov šef ne gre z njim na počitnice. Samo povem. In moj mož bi prvi priznal, da sem potegnila ta kratko. Njegov obraz se skremži, ko naštevam, kaj vse moram postoriti. Tako da mi veliko pomaga. Vendar pa spada, kar se tiče logistike in birokracij, k rezervnim staršem.

NAKLJUČJE

Med samoumevnimi in rezervnimi starši je velika razlika. Lily ima ob ponedeljkih pozno popoldne jazz. Poskrbim, da pride tja in nazaj, čeprav ima njena sestrica Gracie tenis ob popolnoma istem času. Logistika je na meni. Ni problema. Že zmorem. Včasih pa me pokliče mož, da bi mi pomagal. Ti klici se običajno začnejo takole: »Kdaj Lily konča jazz?« Najraje bi mu eno primazala. Konča ga VSAK teden ob istem času! In ko on z menoj lahkotno klepeta o tem, kako bi mi lahko »pomagal«, jaz hkrati razlagam jokajočemu Georgu, kako se računa s prehodom, česar drugošolec nikakor ne more razumeti, kuham pozno kosilo (no, priznam, vrem makarone) in skušam odgovoriti še na zadnjo službeno e-pošto.  Tako da ja, včasih se izide, da ima Dan tak urnik dela in teka, da se zares pelje mimo Lilyjinega plesnega studia ravno v trenutku, ko jo je treba pobrati. Koristno? Da. Samoumevno? Ne. Samoumevni starši ne delujejo po naključju.

POD TUŠEM

Biti eden od samoumevnih staršev, vsaj v mojem primeru, ne pomeni, da je mož cepec – gre za to, da otroci ne upoštevajo načela bližine ali razumnosti, ko prosijo za pomoč. Iščejo samoumevne starše. Mene. Bila sem že pod tušem, ko sem morala hčerki nadeti verižico. Šla je naravnost skozi mojo sobo, mimo svojega očeta do mene. Resnično. Celo moj mož ji je začudeno pomahal: »Ohoj, tudi jaz sem tukaj.« V svoji hiši sem se tuširala natanko petkrat, ne da bi me zmotil kateri od otrok s svojo hudo potrebo. Pod tušem sem že napihovala balone, podpisovala obvestila in spletala lase. Vem … zakleni vrata, boste rekli. Neumna sem. Vendar vem, da bi se prikradli noter. Prepričana sem.

PREOBREMENJENOST S PODATKI

Pozabite na informacijske širokopasovnice, samoumevni starši zares obvladajo shranjevanje in pridobivanje podatkov. Ne da bi se zavedali, hodijo po hiši in si shranjujejo mentalne slike vsega, kar srečujejo na poti. Na tleh kopalnice opazimo gumico in naše nezavedno ve, da bo ta informacija prišla prav, ko bo treba preprečiti popoln živčni zlom devetletnice. Nekoč sem bila na službeni poti v Kaliforniji in so me klicali od doma, kje so Georgeve superge. Veste, kaj je pri tem najhujše? Da sem vedela. Količina stvari, ki si jih samoumevni starši shranjujejo v svojih možganih, je v premem sorazmerju s količino vina, ki ga popijejo. Preveč.

KARANTENSKI ŠOTOR

Kar me skrbi, je to, da samoumevni starši skorajda nimajo možnosti pobega. Ne morejo dobiti odmora, razen če se fizično povsem ne odmaknejo iz družine … in vržejo svoj mobilnik v vodo. Tudi ko si privoščijo vikend zase, pustijo doma podrobno razpredelnico dnevnih aktivnosti s časovnim načrtom in opombami. Uredijo prevoze, pustijo zavito darilo za rojstnodnevno zabavo. Kaj pa rezervni starši? Samo odidejo. Neverjetno, poljubijo otroke za slovo in odidejo. Ti p***i. Ok, globoko bom vdihnila. Edino, kar preostane samoumevnim staršem, je stakniti nekje močno nalezljiv, a življenjsko neogrožajoč virus. Pa se tudi takrat lahko zanesemo, da nas bodo otroci našli v karantenskem šotoru in nas prosili, naj jim odpremo kozarec.

PREŽIVETJE VRSTE

Glejte, starševstvo je na splošno težko in vsi starši prispevajo svoje. Razumem. Dobro si je zapomniti, da nisem strokovnjakinja za starševstvo. Sedim v kuhinji, oblečene imam razvlečene nogavice in pišem članek o izmišljenem mitu, ki ga imenujem »samoumevni starši«, ker sem tako dolgo potrebovala, da sem ugotovila, zakaj sem tako prekleto izčrpana. Iskreno menim, da so samoumevni starši dobra ideja in verjetno nujno potrebni za preživetje vrste. Sicer bi otroci kje ostali in nesrečno umrli, vsa misija pa bi bila zaman. Vendar to ne spremeni dejstva, da obseg in količina dela, povezana z upravljanjem tolikih življenj in podrobnosti, prinašata s seboj presenetljivo veliko čustveno in mentalno izčrpanost, ki se pojavlja le pri samoumevnih starših. Zaslužimo si, da je razumljena … in poimenovana! Sicer bomo mi tisti, ki bomo kje ostali.

Opomba: Da, samoumevni starši so lahko tudi moški! Ne, nisem nameravala ponovno zanetiti vojne med spoloma … to je satira.«


Vir: Blazoned, M.: The default parent
Prevedla: Ana Pavec

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Dobro blago se samo hvali?

Ko sem hodila še v osnovno šolo, sem v poletnih dneh pomagala mami na tržnici prodajati zelenjavo in domače pecivo. To mi je bilo v veliko veselje.

Včasih sem imela srečo, da je moje blago stalo na mizi zraven daljnega bratranca, ki je tudi prišel prodajat – včasih zelenjavo, večkrat pa gobe, borovnice … Spomnim se, kako je pogosto že ob enajstih dopoldne ponosen šel domov s prazno košaro in debelejšo denarnico. Ne rečem, da sama nisem imela uspeha, toda do tega, da bi se moja miza izpraznila, mi je kar dosti manjkalo.

Večkrat sem razmišljala, kaj je fora – in hitro ugotovila, da ima bratranec nekaj pomembnih lastnosti: – njegovo blago je bilo bolj iskano, redkeje na voljo – bil je glasen in visok, zlahka se ga je opazilo – z ljudmi se je veliko pogovarjal in pri njegovi mizi je vedno nekdo stal, gneča je privabljala še druge. Vedela sem, da bi lahko tudi sama poskusila katerega od njegovih trikov, vendar pa sem se zavedala tudi, da bi to od mene terjalo ogromno količino energije. Meni namreč nobena od teh veščin ni bila naravna, morala bi se siliti, da jih bi uporabila.

Življenje je zanimivo, na pot nam prinese priložnosti, da ponavljamo stare lekcije. Za nekatere se zdi, da jih moramo ponavljati večkrat. Spet stojim na “tržnici”, za spremembo je virtualna, na mizi pred seboj imam sadove dela svojih rok (katalog kluba S TEBOJ SEM) in zdi se mi, da vsi ljudje hitijo po svojih opravkih 🙂

Kot mora prodajalec zelenjave, gob in borovnic najprej obuti škornje in se podati v samoto, v gozd ali na njivo, se tudi jaz ob zgodnjih jutrih ali poznih večerih opremim za svojevrsten “pohod” v pokrajine svoje duše in grem nabirat sladke sadove s pisalom in papirjem. To mi je veliko bolj naravno kot potem iste sadove naložiti v prtljažnik (beri spletna orodja) ter jih razvoziti naokrog (beri: deliti na vseh možnih platformah), po možnosti pa biti še glasna ob svoji mizi (beri: spletni strani).

Mamice, ki so že užile katerega od mojih sadežev, so navdušene, in z veseljem grem nabirat nove in nove. Naporno pa mi je ponavljati zlajnane slogane in delati prodajne akcije. Ena od njih se danes končuje – danes zvečer bom pospravila svojo košaro s “pridelki” – posameznimi vsebinami iz kluba. So edinstveni – vse vsebine v klubu S TEBOJ SEM se ukvarjajo z vprašanjem, kako si olajšati in polepšati prehod v starševstvo in materinski vsakdan. So priročne – na voljo so vam povsod, kjer imate dostop do interneta, nekatere pa se da tudi presneti na prenosne medije, npr. mp3 predvajalnik. So kakovostne – nastajale so s trudom v zadnjih 3 letih. ** Oglejte si katalog in kupite pred poletjem nekaj sladke hrane za svojo dušo 🙂

Ko ne bi bilo plačljivo …

Eden najpogostejših ugovorov, ki ga slišim, zakaj se ne bi vpisali v klub S TEBOJ SEM, je dejstvo, da je plačljiv. Mamice tožijo, da nimajo časa prebrati niti vsega, kar imajo brezplačno na razpolago, kaj šele, da bi si naprtile še dodatne vsebine, ki jih bodo čakale, da si jih pogledajo po napornih dneh in ob obilici opravil.

Moram povedati, da je odločitev, da začnem ustvarjati plačljive vsebine, bila zelo velik korak zame in za katerega sem potrebovala veliko poguma. Spletno podjetništvo je v Sloveniji še v povojih in prisotne je še zelo veliko nezaupljivosti.

Dejstvo je, da človek ne more pogledati, prebrati in predelati vsega, kar je na voljo. Moramo se odločati, kaj bomo vnesli v vsakdan, česa pa ne bomo. Če razmišljamo o tem, kaj nam prinaša dodatno vrednost, in se ne nepremišljeno odzovemo na vsako ponudbo, ki jo srečamo, si delamo veliko uslugo. Zato spodbujam, da je vpis v klub premišljena, zavestna odločitev, pri kateri tudi s plačilom pokažemo, da so nam nega sebe, osebna rast, notranji materinski svet pomembni in da to želimo gojiti in spodbujati. Zagotavljam, da v ustvarjanje kluba namenim zelo veliko časa, pozornosti in energije, in srčno upam, da se čutita ljubezen in veselje, ki ju to delo prinaša tudi meni 

Prilagam še dva zelo zanimiva članka o povezavi med spletnim učenjem in plačljivostjo …
Bari Tessler: A Tough Love Manifesto on Money, Boundaries, and Biz
http://baritessler.com/2016/05/tough-love-manifesto-money-boundaries-biz/

Marie Forleo: 6 Reasons We’ll Pay You To Teach Us vs. Learn It Free Online
https://www.youtube.com/watch?v=yYA8EOMcmuo