fbpx

Blog

Jesensko vabilo v klub S TEBOJ SEM

Moj mož se poleti rad pošali, da se za naju počitnice začnejo septembra 🙂 Zame to na nek način res velja, saj kar lažje zadiham, ko se zjutraj v veži poslovim od šolarjev in objamem mlajša otroka pred odhodom v vrtec, naredim kratek “pospravljalni obhod” po hiši, nato pa sedem za pisalno mizo in pričnem z ustvarjalnim delom, po katerem se vse poletje tako hrepenela in ga lahko užila le po drobcih.

Letošnja jesen je še posebej drugačna, saj je šla v vrtec tudi najmlajša hčerka, kljub temu pa čutim, da se v trenutni družinski situaciji lahko osredotočim le na določene vrste dela – takega, ki ga lahko opravljam od doma in mi ne pobere preveč čustvene energije, ki jo popoldne še kako potrebujem. Zato sem posebej vesela prevajalskih ponudb, ki so mi prišle na pot. V tem letu sem spremljala “le” dva poroda, do nadaljnjega pa ne nudim doula storitev, saj je to nemogoče združevati z resnično dobro podporo ženskam in parom v pričakovanju ter našo družinsko logistiko.

Članke s spletne strani naravniporod.si, ki ste jih tako pohvalili kot nepogrešljive v vaši pripravi na porod (če me spremljate že tako dolgo, resnično hvala!), bom postopoma preoblikovala v gradiva za novo spletno stran, ki je v nastajanju. Kar pa ne pomeni, da se bom zaprla v svoj svet 🙂 Klub S TEBOJ SEM, ki sem ga začela ustvarjati leta 2014 po svojem četrtem starševskem dopustu, je postal živahen triletnik, za katerega ve vedno več mamic in resnično služi svojemu prvotnemu razlogu za obstoj:

… ker si imamo mame veliko povedati!

V jesenski sezoni bo namenjen predvsem temu, da nas bo vse skupaj vabil, da sredi hektičnega materinskega vsakdana pogledamo vase in se redno vprašamo o svojem počutju in notranjem dogajanju. Vedno več mamic mi pove, da so postale mamine lekcije nepogrešljiv sestavni del njihovega vsakdana. V mesecu septembru vam dajem brezplačno priložnost, da članstvo v klubu preizkusite in vidite, ali vam ustreza. **

Brezplačni vpis v mesecu septembru!

Želite spremeniti porodne prakse? Postanite dvojezični!

DSC_6214zmanjšanaPredavanje Michela Odenta v Ljubljani

Pretekli vikend je obiskal Slovenijo svetovno znani porodničar, raziskovalec in avtor številnih knjig o porodu, Michel Odent. Tri dni je predaval na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani, v petek za strokovno javnost, v soboto in nedeljo pa za laike. Udeležila sem se njegovih predavanj zadnja dva dni z naslovom: Znanstveni kontekst poroda v letu 2016. Zanimivo, v publiki smo sedele večinoma ženske, le na tem ali onem  delu predavanja sta se nam pridružila dva moška. Michel Odent je za uvod duhovito komentiral, da znanstveni kontekst očitno zanima le ženske, moški pa verjetno intuitivno iščejo rešitve kje drugje :).

Še vedno sem bila močno pod vtisom njegovega zadnjega predavanja, ki je bilo organizirano v bližini Slovenije, v Zagrebu februarja 2010. Takrat je prišel “s svojo najljubšo doulo iz Londona”, Lilliano Lammers in imel “information session”, torej informativno srečanje za doule, njegovo verzijo izobraževanja za doule, saj verjame, da dul ni mogoče “natrenirati”, možno je le informirati ženske, ki imajo svoje bogate življenjske izkušnje in notranjo sposobnost, biti ob ženski, ki rojeva in ji omogočiti čim lažji porod.

To, namreč odkriti in udejanjiti okoliščine, v katerih bi ženska lahko čim lažje rodila, se zdi, da je njegova najmočnejša vizija. A kot je sam izjavil za časopis Delo (prispevek najdemo v torkovi izdaji, 15. 3. 2016, na strani 28), je to utopija, saj je porod oziroma okoliščine, v katerih se odvije, tako zelo kulturno pogojevan.

Nasprotja med znanstvenimi odkritji in prakso v porodni kulturi

images (1)Eden najmočnejših gonil takega kulturnega pogojevanja v sodobni zgodovini je selitev porodov od doma v porodnišnice, s tem pa tudi obdajanje porodnice z osebami moškega spola. Pred sto leti nobena ženska ni niti pomislila, da bi imela pri porodu ob sebi moža. Vsi poznamo tisto slavno reklo, da se ga je ob začetku ženinih popadkov poslalo vret vodo. (Mimogrede, čisto osebna asociacija: Denis Avdić v svoji monokomediji Moški so z Marsa, ženske pa z Venere zelo dobro ponazori, zakaj je ta naloga, s katero naj bi zaposlili moškega, tako učinkovita :D). Nato se je v 70. letih 20. stoletja to zelo na hitro spremenilo, naenkrat je prisotnost moža pri porodu postala norma, skoraj družbena prisila, ne da bi se kdo spraševal, ali je to resnično dobro. Michel Odent je poudaril, da moramo biti zelo previdni, preden uvedemo neko doktrino.

Razložil je več primerov nasprotja med znanstvenimi odkritji, ki so nam danes na voljo, in med praksami, ki prevladujejo pri porodu, ker so del naše kulture in tradicije. Na primer, v nebo vpijoče dejstvo je, da pred petdesetimi leti navidezno nihče ni vedel, da bi bilo treba novorojenčka takoj po rojstvu položiti v materino naročje. Ta življenjsko pomemben stik tradicionalno prekinjamo v vseh zgodovinskih obdobjih in v vseh kulturah sveta. Po njegovem mnenju je najpomembnejše znanstveno odkritje 2. polovice 20. stoletja, da novorojenček potrebuje svojo mamo. A čeprav so koristi tega stika temeljito raziskane v več znanstvenih vedah, največkrat je omenil mikrobiologijo, to ne prodre do zavesti porodnih delavcev oziroma v prakso v porodnih sobah.

angie64Drugo nasprotje se pojavlja pri dejstvu, da se mora novorojenček za svoj razvoj in vseživljenjsko zdravje roditi v čim bolj domačno in raznoliko bakteriološko okolje, saj sicer utrpi pomanjkanje pri številčnosti in raznovrstnosti mikrobov, ki naselijo njegovo telo. Njegov mikrobiom pri rojstvu v tuje in sterilno okolje torej ni tako optimalen. Táko, z bakteriološkega vidika domačno in bogato okolje je nedvomno doma. A tega tisti, ki se ozirajo le na kratkoročne dobrobiti bolnišničnega poroda, nočejo slišati. Šele ko bomo na svoji koži trpeli velike razsežnosti posledic pomanjkanja mikrobiotske raznovrstnosti in njegovega dolgoročnega vpliva na zdravstveno stanje celotnih generacij, bomo morda začeli razmišljati o spremembi prakse.

Tretje nasprotje med znanstvenimi dognanji in kulturnim vedenjem se nanaša na stres. V vsakdanjem življenju se vsi želimo stresu izogniti, ga zmanjšati ali pa vsaj omiliti njegove učinke. Medtem ko znanstveniki danes odkrivajo negativne posledice pomanjkanja stresa v ključnem obdobju človekovega življenja – v času rojstva. Hormoni stresa (adrenalina in noradrenalina), ki se sproščajo med popadki med fiziološkim porodom, so namreč ključni za razvoj novorojenčkovih pljuč in še nekatere druge funkcije.

Četrto nasprotje pa izvira iz nerazumevanja porodnega procesa kot samodejne, nehotene telesne funkcije, ki se odvija pod vplivom starejših možganskih struktur, to je tistih, ki si jih delimo z drugimi sesalci, in ne pod vplivom dela možganov, ki ga imenujemo neokorteks, na katerega smo ljudje ponosni, saj je značilen samo za nas, in nam omogoča razmišljanje, načrtovanje, jezikovno sporazumevanje in druge, v vsakdanjem življenju tako dragocene veščine. Pri porodu je neokorteks ovira in ne prednost, saj njegovo delovanje zavira porodni proces.

Michel Odent je poudaril, da tukaj delamo napako tako medicinski strokovnjaki kot “aktivisti za naravni porod”, saj menimo, da je porod mogoče voditi, pospeševati, z njim upravljati, mu pomagati, ga podpirati itd. Vse to je izrazoslovje, ki nam sporoča, da je pri porodu potrebna neka zunanja oseba, strokovnjak, ki bo porodnico usmerjal. Če je porod fiziološka funkcija, ki je ne moremo nadzorovati (kot na primer, ne moremo nadzorovati prebave), ga lahko samo zaščitimo in varujemo pred motnjami. Podal je slikovit primer, kako bi se naša prebava sunkovito ustavila ali vsaj močno upočasnila, če bi nenadoma v sobo vstopil terorist z orožjem v rokah. Tako se tudi porod ustavi ali vsaj upočasni, če porodnico nenehno motimo s svojimi posegi.

Kaj najbolj moti porod?

Porod najbolj motijo dejavniki, ki aktivirajo neokorteks in onemogočajo porodnici, da bi bila v svojem “porodnem svetu”:

  • raba jezika (pogovor, vprašanja, …)
  • svetloba (hormon melatonin, ki se sprošča v temi, zelo ugodno vpliva na sproščanje oksitocina, ključnega porodnega hormona, ki sproža popadke)
  • občutek opazovanosti
  • občutek bližajoče se nevarnosti (to je lahko kar koli, kar porodnico vznemirja).

handsbabeNašteval je dejavnike, ki so jih vpeljali v porodnih centrih, kjer je delal, da bi čim bolj ublažili te motnje. Poudaril je, da stvari niso enoznačne, vedno imamo kompleksne situacije, zato za optimalno okolje tudi ni preprostega recepta.

Razložil je, kako je bil na primer narobe razumljen, ko je v znanstveni reviji Lancet pred tridesetimi leti objavil članek o porodu v vodi. Glavni namen članka je bilo povedati, kako lahko z porodnim bazenom učinkovito blažimo bolečino v prvi porodni dobi in tako prekinemo začaran krog bolečine in trpljenja. Ker voda sproža sproščanje endorfinov, se porodnica bolje počuti, se sprosti in tako spet lažje rojeva. Pri rabi porodnega bazena se jim je občasno nenamenoma pripetilo, da se je otrok rodil v vodo. To je omenil v članku s poudarkom, da to ni nič hudega in ni razlog za paniko. Ker je bila publikacija, kjer je članek objavil, resna znanstvena revija, je moral navesti tudi kakšno predvidevanje o tem, zakaj bi bil nek postopek lahko tvegan. Takrat so bili znani drugi primeri embolizma, zelo nevarnega stanja pri materi po porodu: ko se lahko v krvni obtok skozi maternico po porodu posteljice, ko je rana sveže odprta, vrine nek tujek – bodisi zračni mehurček, plodovnica ali krvni strdek. V članku je navedel možnost vodnega embolizma, torej potencialnega tveganja, da bi se v krvnem obtoku matere znašel vodni mehurček. S to razlago je hotel ponazoriti, kako si ljudje iz znanstvenih člankov zapomnijo natanko tisto, kar si hočejo: zdelo se je, da so zagovorniki naravnega poroda prebrali le, da se otroci lahko rojevajo v vodo, medtem ko so medicinski strokovnjaki do današnjih dni ohranili distanco do poroda v vodi, saj je to preveč tvegano zaradi vodnega embolizma, pri čemer je treba povedati, da vse od objave članka do danes niso zabeležili niti enega pojava tega domnevno nevarnega stanja.

Strategija za lahek porod

Zelo pomembno je torej, da ženska med porodom čim manj razmišlja. Poudaril je tudi, da je bolje, če že v nosečnosti ne bere preveč. Nosečnost, tako pravi, je bolj primeren čas za petje in gledanje v luno :). Malo za šalo in veliko zares je povedal, da pozna svetovno knjižno uspešnico, staro več tisočletij, kjer že prav na začetku lahko preberemo, da za žensko ni dobro, če preveč ve – da jé sadež z drevesa spoznanja. Neposredna posledica tega dejanja je namreč porod v bolečinah. V tej isti knjigi, malo bolj proti koncu, pa je opisano življenje nekega legendarnega moža, katerega poslanstvo na tem svetu je bilo širiti ljubezen. Posebnost te biografije je, da opisuje tudi njegovo rojstvo. Njegova mati nam je pokazala strategijo za lahek porod: rodila je v preprostem, bakteriološko bogatem okolju, obkrožena s samimi sesalci. Verjetno je rodila na vseh štirih in imela vso potrebno zasebnost. Ni se počutila opazovano. Po rojstvu otroka ni bilo nikogar, ki bi jo ločil od novorojenčka in lahko se mu je nemoteno zazrla v oči in opazovala to najčudovitejše bitje na svetu. Ali je kaj čudnega, da je bil ta mož, rojen na takšen način, promotor ljubezni?

Michel Odent zagrizeno opozarja, kako lahkomiselni smo pri poseganju v porod z nadomeščanjem naravnih hormonov z umetnimi. Umetni oksitocin (oksitocin imenujemo tudi hormon ljubezni) pri materi ne more vstopiti v možgane, saj jo pred tem varuje krvna možganska pregrada, medtem ko ta pri novorojenčku še ni razvita. Tako so otrokovi možgani v primeru umetnega sprožanja ali pospeševanja poroda izpostavljeni velikim količinam umetnega oksitocina, pri čemer je šokantno, da v vseh letih uporabe še vedno ne vemo ničesar o njegovih dolgoročnih učinkih.

DSC_6229zmanjšanaNa vprašanje o tem, kaj naj storimo, da bomo vplivali na zdravstvene strokovnjake, da bi spreminjali porodne prakse, je odgovoril, da moramo postati dvojezični. Naučiti se moramo brati in govoriti znanstveni jezik, saj nas sicer ne bodo slišali. Po drugi strani pa moramo znati zapletene znanstvene razlage prevesti v preprost jezik in jih ženskam posredovati na nevsiljiv, blag način. Rekel je, da nosečnice rade pojejo, rade se dobivajo z drugimi nosečnicami, izkoristimo to in v takem kontekstu predstavimo nekatere stvari, ki jih morajo vedeti.

Vaginalni porod po carskem rezu – 2. del: potrpežljivost

Tossie 1
slika je ilustrativna

Popoldne smo se odločili, da se odpravimo v stanovanje blizu porodnišnice, ki nam ga je ponudila prijateljica. Rekli smo si, da je bolje, če smo tam, da mi ne bo treba preveč predihavati popadkov v avtu, poleg tega sem se tam lažje umirila, ker sem vedela, da je vse spakirano, pripravljeno. Ker se je odpravljala cela družina za več dni, je bilo to odpravljanje stresno. Na poti sem se sprostila, popadki pa so se nadaljevali. Prihod v stanovanje me je zopet navdal z energijo. Prej nisem vedela, da je stanovanje tako prostorno z več sobami, kar je pomenilo, da smo lahko hčerko dali spat v ločeno sobo in v miru sodelovali s porodom, in da ima banjo, čeprav se je potem izkazalo, da mi bolj odgovarja tuš.  Večer je bil umirjen. S hčerko smo še skupaj zmolili večerno molitev in prosili za srečen prihod našega dojenčka. Uspavala sem jo, vmes pa predihala nekaj popadkov, bilo je čarobno. Hčerka je bila z nami v fazi, ko me še ni bolelo, pa vendar je razumela, da se nekaj dogaja, da bo prišel dojenček iz trebuščka.

Ko je zaspala, naju je z možem spet nekoliko zajela panika, ker se je bilo treba odločiti, kako naprej – ali se gremo pokazat ali bomo še doma, kdaj poklicati dulo itd. Takrat sva prvič začutila olajšanje, da v tem nisva sama in se obrnila na dulo Ano. Hitro naju je pomirila, nama svetovala, da se umiriva in poskušava čim več počivati. Naredila sva si večerjo in se odpravila v posteljo. Popadke sem predihavala, drugače pa leže počivala.

Okoli polnoči sva se vseeno odločila, da se greva pokazat in izpolnit tisto goro papirjev. Popadki so bili redni, zato sem upala, da se bodo nadaljevali. Ko smo prišli tja, sem bila vesela, ko sem videla zdravnico, ki me je pregledala že na pregledu, prav tako me je navdušilo, da sem lahko snemanje ctg-ja opravila stoje, kakor mi je najbolj ustrezalo za predihavanje popadkov. Opravila je vaginalni pregled, katerega me je bilo strah, vendar ne tako kot pri hčerinem porodu, zaupala sem, da me ne bo tako bolelo kot takrat. Zdravnica je bila izredno nežna in lahko sem ostala sproščena. Povedala mi je enako kot zdravnica pred dvema letoma, ko sem prvič prišla v porodnišnico. Odprta sem bila dva cm, vendar pa je dodala, da je maternični vrat že lepo mehak. Če ne bi dodala, da je mehak, bi bila popolnoma razočarana, tako pa sem bila nadvse vesela, ker so bili papirji izpolnjeni, vse formalnosti urejene in lahko sem odšla nazaj v stanovanje novim popadkom naproti. Še prej sem si lahko rezervirala porodno sobo. Tisto s tušem in ripstolom.

Ker so se popadki zaradi obiska v porodnišnici čisto ustavili, sem bila spet vsa vznemirjena. Namesto da bi odšla počivat, sem napela vse moči in poskusila vse tehnike, da bi jih zopet dobila. Vendar me je Ana na koncu le prepričala, da sem se umirila in poskušala malo zaspati. Zaspati mi ni uspelo, sem se pa umirila in nekoliko nabrala moči, popadki pa so se na moje začudenje med mirovanjem okrepili. Naučili smo se, kako jih najlažje sprejeti in kako mi Ana in mož najbolje omilita bolečine. V tem obdobju mi je najbolj ustrezala masaža stegen in zadnjice. Zelo mi je bilo všeč tudi pod tušem. Tam so se mi popadki okrepili, čutila pa sem jih manj, ker mi je tako ustrezalo tuširanje po vratu in hrbtu. Takrat me je mož tudi zelo presenetil, ko je prišel k meni pod tuš in mi pomagal skozi še tisto malo bolečine, ki sem jo še čutila. Čeprav sem bila sredi poroda, ko so me vsakih nekaj minut preplavljale bolečine, je bil tisti čas nekako čaroben, najin, in mi je dal novih moči. Vsi trije skupaj smo se učili, kako najlažje čez popadke, peli smo. Ana me je naučila neke porodne pesmi, ki me je umirjala. Naslednji dan po porodu pa sem jo z veseljem prepevala hčerki. Proti jutru so se popadki stopnjevali, jaz pa sem postala radovedna, kako so nočni popadki vplivali na odprtost materničnega vratu. Poleg tega se spomnim, kot da mi ni ustrezalo, da je hčerka bila spet z nami, tako da smo se zopet odpravili v porodnišnico.

Bilo je nekaj zmede, ker nas tako dolgo ni bilo, da se je osebje zamenjalo. Le porodna soba je še vedno čakala name. Kako hvaležna sem, da sem lahko bila v tej, da sem se lahko tuširala, kadarkoli sem želela, in da sem imela ripstol, ki se mi je zdel najbolj uporaben pri lajšanju bolečin. Zaradi zmede in seveda zdravnikov in porodnišnice so se mi popadki spet umirili. Toda tokrat smo se odločili, da nima smisla odhajati nazaj v stanovanje, ker to lahko počnemo v nedogled. Raje smo se udobno namestili v porodni sobi. Babica je predlagala, da naredimo vaginalni pregled. Zelo mi je bilo všeč, da ji je Ana povedala, da raje vidim, če me pregleda zdravnica, ne zdravnik. Sama se tega ne bi spomnila, ampak bi se enostavno vdala v usodo, da pač tako mora biti, da me pač pregleda zdravnik. In imela sem spet en strah manj.

Vaginalni pregled je povedal, da sem na polovici, 4-5cm. Tega podatka sem bila zelo vesela, hkrati pa sem vedela, da bo dan še dolg in naporen. Vsekakor sem mislila, da bo porod naprej potekal hitreje.

Nenehno iskanje ravnovesja

DSC_3333Vsi poznamo zgodbo o profesorju, ki je hotel študentom povedati pomembno življenjsko lekcijo – tisto o kozarcu s kamni, kamenčki in peskom ter skodelico kave. Toda ni mi še prišlo na misel, da bi vajo, ki jo vsebuje, dejansko izvedla. V to me je nagovorila Paula Jenkins v kratki elektronski knjižici na svoji spletni strani. 

  1. korak – v razpredelnico s tremi stolpci v prvi stolpec vpiši vse stvari, s katerimi se spoprijemaš v življenju ali si jih želiš vnesti v svoje življenje (rada rečem: vse, kar imam na krožniku, kar me čaka, da uresničim, postorim, naredim). Ne spuščaj ničesar, kar je na tvojem seznamu stvari, ki sestavljajo tvoj vsakdan in tvoj miselni prostor.
  2. korak – v drugi stolpec pripiši vsaki od naštetih stvari eno od naslednjih oznak: LJUBIM, POTREBUJEM, SANJAM, MORAM, MI OSTAJA.
  3. korak – v tretji stolpec zapiši, kaj ti v prispodobi iz zgodbe predstavlja in pomeni vsaka posamezna stvar v prvem stolpcu: kamen, kamenček ali pesek.
  4. korak – oglej si povezave: je pesek kaj, za kar porabiš veliko časa? Imaš kakšen kamen, ki ga opisuješ tudi kot svoje sanje ali ljubezen? Je kaj, kar si označil/a kot MORAM ali POTREBUJEM, resnično nujno? Ali lahko tisto, kar ti OSTAJA, opustiš, se posloviš? Zapiši trditve, s katerimi opisuješ svoje prioritete v življenju, npr. »Vem in verjamem, da za svoje zdravje potrebujem počitek, zdravo in dobro hrano ter veliko gibanja.«
  5. Na majhen listek si zapiši pojme, ki si jih poimenoval/a kot svoje skale, kamne. Odpravi se v naravo in za vsak pojem/stvar poišči ustrezen kamen. Nato jih skušaj na ravno površino razvrstiti tako, da bodo stali v skupnem ravnovesju.
  6. Izdelaj svoj »kozarec življenjskega ravnovesja«. Vanj zloži kamne, kamenčke in pesek v želenem razmerju. Ali si želiš zasuti vsak kotiček kozarca ali želiš, da tvoji kamni bolj »dihajo«?

Ko sem dokončala vajo, so me nagovorile naslednje reči:

  • DSC_3329Zelo dolgo sem potrebovala, da sem se spravila k dejanski izvedbi. Odločila sem se, da to storim na dopustu ob vodi. Za nahajališče kamnov sem izbrala obrežje reke Soče.
  • Tudi s kozarcem sem si delala preglavice: moral bi biti posebne oblike, z lepim pokrovčkom, dovolj velik … Odločila sem se, da temu odlašanju naredim konec in uporabim tisto, kar mi je na voljo v hladilniku: odprt, na pol prazen kozarec vloženih kislih kumaric. Pojedla sem kisle kumarice, sprala s kozarca etiketo in ga pomila. Sporočilo: ne izbiramo življenja, življenje izbira nas, imamo omejen prostor, čas in možnosti. Odločimo se lahko le, s čim ga bomo napolnili.
  • Zanimivo je, kako so mi na sprehodu po produ padli v oči le nekateri kamni. Po kakšnem ključu jih iskati? Preprosto nagovorila me je neka oblika, barva, velikost in vsakemu sem določila, kateri bistveni del mojega življenja bo predstavljal: odnos z možem; stik z otroki; domači kraji in ljudje; počitek, zdrava hrana in gibanje; ženska podpora; molitev, stik z Bogom; osebna rast, napredek, učenje; ustvarjalno delo.
  • Intuitivno sem zložila kamne na kup in so elegantno stali, le zgornja dva sta padala dol: ženska podpora in ustvarjalno delo. Pomenljivo?
  • DSC_3335Ko sem želela zložiti kamne v kozarec, nekateri niso šli noter: na primer tisti, ki predstavlja domače kraje in ljudi. Morda je tradicija in vse, kar je z njo povezano, prevelik zalogaj, da bi jo »tlačila« v svoje življenje? Zelo rada bi vključila tudi veliko majhnih lepih kamenčkov – toliko stvari me nagovarja, toliko reči bi rada počela – a vse preprosto ne gredo v kozarec. Ostale so zunaj.
  • Droben pesek sem zajela moker. Lahko bi si mislila, da ne bo šel lepo notri in to je tudi pomembna lastnost mojega življenja: naredim bistvene stvari, a estetika in praktičnost sta mi tuji; nekaj “moram zapacati«. Ko sem potresala kozarec, da bi spravila pesek na dno, mi ga je uspelo samo prilepiti na stene. Paziti moram, koliko peska, drobnih malenkosti torej še dodam svojemu življenju, saj bom sicer izgubila pogled na bistveno in lepo – na kamne in kamenčke.

Vajo v teh poletnih dneh močno priporočam :),  posebej z dodatnim korakom: skokom v hladno vodo 😉

Etui za pleničke: S TEBOJ SEM

Vse na enem mestu.

priročen in preprost etui za pleničke, pripravljen za hitre odhode od doma
priročen in preprost etui za pleničke, pripravljen za hitre odhode od doma

Vsaka mamica že ima neprijetne izkušnje z nenehnim brskanjem po torbici in iskanjem določenih stvari. Da se to ne zgodi, ko želite previti vašega otročka, je preprosta rešitev – etui za pleničke. Narejen je tako, da ima dva žepka – v enega pospravite mokre robčke, kremico in druge nepogrešljive malenkosti, v drugega pa 3-5 pleničk (odvisno od velikosti). Narejen je iz bombaža in se zapira z ježkom.
Velikost zaprtega 17 cm x 24 cm.
Velikost odprtega 24 cm x 33 cm.

S TEBOJ SEM in NANI BARVITE PIKE sva skupaj pripravili omejeno število ročno izdelanih etuijev z izvezenim napisom po 18 EUR.

Naročila na: ana.pavec@naravniporod.si

Ko doula ne naredi ničesar

ParkerH008 (1)
Foto:  http://michelledimaiophotography.com/

Doulam nam je težko priznati:

Najboljši porodi so tisti, pri katerih nas ni treba.

Ko smo odveč. Ko smo le na uslugo. Postavamo naokrog in vrtimo palca ali sedimo v kotu in pletemo.

Resnica? Včasih sem zbegana, kaj je moje delo kot doula. Zmedena zaradi skrivnosti, kakšen vpliv ima moja prisotnost. Posebej takrakt, ko ne storim ničesar.

Na primer pri Julijinem porodu. Odšla sem z občutkom, da je triletnik naredil več od mene. Čisto zares. Kaj sem sploh ponudila tej družini? In kasneje je Julijin mož rekel, da sem bila vredna vsakega centa.

Ni imelo smisla.

Ali pa Melissin porod. Ko sem jo pahljala. S kartonsko mapo. To je skoraj vse, kar sem počela. In kasneje mi je rekla, da brez mene ne bi zmogla.

Ni imelo smisla.

Prebrala sem tiste zgodnje študije o podpori doule. V tistih dvojno slepih randomiziranih kontroliranih preizkusih porodnica ni imela pojma, da je dodatna ženska v sobi doula. Še nikoli prej se nista srečali. Pa vendar so bili porodni izidi znatno boljši kot tisti, kjer ni bilo “dodatne osebe”.

Ni imelo smisla.

Po osmih letih te dejavnosti počasi začenjam razumenjati, kako doule delujemo.

Smo spodbujevalke.

Berem neverjetno knjigo z naslovom The Worst is Over: What to Say When Every Moment Counts (“Najhujše je mimo: Ko je važen vsak trenutek”, avtorice Judith Simon Prager, v slovenščini še nimamo prevoda, op. prev.). Knjigo sem kupila misleč, da bo pomagala pri mojih otrocih. Norah ima občutljiv trebušček in Cedar ves čas pada z visokega. Nikoli si nisem predstavljla, da bi se lahko nanašala na moje porodno delo. Toda ženske pri porodu so seveda v spremenjenem stanju zavesti ravno tako kot ljudje, ki doživljajo travmo. Porod NI travma in ni niti nujno boleč, vendar možgani takrat vstopijo v spremenjeno stanje. Ženske pri porodu so pogosto zasanjane, občutek za čas se izgublja, misli so lahko zmedene, besede se globoko usidrajo.  Že prej sem vedela, kako je jezik pomemben za porodnice, a ta knjiga je to nadgradila za 10 stopenj. In mi povedala o spodbujevalcih.

Torej, kdo je spodbujevalec?

Saj veste, kako spremenite telesno govorico, glas in besede, da bi se uglasili z drugimi? To je normalen del komunikacije. Ali pa ko včasih močna osebnost lahko spremeni vzdušje v celotni sobi, če ima slab dan. Avtorica spodbujanje opisuje kot “našo naravno človeško nagnjenost k temu, da se uglasimo z drugimi tako, da jim prilagodimo svoje besede in vedenje.”

Avtorica govori o pomembnosti spodbujevalcev, kadar so ljudje prestrašeni, v bolečini, v šoku itd. Spodbujanje poveča zaupanje, zdravljenje, udobje, povezanost in sodelovanje.

Kako to deluje pri porodu?

IMG_4127-149_edited-1Nancy je globoko v porodni deželi. Je v spremenjenem stanju zavesti. Je bosa pod bolnišničnim tušem – kar bi jo ob kateri koli drugi priložnosti motilo. Običajno zelo sramežljiva žena je slečena. Njen mož je v kopalnih kratkih hlačah in jo pod tušem fizično podpira. Kaj počnem jaz? Naslanjam se na zid in od časa do časa ponudim požirek vode. Ne rečem besede. Vendar pa se dogaja nebesedno spodbujanje: Nancy me vsakič, ko sprejema nov popadek, dolgo pogleda. Moje oči so polne zaupanja, trdnosti in ljubezni. Ve, da sem to zmogla že pred njo. Moje oči ji govorijo, da je vse normalno. Kaj še? Moja drža je sproščena. V sebi nimam napetosti in ne širim adrenalina. Ko se spogledava, globoko vdihnem in počasi izdihnem.  Posnema me. Nasmehnem se.

Sarah sedi na porodni žogi in se naslanja na zakonsko posteljo. Mož ji masira hrbet. V ozadju igra Bon Iver in zunaj dežuje. Ničesar nimam početi, razen da sedim v kotu in pletem. Včasih me Sarah pogleda in nasmehnem se. Moje mirno, počasno pletenje jo pomirja in ji govori, da gre vse normalno in da se nikamor ne mudi.

Porod Heather kaže znake, da dojenček ni v optimalnem položaju. Pokažem ji tehniko, s katero lahko med popadki zaniha s telesom. Njen mož stoji za njo in ji nudi dodatno podporo. Stojim pred njo in niham z njo. Popolnoma sva usklajeni, ko se zibava in zibava še malo zibava.

Zakaj je doula posebej primerna za spodbujanje?

IMG_3899-27_edited-1Doulin fokus je popolnoma na materi. Babice so čudovite spodbujevalke, vendar imajo včasih druge pomembne naloge, ki morajo priti prej na vrsto ali jih motijo: nadzor otrokovega stanja, merjenje materinega krvnega pritiska itd. Še posebej v nujnih primerih je nujno imeti ob sebi spodbujevalca, ki lahko ostane osredotočen na mamo.

Porodni partnerji, dobre prijateljice in družinski člani včasih niso najboljši spodbujevalci. Zakaj? Ker so čustveno vpleteni v izkušnjo. To je edino prav! Spomnim se, kako sem ujela mamin zaskrbljeni izraz na obrazu pri mojem prvem porodu. Ni me pomiril. Včasih porodni partner ni prepričan, če je tisto, kar porodnica doživlja, normalno, in njegov obraz lahko to odseva. In porodničini izostreni čuti lahko zaznajo strah in negotovost.

Poimenovanje tega intuitivnega procesa mi je pomagalo poglobiti razumevanje skrivnosti – kako prisotnost doule, ki ne naredi ničesar, lahko obogati in je pogosto ključnega pomen za porod.

Vir: http://juliebyers.com/doula/doulaswhodonothing/. Prevedla: Ana Pavec

Podiranje zidov v nespoštljivi obporodni oskrbi

Falling walls lab
Ana Pavec: Breaking the Wall of Disrespecful Maternity Care

Na materinski dan, 25. marca 2015, sem na prvem tovrstnem dogodku v organizaciji ljubljanske univerze, Falling Walls Lab Ljubljana, predstavljala svojo idejo (v angleščini, na voljo pa so mi bile le pičle 3 minute) z naslovom Podiranje zidu nespoštljive obporodne oskrbe.

Nisem bila sicer izbrana, da bi odpotovala v Berlin, da bi predstavila svojo idejo tudi tam (na svetu je pač veliko več bolj perečih problemov, kot na primer, kam bomo shranjevali vse mogoče digitalne podatke, ki jih vsak dan produciramo (in ja, to je tudi moja težava, fino bi bilo imeti “usb ključek” v obliki žive rožice, nad zmagovalno idejo Breaking the Wall of Data Storage Karin Ljubič in njene ekipe sem navdušena!), vendar sem prebila pomemben led v mojem javnem govorjenju, pred neznanim občinstvom obeh spolov :), najrazličnejših poklicev in zanimanj sem predstavila problem in rešitev področja, s katerim se ukvarjam kot doula in porodna aktivistka.

Slovensko besedilo, ki sem si ga v ta namen pripravila, objavljam tukaj v celoti.

(več …)

Mentorski program Postavi se zase – vsebina na kratko

Ugodnejše “LAST MINUTE” prijave v mentorski program Postavi se zase  za nosečnice in mamice do 16. marca 2015 !

reklama za klub in mentorski program

Prednosti programa so:

  • Sem ženska, vredna vsega najboljšegazdruženi individualna in skupinska podpora
  • fleksibilnost, ki jo omogoča splet
  • profesionalna podpora, okrepljena z osebno izkušnjo
  • raznoliki učni stili
  • prilagojenost osebnim potrebam

Tukaj povzemam vsebino paketov:

(več …)

Zadnji dnevi nosečnosti – prehodni čas

Zvita leži na kavču in čaka, okrogla kot žoga in polna čustev. Ob njej neurejen kup knjig o nosečnosti, porodu, imenih za dojenčka, dojenju … Niti ene besede več ne zmore prebrati. Vse za porod ima pripravljeno, čas je za akcijo. Zamrzovalna skrinja je napolnjena s pripravljenimi jedmi, lupinica je nameščena v avtu, baterije za fotoaparat napolnjene. Čas je, da pohiti in čaka. Niti slučajno prijetno, toda povsem nujno. 

Zadnji dnevi nosečnosti – ki se včasih razvlečejo v tedne agonije – so oddaljen kraj, čas, dogodek, obdobje. To je čas prehoda. Ki ni ne tu ne tam. Ko stari in novi jaz nihata v ravnovesju na robu nosečnosti. Z eno nogo v starem, z drugo v novem svetu.

Ali ne bi za to stanje potrebovali besede, ki bi opisala čas in kraj, kjer se mame ustavijo in čakajo, da bodo poklicane?

Nemci imajo besedo zwischen, ki pomeni vmes. Posvojila sem to besedo v porodniške namene. Ko čutim neudobje in napetost v svojih klientkah v pozni nosečnosti, jim povem, da so v zwischen obodbju  – na prehodu. V času, ko se začne odpiranje. Ko damo obdobju ime, dobi dimenzijo, postane izkušnja, ki je bližje čudenju kot prenašanju.

Svojim prelepim, okroglim, oteklim in jokavim ženskam povem, da naj se prepustijo in se udomačijo. Čutite, premišljujte, ne potiskajte na stran. Pišite, pojte na ves glas, ko ni nikogar doma, združite se z naravo ali pa se namestite v materino naročje, da vas bo božala po glavi, dokler se ne boste počutile bolje. Moškim povem, naj jih ne skrbi; to je zgodnji znak za porod. Spodbudim jih, da se umaknejo tudi oni, če potrebujejo prostor, gredo ven, če bi se radi zamotili, naj uživajo zadnje ure življenja, takega, kot ga poznajo. Poskušam jim dati dovoljenje, da bi sledili nagonskim gravitacijskim potegom vase, ki so prav tako resnični in nujni kot porod.

Nevšečnosti pozne nosečnosti zlahka poguglamo: boleče medenične kosti, popustljiv mehur, otečeni gležnji, mokra majica na prsih, teža, tako neenakomerna razporejena okrog osi, da je praskanje po gležnju pravi dosežek. “Morda boste jokavi ali izčrpani,” pravi ena spletna stran, “vendar bo vaš dojenček kmalu tukaj!” Razvedri se, draga, rodila boš. Še več sporočil o tem, da je vse, kar se dogaja, naključno in nepomembno.

Manjka nam občutek spoštovanja in pomembnosti – ali vsaj bežno razumevanje ranljivosti in odprtosti, ki ju ženska v tem obdobju doživlja. Naš jezik in kultura nas izdajata. To gotovo pojasni, zakaj se tolikim ženskam zdi to obdobje tako zapleteno in težavno. Toda naj se zavedamo ali ne, zadnji dnevi nosečnosti so poseben biološki in psihološki dogodek, bistven za rojstvo matere.

Znanost še ne razume kompleksne igre hormonov, ki sprostijo njene boke in njeno zavedanje. Pravzaprav je ta neudobni čas razbolelosti zgodnja oblika poroda, v kateri ženska začne odpirati svoj maternični vrat in svojo dušo. Nekoč bomo morda znali natančno opredeliti ta dvig hormonov: prolaktina, oksitocina, kortizola, relaksina. Toda zaenkrat so še vedno zaviti v skrivnost in mi znamo meriti samo tanjšanje in odpiranje materničnega vratu.

“Saj poznaš čas med spancem in budnostjo, čas, ko se še spomniš sanj? Tam te bom vedno ljubila, Peter Pan. Tam te bom čakala.” Zvončica

Verjamem, da je ta fenomen več kot samo biološki. Je duhoven. Da lahko ženska rodi, bodisi doma v porodni kadi s svečkami in z družino ali v operacijski dvorani z napravami in neonatalno ekipo, se mora podati v kraj med tem in onim svetom, v tisto tanko kopreno med tukaj in tam. V kraj, od koder prihaja življenje, v skrivnost, da se lahko odpre in prinese s seboj svojega otroka. Junaške zgodbe o Odiseju so z nami, prav vsak navaden dan. Ta okrogla ženska ne gre v bitko, a odhaja na rob svojega bivanja, kjer bo potreben vsak drobec moči, da bo zmogla potovanje.

Da se pripravimo na to potovanje, potrebujemo čas in prostor. In nekje globoko v nas, na prvinski ravni, naše celice, hormoni, um in duša to že vedo in začenjajo delo z ali brez našega zavedanja.

Zwischen poimenujem in uporabim na nosečniških pregledih kot način, da ponudim tolažbo in tudi zaščito. Vidim, kako enostavno je izkoristiti in zlorabiti ta čas. Načrtovano sproženje poroda je zelo mamljivo in obljublja občutek nadzora. Prestrašeni in zmedeni sorodniki lahko povzročijo krizo zaupanja vase. Nismo kultura, ki bi na karkoli čakala, prav tako ne verjamemo v normalen porod; čakanje na dojenčka se lahko zdi norost. Če obdobju damo ime, žensko usmerimo v poslušanje in razvijanje lastne intuicije. To pa je mogočen trening za materinstvo.

Danes čakam, da me pokliče ljubka nova mamica Allison, da mi pove, da se je njen zwischen končal in da se je začel porod. Tudi sama sem v času prehoda, čakam. Priložnost, da se odpiram in rastem, je lepo darilo, ki mi ga je dala, ko me je izbrala, da jo spremljam pri porodu.

Jana Studelska, babica

Vir: mothering.com