fbpx

Partnerski in zakonski odnos

20 idej, kako pridobiti pozornost (pre)zaposlenega moža

Tega članka ne bi nikoli napisala kot sveže zaljubljeno dekle ali kot pravkar poročena žena. Zdi se mi, da sem se takrat kopala v moževi pozornosti in da mu ni ušlo nič v zvezi z mano.

Velikokrat je on dajal pobude za skupne podvige in rast v odnosu, veliko mu je bilo do tega, da sva se redno pogovarjala, skupaj preživela veliko časa in bila na tekočem z notranjim dogajanjem drug drugega.

Kam so izginili tisti časi?! Zakaj se je to spremenilo? Mar nisem poročena z istim človekom?

Verjamem, da se to sprašuje veliko žena v obdobjih, ki so tipično kritična za zakonski odnos – v času, ko par intenzivno rešuje stanovanjski problem, ko mož nastopi novo službo ali odpira svoje podjetje, ko se širi družina.

Nove zahteve pomenijo preizkus za zakonski odnos in treba je več iznajdljivosti, da z zakoncem lahko ohranjamo stik.

Ženam je še posebno prijetno med pogovorom, mož pa čuti naklonjenost do žene tudi, kadar ni neposredno z njo, ampak le skrbi za to, da bi ji bilo dobro.

KDAJ ČUTIJO NAKLONJENOST ŽENE IN KDAJ MOŽJE?

Na predavanju zakoncev Rudija in Mete Tavčar sem slišala, da se možem in ženam oksitocin sprošča pri različnih dejavnostih.

Oboji doživljamo porast ljubezni pri očesnem stiku, pri skupni jedi, med objemom in pri ljubljenju.

Vendar pa je ženam še posebno prijetno med pogovorom, mož pa čuti naklonjenost do žene tudi, kadar ni neposredno z njo, ampak le skrbi za to, da bi ji bilo dobro.

Ni čudno, da lahko tako “pade notri” pri gradnji hiše, pri povečevanju dohodkov ali reševanju logističnih problemov, ko se rodi dojenček. Ženi se zdi odsoten, preveč tehnično naravnan, hladen, on pa se počuti posebno povezanega z njo!

20 IDEJ ZA ŽENE

Pomembno je, da poznamo te razlike, se o njih pogovarjamo in jih v vsakdanu upoštevamo.

Priporočljivo pa je, da vsak od naju pozna tudi praktične načine, kako skrbeti, da se bo vzpostavljala in ohranjala bližina. Spodaj je nekaj “trikov” in ženine malhe:

1 Pripravim mu malico in uredim, da jo lahko pojeva skupaj (jesti vendar mora in nič ga ne razveseli bolj kot nekaj okusno in ljubeče pripravljenega za pod zob).

2 Pozorna sem na to, kaj dela, in ga ne motim v obdobjih visoke koncentracije ali ko se pogovarja po telefonu – zagotovim mu mir. Dogovoriva se, da me bo poklical med svojim odmorom.

3 Spoznavam njegove delovne navade, ritem, potrebe.

4 Deliva si koledar obveznosti (npr. google koledar), tako da poznam njegove obveznosti tistega dne.

5 Ne godrnjam. Pridem si na jasno, kako se počutim, kaj potrebujem in česa si želim, preden ga “napadem”. Če mi lahko pri mojih željah pomaga, mu povem svojo prošnjo. Po potrebi jo večkrat ponovim.

6 Skrbiva za osnovni bonton pogovora – da nimava pred seboj elektronskih naprav, imava očesni stik in/ali sediva drug ob drugem.

7 Upoštevava, da se morava pogovarjati na različnih nivojih. En nivo je doreči tehnične podrobnosti najinih projektov, si izmenjati novice o otrocih in vsakdanu, se dogovoriti logistične zadeve – za take pogovore si določiva poseben čas. Potem pa dajva prostor še globljim potrebam, občutkom, najinemu notranjemu svetu.

8 Če možu ustreza, se mu pridružim pri njegovi prostočasni dejavnosti, na primer grem z njim na kolo v hrib, tudi če mi taka dejavnost sicer “dol visi” in mi ni nič do izboljšanja časa ali do premagovanja 15 % klanca.

9 Pripravljam mu drobna presenečenja, darilca, ki jih ima rad (kar želiš, da bi drugi tebi storili, stori ti drugim).

10 V burnih obdobjih, na primer zvečer v kopalnici, ko spravljava otroke spat, iščem očesni stik z njim in se mu nasmehnem.

11 Uredim se zanj, četudi ne opazi vedno, ko hiti mimo mene.

12 Ko delava vsak svoje, predvajam prijetno glasbo ali pojem.

13 Na nočno omarico mu nastavljam pomenljive članke, knjige ali lastnoročno napisana ljubeča sporočila.

14 Stisnem se k njemu in ga pokrižam, ko pride spat.

15 Uredim varstvo za otroke in ga povabim na koncert, predstavo ali predavanje. Povabim ga k skupnemu ogledu filma ali izobraževalnega videa.

16 Ne predvidevam, da bi ga morale zanimati iste stvari kot mene. Govorim mu o konceptih in novih pojmih, o katerih sama izvem, preberem kaj zanimivega. Ne utrujam mu na dolgo in široko, ampak povem bistvene stvari, po možnosti s čim bolj praktičnega vidika.

17 Greva na skupen sprehod ali izkoristiva čas v avtu, ko se peljeva na nujne skupne opravke. Čas, ko sva skupaj, naj ne bo samoumeven, pa naj se zdi še tako banalno.

18 Dajem iniciativo za poljub in objem, ko se snideva ali ob slovesu. V intenzivnih časih štejejo malenkosti.

19 Udeležba na zakonski skupini naj ostane prioriteta, četudi prekle padajo z neba. Tam lahko slišiva, da nisva edina s tovrstnimi težavami, dobiva podporo drugih parov ali pa se vsaj enkrat na mesec čutiva zares slišana.

20 Rezervirajva si redni termin za zakonski pogovor, ki naj bo tako pomemben kot vsi službeni sestanki.

Ohranjajva zavedanje, da nas v današnjem času družba nič ne nagovarja k temu, da bi gradili trajen zakonski odnos, kvečjemu obratno – na vsakem koraku nas kaj vleče narazen, se nam ponujajo mikavne priložnosti za to, da bi čas porabljali kako drugače kot z zakoncem. Zato morava zavestno namenjati drug drugemu pozornost.

Na koncu bi rada poudarila, da pridobivanje moževe pozornosti ni manipuliranje z njim in da ga na silo ne bom spremenila. Vedno lahko začnem pri sebi in sem najprej jaz tista, ki sem bolj pozorna do njega, naj bo to še tako težko.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Razlike naju dopolnjujejo

Mož nas pelje v druge države, nam postavi cilje, jaz nas kdaj pa kdaj ustavim, naredim ovinek na trasi, razlagam zgodovinsko ozadje krajev, organiziram obiske kulturnih dogodkov.

 

On skrbi za športno opremo, jaz za ustvarjalne pripomočke.

Mož poskrbi, da gredo otroci v naravo, v hribe, da presegajo sami sebe – tako fizično kot psihično; jaz pa, da se lahko vračajo domov, da so siti in potolaženi. On jim kaže vrhove, soteske, previse, slapove, jaz jim pripovedujem legende in pripovedke o hribih in dolinah.

Jaz grem v knjižnico in jih založim s knjigami, jim na glas berem. On jim kaže zemljevide, posnetke težkih športnih podvigov.

Jaz vidim globlje, neočitne potrebe, on poskrbi za zunanji red in disciplino.

Jaz vidim globlje, neočitne potrebe, on poskrbi za zunanji red in disciplino. Jaz razumem in spodbujam željo po prosti igri, mož otrokom postavlja izzive, da jih dosegajo in presegajo. Jaz od malega opazim in vidim njihove drobne napredke in korake, on jih spodbudi, da pogumno stopijo v novo razvojno obdobje.

NEGOTOVOST OB RAZLIKAH

Razlike sem začela opažati že zgodaj – jaz sem bila tista, ki je skrbela za osnovne dojenčkove potrebe, mož je poskrbel, da smo kot družina šli ven, se “spravili v akcijo”. Na splošno bi rekla, da mož več pričakuje od otrok kot jaz, je zahtevnejši. Pri sebi opažam nezadržno težnjo, da se postavljam za otroke, kadar se mi zdijo moževe zahteve prekrute, ne morem se vedno strinjati z njegovimi razsodbami in odločitvami. Bi morala biti tiho zavoljo ljubega zakonskega miru?

Vidim, kako moževa beseda ali prisotnost bolj vpliva na otroke, hitreje se odzivajo na njegove prošnje. Včasih se bojim, kako bi bilo, če bi bila venomer sama? Kako bi jih vzgajala, obvladala, kadar gredo čez rob, kadar so prekomerno nemirni?

Ob tem včasih čutim veliko nemoč, da mi kot ženski, materi, rasejo čez glavo.

Po drugi strani vidim, kako srkajo mojo mirnejšo plat, kako jim godi, kadar jim pripovedujem, razlagam, kadar jim ponujam ženski pogled na svet.

Izredno sem ponosna nase, kadar tudi meni uspe z otroki izpeljati kakšen zahtevnejši podvig, in navadila sem se, da tudi po običajnem dnevu doma možu ponosno poročam o drobnih, skoraj nevidnih pripetljajih. Tudi to je del življenja.

Jaz se zavzemam za to, da so potešene otroške fizične potrebe, mož pa zagotavlja, da imajo postorjeno vse, kar smo se dogovorili.

Vem, da najine fante po naravi privlači bojevanje, merjenje moči, maščevanje, znašanje nad sovražnikom, tipično zgodovinsko moške zadeve. Moram priznati, da sem od njihove hrupne in ognjevite igre včasih kar malo utrujena in naveličana. Oba z možem naju tudi izčrpava nenehno popravljanje in odpravljanje škode, ki jo otroci (upam, nehote) povzročajo s hitrimi, nepremišljenimi potezami. Včasih se ne moreva zediniti, ali jo je mogoče preprečiti ali ne. Občasno postanem tako negotova v svojo sposobnost presoje, da se večkrat zalotim, da izrečem stavek v smislu: “Bomo vprašali atija …”

ALI NAJINO NESTRINJANJE OTROKOM DOLGOROČNO ŠKODUJE ALI KORISTI?

Mož večkrat zavzame stališče, da posamezna dejanja pričajo o trajnih lastnostih otroka, medtem ko jaz v vsakem spodrsljaju vidim priložnost za rast in izboljšanje. Jaz bi dlje in bolj podpirala otrokove lastne težnje, mož prej opozori na družbena pričakovanja in konvencije, pravila, še posebej na javnih mestih.

Jaz se zavzemam za to, da so potešene otroške fizične potrebe – po dovolj spanja, hrane, počitka, sproščenosti, mož pa zagotavlja, da imajo postorjeno vse, kar smo se dogovorili. Jaz otroke bolj slišim, sem pa počasnejša v ukrepanju.

Oba sva pri vzgoji otrok nenadomestljiva, najina prisotnost neprecenljiva.

Vsak od naju ima svoje pristope in v vsakdanu je velikokrat videti, da ne delujeva popolnoma enotno – zadeve se na primer zaostrijo v večernem času, ko bi jaz že začela z večerjo in pripravo na spanje, mož pa preverja, ali so pripravili vse za šolo.

Pomembno se mi zdi, da imava oba dovolj priložnosti že od obdobja dojenčka naprej, da lahko kot posameznika vzpostavljava stik z otroki in se učiva rokovanja z različnimi izzivi, ki jih prinaša skrb za otroka, od striženja nohtov preko spravljanja v smeh do spodbujanja za vadbo instrumenta. Vsak od naju ima svoje močne točke in ko si prideva v nekaterih pogledih navzkriž, lahko šele vidiva, kje imava priložnost za izboljšanje.

Prepričana sem, da imajo otroci tudi od najinega medsebojnega brušenja koristi za svoj razvoj, če le ne pretiravava v medsebojnem primerjanju ali zdrsneva v poniževanje drugega. Mislim, da sva oba nenadomestljiva pri vzgoji otrok, najina prisotnost neprecenljiva.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Ste tudi vi eden od samoumevnih staršev?

Poznate izraz »privzete nastavitve«? Ko ima nova pametna napravica že vgrajen določen način delovanja. To nam prihrani mnogo vprašanj, odločitev in dela, naša uporaba elektronskega pripomočka pa že lahko gladko steče.

Podoben izraz, »default« v angleščini, je uporabila blogerka M. Blazoned tudi za starše. Pravzaprav za enega od njih. Za tistega, ki prevzame večino dela ali, bolje rečeno, na katerega samodejno, samoumevno pade večina dela.

Nekega jutra je zapisala, kako frustrirajoča je lahko ta vloga. Očitno se je v njenih besedah našlo veliko staršev, saj je članek hitro postal viralen. Takole piše z obilico humorja …

***** ***** *****

Ali ste samoumevni starš? Če morate o tem razmisliti, potem niste. Vedeli bi, verjemite mi. Samoumevni starši so odgovorni za čustvene, telesne in logistične potrebe otrok. Da vam pokvarim napetost pričakovanja: običajno imajo maternico.

Prvič sem se zavedela, da sem ena od samoumevnih staršev, ko je nekega dne najin prvi otrok spal, z možem Danom pa sva pleskala sobo za goste. Ko je hčerka zajokala, ni on niti za trenutek prekinil svojega dela in pomislil, da bi šel ponjo. Takrat sva oba delala v korporacijah in sodelovala pri istem domačem projektu. Bila sva izenačena, če ne štejemo dejstva, da sem jo jaz nosila in hranila devet mesecev v svojem trebuhu, kar mi je dajalo rahlo prednost. Mislila sem si, to je čisti nesmisel.

KDO SO SAMOUMEVNI STARŠI

Štirinajst let kasneje sem še vedno v vlogi samoumevnega starša. Sedaj delam od doma za polovični delovni čas v svojem svetovalnem podjetju, torej je vloga malo bolj smiselna, ampak še vedno ni prijetna. Mami, mami, mama, mami, mama, mami, mami, mami. Cel. Ljubi. Dan. Tešim potrebe vseh svojih treh otrok: prijave na dejavnosti, logistika s prevozi, pregledi pri zdravniku in zobozdravniku, težave s fanti in dekleti, ranjena čustva, šolski sklad, kupovanje daril, frizure, nakupovanje oblačil, pisanje zahval, kar je, mimogrede, hudičevo delo. Prav tako preurejam omare med sezonami, da pregledam, katera oblačila so jim prav. To je opravilo, za katero le samoumevni starši vedo, da sploh obstaja.

Samoumevni starši poznajo imena vseh otrokovih učiteljic. Izpolnjujejo neskončne obrazce, vključno z 20 strani dolgim pravnim dokumentom, ki je potreben za to, da se otrok lahko v šoli ukvarja s športom, in ki zahteva krvno prisego, da šole ne bomo tožili, če bo otrok dobil pretres možganov, saj ga zagotovo bo dobil. Poslušajo dolge, dolgočasne in zapletene zgodbe o gibalnih igrah, ki nimajo nobenega smisla. Neprestano črkujejo besede. Vedo, koliko je pri hiši papirja za zavijanje. Samoumevni starši nimajo svojega lastnega koledarja, ampak tistega, na katerem so napisani dogodki vseh ostalih in ob katerem jih boli glava. Poznajo notarja. Karton kupujejo v paketih po sto. Neutrudno garajo za dober odnos s šolsko tajnico. Poznajo velikosti oblačil za vse svoje otroke, vključno s številko čevljev.

SPODBUDA ZA REZERVNE STARŠE

Mimogrede, ta zapis nikakor ni mišljen kot tekmovanje med možem in ženo pri tem, kdo je na slabšem. Moj mož samoumevno služi denar, samoumevno kosi travo in samoumevno pobija pajke pri hiši, kar vse s seboj prinaša enako količino stresa in nezadovoljstva, o čemer lahko, če želi, napiše svoj članek. Prav tako mi je v izjemno pomoč in je čudovit mož in oče. Vendar, v mojo obrambo, trava in pajki ne kričijo »mami« stokrat na dan in njegov šef ne gre z njim na počitnice. Samo povem. In moj mož bi prvi priznal, da sem potegnila ta kratko. Njegov obraz se skremži, ko naštevam, kaj vse moram postoriti. Tako da mi veliko pomaga. Vendar pa spada, kar se tiče logistike in birokracij, k rezervnim staršem.

NAKLJUČJE

Med samoumevnimi in rezervnimi starši je velika razlika. Lily ima ob ponedeljkih pozno popoldne jazz. Poskrbim, da pride tja in nazaj, čeprav ima njena sestrica Gracie tenis ob popolnoma istem času. Logistika je na meni. Ni problema. Že zmorem. Včasih pa me pokliče mož, da bi mi pomagal. Ti klici se običajno začnejo takole: »Kdaj Lily konča jazz?« Najraje bi mu eno primazala. Konča ga VSAK teden ob istem času! In ko on z menoj lahkotno klepeta o tem, kako bi mi lahko »pomagal«, jaz hkrati razlagam jokajočemu Georgu, kako se računa s prehodom, česar drugošolec nikakor ne more razumeti, kuham pozno kosilo (no, priznam, vrem makarone) in skušam odgovoriti še na zadnjo službeno e-pošto.  Tako da ja, včasih se izide, da ima Dan tak urnik dela in teka, da se zares pelje mimo Lilyjinega plesnega studia ravno v trenutku, ko jo je treba pobrati. Koristno? Da. Samoumevno? Ne. Samoumevni starši ne delujejo po naključju.

POD TUŠEM

Biti eden od samoumevnih staršev, vsaj v mojem primeru, ne pomeni, da je mož cepec – gre za to, da otroci ne upoštevajo načela bližine ali razumnosti, ko prosijo za pomoč. Iščejo samoumevne starše. Mene. Bila sem že pod tušem, ko sem morala hčerki nadeti verižico. Šla je naravnost skozi mojo sobo, mimo svojega očeta do mene. Resnično. Celo moj mož ji je začudeno pomahal: »Ohoj, tudi jaz sem tukaj.« V svoji hiši sem se tuširala natanko petkrat, ne da bi me zmotil kateri od otrok s svojo hudo potrebo. Pod tušem sem že napihovala balone, podpisovala obvestila in spletala lase. Vem … zakleni vrata, boste rekli. Neumna sem. Vendar vem, da bi se prikradli noter. Prepričana sem.

PREOBREMENJENOST S PODATKI

Pozabite na informacijske širokopasovnice, samoumevni starši zares obvladajo shranjevanje in pridobivanje podatkov. Ne da bi se zavedali, hodijo po hiši in si shranjujejo mentalne slike vsega, kar srečujejo na poti. Na tleh kopalnice opazimo gumico in naše nezavedno ve, da bo ta informacija prišla prav, ko bo treba preprečiti popoln živčni zlom devetletnice. Nekoč sem bila na službeni poti v Kaliforniji in so me klicali od doma, kje so Georgeve superge. Veste, kaj je pri tem najhujše? Da sem vedela. Količina stvari, ki si jih samoumevni starši shranjujejo v svojih možganih, je v premem sorazmerju s količino vina, ki ga popijejo. Preveč.

KARANTENSKI ŠOTOR

Kar me skrbi, je to, da samoumevni starši skorajda nimajo možnosti pobega. Ne morejo dobiti odmora, razen če se fizično povsem ne odmaknejo iz družine … in vržejo svoj mobilnik v vodo. Tudi ko si privoščijo vikend zase, pustijo doma podrobno razpredelnico dnevnih aktivnosti s časovnim načrtom in opombami. Uredijo prevoze, pustijo zavito darilo za rojstnodnevno zabavo. Kaj pa rezervni starši? Samo odidejo. Neverjetno, poljubijo otroke za slovo in odidejo. Ti p***i. Ok, globoko bom vdihnila. Edino, kar preostane samoumevnim staršem, je stakniti nekje močno nalezljiv, a življenjsko neogrožajoč virus. Pa se tudi takrat lahko zanesemo, da nas bodo otroci našli v karantenskem šotoru in nas prosili, naj jim odpremo kozarec.

PREŽIVETJE VRSTE

Glejte, starševstvo je na splošno težko in vsi starši prispevajo svoje. Razumem. Dobro si je zapomniti, da nisem strokovnjakinja za starševstvo. Sedim v kuhinji, oblečene imam razvlečene nogavice in pišem članek o izmišljenem mitu, ki ga imenujem »samoumevni starši«, ker sem tako dolgo potrebovala, da sem ugotovila, zakaj sem tako prekleto izčrpana. Iskreno menim, da so samoumevni starši dobra ideja in verjetno nujno potrebni za preživetje vrste. Sicer bi otroci kje ostali in nesrečno umrli, vsa misija pa bi bila zaman. Vendar to ne spremeni dejstva, da obseg in količina dela, povezana z upravljanjem tolikih življenj in podrobnosti, prinašata s seboj presenetljivo veliko čustveno in mentalno izčrpanost, ki se pojavlja le pri samoumevnih starših. Zaslužimo si, da je razumljena … in poimenovana! Sicer bomo mi tisti, ki bomo kje ostali.

Opomba: Da, samoumevni starši so lahko tudi moški! Ne, nisem nameravala ponovno zanetiti vojne med spoloma … to je satira.«


Vir: Blazoned, M.: The default parent
Prevedla: Ana Pavec

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.