NOVIČKE S TEBOJ SEM

Dvom – mamin stalni spremljevalec; spletni seminar o zavezništvu do sebe

Zaradi velikega povpraševanja vas vabim na spletni seminar za mamice, na katerem bom govorila o tem, kako biti v materinstvu zaveznica sama sebi. Spletni seminar bo potekal v živo v četrtek, 19. 12. 2019, dopoldne ob 10. uri, posnetek pa bo na voljo za ogled še do 5. januarja 2020.

V spletnem seminarju bom spregovorila:

– o notranjih dvomih, strahovih in razdvojenosti, ki jih sodobne mamice pogosto doživljamo

– kako se podpreti v stiski,

– kako prenesti kritiko,

– kako udomačiti dvom

– kako izdelati strategijo, da dosežemo pomembne stvari

– kako se sprejemati pri tem, da sem nepopolna mama

– kako odgovarjati na potrebe drugih in hkrati ne zanemariti svojih

– kako si privoščiti “luksuz” in premagati slabo vest

– kako se ljubeče in dolgoročno posvečati svojim ljubim projektom

– kako biti zaveznica sama sebi in si poiskati podporo v ključnih trenutkih/obdobjih

Ob 6 otrocih in v 12 letih materinstva sem se dodobra spoznala z dvomi, ki načenjajo mamimo samozavest in samopodobo. Še posebej kočljivo je, ko se skušamo ob materinstvu lotevati tudi udejstvovanja na drugih področjih svojega življenja. Vabim vas, da se udeležite z osebnimi izkušnjami, informacijami in spodbudami nabitega spletnega seminarja.

Prijavite se z vpisom v spodnji obrazec.

Cena spletnega seminarja je 9,90 EUR. Prijava je potrjena s plačilom na TRR ali preko Paypala.

Dvom – mamin stalni spremljevalec; spletni seminar o zavezništvu do sebe

* označuje obvezna polja

Podatki za nakazilo:

S TEBOJ SEM Ana Pavec s.p. svetovanje in prevajanje

Pot na Vovke 9

4207 Cerklje na Gorenjskem

TRR: SI56 6100 0000 4115 669 (DELAVSKA HRANILNICA d.d. LJUBLJANA)

Koda namena: GDSV

Sklic: 00 19122019

Plačilo preko Paypala:

Nega sebe ni vedno romantična

“Nega sebe pogosto sploh ni videti lepo.

Pomeni, da izdelaš razpredelnico svojih dolgov ali uveljaviš jutranji red ali si sama kuhaš zdrave obroke in nič več ne bežiš od svojih težav in ne razglašaš, da je tisto, kar te zamoti, rešitev.

Pogosto pomeni, da narediš najbolj sitno stvar, ki jo moraš narediti, kot na primer, da se spet spotiš med telovadbo ali strupeni prijateljici poveš, da se nočeš več dobivati z njo, ali da si priskrbiš dodatno delo, da lahko odpreš varovalni račun, ali da ugotoviš, kako se lahko bolj sprejemaš, da nisi več stalno izčrpana od poskusov, da bi bila ves čas vse in potem potrebuješ posebne, od zunaj odrejene odmore od življenja, da lahko narediš osnovne stvari, kot je to, da si v kopalno kad kaneš kapljico olja in bereš žensko revijo in za en dan izklopiš telefon.

Svet, v katerem mora biti nega sebe takšna moderna tema, je bolan svet. Nega sebe ne bi smela biti nekaj, k čemur se zatečemo, ker smo tako do kraja utrujeni, da potrebujemo malo olajšanja od stalnega notranjega pritiska.

Prava nega sebe niso solne kopeli in čokoladna tortica, ampak odločitev, da si zgradiš življenje, od katerega ne bo treba redno bežati.

In to pogosto zahteva, da narediš stvar, ki jo najmanj hočeš.

To pogosto pomeni, da pogledaš svojim porazom in razočaranjem v obraz in prirediš strategijo. To ne pomeni, da zadovoljuješ svoje trenutne želje. Pomeni, da se prepuščaš. Izbiraš novo. Pomeni, da včasih razočaraš ljudi. Pomeni, da živiš tako, kot drugi ljudje nočejo, zato da boš lahko zaživela tako, kot drugi ne morejo.

Pomeni, da si pustiš, da si normalna. Navadna. Nič posebnega. Pomeni, da imaš včasih umazano kuhinjo in da se odločiš, da končni cilj tvojega življenja ni imeti dodelanih trebušnih mišic in biti na tekočem z lažnimi prijateljicami. Pomeni, da se odločiš, koliko tvoje tesnobe izhaja iz tega, da ne uresničuješ svojega spečega potenciala, in koliko iz privzgojenega načina razmišljanja, ki ti je bil vcepljen, še preden si vedela, kaj se dogaja.

Če ugotavljaš, da si moraš redno priskrbeti potrošniško nego sebe, je to zato, ker nisi povezana s pravo nego sebe, ki ima le malo skupnega s tem, da “si privoščiš” in veliko skupnega s tem, da postaneš sama svoj starš in sprejmeš odločitve za svojo dolgoročno dobrobit.

To pomeni, da ne izrabljaš več svojega hektičnega in nerazumnega življenja kot izgovor za samosabotažo v obliki omame in odlašanja. Pomeni, da se naučiš prenehati s “popravljanjem sebe” in začneš skrbeti zase … in morda ugotoviš, da skrb zase ljubeče reši ogromno težav, ki si jih hotela že prej odpraviti.

Pomeni, da postaneš junakinja svojega življenja, ne žrtev. Pomeni, da na novo preurediš, kar imaš, dokler tvoje vsakdanje življenje ni več nekaj, od česar si moraš opomoči na terapiji. Pomeni, da ne izbiraš več življenja, ki je dobro videti, pred življenjem, v katerem se dobro počutiš. Pomeni, da zaprmej opustiš nekatere cilje, zato da se lahko posvetiš drugim. Pomeni, da si iskrena, tudi če to pomeni, da te ne bodo vsi marali. Pomeni poskrbeti za svoje potrebe, da ne boš več tesnobna in odvisna od drugih ljudi.

Pomeni, da postaneš takšna, kot želiš biti in kot ti je namenjeno biti. Nekdo, ki ve, da so solne kopeli in čokoladna torta za to, da v njih uživamo življenje – ne da od njega bežimo.”

Brianna Wiest

Vir: https://thoughtcatalog.com/brianna-wiest/2017/11/this-is-what-self-care-really-means-because-its-not-all-salt-baths-and-chocolate-cake/

prevedla: Ana Pavec, december 2019

Nisem zguba, začenjam znova!

V začetku septembra sem vedno najranljivejša. Toliko novih začetkov je. Toliko dvomov o tem, ali sem se prav odločila. Toliko nerodnih prvih poskusov učenja in dela. Toliko hektičnih trenutkov, ko nečesa ne pričakujem in me toliko zaustavi, da mi gre vse zelo počasi. Toliko stroškov in želja. Toliko informacij. Toliko ganljivih slovesov in omahujočih vstopov.

Ranljivost me ujame tam, kjer ne bi hotela. S svojo zagnanostjo jo hočem premagati, hočem, da navdušenje zaduši vse skrbi in dvome in žalost in vsa nesrečna čustva. Hočem, da se stvari končno postavijo na svoje mesto in vse steče. Pa ni tako. Vsaj ne samo od sebe.

Jennifer Louden je v svojem nedavnem blogu čudovito opisala začarani krog, v katerega se tudi jaz zapletem, ker stvari ne grejo tako, kot bi rada.

Začarani krog gre po njenem nekako takole:

Nekaj si možno želimo (zgraditi podjetje, napisati knjigo, se radostno gibati v svojem telesu, poglobiti prijateljstva …).
Ne vemo, kaj bi naredile. Kaj je prava izbira? Kaj je najboljša odločitev? Kje naj začnemo?
Preplavijo nas vsi mogoči občutki. Občutimo tesnobo, zmedo, nejasnost, obremenjene smo z informacijami in premnogimi možnostmi.
Začnemo verjeti, da smo zgube in da ne moremo _____. Saj smo že poskusile, pa ni delovalo. Naša ideja je preveč zakomplicirana. Prestare smo in premalo vemo. Morda imamo premalo discipline. Zakaj bi se mučile?
Dvom vase nas odvrne od dejanj in zato odnehamo ali pa poskušamo z nekaterimi neodločnimi ukrepi tu in tam, ki nas le še bolj zafrustrirajo.
Po tednih in mesecih takega ždenja glede svoje želje pa spet postanemo upanja polne in navdušene in poskusimo znova. Ker smo pogumne in pametne in ker si tisto res želimo. Zato kupimo kup pripomočkov, knjig, se prijavimo na drago usposabljanje s certifikatom, skratka ustvarimo zelo kompliciran in ambiciozen načrt …
Le da to ne pomaga, vsaj ne za dolgo in celoten začarani krog se znova začne. Dokler ne odnehamo za vedno. Se odpovemo svojim sanjam in željam.

Jennifer Louden nato predlaga nekaj protistrategij za premagovanje tega začaranega kroga. Ena od njih me je močno nagovorila.
VEDNO ZAČNI ZNOVA. NAVADI SE NA TO, DA SI POGOSTO NA ZAČETKU. Ker življenje se zgodi, vmes pride marsikakšna ovira in zadrega, uspešni pa so tisti, ki znajo in zmorejo začeti vedno znova.

Lahko bi vam naštela kup stvari, zakaj že nekaj časa ne pišem redno maminih lekcij. Ja, ogromno razlogov. Ampak kar precejšen del je tudi izgovorov ali pa vsaj zelo prepričljivih razlag, zakaj ne morem, čeprav si želim.
Gre le za to, da se moram na novo naučiti vnesti mamine lekcije v svoje življenje. Si vsak dan vzeti petnajst minut za pristno, razmišljujoče in spodbudno pisanje – zase in za druge. Dobro navado spet obuditi in jo zanesljivo umestiti v svoj vsakdanjik.

Pri tem mi gotovo pomaga zaveza. Zaveza vam, drage moje bralke. Zato vas vabim k vpisu v jesensko sezono kluba S TEBOJ SEM. Po nižji ceni le še ta vikend.

Prijavi se: https://mailchi.mp/0bb2a5416e93/igbgasml3c

Katalog klubskih vsebin najdeš tukaj: https://drive.google.com/file/d/1C4f4hjM0O7kYUcuSBXn9MoJ1LMI0pXM_/view?usp=sharing

Travma ne zastara

Po petih letih sem šla tam mimo. Spet je jesen. Travnik ob vodi je posulo čudovito orumenelo listje. Kot takrat. Obstala sem v nenadni presunjenosti. 

Kakšno bolečino sem takrat čutila! Pa je minilo že več mesecev od poroda. Še zdaj mi je prizor živo pred očmi. In tudi ves moj trud, da bi bila pozabila, se potolažila, šla naprej. Odtlej dobro poznam tesnobo. 

Pol leta po rojstvu četrtega sina smo se preselili v nov kraj. Pogosto sem šla z dojenčkom na dolg sprehod, da sem s hojo in občudovanjem narave lažje prenašala močan pritisk čustev, ki so še vedno vrela v meni. Ko sem prišla do zelene jase, posute z jesenskim listjem, se me je globoko dotaknila. Spoznala sem, zakaj me tako nagovarja. 


Tisto noč, ko sem doživela porodno travmo, je v meni umrlo nekaj velikega. Foto: Ana Pavec

Tisto noč, ko sem doživela porodno travmo, je v meni umrlo nekaj velikega. Poslovila sem se od svoje velike vere v ljudi – v absolutno dobro v človeku. Spoznala sem, da ni res, da mi vsak človek v vsakem trenutku želi dobro in mi dela dobro. To sem kot otrok živo verjela.

Nekateri imajo morda dobre namene, vendar mi s svojim postopanjem lahko povzročajo nepopisno gorje. In ne prenehajo tudi, ko jih rotim in prosim. Še naprej nadaljujejo ter me nadirajo, zakaj ne razumem, kako je zlo, ki se mi dogaja, nujno potrebno – da bi preživela.

Da, preživela sem, a v meni je umrlo nekaj velikega.

Pred očmi imam tudi podobo opečnatega zidu. Ne spomnim se, ali so me ploščice v porodni sobi spominjale nanj, vsekakor pa se mi je globoko zarisalo spoznanje, da mi nič ne pomaga, če živim v 21. stoletju – v porodni sobi sem zaprta med štirimi stenami, na milost in nemilost prepuščena grobim rokam in tudi če kričim, ne morem nikogar priklicati. Nobenih zagovornikov mojih pravic, nobenega zaščitnika, nobenega varuha. Nič mi ne pomaga vse, kar sem leta pred tem počela – pisala in učila ženske o tem, kaj lahko naredijo za lep, opolnomočen porod. Moj lepi porod se je v tistem trenutku razblinjal v največjo grozo, kar sem jih kdaj doživela. 

Ključno je bilo, da sem bila takrat spregovorila. Da nisem molčala in se nasmihala ob čestitkah ob prelepem otročičku. Da, zgodilo se mi je najlepše, a hkrati najtežje. Zakaj bi morala biti ob vélikem prehodu v materinstvu tako globoko poškodovana? Kdo želi in privošči ženski v času, ko bi najbolj potrebovala svojo moč in stik s telesom, da je nemočna, zlomljena, razbolena? 

Vedela sem, da nisem edina, ne prva, ne zadnja. A me vseeno vsakič presune, kako se jih nič ne dotakne, nič ne prime. Delajo naprej. Po rutini. Po pravilih stroke, po strokovnih smernicah, pravijo.

Po standardih, ki ne upoštevajo prvinskih potreb ženske. V zanikanju, da so karkoli kadarkoli storili narobe. 

Kajti prvo zdravniško načelo pravi: “Ne škodi.” 

Naj si kupim novo torbico ali … ?

Naj takoj na začetku povem, da nimam čisto nič proti ženskim torbicam … Prav pred kratkim sem si naročila novo preko spleta, ker je moja stara vijolična iz filca, ki sem si jo sama sešila, že čisto fuč… Sem pa včasih rahlo presenečena, kako množično se delijo na socialnih omrežjih slike raznih modnih dodatkov in oblačil za ženske, medtem ko … dvomim, da pogosto storimo kaj, da bi si pridobile dovolj drugih, ne tako očitnih dobrin. Vem, koliko zadovoljstva lahko prinese neka nova oprava. Vem, da bodo ljudje pohvalili nove uhane, redko pa vprašajo, kako smo, kdaj smo se nazadnje naspale, katero knjigo trenutno beremo …

Ta svet nas praviloma NE spodbuja, da bi se zazrle vase. Seveda, vabijo nas na razne konce in kraje. Samoto, počitek, dušno hrano pa moramo poiskati kar same. Sploh pa me redko kdo vpraša (razen drugih mamic), kako se počutim kot mama – kaj me skrbi, kaj me izziva, ali kaj drugače gledam na isto stvar kot zadnjič … Sem se kaj spremenila, odkar sem mama? Kako in zakaj? Kako se počutim kot ženska v novih okoliščinah? Katero področje življenja si trenutno najbolj želim gojiti? Se kdaj čutim razdvojeno? Kaj naredim z nekaterimi neprijetnimi občutki, ki so tudi del materinstva?


Lahko imamo tudi izkušnjo, da smo že poskušale biti del skupine, kjer smo si obetale raziskovanje sebe, svojo materinske identitete, pa smo bile razočarane nad plitvostjo in pretiranim primerjanjem, ki je tam vladalo …


Moja izkušnja je, da so se mi najbolje izkazale prakse, kjer sem v fleksibilnem okolju (ki mi je omogočalo spodbudo, ne pa mi tudi vzelo prevelikega deleža mojega urnika) lahko redno vračala k stvarem, področjem, vajam, ki so me navdihovale, me napolnjevale … Te se za vsako žensko razlikujejo, še bolj pa so specifične v materinstvu, ker se v različnih trenutkih nahajamo v različnih situacijah in moramo vedno znova najti način za stik s sabo.

V klubu S TEBOJ SEM bi rada ustvarila ravno tako okolje – kjer bi mamice vedno znova našle navdih in spodbudo za vračanje k sebi ter opomnik, da je vredno vztrajati, tudi v težkih časih. Rast te lepe skupnosti mi potrjuje, da mi to uspeva.

Takole pravi mamica Tina:

Skupina je zelo spoštljiva in jaz v njej rada sodelujem, saj imam vedno prijeten občutek, da sem varna, slišana in sem zato lahko taka, kot sem. 💁‍♀️

V teh dneh (do 28. 3.) poteka zadnja možnost za vpis v uraden "trimester" v klubu pred mojo šesto porodniško. Lepo povabljene, da se pridružite in si na pomlad mogoče poleg torbice privoščite še nekaj neotipljivega razkošja 😉

Klikni za ogled kataloga!

Vpiši se!

Foto: Ana Pavec

Kako zmoreš? – brezplačni spletni seminar

ANINE IDEJE

Kako zmoreš? – spletno predavanje o vztrajnosti v materinstvu

“Kako zmoreš? Trenutno sem doma po drugem porodu in se komaj dohajam. Včeraj so moji starši pazili starejšega otroka, jaz pa sem bila doma z novorojenčkom. Sem pogledala en film po dolgem času, potem pa sem imela slabo vest. Skuhati sem morala namreč še kosilo in pospraviti in toliko drugih stvari sem imela še namen narediti, pa mi ni uspelo. Pa imam samo dva otroka. Ti pa šestega na poti. Resnično, kako zmoreš? Že sama logistika odhodov in prihodov, kuhanja, pospravljanja… Ti pa vmes delaš še za s.p., pa fotoknjigo, pa… “

20. 3. 2018 ob 10. uri bo (brezplačni) klubski spletni seminar Kako zmoreš?

Če si dopoldne ne morete utrgati urice časa, si boste posnetek seminarja lahko ogledali tudi kasneje.Spregovorila bom o tem, kje črpam moč, navdih, energijo, spodbudo za vse, kar sem in kar počnem. Velikokrat sem vprašana, kako zmorem, ali pa sogovornice le od daleč izražajo občudovanje. Predavanje ne bo namenjeno hvalisanju, ampak iskrenemu vpogledu v svoje navade in strategije, s pomočjo katerih mi ohranjati optimizem. Več o meni …

  • med seminarjem lahko postavljaš vprašanja, tako da jih zapišeš v komentar pod videom
  • seminar si boš na isti povezavi lahko ogledala tudi kasneje
Zelo se veselim tvoje družbe!

PRIJAVI SE TUKAJ

Powerpoint prezentacija spletnega seminarja (KLIK!)

S prijavo na seminar pa se prijavite tudi na mamine lekcije, dnevne spodbude za mamice, ki jih prejemate v marcu brezplačno na svoj elektronski naslov.

Ne zamudite možnosti, da pokukate v notranjost kluba S TEBOJ SEM, k(j)er si imamo mame veliko povedati!

Eden od biserčkov kluba S TEBOJ SEM je skrita FB skupina, kjer si mamice podelimo odgovore na vprašanja, ki se porajajo ob vsakodnevni mamini lekciji. Vprašanja so včasih praktična, včasih razmišljujoča, včasih naravnana na čustva … Idealna za samorefleksijo v materinskem vsakdanjiku!
Razprave so spodbudne, spoštljive in obvladljive 

Prevod knjige Darovi nepopolnosti Brené Brown

Krasna novica! Srce mi igra, ko jo delim z vami!

Če še kdo ne ve, sem velika oboževalka Brene Brown. Jeseni pa sem dobila ponudbo, da za založbo Družina v slovenščino prevedem njeno težko pričakovano knjigo – Darovi nepopolnosti (The Gifts of Imperfection).

Vrednote, ki jih v knjigi opisuje, niso nekaj, kar bi lahko preprosto obkljukali s svojega seznama opravil, ampak stalne prakse, ki jih moramo gojiti. Katere? To je lepo ponazorila Leonie Dawson, ustvarjalna mamica, v grafičnem prikazu, ki ga vidite na desni strani. Plakat že lep čas visi nad mojo pisalno mizo in je kreativno počečkan (delo otroških rok).

Ljubim Brenéjin način pripovedovanja zgodb, predvsem pa množico referenc. Pri prevajanju moram redno uporabljati Urban Dictionary in Youtube 😀 Nekaj dobrih citatov iz knjige (še nelektoriranih 😉 :

“Večina od nas si želi živeti pristno življenje. Globoko v sebi želimo z obraza sneti masko in biti resnični in nepopolni. V pesmi “Anthem” Leonarda Cohena je vrstica, ki me opomni, kadar zdrsnem v navado, da skušam vse nadzorovati in narediti popolno: “V vsaki stvari je razpoka. Tako vanjo prodre svetloba.”6 Toliko od nas se na vse pretege trudi zamašiti vse razpoke, da bi vse bilo videti ravno prav. Ta vrstica me spomni na lepoto razpok (in razmetane hiše in nepopolnega rokopisa in pretesnih kavbojk). Opomni me, da naša nepopolnost ni naša neustreznost; opomni me, da smo vsi v istem čolnu. Nepopolni, vendar skupaj. ”

“Smeh, pesem in ples ustvarjajo čustveno in duhovno povezanost; opomnijo nas na edino stvar, ki je v resnici pomembna, kadar iščemo tolažbo, praznovanje, navdih ali zdravljenje: da nismo sami.” Brene Brown v knjigi Darovi nepopolnosti

“V raziskavah o pristnosti in sramu sem ugotovila, da je največji sprožilec sramu pri ženskah spregovoriti na glas. Takole so udeleženke raziskave opisale svoje težave s pristnostjo:
– bodi iskrena, vendar ne povzročaj ljudem nelagodnih občutkov
– povej, kaj misliš, vendar ne vznemiri nikogar in ne prizadeni nikogaršnjih čustev
– slišati bodi informirana in izobražena, vendar ne kot nekdo, ki vse ve
– imej pogum, da se ne strinjaš z množico, vendar ne reci ničesar nepriljubljenega ali kontroverznega.”

“Ali ne bi bilo bolje, da bi bili prijaznejši, a trdnejši? Kako drugačno bi bilo naše življenje, če bi bilo v njem manj jeze in več odgovornosti? Kako bi bilo videti naše življenje v službi in doma, če bi manj krivili, vendar bolj spoštovali meje?”

“Živimo v kulturi iskanja krivcev – hočemo vedeti, kdo je kriv in kako bo za to plačal. V svojem osebnem, družbenem in političnem svetu veliko kričimo in kažemo s s prstom, vendar le redko od ljudi zahtevamo odgovornost. Le kako jo naj bi? Tako smo izčrpani od vpitja in besnenja, da nimamo energije, da bi si zamislili smiselne posledice in jih uveljavili.”

“Sedaj vidim, da gojiti življenje z vsem srcem ne pomeni poskušati doseči nekega končnega cilja. Pomeni hoditi proti zvezdi na nebu. Nikoli ne bomo zares prispeli, vendar bomo zagotovo vedeli, da gremo v pravo smer.”

“Posvojiti svojo zgodbo in vzljubiti sebe v tem procesu je najbolj pogumno dejanje, kar jih bomo kdaj storili v svojem življenju.”

Je res lažje, ko gredo otroci v šolo?

Ni dolgo tega, kar sem prešla skozi mogočno obdobje preobrazbe, ko sem postala petkrat mama.

V letih, ko je bilo najbolj naporno in sem bila z otroki doma, so mi ljudje pogosto rekli: »Zdaj, ko so majhni, je pestro in intenzivno, potem pa se stvari malo umirijo, boš videla, da bo bolje.«

Toda, glej ga zlomka, meni se zdi, da me je vstop otrok v šolo vrgel v povsem novo obdobje, ki je bil spet mogočna iniciacija v novo epoho materinstva.

In za resnično se je izkazala modrost mam, ki so mi povedale, kako čutijo, da jih otroci v šolskih letih in v času pubertete potrebujejo še bolj kot včasih, čeprav na druge načine.

Tako zdaj zelo intenzivno preživljam popoldneve, ko sem svojim trem šolarjem v polnosti na razpolago. Skrb za mlajša, predšolska otroka mi je skorajda v sprostitev in počitek, pri šolskih pa se z možem srečujeva z vse vrste izzivi, ki ne izhajajo nujno iz njih samih, ampak iz načina življenja, ki ga diktira sodoben šolski utrip.

Na začetku šolanja otrok me je vsaka nova stvar močno vznemirila in me posrkala vase. Od pisnih obvestil iz šole o vsem mogočem, do tega, kako loviti ravnovesje med tem, da navajam otroka na samostojnost, pa mu vendarle nudim oporo pri učenju, kjer jo potrebuje.

»Vzgoja, to je čas za otroka,« pravi modri p. Vital Vider. Torej ga moram imeti. Počasi sem se naučila, da z otroki preko razpoložljivosti na novo vzpostavljam stik, ko preraščajo nežno otroško obdobje in se podajajo novim podvigom naproti.

Na kakšne načine jim lahko pokažem, da sem tukaj zanje?

1. POSLUŠANJE

Naj še tako poskušam, da bi kaj izvlekla iz njih, ko posamič prihajajo domov iz šole, sama pa imam mirno obdobje, ko bi se lažje posvetila vsakemu od njih – takrat imajo še polno glavo dogajanja v šoli, so potopljeni v svoje misli ter počasi predalčkajo dražljaje, ki so jih bili deležni v šoli. Glavna informacija, ki jo otroci takrat od mene zahtevajo, je – kaj bo za kosilo.

Ugotovila sem, da je bolje, kot da jih takoj po šoli preveč sprašujem, da imam popoldne nekje v hiši ali zunaj nje zaposlene roke, obenem pa odprta ušesa in možnost, da se obrnem proti otrokom in jih poslušam, ko pripovedujejo tako o drobnih pripetljajih kot o velikih dogodkih.

Veliko izvem tudi, če vlečem na ušesa, kaj se pogovarjajo med seboj, čeprav se to pogosto razvije v prepir, kjer pa potrebujem že naslednjo veščino …

2. MODRO PRESOJANJE NJIHOVIH POTREB

Ali vidim, da bi enemu od njih ustrezalo, da bi se lahko malo umaknil od drugih? Ali potrebujejo gibanje? Je pametno, da dovolim, da gre sin k sošolcu za nekaj časa in bo pozneje, ko se bo zunaj že stemnilo in bo pred njim še dolg večer, lažje pristopil k učenju? Je prepir med otroki posledica nezadovoljenih potreb, ki jih niti ne prepoznajo, kaj šele, da bi jih znali ustrezno izraziti? Kaj jim manjka? Ali sin bega z nadstropja v pritličje zato, ker mu je dolgčas ali je osamljen?

Zvečer grem zadovoljna spat, če se lahko v postelji spomnim vsaj ene pomembne podrobnosti tistega dneva od vsakega svojih otrok.

3. DROBNA DEJANJA POZORNOSTI

Slišim, da se mu je pri gradnji konstrukcije iz lego kock zataknilo, ker ni mogel najti neke zelo specifične kocke. Z njim grem v gozd nabrat jesensko listje in plodove, ki jih mora prinesti v šolo. Poiščem mu najljubše hlače v gori nezloženega perila na postelji (ker je fino, da jih lahko obleče takoj, ko pridejo iz pranja). Pomagam mu izbrskati slike o zračnem prometu za spoznavanje družbe. Postavljam mu vprašanja o knjigi, ki jo bo jutri predstavil za bralno značko. Rezerviram mu želeno knjigo v Cobissu.

4. RAZLAGA SVETA IN ŽIVLJENJA SKOZI VSAKODNEVNE SITUACIJE

V prvih šolskih letih se otrok uči različne življenjske veščine –od orientacije v času in prostoru do tega, kako prositi za pomoč drugega odraslega, kadar mame ni blizu, denimo šolsko tajnico, soseda, trenerja …

Enkrat se je na primer zgodilo, da je sina v šoli bolela glava. Takoj, ko sem prišla ponj, sem že na daleč videla motne oči in žareč obraz ter zaslutila, da je zbolel. Ko sem ga vprašala, zakaj me ni že prej poklical, da bi prišla ponj, se je izkazalo, da je učiteljici nazadnje omenil, da ga boli glava, ob devetih zjutraj, pozneje pa ni nič več potožil, čeprav se mu je počutje slabšalo iz ure v uro.

Bolj ali manj uspešno se tudi dogovarjamo, kje v mestu jih bova z možem pobrala, ko jih peljeva v glasbeno šolo. Da zna otrok malo potrpeti, ko se starši zataknejo v prometu, danes niti približno ni samoumevna veščina!

Skoraj vsak dan imamo debate o tem, kaj je priložnostim primerno oblačenje … Zelo pošteno se mi zdi, da otrokom pojasnim okoliščine dogodkov, o katerih se z možem pogovarjava – o bolezni, smrti, rojstvu bližnjih ljudi, o politiki, o vsebinah, ki jih slišijo po radiu … Seveda njihovi starosti primerno.

5. USLIŠEVANJE ŽELJA

Voditi moram posebno evidenco za predmete, ki jih otroci omenjajo, da bi jih potrebovali, po drugi strani pa imeti nekatere potrebščine, ki so najbolj iskane, kar na zalogi (svinčnike, šilčke, radirke). Tako sem v zadnjem času kupila barvne kulije, samolepilne barvne listke, knjigo o šahu, gumice za lase, barvne nitke za čiščenje zob …

Otrokom ogromno pomeni, da jim vsaj enkrat v tednu skuham jed po njihovem okusu, jih z možem peljeva na izlet, kamor si oni želijo.

6. POMOČ PRI UČENJU

Dolgoročno si želim, da bi se otroci naučili učiti sami oziroma bi se z vrstniki organizirali za skupno učenje. V teh letih pa se mi zdi, da sem jaz glavna opora pri tem, da odkrijejo svoj učni stil, se naučijo organizirati si čas, se navadijo, na kaj morajo biti pozorni pri testih, se naučijo, kako učinkovito odpravljati napake …

S tem da pogledam, s čim se ukvarjajo pri posameznem predmetu, pokažem, da mi ni vseeno, kaj se učijo v šoli, in da je znanje in učenje tudi moja vrednota. Velikokrat vidim, kako jim ob tem odprem obzorje, povem kakšen življenjski primer tega, kar piše v šolskih knjigah …

Ob nekaterih popoldnevih, ko moram združiti več zgoraj naštetih dejavnosti, se počutim, da bi potrebovala kar nekakšne ninja veščine – da hkrati med kuhanjem pazim, da mi hčerka ne pomoči prsta v vročo omako, z enim očesom spremljam dva sinova, ki se igrata s kockami, z enim ušesom poslušam, kako tretji sin vadi bobne, z drugim pa poslušam, kako je sošolec četrtega rekel nekaj smešnega.

Če mi zvoni še telefon ali se sama ne morem zadržati, da bi v to kakofonijo vnesla še kakšno informacijo s socialnih omrežij, sem včasih povsem zasičena z dražljaji.

Vendar pa grem zadovoljna spat, če se lahko zvečer v postelji spomnim vsaj ene pomembne podrobnosti tistega dneva od vsakega svojih otrok. Sem bila danes zanje prisotna in prisebna, tudi če nisem naredila vse popolno?

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.