fbpx

Anine ideje

Kako napreduje pisanje moje knjige

Že po rojstvu četrtega otroka sem se odločila, da napišem knjigo o prehodu v materinstvo. Proces se je, kako naj rečem, zavlekel. Vmes sem se lotila še marsikaterega drugega projekta, rodila dva otroka, prevedla nekaj knjig, in nenazadnje doživela leto 2020 z vsemi njegovimi nadlogami.

Odločila sem se, da si poiščem podporo in pomoč pri pisanju (predvsem strukturno, da mi nekdo pomaga skozi zunanji proces pisanja, ne toliko čez vsebinski) ter da sklenem nekakšno javno zavezo o pisanju, saj je v tem času takšen podvig še posebej zahteven.

Zveste bralke veste, da sem v teh letih spisala že marsikaj, le bolj razdrobljeno je. Morda je takšno tudi dandanašnje materinsko življenje? Kljub temu si srčno želim, da bi bila knjiga celovita, povezana, da ne bi bila sestavljena iz več kratkih zapisov, ampak bi imela rep in glavo, nekakšen pripovedni lok, da bi temeljito spregovorila o nekaterih ponavljajočih se temah, ki se nas dotikajo.

Ko sem po rojstvu prvega otroka diplomirala (iz prevajalstva), sem si kar nekajkrat rekla, da sem blazno vesela, da se večino diplome spisala že v nosečnosti. Popravkov se mi pač ni zdelo tako težko vnašati kot to, da skozi več nepovezanih zapisov potegnem rdečo nit, da je nastalo celovito delo. Nekako slutila sem bila, da po rojstvu otroka ne bom imela več daljših obdobjih, ko bi se lahko nemoteno osredotočila na pisanje daljšega besedila. Hja, to mi zdaj bolj malo pomaga.

Prav tako mi bolj malo pomagajo moje izkušnje iz prevajanja – če primerjam prevajanje in pisanje, bi rekla, da je prvo bolj obrtniške narave (ne glede na to, da je treba večkrat uporabiti ustvarjalno žilico, si besedilo lažje razdelim na merljive enote, skozi katere se potem zlagoma pregrizem), medtem ko je drugo ustvarjalni proces, ne nujno linearen. Lotila sem se že kar nekaj poskusov in se ustavila ravno v trenutku, kjer sem kasneje, ko sem spet utegnila, zelo težko nadaljevala.

Vseeno sem precej trmasta in trdno odločena, da mi bo uspelo. Nič hudega, če proces zdaj traja že nekaj let. Morda pa se mu bo poznala ta kilometrina in bo skupaj z mano pridobil na modrosti.

Del javne zaveze, ki sem si jo zadala, so naslednje naloge:

  • na spletni strani objavila predviden potek večstopenjskega procesa nastajanja knjige o prehodu v materinstvu in spremembah, ki jih ta prinaša
  • prenovila kazalo in ustvarila lok, po katerem želim speljati dogajanje v knjigi
  • po alinejah izpisala, kaj želim zajeti v posamezno poglavje knjige.

Septembra sem imela tudi spletni seminar o pisanju Naj tvoje pero ne obmiruje, ki si ga lahko ogledate tukaj.

Če želite slediti mojemu podvigu, se v zgornjem okvirčku prijavite na novičke. Prav tako mi lahko pišete 🙂

Spodnji graf prikazuje moj napredek. Polni “kvadratki” ponazarjajo že opravljene stopnje, nepobarvani pa tisto, kar me še čaka.

Hvala, da me podpirate.

Naj tvoje pero ne obmiruje – spletno predavanje

2. 10. 2020 ob 10h

Dogodek v okviru Socialnega tedna (http://www.socialniteden.si)
Spletno predavanje o tem, zakaj je samoizražanje za ženske tako pomembno? Kako vnesti rutino pisanja v vsakdan z otroki? Kako (na novo) najti koncentracijo in navdih?
Brezplačnemu predavanju boste lahko sledili v živo na anapavec.com, kjer bo tudi ostal shranjen posnetek za kasnejši ogled.

Naj si kupim novo torbico ali … ?

Naj takoj na začetku povem, da nimam čisto nič proti ženskim torbicam … Prav pred kratkim sem si naročila novo preko spleta, ker je moja stara vijolična iz filca, ki sem si jo sama sešila, že čisto fuč… Sem pa včasih rahlo presenečena, kako množično se delijo na socialnih omrežjih slike raznih modnih dodatkov in oblačil za ženske, medtem ko … dvomim, da pogosto storimo kaj, da bi si pridobile dovolj drugih, ne tako očitnih dobrin. Vem, koliko zadovoljstva lahko prinese neka nova oprava. Vem, da bodo ljudje pohvalili nove uhane, redko pa vprašajo, kako smo, kdaj smo se nazadnje naspale, katero knjigo trenutno beremo …

Ta svet nas praviloma NE spodbuja, da bi se zazrle vase. Seveda, vabijo nas na razne konce in kraje. Samoto, počitek, dušno hrano pa moramo poiskati kar same. Sploh pa me redko kdo vpraša (razen drugih mamic), kako se počutim kot mama – kaj me skrbi, kaj me izziva, ali kaj drugače gledam na isto stvar kot zadnjič … Sem se kaj spremenila, odkar sem mama? Kako in zakaj? Kako se počutim kot ženska v novih okoliščinah? Katero področje življenja si trenutno najbolj želim gojiti? Se kdaj čutim razdvojeno? Kaj naredim z nekaterimi neprijetnimi občutki, ki so tudi del materinstva?


Lahko imamo tudi izkušnjo, da smo že poskušale biti del skupine, kjer smo si obetale raziskovanje sebe, svojo materinske identitete, pa smo bile razočarane nad plitvostjo in pretiranim primerjanjem, ki je tam vladalo …


Moja izkušnja je, da so se mi najbolje izkazale prakse, kjer sem v fleksibilnem okolju (ki mi je omogočalo spodbudo, ne pa mi tudi vzelo prevelikega deleža mojega urnika) lahko redno vračala k stvarem, področjem, vajam, ki so me navdihovale, me napolnjevale … Te se za vsako žensko razlikujejo, še bolj pa so specifične v materinstvu, ker se v različnih trenutkih nahajamo v različnih situacijah in moramo vedno znova najti način za stik s sabo.

V klubu S TEBOJ SEM bi rada ustvarila ravno tako okolje – kjer bi mamice vedno znova našle navdih in spodbudo za vračanje k sebi ter opomnik, da je vredno vztrajati, tudi v težkih časih. Rast te lepe skupnosti mi potrjuje, da mi to uspeva.

Takole pravi mamica Tina:

Skupina je zelo spoštljiva in jaz v njej rada sodelujem, saj imam vedno prijeten občutek, da sem varna, slišana in sem zato lahko taka, kot sem. ?‍♀️

V teh dneh (do 28. 3.) poteka zadnja možnost za vpis v uraden "trimester" v klubu pred mojo šesto porodniško. Lepo povabljene, da se pridružite in si na pomlad mogoče poleg torbice privoščite še nekaj neotipljivega razkošja 😉

Klikni za ogled kataloga!

Vpiši se!

Foto: Ana Pavec

Kako zmoreš? – brezplačni spletni seminar

ANINE IDEJE

Kako zmoreš? – spletno predavanje o vztrajnosti v materinstvu

“Kako zmoreš? Trenutno sem doma po drugem porodu in se komaj dohajam. Včeraj so moji starši pazili starejšega otroka, jaz pa sem bila doma z novorojenčkom. Sem pogledala en film po dolgem času, potem pa sem imela slabo vest. Skuhati sem morala namreč še kosilo in pospraviti in toliko drugih stvari sem imela še namen narediti, pa mi ni uspelo. Pa imam samo dva otroka. Ti pa šestega na poti. Resnično, kako zmoreš? Že sama logistika odhodov in prihodov, kuhanja, pospravljanja… Ti pa vmes delaš še za s.p., pa fotoknjigo, pa… “

20. 3. 2018 ob 10. uri bo (brezplačni) klubski spletni seminar Kako zmoreš?

Če si dopoldne ne morete utrgati urice časa, si boste posnetek seminarja lahko ogledali tudi kasneje.Spregovorila bom o tem, kje črpam moč, navdih, energijo, spodbudo za vse, kar sem in kar počnem. Velikokrat sem vprašana, kako zmorem, ali pa sogovornice le od daleč izražajo občudovanje. Predavanje ne bo namenjeno hvalisanju, ampak iskrenemu vpogledu v svoje navade in strategije, s pomočjo katerih mi ohranjati optimizem. Več o meni …

  • med seminarjem lahko postavljaš vprašanja, tako da jih zapišeš v komentar pod videom
  • seminar si boš na isti povezavi lahko ogledala tudi kasneje
Zelo se veselim tvoje družbe!

PRIJAVI SE TUKAJ

Powerpoint prezentacija spletnega seminarja (KLIK!)

S prijavo na seminar pa se prijavite tudi na mamine lekcije, dnevne spodbude za mamice, ki jih prejemate v marcu brezplačno na svoj elektronski naslov.

Ne zamudite možnosti, da pokukate v notranjost kluba S TEBOJ SEM, k(j)er si imamo mame veliko povedati!

Eden od biserčkov kluba S TEBOJ SEM je skrita FB skupina, kjer si mamice podelimo odgovore na vprašanja, ki se porajajo ob vsakodnevni mamini lekciji. Vprašanja so včasih praktična, včasih razmišljujoča, včasih naravnana na čustva … Idealna za samorefleksijo v materinskem vsakdanjiku!
Razprave so spodbudne, spoštljive in obvladljive 

Vsi skriti aduti

Ko sem postala mama, sem bila trdno prepričana, da je to vse, kar sem v življenju želela doseči, uresničiti, ustvariti.

Resnično, z možem sva sodelovala pri ustvarjanju največjega možnega čudeža – otroka.

Vendar se mi ni niti sanjalo, na kakšno preobražajočo pot sem z rojstvom prvega otroka šele stopila. Ustvarjalnost je v mojem razvoju kot osebe, žene in mame ključnega pomena.

Prepoznavam, da se ustvarjalnost v materinstvu izraža na tri glavne načine:

  1. Ustvarjalnost v odnosih

Ker še nikoli ni bilo takega para, kot sva midva z možem, morava v zakonskem odnosu dan na dan ustvarjalno iskati rešitve in kombinacije, ki bodo pisane na kožo prav nama. Vsak iz svoje življenjske malhe zajema modrost, izkušnje, rane, želje, hrepenenja in jih seje v rodovitno zemljo zakona, kjer nato rastejo sadovi – poslušanja, potrpežljivosti, usklajenosti, sprejemanja, ljubezni. Brez ustvarjalnega pristopa ostajava zakopana vsak v svojih prepričanjih, neizpolnjenih željah, trmi in jezi, ki naju nikamor ne pripeljejo.

Odkar imava otroke, to je skoraj od vsega začetka, pa nama ustvarjalno gradnjo odnosov podžigajo še oni. Vsak od njih je edinstven, vsak od njih izredno hitro stopa iz enega razvojnega obdobja v drugo in to od naju terja ogromno količino prilagodljivosti, iznajdljivosti in ustvarjalnosti, če želiva ohranjati in poglabljati pristen stik z njimi. Zdi se mi, da moram kot mama v povprečnem dnevu iz rokava stresti vse svoje adute, da dan lepo teče in da poiščemo rešitve za vse težave. Nekaj časa sem se zanašala na to, da bom od drugih ljudi izvedela, kako se družinskemu življenju streže, zdaj pa vedno bolj ugotavljam, da je to največji ustvarjalni projekt, kar se jih bom kdaj lotila.

  1. Ustvarjalnost v praktičnih veščinah, ki jih zahteva družinsko življenje

Brez ustvarjalne naravnanosti si ne predstavljam, kako bi se lotila in zdržala v številnih gospodinjskih opravilih, ki jih prinaša skrb za pet otrok. Enoličnega dela se z veseljem lotim le, če lahko sproti vnašam novosti in preizkušam drugačne načine. Ustvarjalnost še posebej prav pride, ko uvajam otroke v gospodinjska opravila, saj se ne odzovejo na moje ukaze in samoumevna pričakovanja. Vse, kar me na tem področju obremenjuje iz preteklosti, moram vedno znova preverjati v novi luči in preraščati stare rane in prepričanja. Spoznala sem, kako nas lahko rane ohromijo, da se sploh ne želimo več učiti in poskušati biti ustvarjalni. Nekatere mame uživajo v kuhanju, druge v likovnem ustvarjanju, tretje v šivanju in drugih ročnih spretnostih, nobene pa ne poznam, ki vsaj na enem področju ne bi imela kakšnih starih odporov in zamer, ki jih mora zdaj premagovati, ko je sama dobila otroke. Vendar so ravno uspehi pri tistih veščinah, ki nam gredo najslabše od rok, najbolj nagrajujoči.

  1. Ustvarjalnost skozi talente

Ogromno mam razvijanje svojih edinstvenih ustvarjalnih darov z rojstvom otrok postavi na stran. Tudi jaz sem se nekaj časa, ko sem bila do vratu zakopana v skrb za otroke in gospodinjstvo, slepila, da tega ne potrebujem, da bom že nekako nadomestila na drugih področjih, da bo moje veselje že počakalo. A “nerabljena ustvarjalnost ni benigna”, pravi Brene Brown in ta njen stavek me opominja, da je ustvarjalne talente pombembno gojiti in jih razvijati, se jim posvečati, pa tudi odkrivati na novo, kako jih lahko uporabljamo v novih življenjskih situacijah, v katerih se znajdemo. V tem vidim največjo ustvarjalnost – kako v svoje veselje vključiti otroke, kako najti čas sredi hektičnega dne, kako prilagoditi orodja in izvedbo svojih hobijev za zdajšnje razmere. Še posebno velik izziv je podiranje mita, da so vse velike umetnine nastale čez noč – v tolažbo nam je lahko dejstvo, da je vsak od velikih ustvarjalcev svoj uspeh dosegel malo po malo, z vsakodnevno prakso, zato tudi nam, navadnim smrtnikom ne bo škodovalo, da ponižno malo po malo poskušamo ustvariti nekaj lepega v svojem vsakdanu. Kadar vidim, kakšne lepe stvari ustvarjajo mame, ki so našle način, kako v svoj vsakdan vplesti svoje talente, na primer petje, šivanje, fotografijo, slikanje, pisanje in druge ustvarjalne dejavnosti, mi od začudenja ostanejo usta široko odprta. Mamice vabim, da se ne podcenjujejo in nekako najdejo način, kako gojiti svoje ustvarjalno veselje.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Božje okolje. 

Mlada družina v postarani Evropi

Ali kako smo med počitniškim kolesarjenjem po Nemčiji zahrepeneli po kulturi, kjer bi bil otroški živžav bolj cenjen …

 

druzina pavec1

Na lanski prvi počitniški dan smo z avtom in prikolico krenili v nasprotno smer kot večina drugih – namesto k južnim sosedom smo se odpravili na sever. Naš cilj je bilo kolesarjenje ob velikih nemških rekah, kjer so na hribčkih ob njih nanizani veličastni in romantični gradovi.

Družinske počitnice so krasno uspele. Imeli smo lepo vreme, na voljo so nam bile čudovito urejene in označene kolesarske poti. Tri nemške zvezne dežele, ki smo jih obiskali, so nam nudile številne možnosti za prijetno skupno preživljanje časa v naravi, če pa smo želeli, smo lahko uživali v mnogih kulturnih znamenitostih pokrajine.

Nisem pa pričakovala, da bodo naše počitnice imele še eno drugo, presenetljivo dimenzijo.

KJE SO MLADE DRUŽINE?

Če smo še prvi dan, na slovenski državni praznik, v recepciji Legolanda imeli občutek, da smo prišli v slovenski zabaviščni park, saj je v recepciji bilo slišati pogovore skoraj samo v našem jeziku, naslednje tri tedne nismo srečali nikogar več našega rodu. Še več, srečali smo bore malo mladih družin.

Dolgo sem se spraševala, kaj bi temu lahko botrovalo. Že res, da Nemci ne začenjajo šolskih počitnic istočasno z nami, ampak šele v drugi polovici julija ali z začetkom avgusta, pa bi vendar lahko srečali več družin s predšolskimi otroki.

Drugi možni razlog je, da se tudi Nemci odpravijo na počitnice proti jugu – na morje k našim sosedom in se ne odločajo za počitnikovanje bližje domu, čeprav imajo zares lepo urejena kopališča ob jezerih in številne druge možnosti za počitnikovanje v svoji deželi.

Morda se večini zdi kolesarjenje prezahteven šport za družine z majhnimi otroki in ne izberejo aktivnih počitnic?

Morda smo res posebni v tem, da počitnic ne izkoristimo le za poležavanje na plaži, ampak da se tudi razgibamo? V oviro pri kolesarskih načrtih nam lani ni bil niti moj nosečniški trebušček, saj mi je kolo na električni pogon pomagalo, da se nisem preveč naprezala, ob tem pa sem lahko skrbno pazila, da ne bi padla ali se nerodno udarila.

Otroci zatresejo status quo, to je nedvomno. Če jaz polno živim svojo rodno dobo, verjetno ne puščam ravnodušnih žensk, ki jim je žal, da niso imele še kakšnega otroka …

OKOLI NAS PA SAMI UPOKOJENCI …

A vendar mi je odgovor na vprašanje, zakaj večinoma namesto družin z otroki srečujemo le starejše pare, ostal neznan. Na kolesarskih stezah so nas prehitevale skupine penzionistov in nam cingljale, naj se umaknemo.

V kampih, kjer smo se ustavili in prenočevali, smo nemalokrat v skupnih prostorih pomivali posodo hkrati z dvema starejšim zaljubljencema, ki sta si složno razdelila pomivanje in brisanje, medtem ko sva se midva z možem komaj dogovorila, kdaj se bo kateri izmuznil na stranišče, medtem ko je drugi ostal z otroki na igrišču ali postoril kaj okrog prikolice.

Ko sva lovila svoje navihane fante, sva videvala zakonce, ki so se popolnoma usklajeno kot kakšni plesni pari posvetili jutranji ali večerni telovadbi. Otroci so čedalje bolj začudeno spraševali, zakaj na igriščih (ki jih sicer ni manjkalo, infrastruktura je res dobra) ne vidijo nobenega otroka in nikogar ne morejo spoznati ali nagovoriti, da bi jih naučil malo nemščine. Še dobro, da so imeli za igro drug drugega …

SVET, V KATEREM OBČUTIŠ POTRTOST

Nisem si mislila, da me bo vse to tako potrlo. Pogrešala sem kakšen zarotniški nasmeh druge mamice, ki se trudi s svojimi mulčki in ve, da smo vse na enakem. Pogrešala sem klepet s kakšno kolegico, medtem ko sem pomivala posodo.

Sredi našega dopusta sem se zavedla, da sem potihoma pričakovala spletanje novih znanstev v kampih. A sama nisem utegnila navezovati novih stikov, k nam pa tudi ni nihče pristopil, da bi nas prijazno nagovoril. Večinoma so le dvigovali obrvi, če je mimo njih pridrvel kakšen od naših živahnih kolesarjev, ali pa zmajevali z glavo, če so bili fantje v svoji razposajenosti bolj glasni. Občasno se nam je zdelo, da imajo ogledovanje naše parcele v kampu namesto televizije. 🙂

Ob ogledih gradov in muzejev so ljudje z vsega sveta redno skoraj posmehovalno preštevali najine otroke in se čudili njihovi podobnosti ter mojemu trebuščku, redko pa je kdo odkrito izrazil občudovanje za veliko družino.

druzina pavec2

DRUŽINSKA VSTOPNICA = 2 ODRASLA + 2 OTROKA – IN NIČ VEČ

Presenetili so nas izredno raznoliki pristopi k postavljanju cen za družine. Čeprav so večinoma imeli na voljo družinske vstopnice, je v drobnem tisku včasih pisalo, da to pomeni dva odrasla z dvema otrokoma. Nekateri kampi so imeli bivanje za otroke zastonj, medtem ko so drugi mastno zaračunavali tarifo za vsakega otroka posebej, ne glede na starost.

Izrazito negativno smo doživeli obisk velikega mesta, kjer smo si nadejali nakup nekaterih potrebščin. Že od doma imam izkušnje, da obisk trgovin z otroki ni sproščujoča dejavnost, vendar se mi zdi, da pri nas trgovci niso tako zelo strogi. Čeprav so bile trgovine polne stvari za otroke, vzdušje nikakor ni bilo naklonjeno majhnim raziskovalcem, ki bi seveda vsako stvari prijeli v roke in jo preizkusili.

MOTIMO VAŠ NAČIN ŽIVLJENJA?

Neprijeten pripetljaj smo imeli tudi na cesti, saj voznik, ki je izpeljeval s parkirišča, ni pričakoval, da bo že tako dolgi četici kolesarjev sledil še en otrok na kolesu. Ko smo preverjali, ali je s sinom po milem trku in padcu na pločnik vse v redu, je voznik skušal izsiliti odškodnino za majhno, skoraj nevidno prasko na avtomobilskih vratih, čeprav je bil kriv za nesrečo. Zavedla sem se, da najbrž na nas ne gledajo kot na sebi podobne Evropejce, ampak vidijo neko družino z Balkana.

Nisem se mogla znebiti občutka, da motimo njihov način življenja. V kulturi, kjer hočemo čim prej zlesti iz obdobja plenic, se hitro pozabi, kakšno je normalen vsakdanjik z otroki.

Če je mene včasih prevevala nevoščljivost, da se ne morem meni nič tebi nič zlekniti v visečo mrežo in celo popoldne brati knjige kot moje sosede, sem verjetno tudi jaz mojim nemškim opazovalkam vzbujala neprijetne občutke, vprašanja, dvome.

Otroci zatresejo status quo, to je nedvomno. Če jaz polno živim svojo rodno dobo, verjetno ne puščam ravnodušnih žensk, ki jim je žal, da niso imele še kakšnega otroka. Ali so se morda spraševale, kje so njihovi vnuki …

Med bivanjem v »Evropi« sem močno zahrepenela po tem, da bi se moja hčerka rodila v kulturo, kjer bi bil otroški živžav bolj cenjen, zaželen in predvsem – pogost.

IN V VSEM TEM TUDI TOPLA NAKLONJENOST …

Spomnim pa se tople naklonjenosti neke vietnamske natakarice, ki se je izdatno potrudila, da nam je priskrbela majhne žličke in dodatne servietke za najine sladkosnede. Imela je nasmešek do ušes, ko si nas je ogledovala, medtem ko je brisala kozarce za pultom.

In močno se me je dotaknil blagoslov neke gospe, ki smo jo srečali na gozdni poti do nekega gradu, ki se je ustavila in mi zaželela vse dobro v nosečnosti in pri porodu. To je bilo edinokrat, da je kdo zares spoštljivo pristopil k meni in mi dal vedeti, da mu moja nosečnost pomeni nekaj lepega in svetega.

SADOVI ZA NAŠO DRUŽINO IN PREBUJENJE NOVEGA HREPENENJA

Ko sem se zavedela svojih občutkov, sem skušala potegniti iz izkušnje največ, kar sem lahko. Ker smo bili sami, samo se kot družina močno povezali.

V kampih, kjer je več družin z majhnimi otroki, hitro pride do situacij, ko je več druženja z drugimi kot pa znotraj družine. Ker pa smo bili sami, smo se več pogovarjali, na vse stvari hodili skupaj in si pomagali pri opravilih.

In ker otroci niso imeli toliko možnosti konverzacije z domačini, sem jim »tečaj« nemščine priredila kar sama. Ker smo tako izstopali, če smo se vedli preveč »po domače«, sem o bontonu in kulturnem vedenju govorila veliko več kot bi na počitnicah na morju.

Dopust v Nemčiji je bil izredno povezovalen za našo družino, še posebej, ker je bil zadnji, preden se nam je konec poletja pridružila nova družinska članica. Sem pa med bivanjem v »Evropi« močno zahrepenela po tem, da bi se moja hčerka rodila v kulturo, kjer bi bil otroški živžav bolj cenjen, zaželen in predvsem – bolj pogost.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Mamine (ne)uživanje vsakdanje lepote

Moj dan se velikokrat začne z mislijo, kaj je treba narediti. Včasih se počutim, kot da sem od trenutka, ko otroci vstanejo, do trenutka, ko gredo spat, avtomat, ki streže drugim in nima svoje volje ne vizije. Moji čuti so zamrli ob skrbi za otroke.

 

notranja lepota1

Pripravi zajtrk, daj mi maslo, izprazni pomivalni stroj, izprazni pralni stroj, obesi cunje, pospravi mizo, stisni me k sebi, pomagaj se mi obleči, zamenjaj plenico, obuj me, daj mi gor rokavčke, daj mi dol rokavčke, namaži me, obriši me, poišči mi tisto igračo, nesi me, glej me, poslušaj me, skuhaj mi kosilo, daj mi krožnik, daj mi žlico, pobriši mizo, pometi po tleh, pojdi z mano ven, povej mojemu bratu, naj mi da igračo, nalepi mi obliž, preberi mi knjigo …

Da prekinem to verižno razmišljanje izključno o tem, kaj je treba, se moram zazreti v nebo, se usesti, se pogledati v ogledalo, si prižgati glasbo, si skuhati kavico, iti na WC, se sprehoditi, se pogovarjati z drugimi odraslimi …

Zavedati se, da sem ŽIVA. ODRASLA. OSEBA.

MOJA JUTRA

Zahrepenela sem po tem, da bi že zjutraj prebudila svoje čute. Tako sem začela bolj zgodaj vstajati in dajati svojem dnevu lepši začetek. Na aplikacijo z nalogami sem si zapisala vsakodnevne obveznosti do sebe: jutranji tuš, jutranjo glasbo, molitev, pisalni ritual, kontemplativno fotografijo. Tako sem si zadala, da jih ne bom pozabljala in izpuščala.

Bolj sem začela biti pozorna, v kakšnem vzdušju se prebujam. Čeprav sem že vse življenje bolj večerni tip, sem ugotovila, da mi redno zgodnje vstajanje da nenadomestljivo sidro v dnevu, ko lahko reflektiram prejšnji dan, začutim svoje vzgibe in sklenem, kaj bi bilo v današnjem najbolj modro.

V miru se lahko posvetim svojim mislim in poglobljeno naredim tisto, kar bi sredi dneva lahko le mimogrede – molila, opazovala košček narave, pisala.

notranja lepota2

 

V moj pisalni ritual spadajo:

1. Zvezek potrditve in hvaležnosti

To je droben zvezek, kamor zapisujem vse, kar sem v preteklem dnevu naredila, kar mi je uspelo, za kar sem hvaležna, kar se me je dotaknilo, kar mi ni bilo samoumevno.

2. Life Organizer

To je knjiga Jennifer Louden, kjer so po tednih nanizana vprašanja za samospraševanje in refleksijo. Pomagajo mi, da se spomnim na nek vidik sebe, svoje ženskosti, da bolj v polnosti užijem čas, se bolje začutim.

3. Zvezek neužite lepote

Vse se je začelo z mojo veliko željo po fotografiranju. Estetskem. Srčno sem si želela nekaj jutranje “meditativnosti” prenesti tudi v dan. Nisem hotela, da je med mojimi mirnimi jutri in hektičnimi dnevi tak oster kontrast. To mi je omogočila fotografija. Želela sem ujeti trenutke v našem dnevu v kvalitetne fotografije. A kmalu sem ugotovila, da jih več ostane neovekovečenih, saj:

  1. se mi ni dalo vstati in iti po fotoaparat,
  2. bi prisotnost fotoaparata razblinila čarobnost trenutka ali celo prekinila stanje ali akcijo, ki sem jo hotela fotografirati,
  3. nisem znala zvesto poustvariti fotografije tistega, kar sem videla,
  4. nisem utegnila fotografirati videnega, ker sem bila polno zaposlena z otroki, gospodinjskim opravilom ali pa sem bila celo sredi dogajanja, ki sem ga želela fotografirati,
  5. je stanje ali akcija, ki sem ga želela fotografirati, prehitro minila in sem jo zamudila.

Ker pa sem se želela naučiti premagovati zgoraj omenjene ovire, sem začela pisati zvezek neužite lepote, kjer sem po alinejah zabeležila neujete trenutke. Tako so namesto v fotografiji ostali zabeleženi vsaj v besedah in okrepila sem si veščino, da opazim stvari, ki me nagovorijo s svojo lepoto. Izboljšal se mi je spomin in sposobnost priklica – koliko lepih trenutkov se je danes zgodilo! Če se je scena kasneje ponovila, sem hitreje reagirala in jo naslednjič bolj verjetno posnela s fotoaparatom.

notranja lepota3

4. Vaje Na svoji zemlji

Vaje za samovzgojo iz knjige Blagor ženskam Alenke Rebula delam že nekaj let in so neprecenljiv pripomoček pri spreminjanju zakoreninjenih vzorcev čutenja, mišljenja in vedénja. Na ta način sem premagala že marsikatero notranjo oviro, ki mi ni dala, da bi polneje zaživela svojo ženskost in materinstvo.

5. Dodatno čtivo ali vaje o nečem, česar se pravkar učim

Običajno v svojo “pisalno vrečko” naložim veliko preveč, kot v tistem trenutku zmorem prebrati ali rešiti, vendar pa je želja po učenju premočna. Pod to rubriko spadajo natisnjene vaje z različnih spletnih tečajev, zanimivi članki, ki so predolgi, da bi jih brala za računalnikom, na mp3 posneti intervjuji ali predavanja, ki jih poslušam med gospodinjskimi opravili …

ŽENSKA POTREBA OD NEKDAJ

Ženske so od nekdaj zgodaj vstajale in si iskale trenutke v dnevu, ko so lahko užile samoto.

Proti mojemu ritualu se mi je začelo javljati polno neugodnih občutkov. Včasih obžalujem zamujeni spanec (ali ne bi raje potegnila jutranje spanje skupaj z otroki?). Počutim se krivo, ker imam take čudne želje (ali je pisanje res ena od osnovnih življenjskih potreb? Ali se mami spodobi, da v tolikšni meri goji neko abstraktno veščino, od katere nima nihče drug nič koristi? Ali ne bi raje – pospravljala, pomila posodo, zalila rože, plela vrt …?). Počutim se tesnobno, kadar se mi zdi, da imam premalo časa (ali morajo otroci res vstati tako zgodaj in tako pozno hoditi spat? Ali imajo vklopljen senzor, da pricapljajo za mano deset minut po tem, ko vstanem jaz?).

Ženske so od nekdaj zgodaj vstajale in si iskale trenutke v dnevu, ko so lahko užile samoto – hodile so na primer k zornicam – zelo zgodnji jutranji maši. V ogromno pravljicah in pripovedkah je scena, ko je ženska šla na potovanje k “divji babi” – k prvinski ženski duši, kjer se je naučila nekaterih spretnosti in veščin, ki se jih ni mogla nikjer drugje in so ji dobro služile v spoprijemanju z vsakodnevnimi izzivi.

Na nek način je moje jutro odhajanje v skriti notranji gozd, kjer s pisalom naberem drva, pometem svojo dušno hišico in pristavim lonec za krepčilno juho. Ob svojih zvezkih začutim: zapisujem, torej sem.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Bliža se božič – vklopi praznični program!

Prav zanimivo se mi je vsako leto opazovati, kako se ne glede na to, koliko sem doma in se izogibam velikim trgovskim centrom, že v začetku novembra, najpozneje pa v sredini, vame prikrade tiha misel na to, da se bližajo prazniki.

MOJE LETOŠNJE DOLGE PREDPRAZNIČNE PRIPRAVE

Tako sem letos že med jesenskimi počitnicami po obmorskem kampu nabirala storže s prav posebnim namenom (iz njih sem izdelala adventni venček).

Na čisto zgornji polici zakonske omare so se že nekaj časa nabirali skrivnostni predmeti, ki so romali v roke majhnih lastnikov na Miklavžev večer.

Vremenske razmere so nas letos že kmalu prisilile, da smo premetali omare, preizkusili zimsko opremo in zdaj vsi od najmanjših naprej že uživajo smučarsko sezono.

Ko ni bilo mogoče, da bi otroke v kratkem popoldnevu brez avta nekako spravila na sneg, ki je bil v višje ležečih vaseh, smo izdelovali snežinke iz papirja …

Voščilnice so letos neverjetno hitro potovale na pošto (se vidi, da imam iz leta v leto več pomočnikov).

V trgovini me je premamila revija, s katere so se bohotili omamni piškoti in je imela podnaslov »specite si vesel božič«. Izbrala dva preprosta in privlačna recepta ter organizirala pekovsko soboto.

PRAZNIKE NAJBOLJ UNIČUJETA NAGLICA IN PREVELIKA PRIČAKOVANJA

Izkušnje preteklih let in tudi pripovedi drugih mamic mi pravijo, da je predpraznični in praznični čas najlepši tista leta, ko je mama na porodniški ali kako drugače bolj »proste glave« (rok niti ne!), da lahko razmisli o tem, kako bi ga polepšala.

Praznike namreč najbolj uničujeta naglica in pa prevelika pričakovanja. Če pa si lahko stvari lepo razporedimo in ne pretiravamo v zadanem, se lahko rodi veliko lepega.

Zgodilo pa se mi je tudi, da sem (zaradi pretiranega naprezanja ob tem, da je že osnovna skrb za otroke zahtevala zelo velik napor) zbolela že za božič in potem klavrno preživela preostanek praznikov. Kako se temu izogniti?

V tem, zadnjem tednu pred božičem, bom razmislila, kako bi se na praznike pripravila po svoji meri. Kaj nam letos omogoča družinska situacija? Kje lahko najdem globlji duhovni pomen morebitnih preizkušenj, ki so nas (ali še bodo) doletele?

OBLIKUJ SI PRAZNIKE PO SVOJI MERI!

V teh dneh se v kinu vrti film Poredne mame 2 – tokrat so se nekonvencionalne mame odločile, da se bodo uprle božičnim običajem. Prepričana sem, da bi se dalo podobno vsebino sporočiti tudi na veliko bolj okusen način, kot je predstavljeno v tem filmu.

A temeljno vprašanje ostaja: zakaj je večina bremena priprav na praznike na ženskah? Kako lahko uravnovesimo svoje potrebe in priprave na praznike, da bi se vsi družinski člani imeli lepo, tudi me?

Pri tem so nam lahko v pomoč naslednja vprašanja:

  • Kateri prazniki v adventno-božično-novoletnem času so mi najbolj pri srcu?
  • Kateri običaji v tem času so mi najbolj všeč?
  • Zakaj? Katere komponente teh običajev so se mi najbolj usedle v srce? Kaj mi pri teh običajih največ pomeni?
  • Ali sem v začetku tega prazničnega časa že začela dobivati kakšna sporočila, opozorila, da tudi letos ne bo vse tako idealno, kot bi se želela? Kaj se je dogajalo?
  • Katerim temeljnim potrebam se v prazničnem času ne bom odpovedala, pa naj »prekle padajo z neba«?
  • Kako bom izpeljala tri običaje, ki so mi najbolj pri srcu, v okoliščinah, v katerih sem? Razmislim, ali lahko katero od komponent, iz katerih so ti običaji sestavljeni, uresničim v kakšni drugi obliki kot ponavadi?
  • Kateri so moji največji obeti v zvezi s temi prazniki? So se kdaj že izkazali za lažna pričakovanja? Katere potrebe se skrivajo za temi pričakovanji? Kaj lahko ukrenem za uresničitev teh potreb?
  • Kateri običaji mi gredo najbolj na živce, so mi prenaporni, bi jih najraje izpustila?
  • Katere komponente teh običajev me najbolj motijo, spravljajo v obup?
  • Komu ti običaji toliko pomenijo, da jih ne morem zanemariti?
  • Ali sem prepričana, da moram biti jaz tista, ki tej osebi s tem običajem ustrežem? Ali obstaja način, da si te običaje olajšam?
  • Pomislim na to, kakšne nadloge so me doletele med prazniki v preteklih letih. Ali mislim, da sem imela kaj pri tem, da se je to dogajalo? Kaj sem se iz teh izkušenj naučila?
  • Po katerih užitkih tega letnega časa najbolj hrepenim? Zapišem vsaj tri užitke ali veselja, ki bi jih želela prejeti.

VSEM LJUDEM NE MOREŠ USTREČI

Poznate zgodbo o očetu in sinu, ki sta šla z oslom skozi vasi in v vsaki vasi so se pritoževali čeznju, ker nista nikoli naredila prav? Ni bilo dobro, da je sin jahal osla, ni bilo dobro, da je oče jahal osla, ni bilo dobro, da sta oba sedla nanj, ni bilo dobro, da sta oba hodila ob njem.

Tako se pogosto počutim tudi sama v materinstvu. Naj se še tako trudim, nekaterim ljudem ne bom nikoli ustregla.

Včasih to preizkušam do skrajnih meja, tako da sem na koncu vsa izmučena in nesrečna. Zato se zadnje čase trudim, da sploh ne bi bila več osredotočena na njihove pripombe in mnenje, temveč bi bila pozorna nase – na svoje želje, okus, potrebe, mnenje, zmožnosti.

V tem, zadnjem tednu pred božičem, bom razmislila, kako bi se na praznike pripravila po svoji meri. Kaj nam letos omogoča družinska situacija? Kje lahko najdem globlji duhovni pomen morebitnih preizkušenj, ki so nas (ali še bodo) doletele?

Posebej bom pozorna, da ohranim svoj občutek zadovoljstva, ne glede na to, kaj porečejo drugi.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Drobne radosti in bridkosti dela od doma

Je lepo in brikdo hkrati. Lepo je, ko imam jutranji mir in mi besede kar same od sebe letijo, ko si vzamem odmor, srkam sladko kavico, se zazrem v jesensko listje zunaj in v igrivo veverico na sosedovem drevesu … Bridko pa je, ko zboli otrok, se mi nagrmadijo še druge obveznosti, manjka spanja in navdiha ni od nikoder…

Tale citat iz Martina Krpana me drži pokonci v dneh, ko se moram držati rokov, ne glede na to, da se naš mali svet doma vsak dan znova podira in na novo sestavlja (z veliko mojega truda, pomoči in energije).

“Zapomnite si, cesarost, kar sem obljubil, storil bom, čeprav od jeze popokajo vsi obrekovalci, ki me mrazijo pri vas. Da bi le vsi ljudje vselej držali se svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog ne udari; pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli, da je Bog velik, človek majhen.”