Ali kako smo med počitniškim kolesarjenjem po Nemčiji zahrepeneli po kulturi, kjer bi bil otroški živžav bolj cenjen …
Na lanski prvi počitniški dan smo z avtom in prikolico krenili v nasprotno smer kot večina drugih – namesto k južnim sosedom smo se odpravili na sever. Naš cilj je bilo kolesarjenje ob velikih nemških rekah, kjer so na hribčkih ob njih nanizani veličastni in romantični gradovi.
Družinske počitnice so krasno uspele. Imeli smo lepo vreme, na voljo so nam bile čudovito urejene in označene kolesarske poti. Tri nemške zvezne dežele, ki smo jih obiskali, so nam nudile številne možnosti za prijetno skupno preživljanje časa v naravi, če pa smo želeli, smo lahko uživali v mnogih kulturnih znamenitostih pokrajine.
Nisem pa pričakovala, da bodo naše počitnice imele še eno drugo, presenetljivo dimenzijo.
KJE SO MLADE DRUŽINE?
Če smo še prvi dan, na slovenski državni praznik, v recepciji Legolanda imeli občutek, da smo prišli v slovenski zabaviščni park, saj je v recepciji bilo slišati pogovore skoraj samo v našem jeziku, naslednje tri tedne nismo srečali nikogar več našega rodu. Še več, srečali smo bore malo mladih družin.
Dolgo sem se spraševala, kaj bi temu lahko botrovalo. Že res, da Nemci ne začenjajo šolskih počitnic istočasno z nami, ampak šele v drugi polovici julija ali z začetkom avgusta, pa bi vendar lahko srečali več družin s predšolskimi otroki.
Drugi možni razlog je, da se tudi Nemci odpravijo na počitnice proti jugu – na morje k našim sosedom in se ne odločajo za počitnikovanje bližje domu, čeprav imajo zares lepo urejena kopališča ob jezerih in številne druge možnosti za počitnikovanje v svoji deželi.
Morda se večini zdi kolesarjenje prezahteven šport za družine z majhnimi otroki in ne izberejo aktivnih počitnic?
Morda smo res posebni v tem, da počitnic ne izkoristimo le za poležavanje na plaži, ampak da se tudi razgibamo? V oviro pri kolesarskih načrtih nam lani ni bil niti moj nosečniški trebušček, saj mi je kolo na električni pogon pomagalo, da se nisem preveč naprezala, ob tem pa sem lahko skrbno pazila, da ne bi padla ali se nerodno udarila.
Otroci zatresejo status quo, to je nedvomno. Če jaz polno živim svojo rodno dobo, verjetno ne puščam ravnodušnih žensk, ki jim je žal, da niso imele še kakšnega otroka …
OKOLI NAS PA SAMI UPOKOJENCI …
A vendar mi je odgovor na vprašanje, zakaj večinoma namesto družin z otroki srečujemo le starejše pare, ostal neznan. Na kolesarskih stezah so nas prehitevale skupine penzionistov in nam cingljale, naj se umaknemo.
V kampih, kjer smo se ustavili in prenočevali, smo nemalokrat v skupnih prostorih pomivali posodo hkrati z dvema starejšim zaljubljencema, ki sta si složno razdelila pomivanje in brisanje, medtem ko sva se midva z možem komaj dogovorila, kdaj se bo kateri izmuznil na stranišče, medtem ko je drugi ostal z otroki na igrišču ali postoril kaj okrog prikolice.
Ko sva lovila svoje navihane fante, sva videvala zakonce, ki so se popolnoma usklajeno kot kakšni plesni pari posvetili jutranji ali večerni telovadbi. Otroci so čedalje bolj začudeno spraševali, zakaj na igriščih (ki jih sicer ni manjkalo, infrastruktura je res dobra) ne vidijo nobenega otroka in nikogar ne morejo spoznati ali nagovoriti, da bi jih naučil malo nemščine. Še dobro, da so imeli za igro drug drugega …
SVET, V KATEREM OBČUTIŠ POTRTOST
Nisem si mislila, da me bo vse to tako potrlo. Pogrešala sem kakšen zarotniški nasmeh druge mamice, ki se trudi s svojimi mulčki in ve, da smo vse na enakem. Pogrešala sem klepet s kakšno kolegico, medtem ko sem pomivala posodo.
Sredi našega dopusta sem se zavedla, da sem potihoma pričakovala spletanje novih znanstev v kampih. A sama nisem utegnila navezovati novih stikov, k nam pa tudi ni nihče pristopil, da bi nas prijazno nagovoril. Večinoma so le dvigovali obrvi, če je mimo njih pridrvel kakšen od naših živahnih kolesarjev, ali pa zmajevali z glavo, če so bili fantje v svoji razposajenosti bolj glasni. Občasno se nam je zdelo, da imajo ogledovanje naše parcele v kampu namesto televizije. 🙂
Ob ogledih gradov in muzejev so ljudje z vsega sveta redno skoraj posmehovalno preštevali najine otroke in se čudili njihovi podobnosti ter mojemu trebuščku, redko pa je kdo odkrito izrazil občudovanje za veliko družino.
DRUŽINSKA VSTOPNICA = 2 ODRASLA + 2 OTROKA – IN NIČ VEČ
Presenetili so nas izredno raznoliki pristopi k postavljanju cen za družine. Čeprav so večinoma imeli na voljo družinske vstopnice, je v drobnem tisku včasih pisalo, da to pomeni dva odrasla z dvema otrokoma. Nekateri kampi so imeli bivanje za otroke zastonj, medtem ko so drugi mastno zaračunavali tarifo za vsakega otroka posebej, ne glede na starost.
Izrazito negativno smo doživeli obisk velikega mesta, kjer smo si nadejali nakup nekaterih potrebščin. Že od doma imam izkušnje, da obisk trgovin z otroki ni sproščujoča dejavnost, vendar se mi zdi, da pri nas trgovci niso tako zelo strogi. Čeprav so bile trgovine polne stvari za otroke, vzdušje nikakor ni bilo naklonjeno majhnim raziskovalcem, ki bi seveda vsako stvari prijeli v roke in jo preizkusili.
MOTIMO VAŠ NAČIN ŽIVLJENJA?
Neprijeten pripetljaj smo imeli tudi na cesti, saj voznik, ki je izpeljeval s parkirišča, ni pričakoval, da bo že tako dolgi četici kolesarjev sledil še en otrok na kolesu. Ko smo preverjali, ali je s sinom po milem trku in padcu na pločnik vse v redu, je voznik skušal izsiliti odškodnino za majhno, skoraj nevidno prasko na avtomobilskih vratih, čeprav je bil kriv za nesrečo. Zavedla sem se, da najbrž na nas ne gledajo kot na sebi podobne Evropejce, ampak vidijo neko družino z Balkana.
Nisem se mogla znebiti občutka, da motimo njihov način življenja. V kulturi, kjer hočemo čim prej zlesti iz obdobja plenic, se hitro pozabi, kakšno je normalen vsakdanjik z otroki.
Če je mene včasih prevevala nevoščljivost, da se ne morem meni nič tebi nič zlekniti v visečo mrežo in celo popoldne brati knjige kot moje sosede, sem verjetno tudi jaz mojim nemškim opazovalkam vzbujala neprijetne občutke, vprašanja, dvome.
Otroci zatresejo status quo, to je nedvomno. Če jaz polno živim svojo rodno dobo, verjetno ne puščam ravnodušnih žensk, ki jim je žal, da niso imele še kakšnega otroka. Ali so se morda spraševale, kje so njihovi vnuki …
Med bivanjem v »Evropi« sem močno zahrepenela po tem, da bi se moja hčerka rodila v kulturo, kjer bi bil otroški živžav bolj cenjen, zaželen in predvsem – pogost.
IN V VSEM TEM TUDI TOPLA NAKLONJENOST …
Spomnim pa se tople naklonjenosti neke vietnamske natakarice, ki se je izdatno potrudila, da nam je priskrbela majhne žličke in dodatne servietke za najine sladkosnede. Imela je nasmešek do ušes, ko si nas je ogledovala, medtem ko je brisala kozarce za pultom.
In močno se me je dotaknil blagoslov neke gospe, ki smo jo srečali na gozdni poti do nekega gradu, ki se je ustavila in mi zaželela vse dobro v nosečnosti in pri porodu. To je bilo edinokrat, da je kdo zares spoštljivo pristopil k meni in mi dal vedeti, da mu moja nosečnost pomeni nekaj lepega in svetega.
SADOVI ZA NAŠO DRUŽINO IN PREBUJENJE NOVEGA HREPENENJA
Ko sem se zavedela svojih občutkov, sem skušala potegniti iz izkušnje največ, kar sem lahko. Ker smo bili sami, samo se kot družina močno povezali.
V kampih, kjer je več družin z majhnimi otroki, hitro pride do situacij, ko je več druženja z drugimi kot pa znotraj družine. Ker pa smo bili sami, smo se več pogovarjali, na vse stvari hodili skupaj in si pomagali pri opravilih.
In ker otroci niso imeli toliko možnosti konverzacije z domačini, sem jim »tečaj« nemščine priredila kar sama. Ker smo tako izstopali, če smo se vedli preveč »po domače«, sem o bontonu in kulturnem vedenju govorila veliko več kot bi na počitnicah na morju.
Dopust v Nemčiji je bil izredno povezovalen za našo družino, še posebej, ker je bil zadnji, preden se nam je konec poletja pridružila nova družinska članica. Sem pa med bivanjem v »Evropi« močno zahrepenela po tem, da bi se moja hčerka rodila v kulturo, kjer bi bil otroški živžav bolj cenjen, zaželen in predvsem – bolj pogost.
Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.