fbpx

Porod in človekove pravice

Travma ne zastara

Po petih letih sem šla tam mimo. Spet je jesen. Travnik ob vodi je posulo čudovito orumenelo listje. Kot takrat. Obstala sem v nenadni presunjenosti. 

Kakšno bolečino sem takrat čutila! Pa je minilo že več mesecev od poroda. Še zdaj mi je prizor živo pred očmi. In tudi ves moj trud, da bi bila pozabila, se potolažila, šla naprej. Odtlej dobro poznam tesnobo. 

Pol leta po rojstvu četrtega sina smo se preselili v nov kraj. Pogosto sem šla z dojenčkom na dolg sprehod, da sem s hojo in občudovanjem narave lažje prenašala močan pritisk čustev, ki so še vedno vrela v meni. Ko sem prišla do zelene jase, posute z jesenskim listjem, se me je globoko dotaknila. Spoznala sem, zakaj me tako nagovarja. 


Tisto noč, ko sem doživela porodno travmo, je v meni umrlo nekaj velikega. Foto: Ana Pavec

Tisto noč, ko sem doživela porodno travmo, je v meni umrlo nekaj velikega. Poslovila sem se od svoje velike vere v ljudi – v absolutno dobro v človeku. Spoznala sem, da ni res, da mi vsak človek v vsakem trenutku želi dobro in mi dela dobro. To sem kot otrok živo verjela.

Nekateri imajo morda dobre namene, vendar mi s svojim postopanjem lahko povzročajo nepopisno gorje. In ne prenehajo tudi, ko jih rotim in prosim. Še naprej nadaljujejo ter me nadirajo, zakaj ne razumem, kako je zlo, ki se mi dogaja, nujno potrebno – da bi preživela.

Da, preživela sem, a v meni je umrlo nekaj velikega.

Pred očmi imam tudi podobo opečnatega zidu. Ne spomnim se, ali so me ploščice v porodni sobi spominjale nanj, vsekakor pa se mi je globoko zarisalo spoznanje, da mi nič ne pomaga, če živim v 21. stoletju – v porodni sobi sem zaprta med štirimi stenami, na milost in nemilost prepuščena grobim rokam in tudi če kričim, ne morem nikogar priklicati. Nobenih zagovornikov mojih pravic, nobenega zaščitnika, nobenega varuha. Nič mi ne pomaga vse, kar sem leta pred tem počela – pisala in učila ženske o tem, kaj lahko naredijo za lep, opolnomočen porod. Moj lepi porod se je v tistem trenutku razblinjal v največjo grozo, kar sem jih kdaj doživela. 

Ključno je bilo, da sem bila takrat spregovorila. Da nisem molčala in se nasmihala ob čestitkah ob prelepem otročičku. Da, zgodilo se mi je najlepše, a hkrati najtežje. Zakaj bi morala biti ob vélikem prehodu v materinstvu tako globoko poškodovana? Kdo želi in privošči ženski v času, ko bi najbolj potrebovala svojo moč in stik s telesom, da je nemočna, zlomljena, razbolena? 

Vedela sem, da nisem edina, ne prva, ne zadnja. A me vseeno vsakič presune, kako se jih nič ne dotakne, nič ne prime. Delajo naprej. Po rutini. Po pravilih stroke, po strokovnih smernicah, pravijo.

Po standardih, ki ne upoštevajo prvinskih potreb ženske. V zanikanju, da so karkoli kadarkoli storili narobe. 

Kajti prvo zdravniško načelo pravi: “Ne škodi.” 

Kakšen naj bo najin porodni načrt, da bo deloval?

Katere so pasti, na katere se porodnice najpogosteje ulovijo pri pisanju porodnega načrta, in kako se ga lotiti, da bo deloval …

 

Porodni načrt se pri nas uveljavlja že dobro desetletje, a še vedno ostaja kontroverzen. “Zakaj bi pisala želje za dogodek, ki je tako zelo nepredvidljiv? Nočem izpasti kot nekdo, ki komplicira! Ne bi se rada zapičila v nek svoj scenarij, potem pa bila razočarana.” To so trije najpogostejši ugovori, zakaj se pisanja porodnega načrta ni vredno lotiti.

Če v porodni načrt samo po alinejah zapišemo, katere posege želimo, katere pa zavračamo, se zdi, kot da se pripravljamo na boj z zdravstvenim osebjem.

V knjigi Moj porodni načrt, ki jo je napisal pokojni dr. Marsden Wagner, ki se je močno zavzemal za uveljavitev z dokazi podprtih porodnih praks in večjo svobodo odločanja žensk pri porodu, piše, da bi porodni načrt bolje poimenovali »načrt obporodne oskrbe«. Vanj namreč ne zapisujemo, kako naj se porod odvija, temveč kako želimo, da ljudje, ki skrbijo za nas, postopajo v različnih situacijah.

Tu pa takoj naletimo na težavo, saj trčimo ob trdno zakoreninjene predstave o položaju porodnice, ki naj bi bila čim bolj tiho, pridna, ubogala navodila zdravstvenega osebja, predvsem pa se ne opredeljevala o stvareh, o katerih premalo ve. Pogosto se pridruži še mnenje, da ženska med porodom ni čisto prisebna – kako naj se torej razumno odloča?

PASTI PORODNEGA NAČRTA

K negativnim predstavam o jalovosti porodnega načrta so verjetno dodatno pripomogle naslednje prakse in prepričanja žensk in parov v pričakovanju otroka:

  • Namesto na odnos zdravstvenega osebja do nas se osredotočamo na zdravstvene posege. Če v porodni načrt samo po alinejah zapišemo, katere posege želimo, katere pa zavračamo, se zdi, kot da se pripravljamo na boj z zdravstvenim osebjem. S tem zamujamo priložnost, da bi z zapisano besedo navezali osebni stik in se predstavili kot čuteče osebe s svojo zgodovino, čustvi, željami in dobrohotnim odnosom do otroka, ki se bo rodil, in do ljudi, ki bodo prisotni ob rojstvu.Če ne upamo postavljati vprašanj že prej, jih tudi med porodom verjetno ne bomo.
  • Porodni načrt prepišemo oziroma prevzemamo odločitve po zgledu drugih, ne da bi jih dobro razumeli. Priprava na porod je v današnjem svetu poplave informacij postala zelo zahtevno razločevanje med tem, kaj je dobro in kaj ne. V nosečnosti nas lahko zajame utrujenost od odločanja ob obilici možnosti, ki bi jih bilo treba raziskati in ovrednotiti. A tako kot se posvetujemo pred nakupom avtomobila, obiščemo x trgovin za dobre čevlje in prebrskamo splet, preden se odpravimo na potovanje, tako si je tudi za porod (rojstvo otroka, ki je naše največje bogastvo) potrebno in vredno vzeti čas, da bolje razumemo posamezne pristope k porodu.
  • Ne vadimo se v asertivnosti. Če ne upamo postavljati vprašanj že prej, jih tudi med porodom verjetno ne bomo. Ker smo nekaj zapisali v porodni načrt, še ne pomeni, da se bo tudi uresničilo. V stiski pogosto klonemo pod pritiski in vztrajnimi predlogi navzočih. Prav tako se ni dobro zanašati samo na moža, da se bo postavil za nas v ključnih situacijah, saj je prav tako ranljiv, čustven in dovzeten za pritiske. Morda tudi ne razume naših želja in potreb, če se v pripravi na porod nisva dovolj pogovarjala o najinih vrednotah in preferencah.
  • Predloge porodnih načrtov niso objektivne, ampak nagnjene k preferencam glede določenih izbir. Pogosto opažam, da so pari v skušnjavi, da bi slepo povzemali porodne načrte drugih, ki so objavljeni na spletu. A pri tem spregledajo, da so se morda odločili za nekaj, kar jim ni tako blizu, saj niso naredili koraka nazaj, da bi dobili potrebno distanco in se vprašali, kakšna je njihova pristna izbira.Pari so v skušnjavi, da bi slepo povzemali porodne načrte drugih. A pri tem spregledajo, da so se morda odločili za nekaj, kar jim ni tako blizu.
  • Nefleksibilnost, če je intervencija potrebna. V porodnem načrtu so pogosto zapisane želje za idealen porod in mnogo nosečnic je nagnjenih k temu, da preskočijo vsako najmanjšo omembo posegov, na primer vakuuma ali carskega reza. Ni treba, da naše raziskovanje postane črnogledo in da verjamemo v najhujše (kaj sploh je najhujše?), a kljub temu lahko razmislimo tudi o situacijah, ko morda ne bo šlo vse tako, kot si zamišljamo, in puščamo v sebi prostor za prilagoditve.
  • Občutek poraza po porodu, ki ni v skladu s porodnim načrtom. Če smo se pri pripravi na porod osredotočali bolj na posege in na točen scenarij svojega poroda, bomo verjetno morali predelati svoje razočaranje ob tem, da nismo dosegli ideala.

PORODNI NAČRT KOT ORODJE

Porodni načrt lahko odlično opravi svojo nalogo, če ga uporabljamo kot orodje, ne kot cilj.

Z njim lahko:

  • Bolje spoznamo svoje preference. Kim James in Laurie Levy sta posebej za porod priredili t. i. Groopmanove spektre, s pomočjo katerih lahko ugotovimo, kakšna so naša prepričanja v odnosu do zdravstva. Ali močno verjamemo v pomoč v zdravstvenih težavah ali močno dvomimo, da nam lahko kdo kaj pomaga? Ali smo v svojih zdravstvenih odločitvah minimalistični ali pograbimo vse, kar nam ponudijo? Ali bi se opredelili bolj za naravne pristope k zdravljenju ali nam veliko pomeni tehnološki napredek v medicini? Kje na treh premicah bi se našli? To nam lahko pomaga ugotoviti, kakšno pomoč v nosečnosti in pri porodu želimo in potrebujemo in kam se naj zanjo obrnemo.Porodni načrt lahko odlično opravi svojo nalogo, če ga uporabljamo kot orodje, ne kot cilj.
  • Vzpostavimo komunikacijo z zdravstvenim osebjem. Ko vemo, kaj želimo, se lahko odpravimo na pogovor v različna porodna okolja, kjer skušamo najti ljudi, ki nas bodo lahko kar najbolje podprli v naših izbirah. Ali imamo občutek, da nas enakovredno vključujejo v odločitve o porodu? Prav tako je smiselno, da se pozanimamo, kakšne so njihove rutinske prakse. Bolj kot je naš pogled na porod usklajen z njihovim, večje možnosti imamo, da bomo zadovoljni s sodelovanjem v porodni izkušnji.
  • Povečamo možnosti za pozitivno porodno izkušnjo. Nihče ne zna brati naših misli, zato je dragoceno, da v porodnem načrtu izrazimo, kdo smo, kakšna je naša zgodovina in kaj si želimo. Izrecno lahko prosimo za prijaznost, za to, da nas vprašajo pred posegi za soglasje, za kakšno drugo našo posebno željo.
  • Gradimo zaupanje med nosečnico in njeno porodno ekipo. Ko odkrito položimo “karte na mizo”, lahko jasneje vidimo, kakšne so naše možnosti. Bolj kot smo jasni in iskreni, bolj nas lahko drugi začutijo. Velja tudi obratno, bolj kot so zdravstveni strokovnjaki odprti za pogovor, večje je naše zaupanje vanje.
  • Damo poudarek stvarem, ki jih želimo, ne tistim, ki jih nočemo, predvsem pa povemo, zakaj. Na primer, lažje bomo uresničili cilj, da ohranimo cel presredek, če povemo, da bi si v drugi porodni dobi sami izbrali položaj ter dihali in potiskali v svojem ritmu, kot pa če samo vztrajamo pri tem, da ne želimo epiziotomije. Nanizamo svoje pretekle izkušnje z rojevanjem, če jih imamo, ali pa svoje želje podpremo z znanstvenimi dokazi.

Povzeto in prirejeno po: David, Missy: Birth plans don’t work, did they ever?, objavljeno v International Doula, letnik 24, št. 1, 2016.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Pismo mamici po carskem rezu

moms-c-section-incision-popped-open-after-stitch-removalDraga mamica, ki si rodila z nenačrtovanim in nepričakovanim carskim rezom,

vem, da se ti ni izšlo po načrtih. Vem, da si se zelo trudila za zdravo nosečnost. Vem, da si se zelo dobro pripravljala na lep porod. Učila si se. Spraševala. Naredila si “prave” stvari. Vem, da so se stvari zapletle in končalo se je s porodom, ki ga nisi pričakovala. Tvoja čustva so sveža in tvoje telo okreva. Tudi srce se celi …

Vidim stigmo, ki si je včasih deležna… da je porod z operacijo nekaj manjvrednega. Vidim te, ko se boriš, da bi ovrednotila svoj porod, in kako se trudiš sprejeti prekrižane načrte. Vidim tvoj pogum. Tvojo osamljenost. Tvojo čisto ljubezen do otroka, ki je bila preizkušena pri porodu, ki te je pustil šibko in potrebno okrevanja, medtem ko poskušaš krmariti v novi materinski vlogi.

Danes ti želim nekaj povedati. Nisem bila v tvojem položaju, vendar te vidim in ti želim povedati, da je tvoj porod nedvomno in gotovo zelo pomemben in veliko vreden. Ne zato, ker si dobila zdravega otroka. Čeprav je tudi to zelo važno, je le del sestavljanke. Tvoj porod je pomemben, ker je bil potreben pogum, da si se podvrgla veliki operaciji  zavoljo otroka. Potreben je pogum, da požreš svoj porodni načrt in greš naprej. Potreben je pogum, da vsako jutro vstaneš, ko te še vse boli, in z nasmehom na obrazu vzameš v naročje drobnega, nemočnega dojenčka. Potrebno je zelo veliko poguma, da rečeš, da bi carski rez še takoj enkrat izbrala, če bi bilo treba za tvojega otroka. Tvoj porod je bil žrtev, tako zelo resnična.

prenos (1)Prehodila si redkeje izbrano pot. Prehodila si pot, ki je nisi hotela. Opustila si svoje videnje popolnega poroda in pogumno izbrala pot, ki je pomenila več bolečine, več poguma in več zdravljenja. Videla sem tudi lepe vaginalne porode, vendar si ti, prijateljica, zaslužiš stopničke. Zaslužiš si pohvalo. Verjetno se nisi počutila zmagoslavno, ko se je rodil tvoj otrok, ampak prestrašeno. Pa vendar je rojstvo tvojega otroka vredno, resnično, sveže, čudovito. Povedala ti bom zakaj…

Prvič, porod je porod. Ne glede na to, kako je otrok prišel na svet, si postala mama, zato si rodila. Pika. Drugič, velika lepota je v tem, da umreš sebi zavoljo večjega dobrega, in točno to si naredila ti. Ploskam ti in te občudujem. To ni lahko. Vedno boš nosila brazgotino. To je tvoja vojna brazgotina; znamenje tvoje žrtve, predanosti in ljubezni. Vedno si boš zapomnila svojo zgodbo in ti spomini bodo ostali zapisani v tvojem srcu. Čas bo mineval in vse brazgotine se počasi zacelijo. Morda si ne boš želela več otrok. Morda boš imela ponovni carski rez. Morda se boš odločila za vaginalni porod po carskem rezu. Ne glede na to, koliko otrok boš imela in kakšni bodo tvoji porodi, želim prav v tem trenutku zapisati tole:

c-section-med-alt-articleReči ti hočem hvala. Hvala za tvoj porod in pogum. Hvala za to, da se, ko okrevaš, tako dobro učiš biti mama svojemu otroku. Hvala, da si del skupnosti mamic. Hvala za tvojo veliko žrtev svojemu otroku, ki si mu jo podarila, preden si se mu lahko prvič zazrla v oči. Iti skozi carski rez in zdravljenje ni lahko.

Spoštujem te in te občudujem.

Toplo te objemam,

dula s perspektivo

Vir: http://babylovebirth.weebly.com/blog/dear-unplanned-unexpected-c-section-mom
Prevedla: Ana Pavec, marec 2016

Kako sem okrevala po travmatičnem porodu

18 korakov, s katerimi sem presegla težko porodno izkušnjo

IMG_2259

  1. Kmalu sem se vrnila v domače okolje. Zaradi bolečine in prizadetosti me je močno motilo vsako nadaljnje poseganje v mojo zasebnost, zato mi je bilo nevzdržno ostajati v porodnišnici. Podpisala sem izjavo o odgovornosti za predčasen odhod domov skupaj z novorojenčkom kljub pediatričnim navodilom. Okrevanje doma je bilo natanko tisto, kar sem potrebovala. Kot bi se moje koreninice ponovno prisesale in bi lahko začele črpati tako potrebne življenjske sokove. Pravega doma ne nadomesti še tako brezhibna in prijazna tuja oskrba. Tudi novorojenčku je bivanje doma očitno dobro delo. Že drugi dan po porodu je presegel porodno težo. Tako blagodejno se je bilo uleči v svojo posteljo, se usesti v domač gugalni stol, se zazreti na domače dvorišče, vonjati domače vonjave, jesti v domači kuhinji. Predvsem pa biti na varnem pred ljudmi, ki lahko nepričakovano stopijo skozi vrata in brez pojasnila odločajo, kaj bodo naredili z mano.
  2. Z dojenjem in s povezovanjem z novorojenčkom. Kljub groznemu spominu na krvavitev in porod posteljice mi pomeni več kot vse na svetu, da sem imela novorojenčka ves čas od rojstva ob sebi – nagca, prisesanega na prsi. Tudi na oddelku sem prosila, da naju pustijo v stiku koža s kožo. Zaupanje, da ga neprijazen odnos zdravnika ni prizadel v taki meri kot mene (še vedno pa je v prvi uri na tem svetu poslušal moje roteče vpitje, neprijazne besede zdravnika, čutil mojo agonijo), ki sem bila deležna še fizične bolečine, sem ga tolažila, se nanj odzivala in se povezovala. Šele po porodu sem iz čestitke prijateljev izvedela, da njegovo ime pomeni »zaščita, varstvo« in točno tako sem ga tudi doživljala – kot angela varuha, nekoga, ki me je varoval pred neznosnimi spomini na porod. Če sem skrbela za njega, sem lahko pozabila na prestane muke.
  3. Dala sem si priznanje, da to, kar se je zgodilo, ni bilo prav – da je bil grob odnos zdravnika do mene kršitev mojega dostojanstva in pravic. Z uradno obravnavo prijave kršitve pacientovih pravic se je moja subjektivna prizadetost spremenila v objektivno dejstvo, in to zelo pomaga. Ne blede se mi, nisem čudakinja, ki si nekaj domišlja, ampak se mi je v resnici zgodil nedopusten poseg v moje telo, integriteto.
  4. Dovolila sem si čutiti vso paleto občutkov in čustev. Če me je nekaj spravilo v jok, sem zajokala, pustila teči solze, če me je popadlo ljubosumje ob lepem porodu znanke, sem si priznala občutek besa in prikrajšanosti, če sem se zbudila iz hudih sanj, sem jih zapisala, o njih spregovorila in pustila, da so izgubile svojo moč.
  5. S pogovorom. S prijateljicami, doulami in svetovalkami za obporodno obdobje sem se ogromno pogovarjala o tem, kar se je zgodilo in o svojem doživljanju. Ogromno mi je pomenila potrditev mojih občutkov, to, da sem bila slišana in sprejeta. Najbolj spretne so me uspele celo nasmejati in razvedriti 🙂
  6. Z vsakdanjimi blagodejnimi obredi – sprehodi, obiski kavarne, pripravo sadne malice, da sem se obdala z lepimi rečmi, navdihujočimi srečanji, z dobro glasbo … Še posebej mi je bila blizu tale pesmica.
  7. Z oblikovanjem filmčka iz fotografij nosečnosti, poroda in dojenja. Zbrala sem na kup lepe fotografije iz obdobja, ko sem nosila, rodila in dojila svojega fantička. To mi je dalo pomemben občutek ravnovesja v doživljanju – s poudarkom na tem, da so se mi dogajale lepe reči, da noben krut poseg ne more izbrisati vsega lepega iz mojega življenja, da se življenje nadaljuje – niz fotografij je dajal jasno sporočilo kontinuuma. Lahko sem se zahvalila za vse, kar mi je bilo dano, kar sem dosegla, kar me je polnilo z močjo.
  8. S pogovorom z zdravnikom in z osebjem porodnišnice. Približno 6 tednov po porodu sem se dobila na sestanku z vsemi pomembnimi ljudmi, ki so bili odgovorni za dogajanje pri mojem porodu. Na več kot uro dolgem srečanju sem izrazila svoje občutke, doživljanje, podkrepila svojo pripoved z viri iz strokovne literature, utemeljila svojo prizadetost. Poslušali so me in mi izrazili sočutje, podporo, opravičilo. Imela sem občutek dialoga, enakovrednosti, upravičenosti.
  9. Z obredom zapiranja kosti. Prijateljici douli sta prišli na moj dom in mi pripravili poseben obred zapiranja kosti – ko sta z rebozom (dolgo široko ruto) stisnili v objem vse pomembne sklepe na mojem telesu, še posebej medenične kosti. Pred tem sem bila deležna kopeli in blagodejne masaže. Ob tem obredu sem doživela, da lahko zaključim »preganjanje« zdravnika in porodnišnice ter se osredotočim nase, na svoje okrevanje. Ko sta mi pokrili glavo, sem čutila, kot da sta utišali in upočasnili tudi moj neverjetni brzivlak misli. Tretma me je potolažil, okrepil, pogovor pa razvedril.
  10. Pokopala sem najino posteljico. Točno tri mesece po porodu, ob poletnem solsticiju, sva z babico, ki je bila pri porodu, pokopali sinovo posteljico na vrt za našo nastajajočo hišo. Svečano sem se oblekla v rdečo poletno obleko, pravočasno vzela iz zmrzovalne skrinje posteljico, da se je odtajala, in vzela vse potrebno s seboj. Naredila sem odtis posteljice na papir, nato pa izkopala dovolj globoko luknjo, da sva jo zagrebli brez skrbi, da bi jo zavohale in raznosile potepuške živali. Obred mi je dal občutek prvinskosti, zadoščenja, dostojanstva, dobrega upanja za prihodnost.
  11. Odprla sem se navzven za podporo ljudi, predvsem žensk. Čisto drugače sem začela doživljati spodbude drugih ljudi. Odprla sem se za ponujeno pomoč, za nove priložnosti, za spletanje vezi z bližnjimi in daljnjimi. V posebno lepem spominu mi ostaja potovanje z letalom v Švico na srečanje Evropske mreže doul, kjer sem se udeležila rdečega šotora – prostora okrevanja, ženske podpore in zdravljenja.
  12. S ponovnim obiskom »kraja zločina«. Ob neki priložnosti sem nenačrtovano obiskala porodnišnico in na porodnem oddelku naletela ravno na mojega zdravnika. Segla sem mu v roko in se mu zazrla v oči, prenesla njegove besede, da me ni spoznal. Stopila sem do sobe, v kateri sem rodila, in se poklonila spominu na dogodek, ob tem pa pomolila za vse, ki na istem prostoru doživljajo kakršne koli preizkušnje. Če porodnišnica že naslednji dan zaradi sprotnega dogajanja pozabi na ženske in otroke, ki gredo v njihovi ustanovi skozi pomemben življenjski prehod, ženske in otroci pomnijo vse življenje. Temu sem želela dati pomen.
  13. Odločila sem se, da grem v življenju naprej. Izredno naporno mi je bilo z možem izbirati opremo za novo hišo, se pripravljati na selitev in usmeriti misli v prihodnost, vendar tudi ključno. Izredno zdravilno so name vplivale skupne družinske počitnice, ukvarjanje z otroki, igra, lepi obiski narave … Zavestno sem se podala novim dogodivščinam naproti.
  14. Ogromno sem se pogovarjala z možem in si dala dovolj časa, da uničujočim mislim, čustvom in spominom nisem več dovolila vstopa v najino intimo, prostorje ljubezni, spolnosti, odprtosti za življenje.
  15. Neverjetno sem nadgradila svoje znanje in poznavanje iz prve roke problematike psihičnega zdravja žensk v obporodnem obdobju. Ugotovila sem, kako presenetljivo veliko porodnih delavcev (babic, porodničark, doul …) se je začelo ukvarjati s tem področjem po lastni negativni izkušnji. Vsak članek, ki je potrdil, da je moje doživljanje normalno glede na to, da sem preživljala simptome posttravmatskega stresa, je bil kot obliž na rano. Izostrila sem svoje čute za to, kdaj so nosečnice in matere v stiski, ki večinoma mine neopažena s strani zdravstvenega osebja.
  16. Soočila sem se s svojim resničnim zdravstvenim stanjem ob porodih. V tretji porodni dobi sem vsakič imela dejanske težave, posteljica se nikoli ni fiziološko v celoti izločila in maternica se mi nikoli ni krčila brez izdatnega odmerka zdravil, kar pomeni, da bi lahko brez zdravniške pomoči že štirikrat izkrvavela po porodu. Kar pa ne pomeni, da mi ne pripada spoštljiva obravnava. Ženske s kakršnimi koli zdravstvenimi težavami bi morali toliko bolj rahločutno oskrbeti!
  17. S prejemanjem zakramentov – spovedi, obhajila, bolniškega maziljenja. Z obiskom duhovnih vaj. Čutila sem, kako Bog ne želi, da brezupno trpim, da me želi potolažiti, okrepiti, nahraniti, me obliti z milostjo, ozdraviti. Da se veseli moje ženskosti, materinskosti, vitalnosti.
  18. Odločila sem se za novo življenje, za novega otroka. Kljub strahovom in dvomom me je preželo neverjetno veselje ob novici, da sem ponovno noseča! Otroka sem se prav iracionalno veselila vso nosečnost. Med porodom so se mi vračali spomini na to, kako je bilo prejšnjikrat (ob vedno močnejših prvih popadkih, ko sva se vozila po avtocesti proti porodnišnici; ob vprašanju, kdo je dežuren zdravnik; ko ni bila prosta najbolj udobna porodna soba; ko sem začela potiskati; ko so se mi pojavili poporodni popadki in se posteljica kljub temu ni takoj porodila …). Ali bo tudi tokrat vse vodilo v enako bolečo izkušnjo? Ne, čeprav sem bila »tehnično« v zelo podobni situaciji, sem porod doživela izpolnjujoče, močno in bila nagrajena – s prečudovito deklico.

Podiranje zidov v nespoštljivi obporodni oskrbi

Falling walls lab
Ana Pavec: Breaking the Wall of Disrespecful Maternity Care

Na materinski dan, 25. marca 2015, sem na prvem tovrstnem dogodku v organizaciji ljubljanske univerze, Falling Walls Lab Ljubljana, predstavljala svojo idejo (v angleščini, na voljo pa so mi bile le pičle 3 minute) z naslovom Podiranje zidu nespoštljive obporodne oskrbe.

Nisem bila sicer izbrana, da bi odpotovala v Berlin, da bi predstavila svojo idejo tudi tam (na svetu je pač veliko več bolj perečih problemov, kot na primer, kam bomo shranjevali vse mogoče digitalne podatke, ki jih vsak dan produciramo (in ja, to je tudi moja težava, fino bi bilo imeti “usb ključek” v obliki žive rožice, nad zmagovalno idejo Breaking the Wall of Data Storage Karin Ljubič in njene ekipe sem navdušena!), vendar sem prebila pomemben led v mojem javnem govorjenju, pred neznanim občinstvom obeh spolov :), najrazličnejših poklicev in zanimanj sem predstavila problem in rešitev področja, s katerim se ukvarjam kot doula in porodna aktivistka.

Slovensko besedilo, ki sem si ga v ta namen pripravila, objavljam tukaj v celoti.

(več …)

Ali prepoznate kršitve pravic pri porodu?

“Mi lahko poveste več o tem?”

Si lahko predstavljate, da bi namesto ponižnega vprašanja “Ali lahko pri porodu …?” pri dogovarjanju z zdravstvenim osebjem uporabili naslednje fraze:

  1. “Hvala za vaš nasvet. Premislila bova o njem in vam povedala svojo odločitev.” (sladek nasmeh)
  2. “Ali želite še enkrat premisliti, kar ste pravkar rekli?” (odločen pogled)
  3. “Mislim, da niste slišali, kaj sem pravkar rekla. Naj ponovim?”
  4. “Bojim se, da lahko vidim vsako nadaljnjo besedo kot nadlegovanje.”
  5. “TAKOJ PRENEHAJTE”. (za odklonitev bolečega posega, ki ga ne želite; za rabo v ekstremnih primerih neupoštevanja)

(več …)