fbpx

Nega sebe

Kako smo prestali čas samoizolacije

Nikoli si ne bi bila mislila, da bo širšo javnost zanimalo, kako v naši veliki družini shajamo v vsakdanjiku. A vendar se je v “času korone”, v obdobju, ko smo letos spomladi bili primorani ostati doma ter otroke šolati na daljavo, neverjetno povečalo zanimanje za to, kako nam gre.

Vsekakor je bilo to obdobje močno intenzivno, pa vendar je bilo ogromno trenutkov, ko sem pomislila, da ne delam ničesar drugače, kot bi v normalnih okoliščinah, le vse bolj zgoščeno je, z ogromno dražljaji, s hkratnimi obveznostmi, čustveno nabito.

Če vas zanima, kako je družina s šestimi otroki speljala to obdobje (in kako sem to preživela kot mama), si lahko preberete naslednje prispevke:

Velike družine v času izolacije, prispevek na Valu 202, marec 2020

6 otrok in šolanje od doma: Včasih si želim, da bi mi prišla na pomoč Mary Poppins; intervju na portalu Aleteia, april 2020

Pomembno je ohranjati otočke jasnine, intervju na radiu Štajerski val, maj 2020 (celoten posnetek najdete na dnu članka)

Včasih sem komaj dihala, intervju za revijo Zarja, maj 2020

Nega sebe ni vedno romantična

“Nega sebe pogosto sploh ni videti lepo.

Pomeni, da izdelaš razpredelnico svojih dolgov ali uveljaviš jutranji red ali si sama kuhaš zdrave obroke in nič več ne bežiš od svojih težav in ne razglašaš, da je tisto, kar te zamoti, rešitev.

Pogosto pomeni, da narediš najbolj sitno stvar, ki jo moraš narediti, kot na primer, da se spet spotiš med telovadbo ali strupeni prijateljici poveš, da se nočeš več dobivati z njo, ali da si priskrbiš dodatno delo, da lahko odpreš varovalni račun, ali da ugotoviš, kako se lahko bolj sprejemaš, da nisi več stalno izčrpana od poskusov, da bi bila ves čas vse in potem potrebuješ posebne, od zunaj odrejene odmore od življenja, da lahko narediš osnovne stvari, kot je to, da si v kopalno kad kaneš kapljico olja in bereš žensko revijo in za en dan izklopiš telefon.

Svet, v katerem mora biti nega sebe takšna moderna tema, je bolan svet. Nega sebe ne bi smela biti nekaj, k čemur se zatečemo, ker smo tako do kraja utrujeni, da potrebujemo malo olajšanja od stalnega notranjega pritiska.

Prava nega sebe niso solne kopeli in čokoladna tortica, ampak odločitev, da si zgradiš življenje, od katerega ne bo treba redno bežati.

In to pogosto zahteva, da narediš stvar, ki jo najmanj hočeš.

To pogosto pomeni, da pogledaš svojim porazom in razočaranjem v obraz in prirediš strategijo. To ne pomeni, da zadovoljuješ svoje trenutne želje. Pomeni, da se prepuščaš. Izbiraš novo. Pomeni, da včasih razočaraš ljudi. Pomeni, da živiš tako, kot drugi ljudje nočejo, zato da boš lahko zaživela tako, kot drugi ne morejo.

Pomeni, da si pustiš, da si normalna. Navadna. Nič posebnega. Pomeni, da imaš včasih umazano kuhinjo in da se odločiš, da končni cilj tvojega življenja ni imeti dodelanih trebušnih mišic in biti na tekočem z lažnimi prijateljicami. Pomeni, da se odločiš, koliko tvoje tesnobe izhaja iz tega, da ne uresničuješ svojega spečega potenciala, in koliko iz privzgojenega načina razmišljanja, ki ti je bil vcepljen, še preden si vedela, kaj se dogaja.

Če ugotavljaš, da si moraš redno priskrbeti potrošniško nego sebe, je to zato, ker nisi povezana s pravo nego sebe, ki ima le malo skupnega s tem, da “si privoščiš” in veliko skupnega s tem, da postaneš sama svoj starš in sprejmeš odločitve za svojo dolgoročno dobrobit.

To pomeni, da ne izrabljaš več svojega hektičnega in nerazumnega življenja kot izgovor za samosabotažo v obliki omame in odlašanja. Pomeni, da se naučiš prenehati s “popravljanjem sebe” in začneš skrbeti zase … in morda ugotoviš, da skrb zase ljubeče reši ogromno težav, ki si jih hotela že prej odpraviti.

Pomeni, da postaneš junakinja svojega življenja, ne žrtev. Pomeni, da na novo preurediš, kar imaš, dokler tvoje vsakdanje življenje ni več nekaj, od česar si moraš opomoči na terapiji. Pomeni, da ne izbiraš več življenja, ki je dobro videti, pred življenjem, v katerem se dobro počutiš. Pomeni, da zaprmej opustiš nekatere cilje, zato da se lahko posvetiš drugim. Pomeni, da si iskrena, tudi če to pomeni, da te ne bodo vsi marali. Pomeni poskrbeti za svoje potrebe, da ne boš več tesnobna in odvisna od drugih ljudi.

Pomeni, da postaneš takšna, kot želiš biti in kot ti je namenjeno biti. Nekdo, ki ve, da so solne kopeli in čokoladna torta za to, da v njih uživamo življenje – ne da od njega bežimo.”

Brianna Wiest

Vir: https://thoughtcatalog.com/brianna-wiest/2017/11/this-is-what-self-care-really-means-because-its-not-all-salt-baths-and-chocolate-cake/

prevedla: Ana Pavec, december 2019

Naj si kupim novo torbico ali … ?

Naj takoj na začetku povem, da nimam čisto nič proti ženskim torbicam … Prav pred kratkim sem si naročila novo preko spleta, ker je moja stara vijolična iz filca, ki sem si jo sama sešila, že čisto fuč… Sem pa včasih rahlo presenečena, kako množično se delijo na socialnih omrežjih slike raznih modnih dodatkov in oblačil za ženske, medtem ko … dvomim, da pogosto storimo kaj, da bi si pridobile dovolj drugih, ne tako očitnih dobrin. Vem, koliko zadovoljstva lahko prinese neka nova oprava. Vem, da bodo ljudje pohvalili nove uhane, redko pa vprašajo, kako smo, kdaj smo se nazadnje naspale, katero knjigo trenutno beremo …

Ta svet nas praviloma NE spodbuja, da bi se zazrle vase. Seveda, vabijo nas na razne konce in kraje. Samoto, počitek, dušno hrano pa moramo poiskati kar same. Sploh pa me redko kdo vpraša (razen drugih mamic), kako se počutim kot mama – kaj me skrbi, kaj me izziva, ali kaj drugače gledam na isto stvar kot zadnjič … Sem se kaj spremenila, odkar sem mama? Kako in zakaj? Kako se počutim kot ženska v novih okoliščinah? Katero področje življenja si trenutno najbolj želim gojiti? Se kdaj čutim razdvojeno? Kaj naredim z nekaterimi neprijetnimi občutki, ki so tudi del materinstva?


Lahko imamo tudi izkušnjo, da smo že poskušale biti del skupine, kjer smo si obetale raziskovanje sebe, svojo materinske identitete, pa smo bile razočarane nad plitvostjo in pretiranim primerjanjem, ki je tam vladalo …


Moja izkušnja je, da so se mi najbolje izkazale prakse, kjer sem v fleksibilnem okolju (ki mi je omogočalo spodbudo, ne pa mi tudi vzelo prevelikega deleža mojega urnika) lahko redno vračala k stvarem, področjem, vajam, ki so me navdihovale, me napolnjevale … Te se za vsako žensko razlikujejo, še bolj pa so specifične v materinstvu, ker se v različnih trenutkih nahajamo v različnih situacijah in moramo vedno znova najti način za stik s sabo.

V klubu S TEBOJ SEM bi rada ustvarila ravno tako okolje – kjer bi mamice vedno znova našle navdih in spodbudo za vračanje k sebi ter opomnik, da je vredno vztrajati, tudi v težkih časih. Rast te lepe skupnosti mi potrjuje, da mi to uspeva.

Takole pravi mamica Tina:

Skupina je zelo spoštljiva in jaz v njej rada sodelujem, saj imam vedno prijeten občutek, da sem varna, slišana in sem zato lahko taka, kot sem. ?‍♀️

V teh dneh (do 28. 3.) poteka zadnja možnost za vpis v uraden "trimester" v klubu pred mojo šesto porodniško. Lepo povabljene, da se pridružite in si na pomlad mogoče poleg torbice privoščite še nekaj neotipljivega razkošja 😉

Klikni za ogled kataloga!

Vpiši se!

Foto: Ana Pavec

Že vse vem, sem videla na Facebooku

O svoji uporabi Facebooka bi lahko napisala cele litanije. Na primer o vseh svojih (ne)uresničenih dobrih sklepih o njegovi uporabi. Vendar želim tokrat razmišljati, kako socialna omrežja lahko vplivajo na našo miselnost.

NA FACEBOOK GREM OTOPIT SVOJE ČUTE

Zasičena sem z dražljaji iz svoje okolice. Otroci so glasni, vroče je, ni mi všeč “mejl”, ki je priletel iz službe, z možem sva se sporekla … Malo brskanja in “skrolanja” po Facebooku, pa se moj živčni sistem pomiri in nisem več tako razdražena kot prej. Zares?

Moje možgane je še dodatno zasipala gora nepotrebnih informacij, edina razlika je, da se morajo sedaj ukvarjati z njimi in moji problemi naenkrat niso tako veliki. Za kratek čas, ko moram spet “poskrolati”. O nekemični zasvojenosti s spletom je veliko napisanega, le redko pa si priznamo, da tudi sami iščemo otopelost čutov, ki nam jih prinaša internet.

Namesto razvad, kot je tudi brskanje po socialnih omrežjih, bi bilo veliko bolje, ko bi poiskali nekaj, kar nam daje resničen počitek in zadovoljstvo.

Brene Brown, raziskovalka neprijetnih čustev, kot sta ranljivost in sram (napisala je več knjig, med njimi Neizmeren pogum, ki je prevedena v slovenščino), pravi, da je pomembno, da si pustimo čutiti celoten spekter občutkov – saj je nemogoče, da bi občutili srečo, če otopimo ali odrežemo del svojih čustev. Namesto razvad, kot je tudi brskanje po socialnih omrežjih, bi bilo veliko bolje, ko bi poiskali nekaj, kar nam daje resničen počitek in zadovoljstvo.

NA FACEBOOKU ZAPRAVIM VELIKO SVOJEGA USTVARJALNEGA ČASA

Za vse ustvarjalne projekte potrebujemo pogoje in koncentracijo. Sposobnost globoke pozornosti pa s pogosto rabo visoko stimulativnih socialnih omrežij opeša, saj nam enolično delo, pri katerem se osredotočamo na eno samo stvar, ne omogoča tolikšne vzdraženosti, kot smo je vajeni in kot nam jo je začelo prijati. Naši možgani pogrešajo nenehen dotok novih informacij in jim je težko vzdržati v intelektualnem ali drugem naporu, da bi ustvarili nekaj trajnega. Takoj ko pridemo do neke ovire, težjega vprašanja, zahtevne naloge, si zaželimo lahko dostopne motnje, ki nam bi preusmerila pozornost in nam odvzela neprijetne občutke negotovosti. Če na Facebooku kaj objavim, se počutim produktivno, medtem ko izpod mojih rok v resnici ne nastane nič trajno vrednega. (Če vas zanima več o poglobljenem delu brez sodobnih interaktivnih motenj, priporočam v branje knjigo Deep Work avtorja Cala Newporta.)

Sposobnost globoke pozornosti  s pogosto rabo visoko stimulativnih socialnih omrežij opeša.

OBČUTEK IMAM, DA SEM NA TEKOČEM

Ko odprem svoj “novičnik”, mi postreže z vse sorte podatki – kje je pasje vroče, kje je toča pobila, kje se dolgočasijo v dežju, komu se je rodilo dete, koga je razjezil kateri od politikov, kje se potepajo moji znanci, kakšna osebnost je moja prijateljica glede na knjige, ki jih rada bere ali barve, ki so ji všeč, kam me vabijo v petek zvečer. Strani, ki jim sledim, mi predlagajo cel kup dobrih člankov, ki si jih pridno označim za kasnejše branje (kar pa se praviloma ne zgodi).

Resda bi lahko odprla tudi dnevni časopis, bila s prijatelji in znanci na vezi po SMS-ih, vendar mi to ne bi nudilo tolikšne sočnosti in pestrosti, kot sem jo deležna na Facebooku. Že po petih minutah imam res dober občutek, da vem, kaj se po svetu in po domačih logih dogaja, in ne samo to, izvedela sem na zelo privlačen način – s pisanimi fotografijami in zabavnimi videi.

FACEBOOK POPLITVI NAŠE ZANIMANJE ZA RESNIČNO DOŽIVLJANJE LJUDI OKOLI NAS

Presenetilo me je, ko sem dobri prijateljici ob najinem srečanju ob kavi hotela povedati, kako sem se lotila zadnjega podjetniškega podviga, pa mi je vskočila v besedo: “Ja, sem videla na Facebooku.” Začudeno sem jo pogledala, saj je to, kar je lahko prebrala na internetu, bila le kaplja vsega, kar sem razmišljala, kar se mi je dogajalo, skozi katere strahove sem šla in kako sem doživela odzive. Ko pa sem se poglobila vase in se odtlej še sama opazovala med pogovori z znankami in prijateljicami, s katerimi sem povezana tudi preko Facebooka, sem ugotovila, da tudi jaz objave prijateljev pogosto jemljem kot celostno, merodajno informacijo o njihovem resničnem počutju in vsakdanjem življenju ter si mislim, da je to vse, kar moram o njih vedeti. Zares? Kot da ne vem, kako globoko deluje samocenzura na platformi, kjer vsi praviloma predstavljamo le najlepšo in najboljšo verzijo sebe, vse neprijetno pa zamolčimo.

Objave prijateljev pogosto jemljem kot celostno, merodajno informacijo o njihovem resničnem počutju in vsakdanjem življenju ter si mislim, da je to vse, kar moram o njih vedeti.

Vsakič, ko se dobim s prijateljicami v živo in spregovorim z njimi o tem in onem, vidim, kako bogat je lahko živ prijateljski stik in kako spremljanje zgolj po socialnih omrežjih osiromaši odnos.

VARLJIV OBČUTEK URAVNOTEŽENIH INFORMACIJ

Neprijetno presenečenje je bila zame ugotovitev ob zadnjih ameriških volitvah, da mi moj novičnik ne daje uravnoteženih informacij o politiki, ekonomiji, naravovarstvu in drugih globalnih področjih, kot sem dotlej naivno mislila. Namesto tega mi filtrira objave glede na preference, ki sem jih s svojimi preteklimi dejanji na Facebooku izrazila. Če namreč nekajkrat všečkam članke neke struje, mi pogosteje servira podobne vsebine, nasprotne pa skrije, da lahko udobno “zaspim” v prepričanju, da se ves svet strinja z mojimi pogledi na svet in mi ni potrebno storiti ničesar, da bi aktivno podprla svoje vrednote. Če se je vsem ameriškim državljanom pred volitvami godilo podobno – vsi njihovi Facebook prijatelji in mediji so navidezno trobili v isti rog, ni čudno, da je bil rezultat volitev tako šokanten.

FACEBOOK MI VSAJA UMETNE ŽELJE IN PODPIHUJE NEVOŠČLJIVOST

Ko sem nečesa temeljnega lačna v svojem resničnem življenju in grem v sitnem razpoloženju past radovednost na Facebook, se mi hitro zgodi, da si goreče zaželim katero od stvari, ki mi jih ponujajo razne spletne trgovine, še pogosteje pa začnem zeleneti od nevoščljivosti, ko prebiram, kam vse so tisti dan ali teden, ko gre meni še posebej slabo, šle na izlet druge mamice (in medtem oddale otroke v varstvo), kakšne srčkane, pridne in ustvarjalne otroke imajo, kako lepo se imajo na zmenku s svojim najdražjim, kakšne umetnine izdelujejo v domači kuhinji …

Na katere objave se alergično odzovemo, je zelo individualno pogojeno, vsak ima svojo šibko točko, kjer se brezupno primerja z drugimi in si ne more kaj, da bi jim ne zavidal. Vendar pa je velika umetnost ohraniti osredotočenost na svoje darove in vrline, jih gojiti ter si v času instant ponudbe tešiti resnične potrebe.

Facebook ne daje uravnoteženih informacij o politiki, ekonomiji, naravovarstvu in drugih globalnih področjih, kot sem včasih naivno mislila.

PROTIUTEŽ “FACEBOOK MISELNOSTI”

Podajam nekaj predlogov, kako ohraniti nekaj “zdrave pameti”, četudi posegamo po socialnih omrežjih. Vse naštete dejavnosti mi pomagajo, da v manjši meri podležem pastem sodobnih orodij za interakcijo s svetom.

  • Napišimo seznam dejavnosti, v katerih resnično uživamo in nam dajejo izdaten počitek in osvežitev. Seznam si nalepimo na vidno mesto. Ko nas “prime”, da bi vzeli v roke elektronsko napravo in se izgubili v drsanju s prstom po zaslonu, raje posezimo po teh zdravih alternativah.
  • Gojimo svojo sposobnost osredotočanja, tako da se posvetimo poglobljenemu delu za vedno daljša časovna obdobja. Postavimo si cilj, kako dolgo ne bomo pogledali elektronske pošte ali odprli katere od aplikacij za socialna omrežja, ter se odločimo, da bomo v tem času delali nekaj ustvarjalnega, kar bo od nas zahtevalo intelektualni napor in koncentracijo.
  • Napišimo si seznam virov informacij, ki jim zaupamo, in namesto Facebook novičnika obiščimo njihove spletne strani. Kadar se nam kakšna novica na socialnih omrežjih zdi čudna, jo preverimo, prav tako se ne zanesimo na vire citatov ipd., saj se na socialnih omrežjih najde ogromno balasta in neresničnih informacij.
  • Večkrat se dobimo na srečanjih v živo ali vsaj pokličimo sorodnike in prijatelje, saj je naše življenje neskončno več kot časovnica na Facebooku in odnosi vredni vsakega truda, da presežemo klikanje po profilih.
  • Berimo članke v različnih medijih, domačih in tujih, ob vsakem dogodku, do katerega nam je mar, skušamo pridobiti tudi drugo plat. Berimo knjige, ne zadovoljimo se s površnimi pogledi in približnimi ocenami.
  • Ohranjajmo stik s sabo in svojimi pristnimi občutki ter potrebami. Naslovimo jih v resničnem življenju, iščimo kreativne rešitve za svoje težave. Pišimo dnevnik potrditve in hvaležnosti, da ne zapademo v občutke manjvrednosti, če se pogosto primerjamo z drugimi.
  • Pogosto odložimo elektronske naprave v kot, dvignimo svoj obraz, poglejmo v oči svojim bližnjim, pripovedujmo zgodbe in se smejmo našim pripetljajem v vsakdanjem življenju.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Kako naj ob dojenčku storim kaj zase?

Nekaj misli in nasvetov za vse mamice, ki se jim zdi, da jih je po porodu preplavila skrb za otroka, prostega časa, v katerem bi se lahko posvetile sebi, pa kar naenkrat ni več …

MED OVIRAMI …

»Mož je vse dneve odsoten. Poleg službe še študira in je gasilec. Priseljena sva v nov kraj, kjer ne poznam skoraj nikogar. Nimam varstva, saj otrok noče nikogar drugega razen mene in tudi jaz ga še ne zaupam ne svojim ne moževim staršem. Vsa sem utrujena. Počutim se razpeto med mnogimi obveznostmi. V zadnjih mesecih smo bili kar naprej bolni, potem sem se pa še poškodovala. Bojim se kaosa, ki me bo pričakal doma. Skušam se dobiti z drugo mamico, ki živi v bližini, a imava povsem drug urnik. Mož ne razume in ne sliši, kaj potrebujem. Ne počutim se, da bi mi prosti čas pripadal. Včasih kam grem, a se počutim krivo….«

… IN ŽELJAMI …

»Včasih sem plesala in to zelo pogrešam. Rada bi se dobila z najboljšo prijateljico na kavi. Sama. Dosti bi bilo, da bi samo stopila ven iz hiše in se zazrla v nebo. Želim si iti v knjižnico brat revije. Hočem k frizerju brez dojenčka. Rada bi šla plavat. Ko bi imela vsaj pet minut miru! Že celo večnost nisem prebrala nobene knjige.«

… JE REALNOST, KI JO MAMICE ŽIVIMO VSAK DAN

»Ne vem niti, kdaj bi si umila zobe. Moj dojenček nič ne spi. Imela sva krizo, ko je malo spal in jaz nisem več vedela zase. Mož me je našel zvečer na kavču vso objokano in razrvano od osamljenosti in skrbi. Šele ko sem obupala nad tem, da bi koga spoznala na sprehodih, sem se nekoč usedla na klopco in ljudje so me naenkrat začeli ogovarjati in spletla se mi je mreža znancev. Ob dojenčku pišem še magisterij.«

PREVZEMIMO ODGOVORNOST ZASE!

Ko ugotovimo, da ne bo za naš prosti čas poskrbel nihče drug, nam ne preostane drugega, kot da prevzamemo odgovornost zase in začnemo iskati poti, kako bi si odpočile, nabrale moči, užile malo samote, spet počele katero od svojih ljubljenih dejavnosti.

Izrazimo svoje želje. Morda bomo presenečene, kako so drugi pripravljeni pomagati pri njihovi uresničitvi.

Samo me smo tiste, ki lahko najprej slišimo svoje občutke, želje, potrebe, nato pa si poverimo, da jih bomo upoštevale in uresničile.

Kot pravi Alenka Rebula v knjigi Blagor ženskam, odlični spodbudi za nego sebe: »Ljubezen do sebe je nenadomestljiva. Nalog, ki jih opravlja za nas, ni mogoče zaupati nikomur.«

Če čutimo veliko potrebo po tem, da bi vsaj nekaj časa v tednu preživele same, brez nenehne skrbi za jokajočega otroka, prosimo za pomoč.

BODIMO OBČUTLJIVE, KO MOŽU IN DRUGIM IZRAŽAMO SVOJO STISKO

Včasih se nam zdi, da moramo moža »postaviti pred dejstva« in tako hočemo na silo  spreminjati njegovo vedenje. Ni treba (oziroma ima pogosto nasproten učinek), da se pritožimo, kako zelo osamljene in neuslišane smo in kako so drugi nepozorni in sebični. Tako spet prelagamo odgovornost na druge.

Namesto tega preprosto povejmo svojo namero in prosimo za pomoč. Drugi pa lahko odloči, kako se bo odzval. Vztrajamo in govorimo o svojih potrebah in željah (z »jaz-trditvami«). Izrazimo svoje želje. Morda bomo presenečene, kako so drugi pripravljeni pomagati pri njihovi uresničitvi.

Tako si lahko vnesemo v svoj urnik redne dejavnosti za svojo dobrobit. Ali pa se naučimo spontano vzeti si prosti čas, tako kot znajo to naši možje. Že pri vratih počakamo pripravljene na odhod in možu predamo dojenčka. Zaupajmo, da se bosta odlično znašla.

DROBNI OSREČUJOČI TRENUTKI

Mnogo stvari zase lahko naredimo ob otrocih in zanje ne potrebujemo veliko – na primer, v napornem trenutku nekajkrat globoko vdihnemo.

Stopimo po kozarec vode in se zazrimo skozi okno. Pred hišo se postavimo k drevesu in poglejmo v njegovo krošnjo. Pokličimo prijateljico in malo poklepetajmo. Prižgemo si glasbo in se zavrtimo po sobi. Vzemimo v roke zvežčič in si zapišimo svoje misli. Ob uspavanju otroka v nosilki berimo knjigo.

Na sprehodu poslušajmo navdihujoč pogovor ali glasbo ali pa ptičje petje. Ko očka prime v naročje dojenčka, se zleknimo na kavč in dvignimo noge. Pristopimo k možu in se stisnimo k njemu. Na poti domov se ustavimo ob travniku in naberemo šopek rož. Fotografirajmo lep prizor.

KO JE HUDO, NE STISKAJMO ZOB

Če imamo težke okoliščine, je še toliko bolj pomembno, da ne zanemarimo svojih osnovnih potreb, kot je zadosten spanec, topel tuš, zdravi obroki, svež zrak, gibanje.

Življenje je kaos, ne prenarejajmo se, da je popolno!

Ne samo po porodu, ne samo, ko smo noseče, vsakič ko se napor poveča, pa naj bo to pri otrokovih šestih tednih, štirih mesecih, osmih mesecih, letu in pol, bi morale ravnati, kot da smo spet na začetku – potrebne pozornosti in okrevanja.

Ko je otrok bolan, ko ima naporno razvojno obdobje, ko je obveznosti več, ko se poveča stres v službi, moramo še bolj poslušati svojo potrebo po izdatnem počitku (tudi čez dan) in se zavestno kdaj odmakniti, da dobimo potrebno distanco in vpogled v situacijo.

Pogosto smo izčrpane od nenehnega odzivanja na potrebe drugih, medtem ko svoje neopažene tlačimo vase.

ODPIRANJE NAVZVEN

Pomembno je, da v stiskah in v doživljanju ne ostajamo same. Delimo svoje občutke z drugimi mamicami.

Pred kratkim sva se z mamico štirih otrok v pogovoru strinjali, kako težko prenašava narejen nasmeh in neiskren »v redu sem, super mi gre,« medtem ko veva, da je pogosto vsaka od nas le korak stran od obupa in depresije. Kolikokrat sem doživela olajšanje, ko sem povedala svoje pristne občutke, potem pa mi je tudi druga mamica podelila podobno situacijo, v kateri se je znašla.

Življenje je kaos, ne prenarejajmo se, da je popolno! Še nekaj: ne primerjajmo svoje resničnosti z brezhibno urejenimi (in verjemite, cenzuriranimi) profili znank na družabnih omrežjih!

NENEHNO UČENJE IN IZOBRAŽEVANJE

Pri svojem delu vedno znova prepoznavam, kako pomembno je vseživljenjsko učenje in izobraževanje še posebej za starše. Ni treba, da smo eksperti, ko dobimo otroka, a absolutno pripravljeni moramo biti na temeljito učenje. Za otroka je celo ključno, da smo se ob njem pripravljeni razvijati in rasti. Otrokovi možgani se oblikujejo ob odraslih.

Tudi nege sebe se je treba nenehno učiti. Neverjetno je, kako močno zakoreninjeni so v nas vzorci, ki nas nagibajo k storilnosti, ugajanju drugim, žrtvovanju sebe, samosabotaži. Za to, da se vedno bolj ljubimo, se moramo vedno globlje spoznavati, se učiti izražati in komunicirati z drugimi.

Kaj boš torej v naslednjem tednu naredila zase? H konkretnim korakom ti lahko pomaga naslednja vaja, ki sem jo oblikovala (najdeš jo tukaj).

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Kaj bi dal, da bi se lahko spremenil!

Ljudje se pogosto odločimo, da bomo v svojem življenju nekaj korenito spremenili. Nekaj strategij in napotkov, s pomočjo katerih nam to lahko končno uspe!

Ljudje se pogosto odločimo, da bomo bodisi začeli redno teči, nehali jesti sladkarije, redno brali, prenehali s kajenjem, se redno pogovarjali z zakoncem, vsako jutro molili … S tem, kako prevzemamo dobre in opuščamo slabe navade, se v knjigi Better than before ukvarja Gretchen Rubin, avtorica knjige Načrt za srečo in blogerka.

Pri vzpostavljanju navad nam lahko pomagajo naslednje strategije:

Včasih že samo to, da smo pozorni in si zaznamujemo navade, vodi v spremembe.

1. EVIDENTIRANJE

Vsako stvar, ki bi jo radi spremenili, se splača na začetku oceniti. Bi radi spremenili svoje vedenje področju financ? Kaj če bi najprej ugotovili, koliko zaslužimo, koliko zapravimo, na katerih področjih in kdaj? Bi radi bolj zdravo jedli? Najprej mesec dni spremljajmo in zapisujmo, kaj zaužijemo. Včasih že samo to, da smo pozorni in si zaznamujemo navade, vodi v spremembe.

2. POSTAVLJANJE TEMELJA

Nekatere dobre navade so temelj za vzpostavljanje drugih. Temeljna štiri področja za celostno zdravje in srečo so: spanje, gibanje, zdrava prehrana in zunanji red.

3. URNIK

Večina ljudi spada v skupino ustrežljivcev, za katere je ključno, da imajo zunanjo pomoč pri vzpostavljanju navad. Zato je dobro, da si želene nove dejavnosti dajo na urnik. Kar časovno opredelimo, bomo veliko bolj verjetno v resnici izvedli, še posebej če smo takrat z nekom domenjeni, pa naj gre za telovadbo, masažo, meditacijo ali kaj drugega. Avtorica si je določila tudi poseben čas za naloge, ki sicer nikoli niso prišle na vrsto: prišiti odtrgan gumb, kupiti nov pisarniški stol, podariti knjige …

Večina ljudi spada v skupino ustrežljivcev, za katere je ključno, da imajo zunanjo pomoč pri vzpostavljanju navad.

4. ODGOVORNOST

Če nekomu za svoje vedenje odgovarjamo, je veliko bolj verjetno, da se bomo držali svojih sklepov. Pogosto se zgodi, da neko navado z lahkoto vzdržujemo, dokler se gibljemo v določenem krogu ljudi, ko pa te zunanje spodbude ni več, navado opustimo. Poiščimo si prijatelja ali kolega, s katerim se bova vzajemno spodbujala pri določeni dejavnosti ali navadi. Rubinova celo deli ljudi na štiri tipe, glede na to, koliko so odvisni od zunanje spodbude, da ostanemo zvesti neki navadi: pokončne, ki brez težav izpolnjujejo tako zunanja pričakovanja kot notranje sklepe, ustrežljivce, ki so odvisni predvsem od zunanjih struktur odgovornosti, dvomljivce, ki dvomijo v koristnost vsake navade, preden jo prevzamejo, ter upornike, ki prezirajo vsako zunanjo strukturo.

5. PRVI KORAK

Vsaka pot se začne s prvim korakom, pravi pregovor. Pogosto mislimo, da lahko neko stvar začnemo delati kadarkoli. Ah, to bom že naredil naslednji teden. A tisti dan ne pride nikoli, če se enkrat ne odločimo: Začel bom zdaj.

Prvi korak je izjemno pomemben in zanj potrebujemo več energije kot za nadaljevanje. Zato je dobro, da ga naredimo kar se da preprostega. Važno je tudi, da dejavnosti ne ustavljamo, saj jo bomo morali ponovno začeti, kar bo od nas spet zahtevalo prvi korak. Se začenjajo počitnice? Tega ne vzemimo kot konec dejavnosti, ampak le kot začasno prekinitev, ki jo po dopustu nadaljujmo, kot da se vmes ni nič zgodilo.

Prvi korak je izjemno pomemben in zanj potrebujemo več energije kot za nadaljevanje.

6. SVEŽ ZAČETEK

Ljudje smo neverjetno dovzetni za nove začetke. To nam lahko pri vzpostavljanju in ohranjanju dobrih navad pride zelo prav. Se selimo v novo stanovanje ali hišo? Smo zamenjali službo? Smo se vrnili na delovno mesto po starševskem dopustu? Je novo leto? Novo šolsko leto? Vse to je priložnost za nov začetek, ko si lažje oprostimo pretekle poraze in začnemo z obnovljeno voljo in pogumom.

7. STRELA Z JASNEGA

Včasih kar nenadoma spremenimo svoje navade. Preberemo knjigo, ki nas močno nagovori. Prijatelj nam pove o svojem novem odkritju, ki ga je napeljalo k novi navadi. Doživimo zdravstveno težavo. Rodi se nam otrok. In naenkrat imamo dovoljšen razlog, da začnemo nekaj novega, vzpostavimo dobro navado, ki je sicer sploh ne bi.

8. ABSTINENCA

Včasih se lažje držimo neke navade, če se popolnoma vzdržimo česa, kar nam škoduje, kot pa če se moramo držati na vajetih, da ne zaužijemo ali počnemo česa preveč. To velja tako za alkohol kot za gledanje televizije in visenje na socialnih omrežjih. Stvar nas preprosto preveč potegne, da bi ji bili kos, zato se ji raje v celoti odpovemo. A tudi tukaj se razlikujemo. Nekaterim ljudem je lažje, če si dovolijo, da se tu in tam “pregrešijo”, saj bi se jim sicer zdelo, da je cena za dobro navado previsoka. Poznavanje sebe je ključnega pomena.

Včasih se lažje držimo neke navade, če se popolnoma vzdržimo česa, kar nam škoduje, kot pa če se moramo držati na vajetih.

9. UDOBJE

Navade si olajšamo, če si tisto, kar želimo, približamo in poenostavimo; po drugi strani pa si otežimo dostop do tistega, kar hočemo zmanjšati. Če na delovnem mestu želimo uživati zdravo malico, si ne postavimo sladkarij na delovno mizo. Če bi radi hodili na jutranjo telovadbo, si vse potrebno pripravimo že zvečer. Če se težko upremo spletnim nakupom, si postopek nastavimo tako, da bomo morali vsakič vnesti podatke in si tako otežili impulzivno nakupovanje.

10. ZA VSAK SLUČAJ

Vsi vemo, da je v življenju polno situacij, ko se težko držimo zadanih sklepov. Kaj če bom zjutraj preveč utrujena, da bi vstala? Kaj če dežuje? Kaj če …? Ker vemo, da smo nagnjeni k temu, da v teh primerih opustimo dobre sklepe, predvidimo tako situacije in si ustvarimo varnostna načela. Če me pri delu zmoti zvonec, se bom, takoj ko bo mogoče, vrnil k delovni mizi in nadaljeval.

11. ZAZNAVANJE IZGOVOROV

Včasih imamo občutek, da si lahko privoščimo izjeme pri ohranjanju navade, saj nam, tako mislimo, to ne more škoditi. Pogosti izgovori so, da smo bili “dovolj pridni”, da bomo že jutri nadoknadili, da smo imeli drugo, pomembnejše delo, da nismo imeli izbire, ker smo bili na potovanju, ker je bilo prevroče, ker so nam otroci “požrli” ves dan … Pogosto si rečemo, da bi radi nekaj počeli, ampak nimamo časa. Velikokrat gojimo predvidevanja, ki v resnici ne držijo, a nas ustavljajo pri ohranjanju navad – preden bom začela pisati, moram pospraviti pisarno. Ta strategija nam bo pomagala, da se skoncentriramo.

Navade si olajšamo, če si tisto, kar želimo, približamo in poenostavimo.

12. ZAMOTITI SE

Veliko nezaustavljivih teženj, na primer kupiti neko stvar ali preveriti elektronsko pošto, postane lažje obvladljivih, če počakamo 15 minut. Pogosto se lahko v tem času potopimo v drugo dejavnost in tako se nujna potreba razblini.

13. BREZ CILJNE ČRTE

Navade se veliko prej ohranijo, če si zanje ne postavimo ciljne črte. Na primer ne tečemo samo do maratona, na katerega smo se prijavili, ne beremo le zato, da opravimo bralno značko … Namesto zunanje si poiščimo notranjo motivacijo. Glede na raziskave smo notranje motivirani, če nam neka naloga predstavlja izziv, če nam vzbuja radovednost, imamo občutek nadzora, nam spodbuja domišljijo, uživamo v sodelovanju z drugimi, čutimo prijetno tekmovalnost, dobimo priznanje za svoj prispevek ipd.

14. RAZVAJANJE

Dobre navade lahko okrepimo tudi s tem, da vnašamo v življenje drobne sladke užitke kar tako, brez razloga. To nam prinaša zračnost, sproščenost, veselje, nas napolni z energijo, nam da občutek preskrbljenosti, zadovoljstva. Ko naredimo nekaj zase, to ni sebično, pač pa odgovorno. Rubinova pravi, da je to ena od njenih skrivnosti odraslosti: “Več kot si dam, več lahko zahtevam od sebe.” Če si ničesar ne privoščimo, nas to izprazni, razjezi in nam da lažen občutek upravičenosti do prekomernega užitka. Po njem začnemo tako močno hrepeneti, da bi naredili karkoli, tudi prekinili dobro navado. V pomoč si lahko izdelamo seznam zdravih in dosegljivih užitkov, ki se ga poslužimo, kadar si moramo “napolniti baterije”.

Če si nikoli ničesar ne privoščimo, nas to izprazni, razjezi in nam da lažen občutek upravičenosti do prekomernega užitka.

15. ZDRUŽEVANJE

Kakšno neprijetno dobro navado lahko “poparčkamo” s prijetno. Nekateri ljudje radi telovadijo na domači fitnes napravi in si zraven ogledajo najljubše oddaje zadnjega tedna. Ključno je, da TV epizode gledajo samo takrat, ko telovadijo in ne tudi sicer. Tako lahko molimo med vožnjo, gremo na sprehod, da si kupimo malico v najljubši pekarni, beremo na vlaku …

16. JASNOST

Včasih se navade ne obdržijo, ker nismo določili jasnega namena. Dobro je, da so naše navade odraz naših vrednot. Pogosto pa so vrednote v navzkrižju: ali se želim 110 % predati družini ali delu? Ali želim napisati roman ali pridobiti čim več kondicije? Ali želim biti na razpolago drugim ljudem ali hočem več časa za razmislek in delo? Jasnost nam omogoča, da na glas priznamo, kaj hočemo, in svoja dejanja uskladimo z jasnim namenom. Gre za vprašanje osebne integritete.

Včasih se navade ne obdržijo, ker nismo določili jasnega namena. Dobro je, da so naše navade odraz naših vrednot.

17. IDENTITETA

Presenetljivo je, kako močno na naše odločitve glede načina življenja vpliva naša identiteta. Avtorica opisuje zgodbo neke ženske, ki je hotela opustiti občasno uživanje alkohola v družbi, saj ji je povzročalo neprijetno slabost naslednje jutro, poleg tega pa se ni mogla jasno spomniti pogovorov, čeprav ni veliko spila. A njena odločitev se je tepla z njenim občutkom identitete. Kakšna Francozinja pa je, da zavrne ponujen kozarec vina? Ali niso Francozi znani po dobrem okusu za vino in po družabnosti? Iskanje zlate sredine in prevzemanje novih identitet je prava umetnost.

18. VPLIVANJE NA DRUGE

Pogosto hočemo pri vzpostavljanju in ohranjanju dobrih navad vplivati na druge. Preberemo dobro knjigo o prehrani in že govorimo vsem okrog sebe, kako morajo opustiti to in ono živilo, saj se nam tisti trenutek zdi to življenjskega pomena. Avtorica se sprašuje o tej težnji, ki jo prepoznava tudi pri sebi, in skuša ovrednotiti svoj dejanski prispevek k spreminjanju drugih. Starši seveda vplivamo s svojim življenjem na otroke – pogosto so prav oni odlična motivacija za spremembe v načinu življenja, še posebej za “ustrežljivce”, ki jim to, da so zgled drugim, daje pomembno motivacijo za lasten napredek.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Ko si mama drzne zboleti

Ko mamo doleti bolezen, je to zelo redko, in zdi se, da za to plača zelo visoko ceno.

Nekoč sem na predavanju Katarino Kompan Erzar slišala reči, da si mama do osmega leta starosti otrok komaj kdaj upa zboleti – saj si tega ne more privoščiti. Ne bi rekla, da sem takrat razumela, o čem govori, vendar se danes z njo popolnoma strinjam. Pridajam le to, da izjema potrjuje pravilo – ko mamo doleti bolezen, je to zelo redko, in zdi se, da za to plača zelo visoko ceno.

KOPIČENJE OBVEZNOSTI

Za celostno zdravje pa je pomembno, da redno izpolnjujemo vse svoje potrebe – tako telesne, kot psihične kot duhovne.

V našem vsakdanjiku je vse polno trenutkov, ko si govorimo: samo tole še naredim, potem bo pa že bolje, potem si bom pa oddahnila. A to olajšanje kar ne pride in ne pride. Predvsem pa mnogokrat spregledamo, koliko napora zahtevajo določene stvari, ko naj bi se končno imeli “luštno”, npr. praznovanja, odhod na dopust, zaključek nekega projekta.

Vse, v kar vlagamo veliko čustvene energije, kar nam veliko pomeni (in to je še posebej vse, kar počnemo z in za otroke), terja velik fizični in psihični napor. Posebna past v življenju mam je, da se velika večina stvari, ki jih postorimo, nikjer nič ne pozna. In zato lahko imamo občutek, da nismo ničesar naredile – toda zakaj smo potemtakem tako zelo utrujene?

ZANEMARJANJE ŽELJA IN POTREB, OBČUTKOV

Ker pogosto vidimo samo to, kar je še za narediti, kaj drugi (otroci, naši bližnji) potrebujejo, zadušimo svoje vzgibe – po počitku, oddihu, lepoti, hrani za dušo, pogovoru … Vse to pripomore, da izgubljamo vitalnost, saj se z ničemer ne napolnimo.

Naše potrebe so tudi neredko narobe razumljene: če v omejenem času, ki ga imamo na razpolago, izberemo spanje, ker smo tako zelo utrujene, v tem času pa smo zavrnile npr. srečanje s prijateljicami, to ne pomeni, da druženja ne potrebujemo, le ena od osnovnih potreb je bila v tistem trenutku bolj pomembna. Za celostno zdravje pa je pomembno, da redno izpolnjujemo vse svoje potrebe – tako telesne, kot psihične kot duhovne.

ZUNANJI  IN NOTRANJI PRITISK

Pogosto prepoznavam, kako zelo smo ujete v klobčič visokih pričakovanj. Ne samo da moramo kuhati redno, obilno in zdravo hrano, hoditi v izpolnjujočo in dobro plačano službo, ves svoj prosti čas nameniti otrokom in družini, imeti doma brezhibno pospravljeno, imeti na zalogi cel kup dobrih idej za praznovanje tega in onega rojstnega dne, za obdarovanje, krašenje, ustvarjanje – ob vsem tem moramo še presneto dobro izgledati.

TELO DAJE ZNAKE

Normalno, da se telo takemu terorju upre. Začne se nam cediti iz nosa, narase nam telesna temperatura, boli nas glava, noge postanejo težke, muči nas omotica, sili nas na kašelj, vnamejo se nam oči, po ustih se nam naredijo čudne razjede, na koži se pojavi nepojasnjen izpuščaj, trpimo za inkontinenco in še in še simptomov. Če dojimo, se nas pogosto poloti mastitis. Telo prosi, moleduje in na koncu že zahteva, da se ustavimo in mu namenimo pozornost.

Vse tisto, kar ponavadi naredimo za svoje otroke, ko že ob prvih znamenjih zaznamo, da se jih loteva bolezen, naj bi naredile tudi zase: ukrepale v svoje dobro!

SOOČENJE Z NEMOČJO

Če imamo močno potrebo po učinkovitosti, umski dejavnosti in dokazovanju navzven ter smo stalno navajene odzivati se na potrebe drugih in jim ustreči, je nekaj najtežjega na svetu, da se navsezadnje uležemo v posteljo in zapremo oči. Vstanemo le za stranišče, skodelico čaja in hranljiv obrok! Delamo nič, celo beremo ne … Dihamo, spimo, zremo skozi okno. Otroku, ko pride v sobo, odgovorimo, naj se obrne na atija (ali teto, babico, soseda). Dojenčka izključno dojimo in uspavamo poleg sebe. Spustimo vse iz rok in se umirimo. Zares umetnost!

PROŠNJA ZA POMOČ

In ne samo da v tem času ne moremo ničesar narediti za druge – celo dovoliti moramo, da drugi kaj storijo za nas! Skuhajo kosilo, popazijo otroke, previjajo dojenčka, gredo v trgovino, nesejo smeti, pospravijo po hiši, peljejo otroke v šolo in vrtec …

Ali se svet ne bo kar ustavil, če ne bomo kmalu zdrave? Bog ne daj, da bi koga preveč obremenile! A slednjič smo prisiljene tudi to – prositi za pomoč!

Začuda nam ljudje z veseljem pomagajo. V službi vse počaka, otroci preživijo, celo veseli so, da so lahko preživeli nekaj časa s kakšno drugo ljubljeno osebo. A še tako, v leže, se težko zadržimo, da ne dajemo neprestano navodil, sprašujemo, kako je ta in oni …

URADNO BOLNA

Sama opažam, da mi pomaga, če dobim uradno “potrdilo”, da mi res nekaj je, da simptomi, naj bodo še tako očitni (vsaj sočutni prijateljici, ki jo bomo srečale, bo takoj jasno, da je z nami nekaj hudo narobe), niso samo “v moji glavi”, torej moram res upoštevati zdravniška navodila. A tudi če dobim zdravila, moram paziti, da se držim starih dobrih babičinih načel – počivati, veliko piti, se ne naprezati, ne umsko ne telesno.

OKREVANJE JE VEČPLASTNO

Ko bolezen popusti, mora telo nadoknaditi izgubljeno energijo. Ne samo okrevati po akutnem stanju, ampak si opomoči od vsega tistega, kar se je nabiralo že prej – zaradi česar smo sploh zbolele.Lekcija, ki nam jo želi dati bolezen: tudi sebi moramo nameniti pozornost.Uvedemo lahko pravilo, da namesto da bi takoj poprijele za delo, ki je med boleznijo stalo, najprej naredimo tisto, kar nam je pred boleznijo najbolj manjkalo. Smo že dolgo nekaj želele? Izkoristimo čas, ko smo že malo pri močeh, pa ljudje še ne računajo na nas.

LEKCIJA ZA NAPREJ

Najpomembnejše pa je, da si zapomnimo lekcijo, ki nam jo bolezen želi dati: tudi sebi moramo nameniti pozornost.

Skrbimo, da otroci dobivajo dovolj vitaminov in mineralov? Tudi me potrebujemo odmerek.

Nam je všeč, kako otroci uživajo pri igri? Tudi me odložimo pomivanje posode in se sprostimo in nasmejimo.

Smo uspavale dojenčka? Uležimo se k njemu in za debelo uro pozabimo na ves svet.

Počasi in vztrajno se učimo, kako biti mama tudi same sebi.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Mamine (ne)uživanje vsakdanje lepote

Moj dan se velikokrat začne z mislijo, kaj je treba narediti. Včasih se počutim, kot da sem od trenutka, ko otroci vstanejo, do trenutka, ko gredo spat, avtomat, ki streže drugim in nima svoje volje ne vizije. Moji čuti so zamrli ob skrbi za otroke.

 

notranja lepota1

Pripravi zajtrk, daj mi maslo, izprazni pomivalni stroj, izprazni pralni stroj, obesi cunje, pospravi mizo, stisni me k sebi, pomagaj se mi obleči, zamenjaj plenico, obuj me, daj mi gor rokavčke, daj mi dol rokavčke, namaži me, obriši me, poišči mi tisto igračo, nesi me, glej me, poslušaj me, skuhaj mi kosilo, daj mi krožnik, daj mi žlico, pobriši mizo, pometi po tleh, pojdi z mano ven, povej mojemu bratu, naj mi da igračo, nalepi mi obliž, preberi mi knjigo …

Da prekinem to verižno razmišljanje izključno o tem, kaj je treba, se moram zazreti v nebo, se usesti, se pogledati v ogledalo, si prižgati glasbo, si skuhati kavico, iti na WC, se sprehoditi, se pogovarjati z drugimi odraslimi …

Zavedati se, da sem ŽIVA. ODRASLA. OSEBA.

MOJA JUTRA

Zahrepenela sem po tem, da bi že zjutraj prebudila svoje čute. Tako sem začela bolj zgodaj vstajati in dajati svojem dnevu lepši začetek. Na aplikacijo z nalogami sem si zapisala vsakodnevne obveznosti do sebe: jutranji tuš, jutranjo glasbo, molitev, pisalni ritual, kontemplativno fotografijo. Tako sem si zadala, da jih ne bom pozabljala in izpuščala.

Bolj sem začela biti pozorna, v kakšnem vzdušju se prebujam. Čeprav sem že vse življenje bolj večerni tip, sem ugotovila, da mi redno zgodnje vstajanje da nenadomestljivo sidro v dnevu, ko lahko reflektiram prejšnji dan, začutim svoje vzgibe in sklenem, kaj bi bilo v današnjem najbolj modro.

V miru se lahko posvetim svojim mislim in poglobljeno naredim tisto, kar bi sredi dneva lahko le mimogrede – molila, opazovala košček narave, pisala.

notranja lepota2

 

V moj pisalni ritual spadajo:

1. Zvezek potrditve in hvaležnosti

To je droben zvezek, kamor zapisujem vse, kar sem v preteklem dnevu naredila, kar mi je uspelo, za kar sem hvaležna, kar se me je dotaknilo, kar mi ni bilo samoumevno.

2. Life Organizer

To je knjiga Jennifer Louden, kjer so po tednih nanizana vprašanja za samospraševanje in refleksijo. Pomagajo mi, da se spomnim na nek vidik sebe, svoje ženskosti, da bolj v polnosti užijem čas, se bolje začutim.

3. Zvezek neužite lepote

Vse se je začelo z mojo veliko željo po fotografiranju. Estetskem. Srčno sem si želela nekaj jutranje “meditativnosti” prenesti tudi v dan. Nisem hotela, da je med mojimi mirnimi jutri in hektičnimi dnevi tak oster kontrast. To mi je omogočila fotografija. Želela sem ujeti trenutke v našem dnevu v kvalitetne fotografije. A kmalu sem ugotovila, da jih več ostane neovekovečenih, saj:

  1. se mi ni dalo vstati in iti po fotoaparat,
  2. bi prisotnost fotoaparata razblinila čarobnost trenutka ali celo prekinila stanje ali akcijo, ki sem jo hotela fotografirati,
  3. nisem znala zvesto poustvariti fotografije tistega, kar sem videla,
  4. nisem utegnila fotografirati videnega, ker sem bila polno zaposlena z otroki, gospodinjskim opravilom ali pa sem bila celo sredi dogajanja, ki sem ga želela fotografirati,
  5. je stanje ali akcija, ki sem ga želela fotografirati, prehitro minila in sem jo zamudila.

Ker pa sem se želela naučiti premagovati zgoraj omenjene ovire, sem začela pisati zvezek neužite lepote, kjer sem po alinejah zabeležila neujete trenutke. Tako so namesto v fotografiji ostali zabeleženi vsaj v besedah in okrepila sem si veščino, da opazim stvari, ki me nagovorijo s svojo lepoto. Izboljšal se mi je spomin in sposobnost priklica – koliko lepih trenutkov se je danes zgodilo! Če se je scena kasneje ponovila, sem hitreje reagirala in jo naslednjič bolj verjetno posnela s fotoaparatom.

notranja lepota3

4. Vaje Na svoji zemlji

Vaje za samovzgojo iz knjige Blagor ženskam Alenke Rebula delam že nekaj let in so neprecenljiv pripomoček pri spreminjanju zakoreninjenih vzorcev čutenja, mišljenja in vedénja. Na ta način sem premagala že marsikatero notranjo oviro, ki mi ni dala, da bi polneje zaživela svojo ženskost in materinstvo.

5. Dodatno čtivo ali vaje o nečem, česar se pravkar učim

Običajno v svojo “pisalno vrečko” naložim veliko preveč, kot v tistem trenutku zmorem prebrati ali rešiti, vendar pa je želja po učenju premočna. Pod to rubriko spadajo natisnjene vaje z različnih spletnih tečajev, zanimivi članki, ki so predolgi, da bi jih brala za računalnikom, na mp3 posneti intervjuji ali predavanja, ki jih poslušam med gospodinjskimi opravili …

ŽENSKA POTREBA OD NEKDAJ

Ženske so od nekdaj zgodaj vstajale in si iskale trenutke v dnevu, ko so lahko užile samoto.

Proti mojemu ritualu se mi je začelo javljati polno neugodnih občutkov. Včasih obžalujem zamujeni spanec (ali ne bi raje potegnila jutranje spanje skupaj z otroki?). Počutim se krivo, ker imam take čudne želje (ali je pisanje res ena od osnovnih življenjskih potreb? Ali se mami spodobi, da v tolikšni meri goji neko abstraktno veščino, od katere nima nihče drug nič koristi? Ali ne bi raje – pospravljala, pomila posodo, zalila rože, plela vrt …?). Počutim se tesnobno, kadar se mi zdi, da imam premalo časa (ali morajo otroci res vstati tako zgodaj in tako pozno hoditi spat? Ali imajo vklopljen senzor, da pricapljajo za mano deset minut po tem, ko vstanem jaz?).

Ženske so od nekdaj zgodaj vstajale in si iskale trenutke v dnevu, ko so lahko užile samoto – hodile so na primer k zornicam – zelo zgodnji jutranji maši. V ogromno pravljicah in pripovedkah je scena, ko je ženska šla na potovanje k “divji babi” – k prvinski ženski duši, kjer se je naučila nekaterih spretnosti in veščin, ki se jih ni mogla nikjer drugje in so ji dobro služile v spoprijemanju z vsakodnevnimi izzivi.

Na nek način je moje jutro odhajanje v skriti notranji gozd, kjer s pisalom naberem drva, pometem svojo dušno hišico in pristavim lonec za krepčilno juho. Ob svojih zvezkih začutim: zapisujem, torej sem.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Umik od pritiskov interneta

V začetku decembra sem bila na dolgo zaželenem duhovnem vikendu čisto zase. Nujno sem potrebovala predah od napornega vsakdana in se obenem zazreti vase.

Zanimivo, že v tednih pred tem me je “srečala” knjiga Notranji glas ljubezni Henrija M. Nouwena, v kateri so zbrani njegovi dnevniški zapisi iz najtežjega duhovnega obdobja. Knjiga je odličen pripomoček za razločevanje in poslušanje notranjega glasu, kam me kliče moje poslanstvo v določenem trenutku (tudi če je že začrtano in potrebujemo poglobitev svojih odločitev).

Posebej me je nagovoril naslednji odlomek, za katerega se mi zdi, da mi jasno narekuje, kaj je moja naloga v prihodnjih mesecih, ko se bom pripravljala na prihod novega družinskega člana:

“Ko nekega dne spoznaš, da te Bog kliče v bolj skrito življenje, se tega povabila nikar ne ustraši. Leta dolgo si dopuščal, da so ti življenje krojili glasovi, ki so narekovali aktivnost in nastopanje v javnosti. Še vedno misliš, četudi v nasprotju z lastnim notranjim občutkom, da izpolnjuješ svoj poklic, samo če počneš nekaj, kar je na zunaj vidno. Vendar sedaj odkrivaš, da ti Božji glas govori: “Ostani doma in zaupaj, da bo tvoje življenje rodovitno, tudi če bo skrito.” Ne bo ti lahko ubogati ta Božji klic. Zaradi negotovosti, dvomov vase in izrazite potrebe po potrditvi izgubljaš zaupanje v svoj notranji glas in bežiš pred samim seboj. Veš pa, da ti po notranjem glasu govori Bog in da boš našel veselje in mir samo, če mu boš sledil.”

Kar nekaj časa sem premišljevala, ali naj začnem “kampanjo” za novo obdobje kluba S TEBOJ SEM, se zavežem še za eno obdobje pisanja maminih lekcij, vendar tega trenutno ne morem narediti. V preteklosti sem že marsikdaj obljubila kaj, česar nisem bila zmožna potem izpolniti v zahtevah vsakdanjega življenja. Tako da se mamine lekcije v tej obliki za nekaj časa poslavljajo … Pisati gotovo ne bom nehala … Samo da potrebujem ta umik od zunanjega urnika in pritiskov. Iz srca vam hvala, ker ste me podpirale ves ta čas!

Ste tudi vi eden od samoumevnih staršev?

Poznate izraz »privzete nastavitve«? Ko ima nova pametna napravica že vgrajen določen način delovanja. To nam prihrani mnogo vprašanj, odločitev in dela, naša uporaba elektronskega pripomočka pa že lahko gladko steče.

Podoben izraz, »default« v angleščini, je uporabila blogerka M. Blazoned tudi za starše. Pravzaprav za enega od njih. Za tistega, ki prevzame večino dela ali, bolje rečeno, na katerega samodejno, samoumevno pade večina dela.

Nekega jutra je zapisala, kako frustrirajoča je lahko ta vloga. Očitno se je v njenih besedah našlo veliko staršev, saj je članek hitro postal viralen. Takole piše z obilico humorja …

***** ***** *****

Ali ste samoumevni starš? Če morate o tem razmisliti, potem niste. Vedeli bi, verjemite mi. Samoumevni starši so odgovorni za čustvene, telesne in logistične potrebe otrok. Da vam pokvarim napetost pričakovanja: običajno imajo maternico.

Prvič sem se zavedela, da sem ena od samoumevnih staršev, ko je nekega dne najin prvi otrok spal, z možem Danom pa sva pleskala sobo za goste. Ko je hčerka zajokala, ni on niti za trenutek prekinil svojega dela in pomislil, da bi šel ponjo. Takrat sva oba delala v korporacijah in sodelovala pri istem domačem projektu. Bila sva izenačena, če ne štejemo dejstva, da sem jo jaz nosila in hranila devet mesecev v svojem trebuhu, kar mi je dajalo rahlo prednost. Mislila sem si, to je čisti nesmisel.

KDO SO SAMOUMEVNI STARŠI

Štirinajst let kasneje sem še vedno v vlogi samoumevnega starša. Sedaj delam od doma za polovični delovni čas v svojem svetovalnem podjetju, torej je vloga malo bolj smiselna, ampak še vedno ni prijetna. Mami, mami, mama, mami, mama, mami, mami, mami. Cel. Ljubi. Dan. Tešim potrebe vseh svojih treh otrok: prijave na dejavnosti, logistika s prevozi, pregledi pri zdravniku in zobozdravniku, težave s fanti in dekleti, ranjena čustva, šolski sklad, kupovanje daril, frizure, nakupovanje oblačil, pisanje zahval, kar je, mimogrede, hudičevo delo. Prav tako preurejam omare med sezonami, da pregledam, katera oblačila so jim prav. To je opravilo, za katero le samoumevni starši vedo, da sploh obstaja.

Samoumevni starši poznajo imena vseh otrokovih učiteljic. Izpolnjujejo neskončne obrazce, vključno z 20 strani dolgim pravnim dokumentom, ki je potreben za to, da se otrok lahko v šoli ukvarja s športom, in ki zahteva krvno prisego, da šole ne bomo tožili, če bo otrok dobil pretres možganov, saj ga zagotovo bo dobil. Poslušajo dolge, dolgočasne in zapletene zgodbe o gibalnih igrah, ki nimajo nobenega smisla. Neprestano črkujejo besede. Vedo, koliko je pri hiši papirja za zavijanje. Samoumevni starši nimajo svojega lastnega koledarja, ampak tistega, na katerem so napisani dogodki vseh ostalih in ob katerem jih boli glava. Poznajo notarja. Karton kupujejo v paketih po sto. Neutrudno garajo za dober odnos s šolsko tajnico. Poznajo velikosti oblačil za vse svoje otroke, vključno s številko čevljev.

SPODBUDA ZA REZERVNE STARŠE

Mimogrede, ta zapis nikakor ni mišljen kot tekmovanje med možem in ženo pri tem, kdo je na slabšem. Moj mož samoumevno služi denar, samoumevno kosi travo in samoumevno pobija pajke pri hiši, kar vse s seboj prinaša enako količino stresa in nezadovoljstva, o čemer lahko, če želi, napiše svoj članek. Prav tako mi je v izjemno pomoč in je čudovit mož in oče. Vendar, v mojo obrambo, trava in pajki ne kričijo »mami« stokrat na dan in njegov šef ne gre z njim na počitnice. Samo povem. In moj mož bi prvi priznal, da sem potegnila ta kratko. Njegov obraz se skremži, ko naštevam, kaj vse moram postoriti. Tako da mi veliko pomaga. Vendar pa spada, kar se tiče logistike in birokracij, k rezervnim staršem.

NAKLJUČJE

Med samoumevnimi in rezervnimi starši je velika razlika. Lily ima ob ponedeljkih pozno popoldne jazz. Poskrbim, da pride tja in nazaj, čeprav ima njena sestrica Gracie tenis ob popolnoma istem času. Logistika je na meni. Ni problema. Že zmorem. Včasih pa me pokliče mož, da bi mi pomagal. Ti klici se običajno začnejo takole: »Kdaj Lily konča jazz?« Najraje bi mu eno primazala. Konča ga VSAK teden ob istem času! In ko on z menoj lahkotno klepeta o tem, kako bi mi lahko »pomagal«, jaz hkrati razlagam jokajočemu Georgu, kako se računa s prehodom, česar drugošolec nikakor ne more razumeti, kuham pozno kosilo (no, priznam, vrem makarone) in skušam odgovoriti še na zadnjo službeno e-pošto.  Tako da ja, včasih se izide, da ima Dan tak urnik dela in teka, da se zares pelje mimo Lilyjinega plesnega studia ravno v trenutku, ko jo je treba pobrati. Koristno? Da. Samoumevno? Ne. Samoumevni starši ne delujejo po naključju.

POD TUŠEM

Biti eden od samoumevnih staršev, vsaj v mojem primeru, ne pomeni, da je mož cepec – gre za to, da otroci ne upoštevajo načela bližine ali razumnosti, ko prosijo za pomoč. Iščejo samoumevne starše. Mene. Bila sem že pod tušem, ko sem morala hčerki nadeti verižico. Šla je naravnost skozi mojo sobo, mimo svojega očeta do mene. Resnično. Celo moj mož ji je začudeno pomahal: »Ohoj, tudi jaz sem tukaj.« V svoji hiši sem se tuširala natanko petkrat, ne da bi me zmotil kateri od otrok s svojo hudo potrebo. Pod tušem sem že napihovala balone, podpisovala obvestila in spletala lase. Vem … zakleni vrata, boste rekli. Neumna sem. Vendar vem, da bi se prikradli noter. Prepričana sem.

PREOBREMENJENOST S PODATKI

Pozabite na informacijske širokopasovnice, samoumevni starši zares obvladajo shranjevanje in pridobivanje podatkov. Ne da bi se zavedali, hodijo po hiši in si shranjujejo mentalne slike vsega, kar srečujejo na poti. Na tleh kopalnice opazimo gumico in naše nezavedno ve, da bo ta informacija prišla prav, ko bo treba preprečiti popoln živčni zlom devetletnice. Nekoč sem bila na službeni poti v Kaliforniji in so me klicali od doma, kje so Georgeve superge. Veste, kaj je pri tem najhujše? Da sem vedela. Količina stvari, ki si jih samoumevni starši shranjujejo v svojih možganih, je v premem sorazmerju s količino vina, ki ga popijejo. Preveč.

KARANTENSKI ŠOTOR

Kar me skrbi, je to, da samoumevni starši skorajda nimajo možnosti pobega. Ne morejo dobiti odmora, razen če se fizično povsem ne odmaknejo iz družine … in vržejo svoj mobilnik v vodo. Tudi ko si privoščijo vikend zase, pustijo doma podrobno razpredelnico dnevnih aktivnosti s časovnim načrtom in opombami. Uredijo prevoze, pustijo zavito darilo za rojstnodnevno zabavo. Kaj pa rezervni starši? Samo odidejo. Neverjetno, poljubijo otroke za slovo in odidejo. Ti p***i. Ok, globoko bom vdihnila. Edino, kar preostane samoumevnim staršem, je stakniti nekje močno nalezljiv, a življenjsko neogrožajoč virus. Pa se tudi takrat lahko zanesemo, da nas bodo otroci našli v karantenskem šotoru in nas prosili, naj jim odpremo kozarec.

PREŽIVETJE VRSTE

Glejte, starševstvo je na splošno težko in vsi starši prispevajo svoje. Razumem. Dobro si je zapomniti, da nisem strokovnjakinja za starševstvo. Sedim v kuhinji, oblečene imam razvlečene nogavice in pišem članek o izmišljenem mitu, ki ga imenujem »samoumevni starši«, ker sem tako dolgo potrebovala, da sem ugotovila, zakaj sem tako prekleto izčrpana. Iskreno menim, da so samoumevni starši dobra ideja in verjetno nujno potrebni za preživetje vrste. Sicer bi otroci kje ostali in nesrečno umrli, vsa misija pa bi bila zaman. Vendar to ne spremeni dejstva, da obseg in količina dela, povezana z upravljanjem tolikih življenj in podrobnosti, prinašata s seboj presenetljivo veliko čustveno in mentalno izčrpanost, ki se pojavlja le pri samoumevnih starših. Zaslužimo si, da je razumljena … in poimenovana! Sicer bomo mi tisti, ki bomo kje ostali.

Opomba: Da, samoumevni starši so lahko tudi moški! Ne, nisem nameravala ponovno zanetiti vojne med spoloma … to je satira.«


Vir: Blazoned, M.: The default parent
Prevedla: Ana Pavec

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.