fbpx

Nega sebe

Predpočitniški program

Hiperaktivna in perfekcionistična mama v meni je mnenja, da bi bilo fino, ko bi še ta teden:

* pospravila otroške pisalne mize

* razvrstila stvari na uporabne, potencialno uporabne in za v smeti

* pospravila tisto belo omaro, kjer se nam nalaga vsakovrstna šara

* napisala seznam manjkajočih šolskih potrebščin

* šla kupit šolske potrebščine za naslednje leto

* pripravila torbe za naslednje šolsko leto

* uredila otroške omare

* napisala seznam manjkajočih oblačil

* šla kupit manjkajočo poletno garderobo

* uživala zadnje samotne dopoldneve s hčerko, hodila na sprehode

* skuhala kaj za v zamrzovalnik za na počitnice s prikolico

* spekla kaj sladkega za na pot

* nakupila hrano za na pot

* spakirala za na pot

* nasnela dobro glasbo in pravljice za poslušanje med potjo

* uživala na zadnjih šolskih in vrtčevskih prireditvah

* fotografirala in dokumentirala prireditve

* fotografirala in shranila likovne izdelke otrok

* oplela vrt in poskrbela za zastirko

* privezala in zaščitila nekatere rastline na vrtu

* napisala in poslala zapisnik zadnjega sestanka sveta staršev

* šla k zobozdravniku

* šla k frizerju

* povabila tri družine prijateljev na druženje pred počitnicami

* z otroki naredila seznam stvari, ki bi jih radi počeli med počitnicami

* nabavila pripomočke za ustvarjanje med počitnicami – zase in za otroke

* dokončala svoje podjetniške projekte

* z možem še izkoristila zadnje dopoldneve, ko ni doma starejših otrok

* pregledala knjige iz knjižnice, izpolnila knjižico Družinsko branje in vrnila tiste, ki jim poteče rok izposoje

* si izposodila kup navdihujočih knjig, za katere sem izvedela v zadnji Bukli, čeprav imam doma polno polico svojih neprebranih knjig

* …

Ko se mi v glavi seznam daljša in daljša, se zavem:

1. vse stvari je nemogoče uresničiti ta teden

2. veliko nalog je takih, ki sem si jih naložila, pa nisem več prepričana, da so sploh smiselne

3. počitnice se ne začnejo tako, da si rečem: “Oh, zdaj pa sem naredila vse, kar bi morala. Zdaj pa lahko začnem uživati.” Vsak tak poskus se je v preteklosti izjalovil ali sprevrgel v bolezen.

4. Ob misli na katere od stvari na seznamu mi zaigra srce?

5. Za katere stvari na seznamu bi bilo naravnost ljubko, da bi se odločila, da jih ne bom naredila?

Kaj delam spet na internetu?

Spremljam šolska obvestila, pišem mejl prijateljici, berem dober članek, se zanimam za izobraževanje, sledim burnemu političnemu dogajanju, poslušam glasbo, se prijavljam na počitnice, pomagam otrokom pri domači nalogi, naročam knjige, iščem kuharske in ustvarjalne recepte, se učim, iščem izraz pri prevajanju, si ustvarjam širšo sliko, brskam za idejami za darila, kupujem oblačila, gledam filme, ustvarjam spletno stran, si prenašam koristne aplikacije za urejanje fotografij in pisanje, poslušam predavanje o vrtnarjenju, plačujem račune, vzpostavljam medcelinske stike …

Iščem uteho, nekaj, kar bi me zamotilo, da ne bi mislila na pereče stanje v meni in okrog mene, zapravljam čas po napornem dnevu, si polnim um z neumnostmi, ko bi morala delati, si kvarim razpoloženje ob nestrpni razpravi med kolegicami in kolegi, se jezim na nekoga, ki se ne strinja z mano, grem tja iz navade, oprezam za sedanjimi in preteklimi znanci, se zanimam za stvari, ki nimajo nobene zveze z menoj, si otopim čute, …

Se prepoznate? Da, splet lahko uporabljamo tako ali drugače. Lahko je bližnjica do človeka, lahko pa nas oddaljuje. Lahko nas hrani, lahko pa prazni. Lahko nam pomaga do ključne pomoči v obdobjih, ko gremo težko od doma, lahko pa nas zapeljuje stran od pristnega stika z otroki. Važno je, da preverjam, kako deluje name, da se zavestno odločam, za katero stvar ga bom ta trenutek uporabljala, se znam odtrgati po določenem času.

Pred kratkim sem prebrala pismo neke mame svojemu možu, v katerem se je zagovarjala, zakaj toliko časa preždi na socialnih omrežjih. Našla sem se v njem, čeprav mi na nek način tudi ni bilo všeč. Ne želim si, da bi stiki z drugimi mamicami nadomeščali stik z možem. Prav tako si ne želim, da bi bili internetni stiki edini kontakt s prijateljicami. Še manj si želim, da bi otroci mislili, da mi telefon, tablica in računalnik pomenijo več kot oni sami.

Zaradi zgornjih pomislekov mi je težko izpeljati ta prehod od delavnic priprave na porod v živo na ustvarjanje izključno spletnih vsebin. Od predavanja v pravi učilnici na natikanje slušalk in sedenje pred ekranom. Od pisanja na roke na tipkanje v spletne aplikacije. Ali s tem ne pošiljam napačnega sporočila? Ali ne vabim s tem mamic v še več spletnega porabništva?

“Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.” Mr 7, 15 Počasi gradim zaupanje. V to, kar sem sama na lastni koži preizkusila in spoznala. V odnose, ki sem jih spletla z drugimi mamicami in jih še vedno gojim. V svojo sposobnost, ločevati zrnje od pleva. Še posebej pa v vas. Da znate same prepoznati, kaj je dobro in kaj ne. Vabim vas, da opazujemo in se učimo, kako in kdaj naj jemljemo tehnologijo v roke. Za izbrane vsebine.

Kako sem okrevala po travmatičnem porodu

18 korakov, s katerimi sem presegla težko porodno izkušnjo

IMG_2259

  1. Kmalu sem se vrnila v domače okolje. Zaradi bolečine in prizadetosti me je močno motilo vsako nadaljnje poseganje v mojo zasebnost, zato mi je bilo nevzdržno ostajati v porodnišnici. Podpisala sem izjavo o odgovornosti za predčasen odhod domov skupaj z novorojenčkom kljub pediatričnim navodilom. Okrevanje doma je bilo natanko tisto, kar sem potrebovala. Kot bi se moje koreninice ponovno prisesale in bi lahko začele črpati tako potrebne življenjske sokove. Pravega doma ne nadomesti še tako brezhibna in prijazna tuja oskrba. Tudi novorojenčku je bivanje doma očitno dobro delo. Že drugi dan po porodu je presegel porodno težo. Tako blagodejno se je bilo uleči v svojo posteljo, se usesti v domač gugalni stol, se zazreti na domače dvorišče, vonjati domače vonjave, jesti v domači kuhinji. Predvsem pa biti na varnem pred ljudmi, ki lahko nepričakovano stopijo skozi vrata in brez pojasnila odločajo, kaj bodo naredili z mano.
  2. Z dojenjem in s povezovanjem z novorojenčkom. Kljub groznemu spominu na krvavitev in porod posteljice mi pomeni več kot vse na svetu, da sem imela novorojenčka ves čas od rojstva ob sebi – nagca, prisesanega na prsi. Tudi na oddelku sem prosila, da naju pustijo v stiku koža s kožo. Zaupanje, da ga neprijazen odnos zdravnika ni prizadel v taki meri kot mene (še vedno pa je v prvi uri na tem svetu poslušal moje roteče vpitje, neprijazne besede zdravnika, čutil mojo agonijo), ki sem bila deležna še fizične bolečine, sem ga tolažila, se nanj odzivala in se povezovala. Šele po porodu sem iz čestitke prijateljev izvedela, da njegovo ime pomeni »zaščita, varstvo« in točno tako sem ga tudi doživljala – kot angela varuha, nekoga, ki me je varoval pred neznosnimi spomini na porod. Če sem skrbela za njega, sem lahko pozabila na prestane muke.
  3. Dala sem si priznanje, da to, kar se je zgodilo, ni bilo prav – da je bil grob odnos zdravnika do mene kršitev mojega dostojanstva in pravic. Z uradno obravnavo prijave kršitve pacientovih pravic se je moja subjektivna prizadetost spremenila v objektivno dejstvo, in to zelo pomaga. Ne blede se mi, nisem čudakinja, ki si nekaj domišlja, ampak se mi je v resnici zgodil nedopusten poseg v moje telo, integriteto.
  4. Dovolila sem si čutiti vso paleto občutkov in čustev. Če me je nekaj spravilo v jok, sem zajokala, pustila teči solze, če me je popadlo ljubosumje ob lepem porodu znanke, sem si priznala občutek besa in prikrajšanosti, če sem se zbudila iz hudih sanj, sem jih zapisala, o njih spregovorila in pustila, da so izgubile svojo moč.
  5. S pogovorom. S prijateljicami, doulami in svetovalkami za obporodno obdobje sem se ogromno pogovarjala o tem, kar se je zgodilo in o svojem doživljanju. Ogromno mi je pomenila potrditev mojih občutkov, to, da sem bila slišana in sprejeta. Najbolj spretne so me uspele celo nasmejati in razvedriti 🙂
  6. Z vsakdanjimi blagodejnimi obredi – sprehodi, obiski kavarne, pripravo sadne malice, da sem se obdala z lepimi rečmi, navdihujočimi srečanji, z dobro glasbo … Še posebej mi je bila blizu tale pesmica.
  7. Z oblikovanjem filmčka iz fotografij nosečnosti, poroda in dojenja. Zbrala sem na kup lepe fotografije iz obdobja, ko sem nosila, rodila in dojila svojega fantička. To mi je dalo pomemben občutek ravnovesja v doživljanju – s poudarkom na tem, da so se mi dogajale lepe reči, da noben krut poseg ne more izbrisati vsega lepega iz mojega življenja, da se življenje nadaljuje – niz fotografij je dajal jasno sporočilo kontinuuma. Lahko sem se zahvalila za vse, kar mi je bilo dano, kar sem dosegla, kar me je polnilo z močjo.
  8. S pogovorom z zdravnikom in z osebjem porodnišnice. Približno 6 tednov po porodu sem se dobila na sestanku z vsemi pomembnimi ljudmi, ki so bili odgovorni za dogajanje pri mojem porodu. Na več kot uro dolgem srečanju sem izrazila svoje občutke, doživljanje, podkrepila svojo pripoved z viri iz strokovne literature, utemeljila svojo prizadetost. Poslušali so me in mi izrazili sočutje, podporo, opravičilo. Imela sem občutek dialoga, enakovrednosti, upravičenosti.
  9. Z obredom zapiranja kosti. Prijateljici douli sta prišli na moj dom in mi pripravili poseben obred zapiranja kosti – ko sta z rebozom (dolgo široko ruto) stisnili v objem vse pomembne sklepe na mojem telesu, še posebej medenične kosti. Pred tem sem bila deležna kopeli in blagodejne masaže. Ob tem obredu sem doživela, da lahko zaključim »preganjanje« zdravnika in porodnišnice ter se osredotočim nase, na svoje okrevanje. Ko sta mi pokrili glavo, sem čutila, kot da sta utišali in upočasnili tudi moj neverjetni brzivlak misli. Tretma me je potolažil, okrepil, pogovor pa razvedril.
  10. Pokopala sem najino posteljico. Točno tri mesece po porodu, ob poletnem solsticiju, sva z babico, ki je bila pri porodu, pokopali sinovo posteljico na vrt za našo nastajajočo hišo. Svečano sem se oblekla v rdečo poletno obleko, pravočasno vzela iz zmrzovalne skrinje posteljico, da se je odtajala, in vzela vse potrebno s seboj. Naredila sem odtis posteljice na papir, nato pa izkopala dovolj globoko luknjo, da sva jo zagrebli brez skrbi, da bi jo zavohale in raznosile potepuške živali. Obred mi je dal občutek prvinskosti, zadoščenja, dostojanstva, dobrega upanja za prihodnost.
  11. Odprla sem se navzven za podporo ljudi, predvsem žensk. Čisto drugače sem začela doživljati spodbude drugih ljudi. Odprla sem se za ponujeno pomoč, za nove priložnosti, za spletanje vezi z bližnjimi in daljnjimi. V posebno lepem spominu mi ostaja potovanje z letalom v Švico na srečanje Evropske mreže doul, kjer sem se udeležila rdečega šotora – prostora okrevanja, ženske podpore in zdravljenja.
  12. S ponovnim obiskom »kraja zločina«. Ob neki priložnosti sem nenačrtovano obiskala porodnišnico in na porodnem oddelku naletela ravno na mojega zdravnika. Segla sem mu v roko in se mu zazrla v oči, prenesla njegove besede, da me ni spoznal. Stopila sem do sobe, v kateri sem rodila, in se poklonila spominu na dogodek, ob tem pa pomolila za vse, ki na istem prostoru doživljajo kakršne koli preizkušnje. Če porodnišnica že naslednji dan zaradi sprotnega dogajanja pozabi na ženske in otroke, ki gredo v njihovi ustanovi skozi pomemben življenjski prehod, ženske in otroci pomnijo vse življenje. Temu sem želela dati pomen.
  13. Odločila sem se, da grem v življenju naprej. Izredno naporno mi je bilo z možem izbirati opremo za novo hišo, se pripravljati na selitev in usmeriti misli v prihodnost, vendar tudi ključno. Izredno zdravilno so name vplivale skupne družinske počitnice, ukvarjanje z otroki, igra, lepi obiski narave … Zavestno sem se podala novim dogodivščinam naproti.
  14. Ogromno sem se pogovarjala z možem in si dala dovolj časa, da uničujočim mislim, čustvom in spominom nisem več dovolila vstopa v najino intimo, prostorje ljubezni, spolnosti, odprtosti za življenje.
  15. Neverjetno sem nadgradila svoje znanje in poznavanje iz prve roke problematike psihičnega zdravja žensk v obporodnem obdobju. Ugotovila sem, kako presenetljivo veliko porodnih delavcev (babic, porodničark, doul …) se je začelo ukvarjati s tem področjem po lastni negativni izkušnji. Vsak članek, ki je potrdil, da je moje doživljanje normalno glede na to, da sem preživljala simptome posttravmatskega stresa, je bil kot obliž na rano. Izostrila sem svoje čute za to, kdaj so nosečnice in matere v stiski, ki večinoma mine neopažena s strani zdravstvenega osebja.
  16. Soočila sem se s svojim resničnim zdravstvenim stanjem ob porodih. V tretji porodni dobi sem vsakič imela dejanske težave, posteljica se nikoli ni fiziološko v celoti izločila in maternica se mi nikoli ni krčila brez izdatnega odmerka zdravil, kar pomeni, da bi lahko brez zdravniške pomoči že štirikrat izkrvavela po porodu. Kar pa ne pomeni, da mi ne pripada spoštljiva obravnava. Ženske s kakršnimi koli zdravstvenimi težavami bi morali toliko bolj rahločutno oskrbeti!
  17. S prejemanjem zakramentov – spovedi, obhajila, bolniškega maziljenja. Z obiskom duhovnih vaj. Čutila sem, kako Bog ne želi, da brezupno trpim, da me želi potolažiti, okrepiti, nahraniti, me obliti z milostjo, ozdraviti. Da se veseli moje ženskosti, materinskosti, vitalnosti.
  18. Odločila sem se za novo življenje, za novega otroka. Kljub strahovom in dvomom me je preželo neverjetno veselje ob novici, da sem ponovno noseča! Otroka sem se prav iracionalno veselila vso nosečnost. Med porodom so se mi vračali spomini na to, kako je bilo prejšnjikrat (ob vedno močnejših prvih popadkih, ko sva se vozila po avtocesti proti porodnišnici; ob vprašanju, kdo je dežuren zdravnik; ko ni bila prosta najbolj udobna porodna soba; ko sem začela potiskati; ko so se mi pojavili poporodni popadki in se posteljica kljub temu ni takoj porodila …). Ali bo tudi tokrat vse vodilo v enako bolečo izkušnjo? Ne, čeprav sem bila »tehnično« v zelo podobni situaciji, sem porod doživela izpolnjujoče, močno in bila nagrajena – s prečudovito deklico.

Pozornost v partnerskem odnosu

IMG_6336Knjiga Pozornost v partnerskem odnosu mi je padla v oči na polici med novostmi v krajevni knjižnici. Vzela sem jo v roke, ker globoko verjamem, da lahko v partnerskem odnosu ogromno naredi ena oseba, ki je vanj vpletena, če se odloči razvijati sebe in spremeniti tisto, kar jo najbolj moti – pri sebi.

Knjiga je globoko potrdila moja prizadevanja zadnjih nekaj let in me spodbudila, da se še naprej vadim v pozornosti do sebe, do moža, do otrok in do vsega, kar se nam v vsakdanjiku dogaja.

Pozornost (»mindfulness«) sicer izhaja iz budizma, a mi je tudi v religioznem smislu zelo blizu, saj sem se je učila v duhovnih vajah v vsakdanjem življenju – biti pozoren do svojih misli, občutkov, notranjega dogajanja in to spremljati z vidika vsepričujočega presežnega. Spominjam se, kako globoko presunjena sem bila na svojih prvih duhovnih vajah v tišini, ko mi odsotnost zunanjih dražljajev, pogovora, smeha, klepeta in vsakdanjih fraz nikakor ni pomenila dolgčasa, ampak odkritje neizmernega bogastva notranjega dogajanja. V meni ves čas poteka dialog, spominjanje, mletje, žuborenje.

Močno se strinjam z avtorjem knjige Hansem Jellouschkom, da je vaja v pozornosti vadba v lastni avtonomiji. Če gradim svojo samostojnost, odgovornost do sebe, zrelost, odraslo držo, prispevam k trdnejšemu odnosu, saj ga ne ogrožam s tem, da bi se »obešala« na moža ali bežala od njega, ko bi mi bilo hudo, ampak pristopam k njemu iz svoje moči, odprtosti, sprejemanja sebe in njega, dobrohotnosti.

Potrebo po okrepitvi pozornosti v partnerskem odnosu sem zaznala v obdobju, ko je močno opešala v vsakdanjem življenju. Zato so mi bili posebej blizu nasveti iz osmega poglavja, kjer avtor našteva možne »recepte« za oživitev pozornosti: ob pozdravu in slovesu, olikanost, občasne nežnosti, iskanje pozitivnega, vsakodnevni obredi, iskanje osrečujoče spolnosti.

IMG_7761V osrednjem delu knjige se podrobno in jedrnato obenem ukvarja s petimi bistvenimi področji, kjer se lahko vadimo v pozornosti v odnosu: pozornost v konfliktnem vzorcu, pozornost do različnih življenjskih svetov, pozornost do naših bolečih točk, upoštevanje pozitivnega v odnosu in pozornost v ravnanju z žalitvami oziroma veščina odpuščanja. Nagovorile so me zgodbe, ki nazorno slikajo teoretično razlago v konkretnih primerih in ob branju sem našla v sebi podobne občutke iz sorodnih življenjskih situacij.

Mika me, da bi knjigo kupila in jo »zasidrala« v najin zakonski vsakdanjik z vajami, ki jih avtor, sicer zakonski svetovalec in terapevt, predlaga na koncu vsakega poglavja. Vsekakor bom bolj pozorna na to, kako pozorna sem do sebe in svojega moža 🙂

Nenehno iskanje ravnovesja

DSC_3333Vsi poznamo zgodbo o profesorju, ki je hotel študentom povedati pomembno življenjsko lekcijo – tisto o kozarcu s kamni, kamenčki in peskom ter skodelico kave. Toda ni mi še prišlo na misel, da bi vajo, ki jo vsebuje, dejansko izvedla. V to me je nagovorila Paula Jenkins v kratki elektronski knjižici na svoji spletni strani. 

  1. korak – v razpredelnico s tremi stolpci v prvi stolpec vpiši vse stvari, s katerimi se spoprijemaš v življenju ali si jih želiš vnesti v svoje življenje (rada rečem: vse, kar imam na krožniku, kar me čaka, da uresničim, postorim, naredim). Ne spuščaj ničesar, kar je na tvojem seznamu stvari, ki sestavljajo tvoj vsakdan in tvoj miselni prostor.
  2. korak – v drugi stolpec pripiši vsaki od naštetih stvari eno od naslednjih oznak: LJUBIM, POTREBUJEM, SANJAM, MORAM, MI OSTAJA.
  3. korak – v tretji stolpec zapiši, kaj ti v prispodobi iz zgodbe predstavlja in pomeni vsaka posamezna stvar v prvem stolpcu: kamen, kamenček ali pesek.
  4. korak – oglej si povezave: je pesek kaj, za kar porabiš veliko časa? Imaš kakšen kamen, ki ga opisuješ tudi kot svoje sanje ali ljubezen? Je kaj, kar si označil/a kot MORAM ali POTREBUJEM, resnično nujno? Ali lahko tisto, kar ti OSTAJA, opustiš, se posloviš? Zapiši trditve, s katerimi opisuješ svoje prioritete v življenju, npr. »Vem in verjamem, da za svoje zdravje potrebujem počitek, zdravo in dobro hrano ter veliko gibanja.«
  5. Na majhen listek si zapiši pojme, ki si jih poimenoval/a kot svoje skale, kamne. Odpravi se v naravo in za vsak pojem/stvar poišči ustrezen kamen. Nato jih skušaj na ravno površino razvrstiti tako, da bodo stali v skupnem ravnovesju.
  6. Izdelaj svoj »kozarec življenjskega ravnovesja«. Vanj zloži kamne, kamenčke in pesek v želenem razmerju. Ali si želiš zasuti vsak kotiček kozarca ali želiš, da tvoji kamni bolj »dihajo«?

Ko sem dokončala vajo, so me nagovorile naslednje reči:

  • DSC_3329Zelo dolgo sem potrebovala, da sem se spravila k dejanski izvedbi. Odločila sem se, da to storim na dopustu ob vodi. Za nahajališče kamnov sem izbrala obrežje reke Soče.
  • Tudi s kozarcem sem si delala preglavice: moral bi biti posebne oblike, z lepim pokrovčkom, dovolj velik … Odločila sem se, da temu odlašanju naredim konec in uporabim tisto, kar mi je na voljo v hladilniku: odprt, na pol prazen kozarec vloženih kislih kumaric. Pojedla sem kisle kumarice, sprala s kozarca etiketo in ga pomila. Sporočilo: ne izbiramo življenja, življenje izbira nas, imamo omejen prostor, čas in možnosti. Odločimo se lahko le, s čim ga bomo napolnili.
  • Zanimivo je, kako so mi na sprehodu po produ padli v oči le nekateri kamni. Po kakšnem ključu jih iskati? Preprosto nagovorila me je neka oblika, barva, velikost in vsakemu sem določila, kateri bistveni del mojega življenja bo predstavljal: odnos z možem; stik z otroki; domači kraji in ljudje; počitek, zdrava hrana in gibanje; ženska podpora; molitev, stik z Bogom; osebna rast, napredek, učenje; ustvarjalno delo.
  • Intuitivno sem zložila kamne na kup in so elegantno stali, le zgornja dva sta padala dol: ženska podpora in ustvarjalno delo. Pomenljivo?
  • DSC_3335Ko sem želela zložiti kamne v kozarec, nekateri niso šli noter: na primer tisti, ki predstavlja domače kraje in ljudi. Morda je tradicija in vse, kar je z njo povezano, prevelik zalogaj, da bi jo »tlačila« v svoje življenje? Zelo rada bi vključila tudi veliko majhnih lepih kamenčkov – toliko stvari me nagovarja, toliko reči bi rada počela – a vse preprosto ne gredo v kozarec. Ostale so zunaj.
  • Droben pesek sem zajela moker. Lahko bi si mislila, da ne bo šel lepo notri in to je tudi pomembna lastnost mojega življenja: naredim bistvene stvari, a estetika in praktičnost sta mi tuji; nekaj “moram zapacati«. Ko sem potresala kozarec, da bi spravila pesek na dno, mi ga je uspelo samo prilepiti na stene. Paziti moram, koliko peska, drobnih malenkosti torej še dodam svojemu življenju, saj bom sicer izgubila pogled na bistveno in lepo – na kamne in kamenčke.

Vajo v teh poletnih dneh močno priporočam :),  posebej z dodatnim korakom: skokom v hladno vodo 😉

Muza je tukaj

1coverrealcoverwithmuseNa počitnice sem vzela s seboj knjigo The Muse is In (moj prosti prevod naslova: Muza je tukaj) avtorice Jill Badonsky. Že skoraj tako dolgo, odkar smo v novi hiši, imam na hladilniku nalepljen njen citat, ki me spodbuja, da se lotevam stvari, ki se mi prebujajo, pa me drugi odvračajo od njih:

“In kaj potem – vseeno bom to naredila!”

Bila sem že pošteno potrebna njene spodbude, saj je kar neverjetno, kako preprosti so nekateri ukrepi za več ustvarjalnosti v vsakdanjem življenju, jaz pa sem bila obtičala pred nepremično skalo ustvarjalnega zastoja.

Da ponazorim: knjiga se začne s poglavjem D-jev: zakonitosti, ki so tako očitne, da bi ob njih vzkliknili: “Ja, dddddddd!”

1. Mučenje samega sebe ne deluje tako dobro kot biti očaran nad tem, kdo si in kakšne stvari počneš.

2. Več narediš, če se lotiš stvari kot če se jih ne.

3. Primerjanje v ustvarjalnem procesu je usodno.

4. Daj si dovoljenje.

5. Misel, da boš na začetku procesa lahko delal dolge ure naenkrat, je recept za neuspeh.

6. Začni zdaj.

Knjiga je polna šaljivih slik, navdihujočih citatov, konkretnih spodbud in dobrih nasvetov, tukaj pa vam izpišem le še seznam ključnih vprašanj o volji. Mene so zelo nagovorila.

Ali si voljna:

1. OSREDOTOČITI SE:

  • opustiti moteče dražljaje (tudi če le za nekaj trenutkov več kot zadnjič?)
  • nehati odlašati tiste stvari, ki so najdražje tvoji duši?
  • bolj imeti rada sebe, se čutiti bolj vredno in se nehati kaznovati z odlašanjem?

2. PREŽIVLJATI ČAS V SAMOTI:

  • vaditi in se preizkušati v poskusih in napakah, napakah, napakah, poskusih in “aha!” trenutkih?
  • sanjati pri belem dnevu?
  • pregledovati, spreminjati smer, premišljati, iskati?
  • se izpostaviti poživljajočim idejam?
  • vstopati v sfere, ki zahtevajo globok premislek in pozornost, ki povedejo idejo globoko do meje, ki je ni mogoče doseči, kadar je prisotna stalna zunanja stimulacija?

VZTRAJATI:

  • tudi ko navdušenje nad idejo mine?
  • skozi ustvarjalni kaos, dvoumje, dvom, frustracije?
  • skozi vse, kar se zdi nemogoče in skozi zamude, ki jih ni mogoče predvideti in nadzorovati?
  • skozi neuspeh in mešane odzive?
  • tudi po nesrečah, zlomih, srčnih ranah, nečem spektakularnem, po dolgem odmoru, ali ko nekaj nepričakovanega zmoti tvoj ritem?

NADOMESTITI GLASOVE NOTRANJIH KRITIKOV Z:

  • glasovi, ki omogočajo vztrajnost, z glasovi vere in spodbude?
  • gorivom komplimentov in pohval od drugih?
  • zdravo pametjo?

BITI PAMETNA IN SVOBODNA, DA:

  • prepojiš svoj trud s čarom tega, kar si?
  • pozabiš, kaj drugi mislijo, tudi če le za malo časa naenkrat?
  • preizkušaš načine: “drzna”, “smela” in včasih tudi “prevzetna”?
  • se podajaš na nove teritorije tako na čustvenem, umetniškem, kot morda tudi na telesnem področju?

ITI MIMO OČITNEGA DO NE TAKO OČITNEGA:

  • se ne zadovoljiti ob prvem pravem odgovoru in iskati več rešitev?
  • toda ne opustiti svojega prvega odziva, če resnično čutiš, da je najboljši?

SE OSVOBODITI:

  • strogih pričakovanj, kako morajo stvari izpasti, zveneti ali se končati?
  • nečesa, za kar misliš, da je briljantno, vendar še mora biti obdelano ali izbrisano?
  • svojega ega?
  • misli, da bodo stvari tekle točno tako, kot hočeš?
  • načina, kako so stvari tekle v preteklosti, pričakovanega, “pravega” načina?
  • potrebe, da si popolna ali najboljša?

Jaz in princesa

Jaz in princesa
Jaz in princesa

Z veseljem spremljam dogajanje na britanskem dvoru in posebej me je razveselila novica o rojstvu drugorojenke prestolonasledniku Williamu in princesi Kate, ne ker bi me vezala kakšna posebna sentimentalnost ali lojalnost do plemenite krvi, ampak zaradi zavedanja, kakšen pomen imajo dejanja in geste javnih osebnosti na splošno družbo in kulturo.

S pričakovanjem sem si ogledala slike, ko se je novonastala družinica tokrat prvič pokazala javnosti, saj so posnetki po porodu prvega otroka tako osupnili svet. Mediji vseh vrst so se razpisali o tem, kako je lahko Kate videti tako dobro le nekaj ur po rojstvu otroka in zgodba se tudi zdaj ponavlja.

Všeč mi je poanta tega članka: Kate je imela dober porod (v babiški oskrbi!) in sijaj njene pojave lahko v prvi vrsti pripišemo hormonom sreče in materinstva, ki tako polepšajo žensko po rojstvu otroka, če se seveda lahko nemoteno sproščajo in krožijo!

V kritičnih komentarjih njenega videza in suverene ter nasmejane drže vidim veliko (potlačeno) trpljenje žensk zaradi vsega nedoživetega, prestanih bolečin, zaradi poteptanega dostojanstva, ki smo ga deležne v obporodni oskrbi in nezmožnosti, da bi v institucionaliziranem okolju dobro, celostno poskrbele zase.

Če zaradi poškodb pri porodu, izčrpanosti ali hudih bolečin ne moremo pomisliti niti, da bi vstale, si je seveda težko predstavljati, da bi šle pod tuš, se počesale, se namazale s kremo, kaj šele da bi si dale poklicati frizerko, oblekle dizajnersko obleko in naličene mahale navdušenim množicam z otrokom v naročju. Ugotoviti, kako bi poskrbele zase, ni možno, če se primerjamo z drugimi, ampak tako da se vprašamo, kaj bi nam dobro delo, kaj bi potrebovale, česa si želimo.

Moji občutki po naravnih porodih so bili čisto drugačni od tistih po prvem porodu, ko sem bila deležna različnih (nepotrebnih) medicinskih intervencij. Celo po četrtem porodu, ki se je v tretji porodni dobi travmatično končal, sem po svojih kriterijih ob odhodu iz porodnišnice dan po porodu bila videti sijajno (mimogrede, če to bere kakšen pediater: tudi otroku se je odlično godilo, drugi dan je presegel porodno težo). Svoje fotografije s ponosom postavim ob bok princesinim!

Prav tako sem si v poporodnem obdobju dovolila užitke, kot so na primer iti ven za kratek čas brez dojenčka, igrati odbojko (in se preznojiti zaradi sproščujočega gibanja in ne nujno zaradi dojenja ali hormonskega nihanja) in se smejati v dobri družbi. Čeprav močno verjamem v pomen materine prisotnosti ob dojenčku, pa vem, da materine roke niso edine, ki bi znale dobro poskrbeti zanj.

Prepričana sem, da je wellness za mamo (tako je naslov enega od poglavij v moji nastajajoči knjigi) združljiv z ljubečo skrbjo za dojenčka in malčke, vendar je treba preseči marsikatero oviro, predvsem pa neomajen glas notranje avtoritete, ki nam (tudi) zaradi kulturnih predsodkov prepoveduje, da bi uživale lepo življenje, vse dokler se otroci ne vpišejo na fakulteto ali odselijo od doma (bomo znale takrat?).

Jaz in princesa: dan po porodu (slika levo), teden dni po porodu (slika spodaj desno), pet mesecev po porodu (slika zgoraj desno)
Jaz in princesa: dan po porodu (slika levo), teden dni po porodu (slika spodaj desno), pet mesecev po porodu (slika zgoraj desno)

Zapravljanje časa, denarja in energije

Ta vikend JE IZJEMOMA NA VOLJO “last minute” prijava na mentorski program POSTAVI SE ZASE! po ugodnejši ceni …

Lanska udeleženka Katarina, ki se bo ponovno udeležila programa, pravi:

Prvi mentorski program je (bil) popoln  – sedanjik – ker zame še vedno traja, mogoče res ne tako intenzivno kot pred letom dni.  Mislim, da je to tudi velikaaa prednost programa, da se ne konča, ampak traja. Ker se tudi mi ljudje spreminjamo dalj časa, ne samo določeno obdobje, drži?

Za več informacij klikni tukaj!

FB pričevanje

Kaj potrebuje družina po porodu

“Povejta mi, če me bosta potrebovala za kar koli, ko se bo dojenček rodil.” …

Sporočita mi, če bosta potrebovala dodaten par rok.” …

“Lahko ti pomagam, samo pokliči me.”

Veliko nosečnic sliši take izjave od prijateljev in sorodnikov, a po porodu nehajo prositi za pomoč, kljub temu da so že do vratu v umazanem perilu, nepostlanih posteljah, muckah prahu in kupih umazane posode na pultu in v pomivalnem koritu. V naši kulturi še vedno prevladuje poporodni mit o tem, kako “sem v redu, super mi gre, materinstvo je čudovito, shajam in moj mož je trden kakor kamen kost.” Če vam je preveč nerodno, da bi prosili za pomoč ali izražali jasne prošnje, predlagam,  da svojim sorodnikom in prijateljem pošljete naslednji seznam. To so stvari, ki sem jih pogrešala v vsaki hiši z novorojenčkom. Pravzaprav je za prišleke zelo enostavno in celo zabavno, če lahko za mlade starše uredijo te težave, vendar je na drugi strani tudi veliko zmede o tem, kaj je res potrebno in zaželeno.

  1. Kupite nam toaletni papir, mleko in okusen polnozrnati kruh.
  2. Kupite nam nov koš s samozapiralnim pokrovom in 6 kosov črnih ženskih bombažnih spodnjih hlačk (številka: ___)
  3. Pripravite nam veliko skledo solate s feta sirom, črnimi olivami, praženimi mandlji, organsko zelenjavo in priložite dober doma narejen preliv. Prinesite jo in takoj odidite. Ali pa nam kupite zamrznjeno lazanjo, kruh s česnom, vrečko solate, velik karton soka, lahko pa še nekaj piškotov za sladico. Prinesite in takoj odidite.
  4. Pridite na obisk okrog dveh popoldne, pestujte dojenčka, medtem ko grem jaz pod vroč tuš, dajte me v posteljo z dojenčkom in zložite perilo, ki ga najdete na kavču, postelji in po kotih. Če ni opranega perila, ga operite.
  5. Pridite na obisk okrog desetih dopoldne in mi pripravite ocvrta jajca, toast in pol jabolka. Počistite hladilnik in pomečite ven vse, kar se vam zdi sumljivo. Ničesar me ne sprašujte, ravnajte se po svoji najboljši presoji.
  6. Na vrata mi nalepite napis: “Dragi sorodniki in prijatelji, mama in dojenček sedaj potrebujeta dodaten počitek. Prosim, vrnite se po sedmih dneh, vendar prej pokličite. Zelo zaželene so donacije pripravljenih jedi. Hvala, ker imate radi to družinico!”
  7. Pridite na obisk v delovnih oblačilih in posesajte ter pobrišite prah po celotnem stanovanju, nato pa potihem odidite. Klepeti in čajanke so zame zelo utrujajoči, a kot nova bom, če se bom lahko malo spočila in vedela, da se bom zbudila v čist, pospravljen prostor.
  8. Odpeljite moje starejše otroke na res zabavno popoldne v park, živalski vrt ali hišo eksperimentov in jim dajte zdrave prigrizke.
  9. Pridite na obisk in omogočite mojemu možu dveurni odmor, da bo lahko šel v kavarno, na pivo, v telovadnico ali kakšen drug kraj za rekreacijo in sprostitev, ki mu je všeč. Zložite perilo.
  10. Pripravite mi velik lonec zelenjavne juhe in po tem temeljito počistite kuhinjo. Vzemite veliko vrečo za smeti in izpraznite vse koše v hiši ter jih opremite z novimi vrečkami.

To so prijaznosti, ki si jih mlade družine zapomnijo in cenijo za vedno. Lahko je zapravljati denar na darilih, vendar so v resnici potrebne usluge za telo in dušo, ki jih opisujem zgoraj. Večina sorodnikov in prijateljev ne ve, kaj naj postori, da ne bo vsiljivo. Prav tako vam ne morejo posvetiti 40 ur, z veseljem pa vam bodo podarili 4 ure svojega časa. Če pustite desetim ljudem, da vam pomagajo 4 ure, poste dobili 40 ur počitka in odraslo podporo, ki jo zares potrebujete z dojenčkom pri hiši. Veliko čarobnosti je v prošnji: “Potrebujem pomoč.”

Članek je bil v  izvirniku objavljen na blogu babice Glorie Lemay,  prevedla Ana Pavec