fbpx

Odnosi v družini

Kako smo prestali čas samoizolacije

Nikoli si ne bi bila mislila, da bo širšo javnost zanimalo, kako v naši veliki družini shajamo v vsakdanjiku. A vendar se je v “času korone”, v obdobju, ko smo letos spomladi bili primorani ostati doma ter otroke šolati na daljavo, neverjetno povečalo zanimanje za to, kako nam gre.

Vsekakor je bilo to obdobje močno intenzivno, pa vendar je bilo ogromno trenutkov, ko sem pomislila, da ne delam ničesar drugače, kot bi v normalnih okoliščinah, le vse bolj zgoščeno je, z ogromno dražljaji, s hkratnimi obveznostmi, čustveno nabito.

Če vas zanima, kako je družina s šestimi otroki speljala to obdobje (in kako sem to preživela kot mama), si lahko preberete naslednje prispevke:

Velike družine v času izolacije, prispevek na Valu 202, marec 2020

6 otrok in šolanje od doma: Včasih si želim, da bi mi prišla na pomoč Mary Poppins; intervju na portalu Aleteia, april 2020

Pomembno je ohranjati otočke jasnine, intervju na radiu Štajerski val, maj 2020 (celoten posnetek najdete na dnu članka)

Včasih sem komaj dihala, intervju za revijo Zarja, maj 2020

10 dragocenih vlog, ki jih imajo starejši bratci in sestrice

Pred rojstvom drugorojenca staršema bližnji in daljni pogosto žugajo: “O, kaj pa bo zdaj, ko vaš otrok ne bo več edinec, zdaj pa ne bo več v središču pozornosti, kako pa bo, ko bo dobil bratca ali sestrico?”

Takšni komentarji niso prav nič v pomoč, saj krepijo strah in stisko staršev v naši individualistični družbi, kjer vlada prepričanje, da morajo starši vsakemu otroku biti in nuditi vse.

Res smo po rojstvu otroka včasih v težavah, kako uskladiti skrb za potrebe obeh ali vseh sorojencev. Zato bi rada osvetlila nekaj vidikov, ki nam lahko pomagajo videti bogastvo vezi med sorojenci ter dojenčkom in ki se pletejo že prav od najnežnejših začetkov. Janez Pavel II. je rekel, da se naj starši spomnimo, da je gotovo manj škodljivo otroke prikrajšati za kakšno udobje ali materialne dobrine kot pa za prisotnost bratov in sester, ki jim lahko pomagajo rasti v človečnosti in spoznati lepoto življenja v vseh starostnih obdobjih in v vsej raznolikosti.

Starejši otrok je za dojenčka lahko:

1. VARNOST IN VESELJE, KER IMA POZNAN GLAS, OBRAZ IN NAČIN, S KATERIM PRISTOPA K NJEMU

Znano je, da otrok že v nosečnosti sliši in zaznava dražljaje iz okolja, zato so mu bratci in sestrice že od nekdaj bližje kot drugi ljudje, ki so se z materjo redkeje srečevali. Pri novorojenčku sem pogosto opažala, kako je oživel, ko je zaslišal, da se mu približuje starejši brat – oči so se mu zasvetile, zakrilil je z rokami in pobrcal z nogami ter obračal glavo v smer, od koder je prihajal znan glas.

2. NAJBOLJŠI MOBIL

Spomnim se, kako sem se trudila zamotiti svojega prvega otroka na igralni blazini z lokom, s katerega so visele pisane igračke, z raznimi igricami za dojenčke, tako da sem mu navezovala ropotuljice na voziček, nad previjalno podlogo in še kam … Čeprav so nam vse te stvari prišle prav tudi pri naslednjih otrocih, pa se po zanimivosti nikakor niso mogle kosati z opazovanjem starejšega bratca, ki se je motal in igral okrog dojenčka. Ko je starejši sin ugotovil, kako zelo zanimiv je mlajšemu, pa se je igra šele začela …

3. ZGLED ZA UČENJE

Če je bila pri prvem otroku vsaka nova veščina prebijanje ledu, so se drugi, tretji in naslednji otroci učili drug od drugega – pesmic, sestavljanja kock, jesti, uporabljati kahlico in stranišče, zlesti na igralo … Zdaj se pogosto pošalim, da me je strah, koliko znanja je že samo z opazovanjem v enem letu akumulirala naša najmlajša od starejših bratcev. 😉

4. PESTOVALEC

Pomembno je, da otroku, pa čeprav je še majhen, omogočimo, da pestuje novorojenčka. Seveda mu pokažemo, kako, in poskrbimo za varnost in udobje. Pri nas se je močno obneslo, da je za pestovanje in crkljanje gugalni stol postal skoraj obredni prostor. Najprej se je nanj udobno namestil otrok, nato smo mu podložili roke z blazino in šele nato je dobil v naročje novorojenčico. Druga zelo prijetna in prikladna možnost je družinska postelja.

5. SOGOVORNIK

Pogosto se nasmehnem, ko slišim čebljanje med triletnikom in enoletnico, prav tako ob vseh predlogih in pobudah, ki jih imajo starejši bratje zanjo. Tudi če ne razumemo vsebine pogovorov, so si bratje in sestre od vsega začetka dragoceni zaupniki in zarotniki.

6. KRONIST

Zanimiv trenutek se zgodi, ko otroci ugotovijo, da se dojenček in njegove potrebe spreminjajo, prav tako pa njihova skrb zanj – najprej se zdi, da je samo pestovanje, mehkoba, brezčasje, kasneje pa jim že lahko kaj zanimivega pokažejo, še kasneje so jim spodbuda pri gibanju. Opažam, kako se otroci skupaj z mano veselijo novoosvojenih veščin in razvojnih mejnikov pri dojenčku. Pogosto si dogodek ali sosledje dogodkov zapomnijo še bolje kot jaz.

7. ASISTENT PRI PREVIJANJU, HRANJENJU, OBLAČENJU

Moram priznati, da opažam naravne razlike med puncami in fanti pri tem, koliko so pripravljeni sodelovati pri čisto konkretni skrbi za dojenčka. Pri previjanju ob meni ni ravno gneče, a vedno lahko prosim, da mi kaj prinesejo ali pa zamotijo dojenčico na previjalni blazini. Prav tako ne vidim veselja za oblačenje dojenčka, kot je to izrazito pri dekletih, ki pridejo k nam na obisk. Posebej navdušeni pa so bratci za pomoč pri hranjenju.

8. OPAZOVALEC IN VARUH

Otroci imajo dojenčka pogosto še bolj na očeh kot jaz. Opazijo vsako najmanjšo gesto ali pobudo (sicer jo včasih tudi narobe interpretirajo: “Vse mi hoče podreti!”) in to je dragoceno, kadar moram kaj na hitro postoriti. Seveda moramo paziti, da jim ne naložimo prevelike odgovornosti – če vemo, da nas dlje časa ne bo, zagotovimo odraslega varuha. Važna je tudi jasna razlaga – paziti sestrico lahko zanje pomeni nekaj čisto drugega kot zame. To sem ugotovila enkrat, ko sem prosila starejšega sina, da varuje desetmesečno hčerko, pa se je uprl. Menil je, da bo moral zato popolnoma prekiniti svojo igro, jaz pa sem mislila le, da malo pogleda nanjo, ko se je sede igrala sredi trate, jaz pa sem hodila s terase k štedilniku in pripravljala kosilo.

9. ANIMATOR IN SOIGRALEC

To je tudi najpogosteje družbeno prepoznana vloga bratcev in sestric. Kolikokrat sem slišala starše, kako se med seboj tolažijo ob majhni starostni razliki med otroci: “Na začetku je težko, a kako fino je, ko se skupaj zaigrajo …” Včasih me edino zaskrbi, če vidim, da dojenčka spodbujajo pri napačni rabi gibov, če se mi zdi, da bi sestrico radi nosili kot mačka mlade, počeli z njo vse tisto, kar fizioterapevti odsvetujejo, prehitevali v razvoju …

10. OPOMNIK

Starejši otroci so za nas starše lahko tudi koristen opomnik, da se držimo načel, ki smo si jih zastavili. Po eni strani s tem, da ne ponavljamo napak, ki smo jih morda zagrešili pri njih, po drugi strani pa so varovalo, da ne popuščamo pri družinskih pravilih in tako ne razvajamo mlajšega otroka, samo zato ker je najmlajši in tako ljubek. Starejšim otrokom pogosteje povejmo, kakšen zaklad so – za nas, za ožjo in širšo družino in za svet.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Ste tudi vi eden od samoumevnih staršev?

Poznate izraz »privzete nastavitve«? Ko ima nova pametna napravica že vgrajen določen način delovanja. To nam prihrani mnogo vprašanj, odločitev in dela, naša uporaba elektronskega pripomočka pa že lahko gladko steče.

Podoben izraz, »default« v angleščini, je uporabila blogerka M. Blazoned tudi za starše. Pravzaprav za enega od njih. Za tistega, ki prevzame večino dela ali, bolje rečeno, na katerega samodejno, samoumevno pade večina dela.

Nekega jutra je zapisala, kako frustrirajoča je lahko ta vloga. Očitno se je v njenih besedah našlo veliko staršev, saj je članek hitro postal viralen. Takole piše z obilico humorja …

***** ***** *****

Ali ste samoumevni starš? Če morate o tem razmisliti, potem niste. Vedeli bi, verjemite mi. Samoumevni starši so odgovorni za čustvene, telesne in logistične potrebe otrok. Da vam pokvarim napetost pričakovanja: običajno imajo maternico.

Prvič sem se zavedela, da sem ena od samoumevnih staršev, ko je nekega dne najin prvi otrok spal, z možem Danom pa sva pleskala sobo za goste. Ko je hčerka zajokala, ni on niti za trenutek prekinil svojega dela in pomislil, da bi šel ponjo. Takrat sva oba delala v korporacijah in sodelovala pri istem domačem projektu. Bila sva izenačena, če ne štejemo dejstva, da sem jo jaz nosila in hranila devet mesecev v svojem trebuhu, kar mi je dajalo rahlo prednost. Mislila sem si, to je čisti nesmisel.

KDO SO SAMOUMEVNI STARŠI

Štirinajst let kasneje sem še vedno v vlogi samoumevnega starša. Sedaj delam od doma za polovični delovni čas v svojem svetovalnem podjetju, torej je vloga malo bolj smiselna, ampak še vedno ni prijetna. Mami, mami, mama, mami, mama, mami, mami, mami. Cel. Ljubi. Dan. Tešim potrebe vseh svojih treh otrok: prijave na dejavnosti, logistika s prevozi, pregledi pri zdravniku in zobozdravniku, težave s fanti in dekleti, ranjena čustva, šolski sklad, kupovanje daril, frizure, nakupovanje oblačil, pisanje zahval, kar je, mimogrede, hudičevo delo. Prav tako preurejam omare med sezonami, da pregledam, katera oblačila so jim prav. To je opravilo, za katero le samoumevni starši vedo, da sploh obstaja.

Samoumevni starši poznajo imena vseh otrokovih učiteljic. Izpolnjujejo neskončne obrazce, vključno z 20 strani dolgim pravnim dokumentom, ki je potreben za to, da se otrok lahko v šoli ukvarja s športom, in ki zahteva krvno prisego, da šole ne bomo tožili, če bo otrok dobil pretres možganov, saj ga zagotovo bo dobil. Poslušajo dolge, dolgočasne in zapletene zgodbe o gibalnih igrah, ki nimajo nobenega smisla. Neprestano črkujejo besede. Vedo, koliko je pri hiši papirja za zavijanje. Samoumevni starši nimajo svojega lastnega koledarja, ampak tistega, na katerem so napisani dogodki vseh ostalih in ob katerem jih boli glava. Poznajo notarja. Karton kupujejo v paketih po sto. Neutrudno garajo za dober odnos s šolsko tajnico. Poznajo velikosti oblačil za vse svoje otroke, vključno s številko čevljev.

SPODBUDA ZA REZERVNE STARŠE

Mimogrede, ta zapis nikakor ni mišljen kot tekmovanje med možem in ženo pri tem, kdo je na slabšem. Moj mož samoumevno služi denar, samoumevno kosi travo in samoumevno pobija pajke pri hiši, kar vse s seboj prinaša enako količino stresa in nezadovoljstva, o čemer lahko, če želi, napiše svoj članek. Prav tako mi je v izjemno pomoč in je čudovit mož in oče. Vendar, v mojo obrambo, trava in pajki ne kričijo »mami« stokrat na dan in njegov šef ne gre z njim na počitnice. Samo povem. In moj mož bi prvi priznal, da sem potegnila ta kratko. Njegov obraz se skremži, ko naštevam, kaj vse moram postoriti. Tako da mi veliko pomaga. Vendar pa spada, kar se tiče logistike in birokracij, k rezervnim staršem.

NAKLJUČJE

Med samoumevnimi in rezervnimi starši je velika razlika. Lily ima ob ponedeljkih pozno popoldne jazz. Poskrbim, da pride tja in nazaj, čeprav ima njena sestrica Gracie tenis ob popolnoma istem času. Logistika je na meni. Ni problema. Že zmorem. Včasih pa me pokliče mož, da bi mi pomagal. Ti klici se običajno začnejo takole: »Kdaj Lily konča jazz?« Najraje bi mu eno primazala. Konča ga VSAK teden ob istem času! In ko on z menoj lahkotno klepeta o tem, kako bi mi lahko »pomagal«, jaz hkrati razlagam jokajočemu Georgu, kako se računa s prehodom, česar drugošolec nikakor ne more razumeti, kuham pozno kosilo (no, priznam, vrem makarone) in skušam odgovoriti še na zadnjo službeno e-pošto.  Tako da ja, včasih se izide, da ima Dan tak urnik dela in teka, da se zares pelje mimo Lilyjinega plesnega studia ravno v trenutku, ko jo je treba pobrati. Koristno? Da. Samoumevno? Ne. Samoumevni starši ne delujejo po naključju.

POD TUŠEM

Biti eden od samoumevnih staršev, vsaj v mojem primeru, ne pomeni, da je mož cepec – gre za to, da otroci ne upoštevajo načela bližine ali razumnosti, ko prosijo za pomoč. Iščejo samoumevne starše. Mene. Bila sem že pod tušem, ko sem morala hčerki nadeti verižico. Šla je naravnost skozi mojo sobo, mimo svojega očeta do mene. Resnično. Celo moj mož ji je začudeno pomahal: »Ohoj, tudi jaz sem tukaj.« V svoji hiši sem se tuširala natanko petkrat, ne da bi me zmotil kateri od otrok s svojo hudo potrebo. Pod tušem sem že napihovala balone, podpisovala obvestila in spletala lase. Vem … zakleni vrata, boste rekli. Neumna sem. Vendar vem, da bi se prikradli noter. Prepričana sem.

PREOBREMENJENOST S PODATKI

Pozabite na informacijske širokopasovnice, samoumevni starši zares obvladajo shranjevanje in pridobivanje podatkov. Ne da bi se zavedali, hodijo po hiši in si shranjujejo mentalne slike vsega, kar srečujejo na poti. Na tleh kopalnice opazimo gumico in naše nezavedno ve, da bo ta informacija prišla prav, ko bo treba preprečiti popoln živčni zlom devetletnice. Nekoč sem bila na službeni poti v Kaliforniji in so me klicali od doma, kje so Georgeve superge. Veste, kaj je pri tem najhujše? Da sem vedela. Količina stvari, ki si jih samoumevni starši shranjujejo v svojih možganih, je v premem sorazmerju s količino vina, ki ga popijejo. Preveč.

KARANTENSKI ŠOTOR

Kar me skrbi, je to, da samoumevni starši skorajda nimajo možnosti pobega. Ne morejo dobiti odmora, razen če se fizično povsem ne odmaknejo iz družine … in vržejo svoj mobilnik v vodo. Tudi ko si privoščijo vikend zase, pustijo doma podrobno razpredelnico dnevnih aktivnosti s časovnim načrtom in opombami. Uredijo prevoze, pustijo zavito darilo za rojstnodnevno zabavo. Kaj pa rezervni starši? Samo odidejo. Neverjetno, poljubijo otroke za slovo in odidejo. Ti p***i. Ok, globoko bom vdihnila. Edino, kar preostane samoumevnim staršem, je stakniti nekje močno nalezljiv, a življenjsko neogrožajoč virus. Pa se tudi takrat lahko zanesemo, da nas bodo otroci našli v karantenskem šotoru in nas prosili, naj jim odpremo kozarec.

PREŽIVETJE VRSTE

Glejte, starševstvo je na splošno težko in vsi starši prispevajo svoje. Razumem. Dobro si je zapomniti, da nisem strokovnjakinja za starševstvo. Sedim v kuhinji, oblečene imam razvlečene nogavice in pišem članek o izmišljenem mitu, ki ga imenujem »samoumevni starši«, ker sem tako dolgo potrebovala, da sem ugotovila, zakaj sem tako prekleto izčrpana. Iskreno menim, da so samoumevni starši dobra ideja in verjetno nujno potrebni za preživetje vrste. Sicer bi otroci kje ostali in nesrečno umrli, vsa misija pa bi bila zaman. Vendar to ne spremeni dejstva, da obseg in količina dela, povezana z upravljanjem tolikih življenj in podrobnosti, prinašata s seboj presenetljivo veliko čustveno in mentalno izčrpanost, ki se pojavlja le pri samoumevnih starših. Zaslužimo si, da je razumljena … in poimenovana! Sicer bomo mi tisti, ki bomo kje ostali.

Opomba: Da, samoumevni starši so lahko tudi moški! Ne, nisem nameravala ponovno zanetiti vojne med spoloma … to je satira.«


Vir: Blazoned, M.: The default parent
Prevedla: Ana Pavec

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Predpočitniški program

Hiperaktivna in perfekcionistična mama v meni je mnenja, da bi bilo fino, ko bi še ta teden:

* pospravila otroške pisalne mize

* razvrstila stvari na uporabne, potencialno uporabne in za v smeti

* pospravila tisto belo omaro, kjer se nam nalaga vsakovrstna šara

* napisala seznam manjkajočih šolskih potrebščin

* šla kupit šolske potrebščine za naslednje leto

* pripravila torbe za naslednje šolsko leto

* uredila otroške omare

* napisala seznam manjkajočih oblačil

* šla kupit manjkajočo poletno garderobo

* uživala zadnje samotne dopoldneve s hčerko, hodila na sprehode

* skuhala kaj za v zamrzovalnik za na počitnice s prikolico

* spekla kaj sladkega za na pot

* nakupila hrano za na pot

* spakirala za na pot

* nasnela dobro glasbo in pravljice za poslušanje med potjo

* uživala na zadnjih šolskih in vrtčevskih prireditvah

* fotografirala in dokumentirala prireditve

* fotografirala in shranila likovne izdelke otrok

* oplela vrt in poskrbela za zastirko

* privezala in zaščitila nekatere rastline na vrtu

* napisala in poslala zapisnik zadnjega sestanka sveta staršev

* šla k zobozdravniku

* šla k frizerju

* povabila tri družine prijateljev na druženje pred počitnicami

* z otroki naredila seznam stvari, ki bi jih radi počeli med počitnicami

* nabavila pripomočke za ustvarjanje med počitnicami – zase in za otroke

* dokončala svoje podjetniške projekte

* z možem še izkoristila zadnje dopoldneve, ko ni doma starejših otrok

* pregledala knjige iz knjižnice, izpolnila knjižico Družinsko branje in vrnila tiste, ki jim poteče rok izposoje

* si izposodila kup navdihujočih knjig, za katere sem izvedela v zadnji Bukli, čeprav imam doma polno polico svojih neprebranih knjig

* …

Ko se mi v glavi seznam daljša in daljša, se zavem:

1. vse stvari je nemogoče uresničiti ta teden

2. veliko nalog je takih, ki sem si jih naložila, pa nisem več prepričana, da so sploh smiselne

3. počitnice se ne začnejo tako, da si rečem: “Oh, zdaj pa sem naredila vse, kar bi morala. Zdaj pa lahko začnem uživati.” Vsak tak poskus se je v preteklosti izjalovil ali sprevrgel v bolezen.

4. Ob misli na katere od stvari na seznamu mi zaigra srce?

5. Za katere stvari na seznamu bi bilo naravnost ljubko, da bi se odločila, da jih ne bom naredila?