Knjiga Pozornost v partnerskem odnosu mi je padla v oči na polici med novostmi v krajevni knjižnici. Vzela sem jo v roke, ker globoko verjamem, da lahko v partnerskem odnosu ogromno naredi ena oseba, ki je vanj vpletena, če se odloči razvijati sebe in spremeniti tisto, kar jo najbolj moti – pri sebi.
Knjiga je globoko potrdila moja prizadevanja zadnjih nekaj let in me spodbudila, da se še naprej vadim v pozornosti do sebe, do moža, do otrok in do vsega, kar se nam v vsakdanjiku dogaja.
Pozornost (»mindfulness«) sicer izhaja iz budizma, a mi je tudi v religioznem smislu zelo blizu, saj sem se je učila v duhovnih vajah v vsakdanjem življenju – biti pozoren do svojih misli, občutkov, notranjega dogajanja in to spremljati z vidika vsepričujočega presežnega. Spominjam se, kako globoko presunjena sem bila na svojih prvih duhovnih vajah v tišini, ko mi odsotnost zunanjih dražljajev, pogovora, smeha, klepeta in vsakdanjih fraz nikakor ni pomenila dolgčasa, ampak odkritje neizmernega bogastva notranjega dogajanja. V meni ves čas poteka dialog, spominjanje, mletje, žuborenje.
Močno se strinjam z avtorjem knjige Hansem Jellouschkom, da je vaja v pozornosti vadba v lastni avtonomiji. Če gradim svojo samostojnost, odgovornost do sebe, zrelost, odraslo držo, prispevam k trdnejšemu odnosu, saj ga ne ogrožam s tem, da bi se »obešala« na moža ali bežala od njega, ko bi mi bilo hudo, ampak pristopam k njemu iz svoje moči, odprtosti, sprejemanja sebe in njega, dobrohotnosti.
Potrebo po okrepitvi pozornosti v partnerskem odnosu sem zaznala v obdobju, ko je močno opešala v vsakdanjem življenju. Zato so mi bili posebej blizu nasveti iz osmega poglavja, kjer avtor našteva možne »recepte« za oživitev pozornosti: ob pozdravu in slovesu, olikanost, občasne nežnosti, iskanje pozitivnega, vsakodnevni obredi, iskanje osrečujoče spolnosti.
V osrednjem delu knjige se podrobno in jedrnato obenem ukvarja s petimi bistvenimi področji, kjer se lahko vadimo v pozornosti v odnosu: pozornost v konfliktnem vzorcu, pozornost do različnih življenjskih svetov, pozornost do naših bolečih točk, upoštevanje pozitivnega v odnosu in pozornost v ravnanju z žalitvami oziroma veščina odpuščanja. Nagovorile so me zgodbe, ki nazorno slikajo teoretično razlago v konkretnih primerih in ob branju sem našla v sebi podobne občutke iz sorodnih življenjskih situacij.
Mika me, da bi knjigo kupila in jo »zasidrala« v najin zakonski vsakdanjik z vajami, ki jih avtor, sicer zakonski svetovalec in terapevt, predlaga na koncu vsakega poglavja. Vsekakor bom bolj pozorna na to, kako pozorna sem do sebe in svojega moža 🙂