Mož nas pelje v druge države, nam postavi cilje, jaz nas kdaj pa kdaj ustavim, naredim ovinek na trasi, razlagam zgodovinsko ozadje krajev, organiziram obiske kulturnih dogodkov.

 

On skrbi za športno opremo, jaz za ustvarjalne pripomočke.

Mož poskrbi, da gredo otroci v naravo, v hribe, da presegajo sami sebe – tako fizično kot psihično; jaz pa, da se lahko vračajo domov, da so siti in potolaženi. On jim kaže vrhove, soteske, previse, slapove, jaz jim pripovedujem legende in pripovedke o hribih in dolinah.

Jaz grem v knjižnico in jih založim s knjigami, jim na glas berem. On jim kaže zemljevide, posnetke težkih športnih podvigov.

Jaz vidim globlje, neočitne potrebe, on poskrbi za zunanji red in disciplino.

Jaz vidim globlje, neočitne potrebe, on poskrbi za zunanji red in disciplino. Jaz razumem in spodbujam željo po prosti igri, mož otrokom postavlja izzive, da jih dosegajo in presegajo. Jaz od malega opazim in vidim njihove drobne napredke in korake, on jih spodbudi, da pogumno stopijo v novo razvojno obdobje.

NEGOTOVOST OB RAZLIKAH

Razlike sem začela opažati že zgodaj – jaz sem bila tista, ki je skrbela za osnovne dojenčkove potrebe, mož je poskrbel, da smo kot družina šli ven, se “spravili v akcijo”. Na splošno bi rekla, da mož več pričakuje od otrok kot jaz, je zahtevnejši. Pri sebi opažam nezadržno težnjo, da se postavljam za otroke, kadar se mi zdijo moževe zahteve prekrute, ne morem se vedno strinjati z njegovimi razsodbami in odločitvami. Bi morala biti tiho zavoljo ljubega zakonskega miru?

Vidim, kako moževa beseda ali prisotnost bolj vpliva na otroke, hitreje se odzivajo na njegove prošnje. Včasih se bojim, kako bi bilo, če bi bila venomer sama? Kako bi jih vzgajala, obvladala, kadar gredo čez rob, kadar so prekomerno nemirni?

Ob tem včasih čutim veliko nemoč, da mi kot ženski, materi, rasejo čez glavo.

Po drugi strani vidim, kako srkajo mojo mirnejšo plat, kako jim godi, kadar jim pripovedujem, razlagam, kadar jim ponujam ženski pogled na svet.

Izredno sem ponosna nase, kadar tudi meni uspe z otroki izpeljati kakšen zahtevnejši podvig, in navadila sem se, da tudi po običajnem dnevu doma možu ponosno poročam o drobnih, skoraj nevidnih pripetljajih. Tudi to je del življenja.

Jaz se zavzemam za to, da so potešene otroške fizične potrebe, mož pa zagotavlja, da imajo postorjeno vse, kar smo se dogovorili.

Vem, da najine fante po naravi privlači bojevanje, merjenje moči, maščevanje, znašanje nad sovražnikom, tipično zgodovinsko moške zadeve. Moram priznati, da sem od njihove hrupne in ognjevite igre včasih kar malo utrujena in naveličana. Oba z možem naju tudi izčrpava nenehno popravljanje in odpravljanje škode, ki jo otroci (upam, nehote) povzročajo s hitrimi, nepremišljenimi potezami. Včasih se ne moreva zediniti, ali jo je mogoče preprečiti ali ne. Občasno postanem tako negotova v svojo sposobnost presoje, da se večkrat zalotim, da izrečem stavek v smislu: “Bomo vprašali atija …”

ALI NAJINO NESTRINJANJE OTROKOM DOLGOROČNO ŠKODUJE ALI KORISTI?

Mož večkrat zavzame stališče, da posamezna dejanja pričajo o trajnih lastnostih otroka, medtem ko jaz v vsakem spodrsljaju vidim priložnost za rast in izboljšanje. Jaz bi dlje in bolj podpirala otrokove lastne težnje, mož prej opozori na družbena pričakovanja in konvencije, pravila, še posebej na javnih mestih.

Jaz se zavzemam za to, da so potešene otroške fizične potrebe – po dovolj spanja, hrane, počitka, sproščenosti, mož pa zagotavlja, da imajo postorjeno vse, kar smo se dogovorili. Jaz otroke bolj slišim, sem pa počasnejša v ukrepanju.

Oba sva pri vzgoji otrok nenadomestljiva, najina prisotnost neprecenljiva.

Vsak od naju ima svoje pristope in v vsakdanu je velikokrat videti, da ne delujeva popolnoma enotno – zadeve se na primer zaostrijo v večernem času, ko bi jaz že začela z večerjo in pripravo na spanje, mož pa preverja, ali so pripravili vse za šolo.

Pomembno se mi zdi, da imava oba dovolj priložnosti že od obdobja dojenčka naprej, da lahko kot posameznika vzpostavljava stik z otroki in se učiva rokovanja z različnimi izzivi, ki jih prinaša skrb za otroka, od striženja nohtov preko spravljanja v smeh do spodbujanja za vadbo instrumenta. Vsak od naju ima svoje močne točke in ko si prideva v nekaterih pogledih navzkriž, lahko šele vidiva, kje imava priložnost za izboljšanje.

Prepričana sem, da imajo otroci tudi od najinega medsebojnega brušenja koristi za svoj razvoj, če le ne pretiravava v medsebojnem primerjanju ali zdrsneva v poniževanje drugega. Mislim, da sva oba nenadomestljiva pri vzgoji otrok, najina prisotnost neprecenljiva.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.