Popoldne smo se odločili, da se odpravimo v stanovanje blizu porodnišnice, ki nam ga je ponudila prijateljica. Rekli smo si, da je bolje, če smo tam, da mi ne bo treba preveč predihavati popadkov v avtu, poleg tega sem se tam lažje umirila, ker sem vedela, da je vse spakirano, pripravljeno. Ker se je odpravljala cela družina za več dni, je bilo to odpravljanje stresno. Na poti sem se sprostila, popadki pa so se nadaljevali. Prihod v stanovanje me je zopet navdal z energijo. Prej nisem vedela, da je stanovanje tako prostorno z več sobami, kar je pomenilo, da smo lahko hčerko dali spat v ločeno sobo in v miru sodelovali s porodom, in da ima banjo, čeprav se je potem izkazalo, da mi bolj odgovarja tuš. Večer je bil umirjen. S hčerko smo še skupaj zmolili večerno molitev in prosili za srečen prihod našega dojenčka. Uspavala sem jo, vmes pa predihala nekaj popadkov, bilo je čarobno. Hčerka je bila z nami v fazi, ko me še ni bolelo, pa vendar je razumela, da se nekaj dogaja, da bo prišel dojenček iz trebuščka.
Ko je zaspala, naju je z možem spet nekoliko zajela panika, ker se je bilo treba odločiti, kako naprej – ali se gremo pokazat ali bomo še doma, kdaj poklicati dulo itd. Takrat sva prvič začutila olajšanje, da v tem nisva sama in se obrnila na dulo Ano. Hitro naju je pomirila, nama svetovala, da se umiriva in poskušava čim več počivati. Naredila sva si večerjo in se odpravila v posteljo. Popadke sem predihavala, drugače pa leže počivala.
Okoli polnoči sva se vseeno odločila, da se greva pokazat in izpolnit tisto goro papirjev. Popadki so bili redni, zato sem upala, da se bodo nadaljevali. Ko smo prišli tja, sem bila vesela, ko sem videla zdravnico, ki me je pregledala že na pregledu, prav tako me je navdušilo, da sem lahko snemanje ctg-ja opravila stoje, kakor mi je najbolj ustrezalo za predihavanje popadkov. Opravila je vaginalni pregled, katerega me je bilo strah, vendar ne tako kot pri hčerinem porodu, zaupala sem, da me ne bo tako bolelo kot takrat. Zdravnica je bila izredno nežna in lahko sem ostala sproščena. Povedala mi je enako kot zdravnica pred dvema letoma, ko sem prvič prišla v porodnišnico. Odprta sem bila dva cm, vendar pa je dodala, da je maternični vrat že lepo mehak. Če ne bi dodala, da je mehak, bi bila popolnoma razočarana, tako pa sem bila nadvse vesela, ker so bili papirji izpolnjeni, vse formalnosti urejene in lahko sem odšla nazaj v stanovanje novim popadkom naproti. Še prej sem si lahko rezervirala porodno sobo. Tisto s tušem in ripstolom.
Ker so se popadki zaradi obiska v porodnišnici čisto ustavili, sem bila spet vsa vznemirjena. Namesto da bi odšla počivat, sem napela vse moči in poskusila vse tehnike, da bi jih zopet dobila. Vendar me je Ana na koncu le prepričala, da sem se umirila in poskušala malo zaspati. Zaspati mi ni uspelo, sem se pa umirila in nekoliko nabrala moči, popadki pa so se na moje začudenje med mirovanjem okrepili. Naučili smo se, kako jih najlažje sprejeti in kako mi Ana in mož najbolje omilita bolečine. V tem obdobju mi je najbolj ustrezala masaža stegen in zadnjice. Zelo mi je bilo všeč tudi pod tušem. Tam so se mi popadki okrepili, čutila pa sem jih manj, ker mi je tako ustrezalo tuširanje po vratu in hrbtu. Takrat me je mož tudi zelo presenetil, ko je prišel k meni pod tuš in mi pomagal skozi še tisto malo bolečine, ki sem jo še čutila. Čeprav sem bila sredi poroda, ko so me vsakih nekaj minut preplavljale bolečine, je bil tisti čas nekako čaroben, najin, in mi je dal novih moči. Vsi trije skupaj smo se učili, kako najlažje čez popadke, peli smo. Ana me je naučila neke porodne pesmi, ki me je umirjala. Naslednji dan po porodu pa sem jo z veseljem prepevala hčerki. Proti jutru so se popadki stopnjevali, jaz pa sem postala radovedna, kako so nočni popadki vplivali na odprtost materničnega vratu. Poleg tega se spomnim, kot da mi ni ustrezalo, da je hčerka bila spet z nami, tako da smo se zopet odpravili v porodnišnico.
Bilo je nekaj zmede, ker nas tako dolgo ni bilo, da se je osebje zamenjalo. Le porodna soba je še vedno čakala name. Kako hvaležna sem, da sem lahko bila v tej, da sem se lahko tuširala, kadarkoli sem želela, in da sem imela ripstol, ki se mi je zdel najbolj uporaben pri lajšanju bolečin. Zaradi zmede in seveda zdravnikov in porodnišnice so se mi popadki spet umirili. Toda tokrat smo se odločili, da nima smisla odhajati nazaj v stanovanje, ker to lahko počnemo v nedogled. Raje smo se udobno namestili v porodni sobi. Babica je predlagala, da naredimo vaginalni pregled. Zelo mi je bilo všeč, da ji je Ana povedala, da raje vidim, če me pregleda zdravnica, ne zdravnik. Sama se tega ne bi spomnila, ampak bi se enostavno vdala v usodo, da pač tako mora biti, da me pač pregleda zdravnik. In imela sem spet en strah manj.
Vaginalni pregled je povedal, da sem na polovici, 4-5cm. Tega podatka sem bila zelo vesela, hkrati pa sem vedela, da bo dan še dolg in naporen. Vsekakor sem mislila, da bo porod naprej potekal hitreje.