“Tvoji otroci so pa res gavnarji! Občudujem te, kako zmoreš!”
Če bi vseskozi verjela v to misel, mi ne bi uspevalo. Ne morem imeti otroka za neobvladljivega, divjega, tujega, sovražnega, in hkrati biti z njim v dobrem stiku.
V njem moram videti tisto, kar bi rad izrazil, pa četudi z glasnostjo, živahnim gibanjem, včasih s posmehom, z grobostjo.
Naučiti ga moram v sebi gojiti in ceniti žlahtno ter sprejeti in krotiti kruto.