Morda se spominjate filma Pravzaprav ljubezen, britanske uspešnice iz leta 2003, ki opisuje (pred)božično dogajanje pri osmih različnih osebah oziroma parih. Te dni mi prihajajo na misel različni prizori in sprašujem se, zakaj me je hrepenenje, ki veje iz tega filma, tako zelo nagovorilo.
Kaj si želimo za božič?
Opazovala sem se v teh dneh, ko sem pripravljala različne praznične podrobnosti in krmarila med nepredvidljivimi, a večkrat zahtevnimi dogodki vsakdana.
Kaj mi bo dalo tisti občutek, po katerem tako hrepenim? Sprejetosti, slišanosti, pripadnosti, domačnosti, topline, nahranjenosti, spočitosti, miru. Objema ljubljenih oseb. Ali bolje – kdo mi ga bo dal? Včasih dobim vtis, da bi si ga morala kar sama priskrbeti, prislužiti, kupiti, prigarati, pričarati?? Gotovo se motim. Karkoli bom storila, občutek ne bo prišel sam od sebe.
Filmski junaki so se sicer poštno potrudili za osebo, katere naklonjenosti so si želeli. Da ne govorim, kaj vse so žrtvovali resnični protagonisti božične noči. Kaj sem pripravljena tvegati jaz?