Včasih se zdi, da so naše vsakdanje potrebe čista izguba časa. Tudi če hočemo v rutinah kaj pospešiti, se nam zavleče pri kakšni drugi stvari. Nekaj mora biti na tem, da so rituali globoko vsajeni v našo človeško naravo. Ti pa ne poznajo hitenja. Bistvo rituala je v občutenem ponavljanju. Otroci so v tem eksperti.
Razčistiti ali navdihniti?
Vsak dan se bije večni boj med tem, ali je treba : najprej počistiti ali se lotiti nečesa ustvarjalnega? Najprej pospraviti staro ali odpreti novo? Najprej odpraviti napake ali navdihniti nov način?
Preizkušam metodo, ki jo predlaga Marney Makridakis in jo lepo opisuje Andreja na svojem blogu: Kar se te dotakne, te tudi premakne!
Glavo iz peska
Včasih nas stiska v trebuhu, ko pričakujemo nek dogodek, kjer se bo odločilo nekaj, kar nam je drago, pa vemo, da ne bo lahko. Najraje bi se dogodku izognili, zarili glavo v pesek.
Asertivno je včasih že to, da gremo. Ko gremo, smo vedno bolj odločeni, da ne bomo popustili. Koliko svobode, potrditve in ponosa izhaja iz take odločitve!
Sanje
Včasih zelo živo sanjam. Tokrat sem o svoji rodovitnosti. Kakšne oblike je? Me preseneča, da je v vsakem primeru fizična, oprijemljiva, tudi če ne gre za rojevanje otrok? Se je veselim? Bojim? Kako se odzivajo nanjo drugi? Me njihovi odzivi prizadenejo, spodbudijo, se oziram nanje?
Nekaj pametnega
Moje pisanje je čisto drugačno, če k njemu pristopam z mislijo, da moram pogruntati nekaj izjemno pametnega, ali pa če pri ustvarjanju niti črpam iz pristnih izkustev.
Učinek metulja
Včasih sem preveč zaverovana vase in v to, da se vse vrti okrog mene.
Drugič pa podcenjujem pomembnost svojih dejanj in iz malomarnosti spregledam, kako močno sem vplivala na tok življenja – svojega in drugih.
Danes boš vprašana
Zelo rada imam notranje spraševanje. Alenka Rebula v knjigi Blagor ženskam piše: “Vprašanja vodijo v obdelavo odporov in se dotikajo najglobljih omrežij; so zahtevnejša od trditev, a vzpodbujajo naše možgane, da iščejo prepričljive odgovore, ki bodo v mislih vzpostavili nove prehode. Glavna prednost vprašanj je v tem, da se zavemo, kdaj nam je težko najti odgovor, ob tem pa lahko postanemo pozorne na čustvovanje, ki nas zavira.”
To mi je odprlo povsem nov pogled na vprašanja. Raje jih izbiram. Raje si jih postavljam. Raje nanje odgovarjam. Predvsem pa sem ob njih bolj sproščena.
Tega ne vidim več kot ocenjujoče, strašno (šolsko) spraševanje. Postalo je opraševanje, ustvarjalno oplajanje.
Z lučjo v kot
Posveti z lučjo v kot. Tisti najtemnejši, kjer se zdajle skrivaš. Ker nisi sama. Ker nisi edina. Ker nisi nevredna, nesposobna, nemočna.
Lahko si prav v tem kotu mehko postelješ, počiješ, se sprejmeš.
Ko boš malo močnejša, si boš v tem kotu pometla, postavila mizo in skuhala.
Še kasneje morda kaj spletla, napisala, izvezla.
A slednjič boš prišla ven ali pa – nas povabila k sebi.
Pot
Verjamem, da je Nejc Zaplotnik živel celozaslonsko življenje. Če sem postala Gorenjka, se spodobi, da preberem njegovo kultno knjigo. Učim se od njega, pa ne plezati, temveč živeti.
Obsojen sem na svobodo, tako svoboden, da med množico ljudi, ki me imajo radi, in med tistimi, ki me ne marajo, ostajam sam. Sam s svojimi željami, sanjami, hrepenenji, in sam na svoji večni poti. In to je zgodba, ki ni nastajala v domišljiji ob topli peči, temveč so besede rasle v meni, ko sem v potu svojega obraza preizkušal svojo voljo in meje človeških zmogljivosti; in preizkusil sem jih temeljito.
Stojim za svojim
Moje izbire niso in ne morejo biti všeč vsakomur. Pa vendar vem, kako sem do njih prišla, zakaj so take in da sem se odločala po najboljših močeh.