Posveti z lučjo v kot. Tisti najtemnejši, kjer se zdajle skrivaš. Ker nisi sama. Ker nisi edina. Ker nisi nevredna, nesposobna, nemočna.
Lahko si prav v tem kotu mehko postelješ, počiješ, se sprejmeš.
Ko boš malo močnejša, si boš v tem kotu pometla, postavila mizo in skuhala.
Še kasneje morda kaj spletla, napisala, izvezla.
A slednjič boš prišla ven ali pa – nas povabila k sebi.