fbpx

Spletno predavanje – je to zame? 10×DA

Ko sem pred sedmimi leti (ja, v internetnem času je to res pred davnimi, davnimi časi) začela organizirati spletne seminarje za mamice, sem bila v Sloveniji gotovo ena redkih. Da, saj so obstajali webinarji, vendar bolj za poslovneže, za profesionalna okolja, ki so sodelovala s tujino … A meni se je ideja zdela naravnost genialna ravno zato, ker sem bila sama tako močno omejena s časom, prostorom in resursi, da se mi je zdela to edina možna pot do drugih mamic, še posebej, če živijo na drugem koncu Slovenije. Najprej sem spletna predavanja vedno organizirala v živo, tako da sem vnaprej napovedala, kdaj se bo spletni seminar odvil, in so udeleženke lahko aktivno sodelovale, kasneje pa sem spletna predavanja začela snemati vnaprej.

A kljub temu, da so zdaj dogodki preko spleta postali nekaj samoumevnega, se mi zdi, da je vredno obnoviti, kakšne prednosti vse prinaša naročilo spletnega seminarja oz. predavanja na zahtevo.

1. Ni ti treba zapustiti udobja svojega doma.

Vem, kako je mamicam (še posebej z dojenčki in majhnimi otroki) pravočasno oditi od doma na nek organiziran dogodek. Skorajda misija nemogoče. Če imate tako kot jaz “pepelkin sindrom”, da je treba vedno tik pred zdajci postoriti še cel kup stvari, še posebej če se odpravljam nekam, kar doživljam kot luksuzno (kot je bil za Pepelko ples ;)), se stvar še bolj zakomplicira.

2. Predavanje si lahko ogledaš v pižami s svojo najljubšo pijačo ali prigrizkom v roki (nihče ne bo vedel!)

Ni pomembno, ali si v pižami ves dan in spletni seminar poslušaš v presledkih (oh, kakšen luksuz je gumb za pavzo in dejstvo, da predavanje nikamor ne uide, tudi ko zajoka otrok, je treba pobrisati lužico ali pa je preprosto skrajni čas za sprehod) ali bi si predavanje rada ogledala v miru bolj pozno zvečer, ko drugi že spijo … Uredi si stvari po svojem okusu in zmožnostih.

3. Spletna predavanja so skupek mnogih informacij, podanih v kratkem času.

Običajno so dolgi eno uro (nekaj minut več ali manj). Teden ima 168 ur in vem, da eno od njih lahko posvetiš nečemu, kar ti koristi na kratek in dolgi rok. Obenem sem se ekstra potrudila, da sem v kratkem času zajela čim več izkušenj, uvidov, informacij, napotkov na dodatno literaturo ali druge vire. Ogromno udeleženk mi je poročalo, da so spletna predavanja MAMA, A ŠE VEDNO JAZ prava zakladnica znanja in izkušenj.

4. Ko naročiš spletno predavanje in določiš, kdaj si ga boš pogledala, se zavežeš sebi.

Mame smo običajno zavezane marsikomu in marsičemu – predvsem otrokom, možu, širši družini, prijateljicam, službi. Meni pa je pomenilo ogromno, ko sem začela izpolnjevati tudi obljube sama sebi. Če prepoznavaš pri sebi neko šibko področje in se ti zdi, da bi ga lahko katero od spletnih predavanj nagovorilo, naj te ne ustavi zadržek, da je predrago, predolgo ali prekomplicirano. Ker ni.

5. Lahko se povežeš s podobno mislečimi mamicami in dobiš več spodbude!

Ljubim asinhronost. Pravzaprav mi je še bolje, če ugotovim, da je nekdo drug nekje drugje ob nekem drugem času povedal nekaj, kar me nagovori v sedanjem trenutku in v moji trenutni situaciji. Večkrat se ob kakšni modrosti ali pa anekdotični izkušnji s spletnih predavanj na glas zasmejem od občutka, da sem se prepoznala v povedanem. Če naročiš spletno predavanje, pa se ne povežeš samo z mano, ampak tudi z drugimi mamicami. Vabim te v spletno skupnost Mama, a še vedno jaz, kjer v letu 2022 načrtujem vrsto spodbudnih dejavnosti (knjižni klub, mesečni pogovorni večer, intervjuji z drugimi navdihujočimi mamicami, Anine ideje in še kaj …)

6. Sama lahko odločiš, ali ti je povedano v pomoč.

Predavanja so ustvarjena brez vsakega pritiska, da bi nekaj MORALA narediti, uresničiti, spremeniti v svojem življenju. Ponujajo različne poglede, izkušnje, široko paleto možnosti. Za vsakega od njih sem se v obdobju, ko me je tema najbolj zaposlovala, po najboljših močeh potrudila, da sem področje raziskala, prebrala veliko knjig, se posvetovala z drugimi in preizkušala različne variante. Upam si trditi, da so spletni seminarji po temah in pristopu edinstveni v Sloveniji.

7. Tudi če ti ni všeč vse, kar slišiš, dobiš ideje, ki jih lahko takoj spraviš v prakso.

Kot sem pravkar omenila, je moj namen, da spodbudim mamice k razmisleku in samostojni poti, da same razločujete, kaj vam koristi in kaj ne. Če nič drugega, dobiš idejo, kje bi lahko dobila več informacij.

8. Ugotovila boš, da nisi edina v tistem, kar doživljaš – če bi bila, tega spletnega predavanja ne bi bilo!

To je velika reč! Če čutiš, da si edina mama daleč naokoli, ki ima težave, boš hitro ugotovila, da nisi. In že to lahko prinese veliko olajšanje.

9. Spletno predavanje zahteva manj časa kot branje knjige.

Ljubim branje, vendar ni vedno izvedljivo, da se na hitro prebijem čez kakšno knjigo, še posebej če je s področja poljudne psihologije ali vzgojna ter vsak odstavek terja od mene miselni in čustveni napor in je obenem še v angleščini. Recimo, da sem veliko napornega dela opravila namesto tebe. V spletnem predavanju povzemam mnogo spoznanj in prebranega iz domačih in tujih knjig.

10. Bolj verjetno je, da boš uresničila namige in strategije, če ne boš le poslušala.

To je zame najljubši del spletnih predavanj – da je čisto tako kot v šoli pri najbolj zanimivem predmetu. Lahko si delam zapiske, lahko si podčrtavam, lahko čečkarim po listu papirja, lahko samo z očmi spremljam prezentacije, medtem po poslušam. Čeprav rada prisluhnem podcastom v avtu, pa takrat zgoraj omenjenega ne morem početi. Dobim kakšen navdih, a ga manj prenesem v življenje, ker mi hitreje zbledi iz spomina. Spletno predavanje ima koristi za vse učne tipe – za tiste, ki se lažje učijo z branjem in slikovnim gradivom, tiste, ki lažje s poslušanjem in tiste, ki radi pišejo.

Upam, da sem te prepričala, da naročiš katerega od spletnih predavanj MAMA, A ŠE VEDNO JAZ! 🙂


KOMPLET SPLETNIH SEMINARJEV

 Verjamem v stalno rast, svoje izkušnje in spoznanja pa želim predajati naprej – tako mlajšim kot starejšim mamicam, saj se mi zdi, da so nekatere teme večno pereče.
Moji spletni seminarji so prvič v takšnem obsegu na voljo skupaj – celotni paket spletnih predavanj, ki so nastajala v letih 2014 – 2021.

 Zakaj bi se odločila za celotni paket?
⭐ Ker se teme med seboj povezujejo.
⭐ Ker nekatere stvari v enem predavanju le omenim, v drugem pa koncept temeljito poglobim.
⭐ Ker tako lahko vidite, kako sem se razvijala tudi sama in vam to prinese olajšanje, da ni treba doseči ničesar čez noč.
⭐ Ker je fino, da se lahko vračate in si predavanje ogledate večkrat.
⭐ Ker so super naložba v osebni razvoj v materinstvu.
⭐ Ker dajejo upanje, da so spremembe na bolje možne – tudi sredi materinstva, ne šele potem, ko bodo otroci zrasli!
⭐ Mamice, ki so spletne seminarje, že poslušale, so jih ocenile s petimi zvezdicami in ob njih zapisale naslednje …

To je investicija v tvoje leto materinstva – semena dobrih navad, nege sebe, samo-organizacije, poguma za odločanje, prilagajanja na spremembe in v ustvarjalne projekte, ki te bodo lahko hranila in krepila še vrsto let!
 
V TRGOVINO
Članek je povzet in prirejen po Top 10 Ways Moms Can Benefit From a Webinar: https://www.salteffect.com/top-10-webinar/

5 najbolj priljubljenih interjujev z Ano

GOSTJA NA ŠTAJERSKEM VALU

Pomembno je ohranjati otočke jasnine

https://www.stajerskival.si/sl/news/radijsko-srecanje-ana-pavec.html

GOSTJA NA PODCASTU DAROVI MATERINSTVA

Sem mama 6 otrokom in živim na polno

19: Ana Pavec – sem mama 6 otrokom in živim na polno

GOSTJA NA RADIU OGNJIŠČE

Nikoli nismo na cilju

Nikoli nismo na cilju, vse življenje skušam delati dobro, graditi sebe, potem bom boljša mama in žena.

GOSTJA NA PODCASTU GOREČI GRM

Biti mama, a še vedno ostati jaz

Biti mama, a še vedno ostati jaz

ČLANEK V REVIJI ZARJA JANA

Zaradi vseh obveznosti sem včasih komaj dihala

Doula o materinstvu in spremembah, ki jih prinaša

10 zanimivosti o 10 letih mojega s.p.

1. Ali veš, da sem se nekoč predstavila kot: “Sem Ana, literarna agentka :)”

Da, v predalu imam pogodbo za zastopanje kot literarna agentka, sklenjeno med menoj in Kelly Townsend, avtorico knjige Skozi nosečnost z Jezusom, ki sem jo prevedla za založbo Družina. Pred tem sem morala precej stopiti iz svoje cone udobja in iti na sestanek z direktorjem založbe ter se pogajati za izdajo knjige in ceno avtorskih pravic. To je bila zelo dragocena izkušnja, iz katere sem se naučila, da je večina knjig, ki jih imamo prevedenih v slovenščino, sad zavzetosti nekega človeka, ki je v knjigi, ko je bila še v tujem jeziku, prepoznal potencial in vrednost za slovensko občinstvo. Ko torej naslednjič berete neko knjigo tujega avtorja, se lahko vprašate, koliko ljudi je pripomoglo k temu, da vam je njena vsebina sedaj veliko bolj blizu in domača 🙂

2. Ali veš, da sem v času obstoja s.p. šla kar trikrat na starševski dopust?

Da, podjetje sem ustanovila septembra 2011, po rojstvu tretjega otroka, ko je bil nastarejši star 3 leta ;), potem pa sem šla še trikrat na starševski dopust. Da, prav ste prebrali :). Sem mama šestim otrokom, starim od 14 do 3 let. Čeprav mi po zakonu pripada, da bi lahko ostala doma in skrbela za otroke, država pa bi mi krila socialne prispevke, sem ravno po rojstvu četrtega otroka, ko bi mi ta pravica pripadla, jasno začutila, da želim še naprej gojiti svojo ustvarjalnost, podjetnost in družbeno aktivnost s tem, da še naprej ostanem na trgu dela ter redno uporabljam veščine, pridobljene s študijem, izkušnjami in znanjem. To pa pomeni tudi, da sem se morala naučiti vedno znova začeti, saj je po letu dni ali več stagnacije podjetja skoraj tako, kot da ga zaganjaš na novo. Verjamem, da se lahko s tem občutkom poistoveti veliko ljudi, ki so morali prenehati z delovanjem v času korone.

3. Ali veš, da so delo od doma in spletna orodja moja stalnica že 10 let?

Da, organizacija dela v domači pisarni in uporaba spletnih orodij ter digitalni marketing so mi nekaj povsem domačega in samoumevnega, saj sem popolnoma sama postavila najprej svojo prvo spletno stran naravniporod.si, zatem pa še sedanjo anapavec.com. Spletna predavanja snemam že od leta 2013, ko sem spletne seminarje posnela za skupino staršev, ko sem se tudi sama odpravljala na starševski dopust in sem želela, da so jim vsebine, ki sem jih sicer predajala v živo, na voljo tudi v tem času, obenem pa so dostopne po vsej Sloveniji. Platforme, na kateri sem posnela tiste prve spletne seminarje, ni več, in so tako izginili tudi moji posnetki, a na voljo je 22 mojih spletnih predavanj MAMA, A ŠE VEDNO JAZ za mamice, ki želijo ohraniti občutek zase in poskrbeti zase sredi materinstva.

4. Ali veš, da so moji glavni prevajalski projekti knjige?

Da, mislim, da knjige govorijo same zase. V zadnjih desetih letih sem prevedla več knjig in publikacij za založbe Družina, Mladinska knjiga in Mohorjeva družba, v tisku pa je knjiga duhovnih spodbud za mlada dekleta pri založbi Ognjišče.

5. Ali veš, da nimam klasičnega poslovnega načrta?

Da, imam pa takega, ki bolj ustreza moji desni polovici možganov 🙂 Že, ko me je profesorica na faksu (prevajalskem oddelku FF UL) na nemških jezikovnih vajah vprašala, kako si predstavljam svojo prihodnost, mi na pamet ni padlo drugega, kot da sem odgovorila: “Abstrakt.” Resnično, čeprav sem že takrat imela fanta, ki je danes moj mož, in sem se že pičli dve leti kasneje, v četrtem letniku študija z njim poročila in zanosila, ter rodila prvega otroka, preden sem imela v žepu diplomo. Nikoli niti v najbolj drznih sanjah si ne bi mislila, da bom danes imela šest otrok in lastno podjetje. Ker je doseganje ciljev v moji “materinski karieri” zahtevalo ogromno prilagajanja, usklajevanja in iznajdljivosti, so mi najbolj pomagali nasveti različnih podjetnic – ustvarjalk iz tujine. Med njimi bi najbolj priporočala dve: Jennifer Lee, ki je napisala knjigi “Right-Brain Business Plan” in “Building Your Business the Right-Brain Way”, ter Jennifer Louden, ki je napisala celo vrsto knjig za žensko dušo in ustvarjanje.

6. Ali veš, da se pri svojem delu hočeš nočeš ukvarjam tudi s področji, ki jih nikoli nisem želela študirati?

Ko sem se odločala za fakulteto, sem si rekla, da trojega ne bi nikoli študirala: prava, medicine ali ekonomije. Ha, življenje pa ti na pot prinese ravno tisto, kar najmanj hočeš. Z medicino in zdravstvom sem se pobliže srečala kot doula, porodna spremljevalka. Ekonomija je nujni sestavni del tržnega gospodarstva, v katerem sodelujem – pri vodenju podjetja je pač nujno tudi poglabljanje v računovodstvo, raziskavo trga in druge takšne reči, ki mi ne dišijo preveč. Za razvoj svoje podjetniške dejavnosti sem se usposabljala na področjih andragogike, javnega nastopanja, asertivnosti … Me je pa presenetilo, kako zelo mi je k srcu priraslo pravo. Pripravljam se na izpit za sodno tolmačko (držite pesti, da ga opravim!), prijavila sem se na razpis Sodišča EU za zunanje prevajalce, sicer pa že vrsto let pomagam pri prevajanju pravnih besedil svojemu možu, ki je – odvetnik.

7. Ali veš, da je večina mamic, mojih strank, v povprečju starejših od mene?

Da, ko sem odprla svoje podjetje in začela ustvarjati vsebine za mamice, sem pač bila toliko mlajša, saj se v povprečju v Sloveniji odločamo za starševstvo kasneje, kot sva se midva. Šele v zadnjih letih so začele rojevati in se zanimati za moje vsebine tudi moje vrstnice, česar sem iskreno vesela. Eno najlepših izkušenj spremljanja poroda sem imela čast doživeti, ko sem bila doula svoji sošolki s fakultete. Verjamem, da so nekatere dileme mamic univerzalne in se periodično vračajo, da se moramo z nekaterimi temami vedno znova ukvarjati, ne glede na to, kdaj smo postale mame in kakšna je naša življenjska pot.

8. Ali veš, da sem za uspešno rast podjetja morala osebnostno zrasti?

Da, več let delam vaje po metodi Alenke Rebula Na svoji zemlji in si redno zastavljam naslove s področja podjetništva, na primer: “Počasi in z zaupanjem gradim svoje samostojno podjetje.” Na hitro ni šlo nikoli in v preteklih letih sem sprejela to svojo počasno rast. Veliko se ukvarjam s svojo slo po produktivnosti napram potrebi po razpoložljivosti in ustrežljivosti, še več z občutkom lastne vrednosti in prodajanja svojih izdelkov, s tem, da resno jemljem sebe in svoje delo, da v delo vnašam lastni ritem in rituale, da iščem sweet spot med zanosom in lovljenjem rokov, da krotim svoje nagnjenje, da bi se posvetila “naslednjemu svetlečemu predmetu” in ostajam pri zadanih nalogah.

9. Ali veš, da sem napisala skoraj tisoč “dnevnih spodbud za mamice”?

Da, od vsega začetka redno pišem za spletno stran. V tretji nosečnosti sem začela pisati dnevne spobude za mamice, ki so bile nekaj časa prosto dostopne na moji spletni strani, kasneje z naslovom “Mamine lekcije” v plačljivem spletnem “klubu S TEBOJ SEM”, sedaj pa že lep čas čakajo, da jih skupaj z vsebino svojih spletnih predavanj in osebnih izkušenj preoblikujem v knjigo. Knjiga je še vedno ena mojih tistih želja: “ko bom velika …”

10. Ali veš, zakaj sem se v zadnjem letu vpisala v tri ljubljanske knjižnice, kupila kup slovarjev in svojo delovno mizo napolnila s skriptami in zvezki?

Da, resnično ljubim nove izzive. Že v času študija sem sklenila, da bom v prihodnosti, če bom želela nadgraditi svoje prevajalsko znanje, šla delat izpit za sodno tolmačko. Ta cilj sem letos začela uresničevati. Junija sem sicer padla, a že to, da sem se lani jeseni, v času šolanja na daljavo posvetila nekemu svojemu lastnemu projektu, oddala svoj rezime v poštni nabiralnik ter se prijavila na izpit, se začela dodatno izobraževati in tudi sama delala domače naloge skupaj z otroki na kuhinjski mizi, mi je močno pomagalo ohraniti optimizem in zaupanje vase. Izzivam vas, da ko naslednjič rečete: “Ah, saj tekoče govorim angleško,” “Oh, to pa res ni težko prevesti,” “Ja, saj imamo Google Translate,” dvakrat premislite ter brez pomoči elektronskih naprav skušate prevesti kakšen formalen angleški stavek 🙂

Tipičen nekonvencionalen s.p. 🙂

Verjamem, da je moj s.p. precej nekonvencionalen. Po drugi strani pa vem, da si z drugimi podjetniki delim veliko skupnega. Ker sem samostojna podjetnica, so vsi aspekti moje dejavnosti na meni – od promocije, izdajanja računov, ustvarjanja novih vsebin, prevajanja. Povrhu vsega se moj delovnik zaključi ob 13. uri, saj v tistem trenutku stopijo skozi vrata otroci, ki pridejo iz šole in moram pohiteti v kuhinjo 🙂 Vse to me zelo veseli, kljub temu pa včasih pogrešam povratno informacijo. Če si torej vedela za vsa zgoraj našteta dejstva, me spremljaš že zelo dolgo. Morda pa si me ravno preko tega članka na novo spoznala. V vsakem primeru bom vesela, če se mi oglasiš na mejl ali preko zasebnega sporočila v FB. Delo z mamicami se mi zdi velik privilegij. Hvala, ker si!

Če te zanima e-priročnik, ga najdeš tukaj: http://eepurl.com/dnC78f Če imaš še kakšno vprašanje, se oglasi ? Lep dan! ? Ana Pavec

Kdaj pozabiš, da si mama?

Nezaslišano!

Pozabiti, da si mama?!

Zadnjič se mi je v spontani objavi na socialnem omrežju zapisalo: “KAJ MI POLEPŠA DAN?
Obisk knjižnice. Malo miru, ko za pol urice pozabim, da sem mama, kaj moram, kaj je treba… Ko se potopim v svet črk in jezika… Ko snujem nove vsebine. Ko razmišljam … Ob knjigi se mi razširi obzorje, zadiham, vidim sebe, svet in življenje v drugi luči …”

Takoj me je zalil sram. Kritiki v meni so zavreščali: “Kaj?! Pozabiš, da si mama? Saj to je nezaslišano! Halo, od tebe je odvisnih šest nebogljenih, mladoletnih otrok, ti pa pozabiš nanje?!” 
Prav nič ni pomagalo, da mi je eden od njih (in to celo tisti najbolj živahen, ki res ne zna biti tiho) pet minut kasneje že delal družbo in se je torej tisti blaženi občutek miru in samote v trenutku razblinil. Škoda je bila že narejena. “Kaj si bodo pa mislili? Da si upaš takole promovirati pozabljanje otrok. Mama si do konca življenja. Prav nič te ne more razrešiti te tvoje naloge. Amen.” 

A bolj ko sem razmišljala o tem, bolj se mi je jasnilo, da je ravno to že od vsega začetka srž mojega doživljanja. Spomnim se, da sem se najbolj jasno zavedela, da sem mama, v trenutku, ko sem šla na sprehod s prvim otrokom v vozičku in sem na polju za nekaj sekund spustila ročaj vozička, se za korak ali dva umaknila od njega ter se zazrla proti goram. Ali je to mogoče? Mama sem. Nisva več eno, ne nosim ga več v trebuščku, kot sem ga devet mesecev. Tamle je, samostojna oseba. In jaz smem biti njegova mama. Nedojemljivo.

Zdi se mi, da najbolj jasno čutim, kaj je moje poslanstvo, ko doživim odsotnost tistega, kar me najbolj zaposluje. Kot je vsebina fotografije najbolj jasna na njenem negativu, nasprotnem posnetku njene končne podobe. In za svojo pristno identito matere moram nujno najti trenutke v dnevu, tednu, ko prosto zadiham in se začutim, kdo sem. Jaz. Mama, a še vedno jaz. 

Ogromno razmišljam o svoji vlogi. V vsakem obdobju materinstva me je živo zaposlovala neka dilema in običajno sem prebrskala vse živo, da bi se dokopala vsaj do približnih odgovorov na svoja vprašanja. Drugo leto aprila bo petnajst let, odkar sem prvič zanosila. Letos septembra pa mineva 10 let, odkar sem podjetnica. Nič čudnega, da sta za spletno predavanje dozoreli dve temi, na katerih sem bila najdlje najbolj negotova. To sta o poklicu in o telesni samopodobi. 
Skupaj je doslej nastalo že 21 spletnih predavanj o različnih materinskih temah, ki so bila posneta v različnih obdobjih in tako tudi najbolj pristno obravnavana – iz prve roke mame, ki si postavlja ta vprašanja. 

Lani sem v decembrskem času ob spodnji fotografiji zapisala: “Mamin moment po celodnevnem ukvarjanju z otroškimi šolskimi in obšolskimi dejavnostmi, gospodinjstvom in ostalimi pritiklinami. To je avtoportret. Res se mi je zdelo škoda zavreči lepo sceno, ki je bila ustvarjena za glasbeni projekt otrok. Naj se sliši še tako pohujšljivo, moja želja je v kaosu tega obdobja ohraniti občutek zase, da sem poleg drugih vlog še vedno OSEBA. Nepopolna, čisto človeška. Ljubeča do sebe.”

Isto si želim tudi tebi, ne glede na to, v katerem obdodbju materinstva si! 

Imaš rada ponedeljek?

Končno je tukaj spletno predavanje o večni dilemi usklajevanja dela in dóma!

Pritisnila sem na gumb “končaj prenos” in si olajšano oddahnila. Tretji poskus snemanja je uspel, po več mesecih želje, snovanja in organizacije spletnega predavanja o temi, ki mi je gotovo ena najtežjih.  Zamislila sem se o tem, kar sem povedala, in se v istem trenutku začudila, kako nisem niti za hip pomislila na čustvo, ki me je zdelovalo veliko let: niti črhnila nisem o krivdi.

Kako je to mogoče? Mar ni to glavna ovira, da bi živele izpolnjeno in bi usklajevale delo in skrb za otroke tako, da bi nam bilo pisano na kožo?
Mar ni ravno krivda tista, ki nas najbolj zadržuje, gloda, preusmerja, da ne ravnamo v skladu s svojimi potrebami in željami? 

Morda … a ravno to, da sem se nehala osredotočati nanjo, in se obrnila k temu, kar me kliče, kar vidim, da je potrebno, kar prepoznavam za pravo odločitev v tistem obdobju, je igralo ključno vlogo pri tem, da sem se je znebila. Končno sem ugotovila, da imam rada ponedeljek – ravno tako kot avtor knjige s tem naslovom. 

Kajti če mi je koronačas kaj podaril, je to občutek za bistveno – ko je stvari, ki bi jih bilo možno ali treba narediti, se pač nimaš časa ukvarjati še s tem, kaj bi naredil v idealnih okoliščinah. Naučila sem se med svojimi številnimi obveznostmi sukati tako, da opravim najpomembnejše in se znam hitro organizirati tudi, ko gredo številne stvari narobe. 

Tudi pri tem spletnem seminarju nikakor ni šlo vse gladko. Poleti nisem imela miru, da bi ga posnela, po kaosu začetka novega šolskega leta sem morala najprej izpolniti pogodbene obveznosti s prevajanjem, zboleli smo tudi za covidom. In ko sem se končno lotila, si uredila prostor, se pripravila, mi je nagajal zvok pri prenosu – kar dvakrat sem eno uro predavala v prazno. Prvič se mi je od jeze in razočaranja kar stemnilo pred očmi, drugič pa sem že videla v tem tudi nekaj dobrega – sem vsaj dobro povadila 🙂 

Tako je pred vami spletno predavanje, za katerega prve poslušalke pravijo, da “je zelo na visokem nivoju” (hvala!) in je primeren v vsakem prehodnem obdobju glede usklajevanja dela in dóma – po rojstvu otroka, ko se izteka starševski dopust, po izgubi službe, ob končanju študija, ob večji samostojnosti otrok, pred odločitvijo za novo zaposlitev ali lastno podjetniško pot … 

Glavni poudarek, ki bi ga rada predala, je: bodimo odprte za različne možnosti, ustvarjalno pristopajmo k izbiram in odločitvam, iščimo rešitve, da dosežemo samouresničitev, ker je to pomembna dediščina našim otrokom! Močno verjamem v vseživljenjsko učenje, prebrala sem ogromno knjig o oblikovanju svoje poklicne poti, da bo ustrezala osebnim potrebam, talentom, družinski situaciji … To enourno predavanje je izvleček vseh izkušenj in spoznanj, ki sem si jih nabrala pri svojem iskanju ?

Od takrat, ko sem postala mamica in še v žepu nisem imela niti diplome, sem šla čez mnogo faz: nekaj časa sem želela posvetiti samo družini in sem se požvižgala celo na svojo pokojninsko in socialno varnost, nekaj časa sem delala občasno preko avtorskih pogodb, potem pa sem korak za korakom bolj suvereno stopala na podjetniško in prevajalsko pot. 

Spletno predavanje lahko naročite tukaj po ceni 15 eur. Posamezni spletni seminar vsebuje video predavanje, pdf prezentacije in mp3 posnetek za poslušanje na poti.

V naslednjem tednu bo na voljo še spletno predavanje Ali bo moje telo sploh še kdaj moje? o telesni samopodobi, sprejemanju sebe ob spremembah v materinstvu, celostni negi telesa v materinskem vsakdanjiku.

Lahko naročite tudi oba skupaj po znižani ceni 🙂

https://forms.gle/PaUeqNnhYszjyUdp7

Kdaj in kako naj kaj preberem?!

Večkrat so me že vprašali, kdaj mi uspe prebrati toliko knjig. Iz vprašanja sem tudi razbrala, da se drugim mamicam količina prebranega zdi kar neverjetna, pretirana.

Zadnjič sem prebrala, da ni nihče tako poln upanja kot mama, ki vzame na dopust knjigo. Res je, se mi pa zdi, da hkrati ni nihče tako obupan kot prav ta ista mama! Nujno potrebuje oddih, nujno potrebuje odmik v svoj svet, ve, da je bore malo možnosti, da bo tega v obilju deležna! To je njen zadnji poskus, da si povrne nekaj duševnega zdravja!

Slišim, kako ljudje rečejo, da komaj čakajo, da se zvečer usedejo in …

  • spijejo kozarec vina ali pločevinko piva ob svečki
  • poklepetajo s prijatelji
  • pogledajo kakšen film
  • grejo na sprehod
  • grejo teč, kolesarit, se kakorkoli razmigat
  • …

Jaz pa vedno najbolj hrepenim po trenutku (kadarkoli v dnevu), da bi se malo umaknila od dogajanja in prebrala neko smiselno celoto besedila – lahko je tudi le stran ali dve v knjigi, dober članek v reviji ali na spletu, samo da pridobim tisti občutek, da sem se v nekaj zatopila, nekaj razbrala, se o tistem zamislila in ponotranjila, ne da bi me vmes prekinila tisoč in ena motnja.

Ker tega velikokrat ni, se zatekam k instant “zatopitvam” – ki jih mrgoli na zoprni napravici, imenovani pametni telefon. Oh, koliko hranljivih trenutkov mi je požrl v preteklem letu!! Prepričana, sem da največji sovražnik branja niso naši otroci, ampak internet s svojo vsiljivostjo, s svojo nenasitno slo po naši pozornosti in po naši raztresenosti!

Zato pravim – seznam knjig, ki jih preberem, je glede na bralni potencial, ki ga pri sebi prepoznavam, še kratek! Kajti branje je tako kot vsaka druga dejavnost, ki nam je pomembna, stvar odločitve!

Skozi leta sem razvila naslednje korake do več branja:

  • raziščem, kaj me trenutno najbolj “vleče”, priteguje – ali bolj potrebujem zgodbe, daljne kraje, življenja drugih; ali osvetlitev življenjskih vprašanj, nove duhovne uvide, vpogled v svoje vzorce delovanja, dobre predloge za osebno rast in razvoj … Tisto, kar me zanima, bom gotovo pogosteje jemala v roke. Nima smisla, da se silim z nečim, kar mi v tistem trenutku (obdobju) ne ustreza.
  • priskrbim si knjige, ki me nagovarjajo – veliko je takih, ki kupljene čakajo na polici, da jih preberem; nekatere rezerviram v knjižnici. Sem se kar izurila v tem, kako poskrbeti, da knjiga pride do mene v čim krajšem času 🙂
  • odločim se, da bom brala vsak dan – od trenutka, ko sama presodim, da sem presegla mejnik “dovolj” za druge stvari – šport, pospravljanje, kuhanje, povezovanje z družino itd.; odtlej vsak trenutek, ki ga morem, namenim knjigi in načrtno zanemarjam drugo.
  • vračam se h knjigi, dokler je ne dokončam. Le redko se zgodi, da presodim, da je knjiga tako nevredna moje pozornosti, da jo pustim neprebrano.
  • knjigo vpišem na svoj seznam prebranih knjig, na kratko si zapišem vtise; včasih izpišem kakšen citat, ki me je nagovoril ali se mi zdi uporaben.
  • odločim se za novo knjigo in si jo nemudoma dam na doseg svojih rok – jo postavim na mesto, kjer mi bo najbolj pri roki v trenutku, ko bom lahko spet brala.

Sprejemam se v svojem tempu branja. Če sem zvečer zaspana in se mi že po prvem odstavku začnejo zapirati oči – prav, spanje potrebujem, ne bom se mučila. Če me knjiga tako vleče, da pozabim na lakoto, velja – bom skuhala pol ure kasneje, vmes pa si lahko tudi drugi postrežejo z malico. Če je knjiga zahtevna, potrebuje razmislek, odmevanje, malo predaha – nič hudega, v moji notranjosti se dogajajo pomembni premiki tudi takrat, ko knjige nimam v roki, morda takrat seže še globlje, jo bolj ponotranjim. Počakam dan, dva in se spet vrnem.

Razumem svojo muhavost pri izbiri, katera knjiga bo naslednja tista, pri kateri bom vztrajala. Dostikrat knjige, ko jih dobim v roke, najprej malo prelistam, preletim, preberem uvod ali prve strani začetnega poglavja, da si o njih ustvarim vtis. Nato pa se orientiram po notranjem občutku, kaj je zame najpomembnejše v tistem obdobju. Ne zgodi se redko, da začnem brati tudi po tri ali štiri knjige hkrati, potem pa eno le pripeljem do konca in nadaljujem z drugo.

Berem zase, ne za druge. Ugotovila sem, da se odveč silim, da bi takoj po prebrani knjigi o njej napisala članek na spletni strani. To mi je včasih uspelo, zdaj niti ne poskušam. Knjige doživim preveč intimno, da bi lahko nemudoma delila svoje vtise z drugimi. Tudi knjige, ki jih preberem za bralno skupino, imajo daljši čas potovanja v mojo notranjost, kot mi omogoča naš urnik srečevanja. Dostikrat sem presenečena, ko slišim, kaj o knjigi menijo ali čutijo druge bralke – potem tuhtam še o tem.

Knjig, ki jih preberem otrokom, ne štejem v svojo bralno malho. Čeprav me tudi nagovorijo in se mi še zdaleč ne zdijo površne ali kar tako, se mi zdi, da sem tako močno prerasla tisto raven zahtevnosti branja, da bi bila goljufija šteti to množico v svoj seznam, čeprav gre včasih za celotne zbirke. Recimo, da je to bonus, moja dediščina, ki jo želim predati naprej svojim otrokom, moj pedagoški prispevek naslednji generaciji bralcev.

Tako vam kličem na začetku poletnih počitnic: “Santé! Na zdravje! Na čim več poglobljenega branja!”

Si tudi ti strastna bralka? Ti zmanjkuje časa in možnosti za to, da bi si v družinskem vsakdanu privoščila branje, zapisovanje, poglobljen razmislek? Si želiš, da bi tudi takrat, ko vzameš v roke telefon, prebrala nekaj kakovostnega, dobrega, nekaj, kar te ne bi raztreslo, ampak povabilo globlje, k sebi, v notranjost? Bi rada dobila kakšen dober knjižni namig, idejo za ustvarjanje, vprašanje za razmislek, ugotovitev, da nisi edina, ki doživljaš stvari v materinstvu na tak način? Vabim te v poletni program TUDI POLETI SEM MAMA, A ŠE VEDNO JAZ.

Sodobna lastna soba

Ženska potrebuje svojo sobo in svojo denarnico. Virginia Woolf

Danes imam šest otrok, pisalno mizo in poslovni račun. Ter spletno stran. To je moja sodobna lastna soba.

Tukaj samo lahko izbiram svoje besede, svoje teme, se izražam po svoje, ne potrebujem zunanjega dovoljenja, avtoritete, urednika. Tukaj samo sem jaz. Vem, da ima lahko moje tukajšnje pisanje širše posledice in vpliva na zgoraj omenjena zunanja dovoljenja, avtoritete, urednike. A pomembno je, da se slišim, si dam duška, izrazim, kar drugje morda ne bi bilo objavljeno.

Čez mnogo obdobij sem šla pri ustvarjanju spletne strani. Vse faze pa so bile povezane z mojim odnosom do pisanja.

Danes je za žensko še vedno revolucionarno, da lahko piše. A če je bilo včasih revolucionarno za žensko biti brez družinskih obveznosti, zato da je lahko pisala, je danes revolucionarno imeti otroke in še vedno želeti si pisati, to uresničiti.

Lahko je Elizabeth Gilbert pleteničiti o ustvarjalnosti (naj mi oprosti, da njene odlične knjige zreduciram na eno samo pripombo) in govoriti, kako se odločitev za otroke primerja z odločitvijo za tatu na obrazu. Težje je živeti ustvarjalnost sredi materinstva in si še vedno dovoliti, da je pisanje glavna povezovalna nit mojega življenja.

Čutim, kako ljudje čakajo, kdaj bom odnehala. Kdaj bom opustila svoje projekte, kdaj zaprla s.p. Saj mi ni treba delati, si mislijo. Kako ti uspeva, me sprašujejo. Kako bi uspevala, če ne bi hranila svoje biti z ustvarjalnostjo, tega ne vpraša nihče.

Najvišji ideal matere bi pač morala biti urejena hiša in poštirkani otroci. Če bi že tako kazale potrebe v družini, morda redna služba. Ne pa pisanje. “Zapisovanje svojih misli,” se mi je zadnjič nekdo posmehnil. “Ali se da od tega živeti?”

Ne vem, če se da. Vsekakor pa vem, da se ne da, če tega nimam. Toliko žalostnih usod žensk pred menoj je bilo. Ne morem in nočem si privoščiti zdrsa v depresijo samo zato, ker je za iskanje svojega prostora, časa in sredstev potreben pogum.

Vsakič ko se zaključi neko delovno obdobje, se spremeni letni čas, mine mejnik v otrokovem življenju, si moram na novo zastaviti vprašanje, kako naprej. In vsakič znova sem pred dilemo, ali izberem konformizem ali sledenje svojim pristnim vzgibom.

Ni enostavno. Je pa vredno.

Hvala, ker me spremljate, berete in podpirate.

Lahko se mi pridružiš v poletnem programu za mamice: TUDI POLETI SEM MAMA, A ŠE VEDNO JAZ