MAMA, A ŠE VEDNO JAZ

Zadnje čase opažam, kako sem vedno bolj zasidrana doma.

“zasidrana” in “doma” v najlepšem pomenu besede. Kajti kje sem lahko v večji meri kraljica, divja ženska, na svoji zemlji – kot ravno doma?

Tukaj mi ni vseeno, kako živim, kaj negujem, komu sem vdana. Čutim, da me tisti, ki me vlečejo stran od doma, pogosto vlečejo tudi od stika s seboj. Odkar odločam, čemu bom pustila upravljati življenje in dom, se veliko bolj zavedam vdorov na svoje ozemlje – pa naj gre za dobeseden ali prenesen pomen. Veliko manj se pustim ujeti v potrošniške kremplje, veliko bolj znam prisluhniti sami sebi.

Vabim te, da razmisliš, kaj vse osrečujočega lahko počneš doma. Si kdaj poskusila?

Mamica, verjameš, da si vredna, da tudi tebe nekdo malo “razvaja”? Da tudi ti občutiš blagodejnost, počitek, sprostitev, lepoto, nežnost, bližino, mir? Verjameš, da je to mogoče redno doživljati? V tem svetu, ob službi, otrocih, gospodinjstvu?

Življenje je lepo.

Zakaj se bojim otroka?

Ko je mati Terezija nekoč obiskala ZDA, je v naročje dvignila majhnega otroka in ga vprašala: “Zakaj se te tako bojijo?”

Se bojim morda lastne nemoči, nebogljenosti, revščine, agresivnosti, hrepenenja po bližini, po sprejetosti … ?

V knjigi Zapis duše sem prebrala misel, da so otroci srečni toliko, kolikor vidijo upanja v svetu odraslih.

Danes si dajem dovoljenje, da mi otroci dajejo upanje – za nadaljevanje, rast, novo življenje. Na mojem vrtu že poganjajo marjetice, jagode, zelišča, solatka …

Draga mamica, stavim, da te tega že dolgo ni nihče vprašal:

Kako si? Prav ti – prav zdaj, v tem trenutku?

Te dni, ko sem si vzela počitnice (ne od moža in otrok ;)), ko razmišljam o novih konceptih, idejah in njihovih uresničitvah, se mi po glavi vrtijo predvsem vprašanja o vrednosti, dostojanstvu, delu, počitku, denarju, sodelovanju, o dobrodelnosti in solidarnosti.

Letošnje geslo pastoralnega leta Cerkve na Slovenskem se glasi: “Nosite bremena drug drugemu.” Tako se vračam med vas in se znova lotevam nošenja nekega bremena prenekatere mamice – osamljenosti in neslišanosti. Upam, da s to spodbudo uresničujem cilj pastoralnega leta.

Sem pa ugotovila, da bi bilo fajn, da bi se lotila sistematičnega načrtovanja svojega vsakdanjika po vprašanjih, ki jih predlaga Holly Pierlot v knjigi Priročnik za mamice, in sicer po petih prioritetah, ki jih ima poročena žena in mama:

• moliti
• biti oseba
• biti žena
• biti mama
• biti hraniteljica

Priporočam tudi tebi! Si misliš, da je biti mama šele na četrtem mestu?!

Imam navado, da stvari vidim kot dokončne. Če se nekaj odločim, je to dokončno. Če nekaj polomim, je to dokončno. Če nečesa nisem naredila, je to dokončno. Če sem nekaj naredila, je to dokončno. Če nekoga prizadanem, je to dokončno. Če kdo prizadene mene, je to prav tako dokončno, tako ne morem živeti. In tako v nedogled…

Otroci mi vsak dan pokažejo, kako se je življenje zmožno obnavljati … Danes pa mi Nekdo govori, da niti smrt ni dokončna. Kako so potem lahko moje odločitve, polomi, rane, porazi … ? Danes sem ugledala luč na koncu predora …

Velika sobota in sploh velikonočni prazniki so zaznamovani s pripravo hrane. Običajno imamo to čez mame, se motim? Kljub obilju pa se ob koncu dneva čutim prazno in samo. Sprašujem se, na kakšen način bom letos srečala vstalega Jezusa. Zdi se mi, da kot učenci, ko jih je Jezus ob obali tiberijskega jezera po celi noči neuspešnega lovljenja rib (glej odlomek Jn 21,1-19) vprašal: “Otroci, imate kaj hrane?” Odgovorili so mu: “Nič.”

Na srečo pa mi Jezus že pripravlja pečeno ribo. Zdaj zdaj me bo trikrat vprašal, ali ga ljubim, in mi naročil naj hranim njegova jagnjeta. Zato sem ubogljivo prižgala računalnik. Saj si tudi ti lačna, ne?

Vprašanje odločitve za materinstvo je vprašanje uresničenosti, duhovnega poklica.

Predstavljajte si, da ste noro zaljubljeni. Vse, kar bi radi počeli, je – biti z osebo vaših sanj.

A gorje – vaša ljubljena oseba pravi, da se je zdi, da z vami zapravlja čas, da ji onemogočate, da bi polno zaživela, da jo obremenjujete, da ji nalašč nagajate, da ste razvajeni, ker bi radi bili v njenem objemu …

Nič kaj prijetno, ne? Menim, da se tako počutijo naši otroci, kadar mislimo, da moramo na tem svetu početi vse kaj drugega kot – biti z njimi.

“Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.” (Jn 12,24-25)

Ko sem ustvarila to spletno stran, si nisem mislila, koliko notranjega zadovoljstva mi bo prinesla. Takrat še nisem vedela, da sem bila noseča s tretjim otrokom, prav tako sem razmišljala bolj kot ne tržno – če hočem, da bodo ljudje zvedeli za doule, moram o tem pisati.

Sedaj, ko pa živim naporen vsakdanjik s triletnikom, dveletnikom in petmesečnim dojenčkom ter hkrati doživljam uspeh z obiskanostjo spletne strani (še preden si uspem zjutraj umiti zobe in zložiti oprano perilo, že okrog sedem ljudi zanima, kaj imam za povedati, dnevno obišče stran za gimnazijski razred vračajočih se oseb ter še enkrat toliko novih), pa se je moje doživljanje popolnoma preusmerilo. S spletno stranjo sem namreč odgovorila na dve svoji temeljni potrebi – po stiku z drugimi mamicami (hvala, hvala in še enkrat hvala za vse poslane mejle, zahvale in spodbude!) ter po izražanju sebe, kar mi gre očitno najbolje v obliki pisane besede.

Če večkrat zajadrate na mojo spletno stran, vas vabim, da se prijavite na novičke, ki jih pošiljam vsak konec meseca, prav tako pa lahko dnevno spodbudo za mamice dobivate na elektronski naslov. Za oboje se lahko prijavite z obrazcem Piši mi. Zaradi motenj namreč na novo vzpostavljam prijavno-odjavni sistem. Hvala vam, da ste tudi ve meni v oporo in spodbudo!

Z družino se te dni odpravljamo na dopust. Želim vam, da bi ob tej veliki noči doživele vstajenjskost v vseh odnosih, ki jih živite! Veselo alelujo!

Materinstvo bi po mnenju današnje družbe morale opraviti kar takole mimogrede. To sporoča tako miselnost, da bi morale biti po porodu čim prej fit in “back to normal”, da ostati doma pomeni imeti hudo urejeno gospodinjstvo, da ostati doma dlje kot v času porodniškega dopusta pomeni svojevrsten luksuz kot tudi stavki v smislu: “To boš pa že…”, “Saj bo…”, “Saj si ves dan doma, kako ne moreš tega?”

Kdor koli ima vsaj nekaj izkušenj z otrokom, ve, da pri otroku ni nič kar takole mimogrede. Ne dojenje, ne uspavanje, ne osvajanje gibalnih veščin, ne tolažba, ne učenje govora, kaj šele zahtevnejše oblike izražanja čustev, bonton itd. Vse to zahteva leta in leta posvečenega časa, kar pa pomeni odpovedovanje drugim stvarem, oz. bolje rečeno načrtno zanemarjanje.

Koliko tega zmoremo izbrati v svobodi (kajti samo svobodna izbira lahko izraža držo ljubezni), pa je odvisno od vsake od nas – koliko slišimo svoje želje, koliko zmoremo presegati ustaljene vzorce, koliko se uspemo upirati družbenim pritiskom, koliko uspemo videti pomembnost v svojem prispevku oz. koliko samospoštovanja premoremo, da se lahko imamo rade tudi s čudno frizuro, s povzdignjenim glasom, starimi oblačili, z zaprašeno knjižno polico, s polnim pomivalnim koritom, posušenim cvetjem…

Svojevrsten izziv pa nam lahko predstavlja tudi sprejemanje dejstva, da delamo nekaj, česar družba ne priznava, brez maščevalnosti in sovraštva do tistih, ki ne vidijo, kako naporno nam je, češ: “Bi že videl, če bi bil vsaj en dan sam doma z otrokom.” Ne tako. Ob tem imamo matere namreč tudi mnoge privilegije. Jih vidiš?