MAMA, A ŠE VEDNO JAZ

Na začetku svojega materinstva sem mislila, da je vse, kar si želim – se dobro naspati! A včasih me tudi prespana noč in možnost popoldanskega počitka ni rešila občutkov naveličanosti, sitosti, ujetosti, samopomilovanja.

Sedaj ugotavljam, da se počutim sveže, spočito in polno življenja, če uresničujem svoje želje. Včasih mi tudi kakšno uro spanja manj nadomesti preprosto dober občutek, da sem ustvarjala, meditirala, šla na sprehod … Mamice imamo raznolike potrebe, zato si je treba prisluhniti, kaj je zame tisto bistveno, kar mi manjka. Poskusi še ti!

Toliko stvari nas vleče stran od doma in otrok – telefon, računalnik, delo, opravila, služba, študij, knjige, kolegice, skupine, igralne urice, krožki, treningi, šola … Ves čas bi morali biti boljši, lepši, pametnejši, v središču dogajanja.  Alenka Rebula vse te reči zelo dobro poimenuje: “večno pehanje za tem in onim”. S tem zadane žebljico na glavico, saj prepoznavam, da me od – preprosto biti z otrokom – še najbolj vleče moja lastna težnja po učinkovitosti, uspešnosti, imidžu. Zadnje čase se velikokrat slišim reči: “Ja, takoj bom, samo še tole…”

Na vrata trka moj ljubljeni otrok. Ne odprem mu. Delo imam. Veliko nujnega dela. Otrok trka in kliče, potem zajoče – in utihne. Kasneje, ko je delo opravljeno, odprem vrata in srce – toda otroka ni. Odšel je. (Neža Maurer, Odšel je, zbirka Od mene k tebi)

V materinstvu večkrat doživljamo povsem nasprotujoča si čustva.  Kolikokrat sem se veselila svojega materinstva, ga z veseljem pričakovala, načrtovala, sanjala … Sedaj pa mi je včasih v breme, odveč, naporno. Enkrat se mi zdi otrok najlepši angelček, drugič pa se mi zdi, da mu med lasmi poganjajo rožički. So dnevi, obsijani s soncem, in drugi, oblačni in temačni.

Kako lahko ta nasprotja čim bolj omilim, predvsem pa preprečim, da bi svoje težave prenašala na otroka ter se do njega vedla ambivalentno?

Ali je mama nenadomestljiva?

Da – za otroka, ki jo potrebuje. Za majhno osebo, ki želi biti najprej spočeta, nato donošena, rojena, negovana, nahranjena, umita, potolažena, slišana, ljubkovana, spodbujena, nagrajena, sproščena, razigrana …

Za vse to pa je treba v sebi negovati celo vrsto razpoložljivosti. To zmore mama veliko lažje, če ima tudi ona v svojem življenju osebe, ki se ji dajejo na razpolago, ki jo slišijo, spodbujajo, potolažijo, ljubijo …

Kako lahko mamica z majhnim dojenčkom najde malo predaha, se za nekaj trenutkov potopi v blagodejne občutke?

Pogoj je, da ji je predah bolj ali manj z lahkoto dosegljiv – da si ga lahko privošči kmalu, doma, za nič ali malo denarja in ki bi ji prinesel nekaj počitka, navdiha in moči. Moje rešitve so:

• prižgati radio (da lahko z ušesom “pokukam” malo prek svoje ograje in nisem zazrta le v dojenčka. Morda zavrtijo kakšno mojo ljubo pesem … )
• iti na sprehod (po možnosti tako, da imam tišino – torej z zaspanim dojenčkom, ki ga v nekaj trenutkih zmanjka)
• usesti se v kuhinji za mizo in se zazreti skozi okno
• stopiti na vrt in gledati zelena drevesa
• iti na wc s trenutno najljubšo knjigo
• zapisati par misli (želje), narediti vaje iz del. zv. Blagor ženskam, napisati dnevno spodbudo za mamice
• iti namesto moža v trgovino (včasih pa paše tudi preprosto opraviti nakup, ne da bi mi kdo drug metal izdelke v nakupovalni voziček!)
• molitev
• branje Svetega pisma
• pogledati se v ogledalo in iti z rokami čez lase, si zmasirati vrat
• obleči nekaj lepega
• v miru pojesti obrok
• se stuširati
• z brisanjem po tleh osvežiti stanovanje
• poklicati nekoga, ki si ga že dolgo želim slišati …

Kaj pa tebi pomaga, da lažje nadaljuješ z rutino do večera?

Danes praznujeva 4. obletnico poroke. Zanimivo, tudi današnji svetopisemski odlomki govorijo o zavezi. Bog je obljubil Abrahamu, da bo postal oče narodov. Da se bo njegovo potomstvo namnožilo kot pesek ob morju. Obljubil mu je svojo zvestobo.

Poročena sva štiri leta in v svojem zakonu, v zavezi, ki sva jo sklenila na današanji dan, lahko čutiva izpolnitev teh obljub – dal nama je tri krasne otroke in zvest nama je v vseh preizkušnjah, s katerimi se srečujeva. Na najinih poročnih prstanih piše: S teboj sem.

Draga mamica, védi, da nikoli nisi sama.

V pomladnih dneh me otroci in narava vlečejo stran od telefona, računalnika in knjig. Sinoči, ko sem končno prišla do svojega predaha,  sem se tako ob prebiranju pesmi Neže Maurer spomnila na večkrat slišano modrost:

Čas, ko so otroci majhni, na daljici življenja zavzema čisto majhen košček.

Zato je predstava, da žrtvujemo vse in neprestano in večno, napačna in zavajujoča. Še malo, pa bom trpela za sindromom praznega naročja. V tistih dneh se mi bo tožilo po otroškem vrišču, nežnih prepotenih ročicah, podenju med drevesi v soseski in noro pestrih dnevih z dojenčkom in malčkoma. Hočem jih izživeti!

Dan za druženje. Kako malo je potrebno, da se mamica počuti potrjeno v svojem delu in slišano v svojih težavah. Le pogovor z drugo mamico 🙂 To vam povem sveže iz prve roke!

Pridite kdaj na obisk 😉 Npr. 26. aprila?

Danes me prevevajo občutja, ki jih opisuje Neža Maurer v pesmi Sizifovo delo v zbirki Materine pesmi – Od mene k tebi.

Otroci me ob jutrih/razbijejo kot lupino,/použijejo kot zajtrk, /ostanke raznesejo /po kotih in dvorišču/ kot svoje igrače.// Potem me ves dan/ do večera ni./ O mraku sem zmedena/ pobiram in zbiram,/ lepim in celim – /da me zjutraj spet lahko razbijejo.

Otroku dam lep predmet – in ga razstavi, polomi, razbije. Uredim mizo za obrok – in je vsa popackana. Postavim pravilo – in ga prelomijo. Naredim načrt – in ga sesujejo. Predstavljam si sožitje med bratci – pa se prepirajo, zmerjajo, grizejo, tepejo.

Kako lahko kljub vsem preizkušnjam ostajam trdna, potrpežljiva in nežna?

Ko je cvetela pomlad pred tremi leti, sem se komaj pobirala iz poporodne malodušnosti, ki me je vso zajela. Drugi so se veselili mojega materinstva in mojega dojenčka, jaz pa sem se zelo mučila z veliko odgovornostjo, ki sem jo nosila. Na poti k veselejšemu razpoloženju mi je pomagalo mnogo stvari, gotovo pa ne stavek: “Zdaj je težko, ko bojo zrasli, bo pa fajn.” Stiska nove matere je namreč konkretna, velika, sedanja in ji ne pomagajo lažni upi na neko daljno prihodnost. Pobrala sem se s pomočjo podporne skupine, iskanja dejavnosti in ljudi, ki so me bodrili in razvedrili, z racionalizacijo gospodinjstva, ter s sprostitvijo svoje ustvarjalnosti.

Letos je pomlad spet v polnem razcvetu. In jaz (zopet z dojenčkom) verjamem, da je vstajenje mogoče. Upam tudi zate.