Ko je cvetela pomlad pred tremi leti, sem se komaj pobirala iz poporodne malodušnosti, ki me je vso zajela. Drugi so se veselili mojega materinstva in mojega dojenčka, jaz pa sem se zelo mučila z veliko odgovornostjo, ki sem jo nosila. Na poti k veselejšemu razpoloženju mi je pomagalo mnogo stvari, gotovo pa ne stavek: “Zdaj je težko, ko bojo zrasli, bo pa fajn.” Stiska nove matere je namreč konkretna, velika, sedanja in ji ne pomagajo lažni upi na neko daljno prihodnost. Pobrala sem se s pomočjo podporne skupine, iskanja dejavnosti in ljudi, ki so me bodrili in razvedrili, z racionalizacijo gospodinjstva, ter s sprostitvijo svoje ustvarjalnosti.
Letos je pomlad spet v polnem razcvetu. In jaz (zopet z dojenčkom) verjamem, da je vstajenje mogoče. Upam tudi zate.