Imam navado, da stvari vidim kot dokončne. Če se nekaj odločim, je to dokončno. Če nekaj polomim, je to dokončno. Če nečesa nisem naredila, je to dokončno. Če sem nekaj naredila, je to dokončno. Če nekoga prizadanem, je to dokončno. Če kdo prizadene mene, je to prav tako dokončno, tako ne morem živeti. In tako v nedogled…

Otroci mi vsak dan pokažejo, kako se je življenje zmožno obnavljati … Danes pa mi Nekdo govori, da niti smrt ni dokončna. Kako so potem lahko moje odločitve, polomi, rane, porazi … ? Danes sem ugledala luč na koncu predora …

 

“Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija.« Ko so to slišali, jih je do srca pretreslo. Rekli so Petru in drugim apostolom: »Bratje, kaj naj storimo?« Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč, kolikor jih bo k sebi poklical Gospod, naš Bog.«

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.