Mamica, ali lahko vsako jutro in večer najdeš nekaj trenutkov, da se umiriš, se vprašaš, kako si, kaj te v tistem dnevu veseli ali te je osrečilo?

Mamice včasih potrebujemo le malo glasbe. Pesem, ki vam jo danes poklanjam, sem poslušala na doooolgih sprehodih z mojim prvim otročičem v vozičku 🙂 Čutim, da je bila ena od stvari, ki so me takrat potegnile iz poporodne otožnosti in me spomnila na to, kako srečna sem, da živim.

Ne, mamica, ni konec tvojega življenja 🙂 Rozalije – Čutim življenje

Skrb za dojenčka in malčka me velikokrat spominja na maraton. Ni in ni konca nočnemu zbujanju, menjavanju plenic, joku, pripravljanju hrane, pospravljanju … Zdi se mi, da sem na meji svoje vzdržljivosti, da sem že porabila vse svoje zaloge, pa so potrebe še vedno enake. Na tej zahtevni poti je nujno najti premore.

Kdo mi lahko pomaga, da se lahko vsake toliko časa dobro naspim, si spočijem ušesa, grem kam po svoje?

Pri pisanju tehle spodbud se me hoče lotiti prav isti preganjalček, ki me velikokrat napade tudi v materinstvu – ali je dovolj dobro, kar pišem (delam), ali sem dovolj dobra mama (doula), ali ne dajem premalo, ali nisem dolgočasna, …

Ja, dolgčas se večkrat prikrade v naše domove, ali ne? Ne tak dolgčas, da ne bi imele česa početi, ker opravil je vedno dovolj in tudi otroci poskrbijo, da nam ni dolgčas, ampak tak dolgčas, notranji nemir, ki zahteva, da vedno kam gremo (z avtom), da vedno kaj počnemo (pametnega), da smo vedno na nekem nivoju (čigavem?)…Pojavljajo se nove in nove zahteve, novi in novi standardi, nova in nova navodila in nasveti, kakšni starši naj bomo, da bodo naši otroci takšni in takšni…

Kako lepo je lepega popoldneva ugotoviti, da je najlepše ostati doma, biti to, kar smo, in se igrati s tem, kar imamo – drug z drugim in s sosedi.

Kaj te je najbolj presenetilo, ko si postala mama?

To, da imam celo na stranišču le redko mir. 🙂

Ko sem prvič postala mama, se mi je zdelo, da ni nikogar, ki bi z mano delil velike in majhne skrivnosti srečnega materinstva. Govorila sem si: “Zakaj mi tega ni nihče povedal?!” (Sedaj, ko gledam nazaj, vidim, da je bilo ob meni kar nekaj dobrih mam in da sem bila zelo blagoslovljena z njihovo prisotnostjo in prijateljstvom.) Odtlej je minilo nekaj let in že se z veliko težavo spominjam podrobnosti in predvsem svojih občutkov ob tem, ko se mi je prvič rodil otrok. Edina vez s tistim obdobjem mi je druženje z mamicami, ki sedaj doživljajo ta ista občutja. Spomnijo me na to, kako zelo potrebno je biti prisoten v tistem obdobju, poslušati in tu in tam podeliti kakšno svojo izkušnjo.

Ali vidiš okrog sebe matere, ki ti (lahko) dajejo občutek slišanosti in potrjenosti v materinstvu?

V junijski številki revije Moj malček lahko preberemo članek: Ste mamica v trendu? Imate doulo? Doulo lahko najdete po internetnih straneh, recimo na anapavec.com. (Moj malček, št. 6, junij 2011, str. 8-9) Hvala za promocijo 🙂

Ja, zanimivo, najstarejša tradicija v zgodovini človeštva – ženska, ki podpira žensko med porodom, v današnji sodobni kulturi postane “trend”.

Naštejem lahko še kar nekaj starševskih praks, ki so stare kot svet in danes veljajo za modno muho. Kaj pa ti?

Dan z dojenčkom je predvidljivo nepredvidljiv.

Zelo dobro vem, katere so moje obveznosti, npr. previti ritko, nahraniti dojenčka, iti na sprehod, pripraviti kosilo itd., čutim tudi, kako si želim te stvari izpeljati, vem za svoje načrte, vendar se mi tudi sanja ne, kako se bo vse skupaj v resnici odvilo. Običajno se zgodi čisto drugače, kot sem si v začetku predstavljala. Kako se ob tem počutim?

Pomaga mi, če izključim čim več zunanjih motečih dejavnikov, ki bi še stopnjevali hektičnost in nepredvidljivost.

Vloga žene v pastorali zdravja:

“Pastoralo zdravja lahko obogatijo žene, ki v povezovanju svojih posebnih značilnosti, kot so: sprejemanje, čut za potrebne, sposobnost poslušanja, spretnost povezovanja položajev, smisel za sočustvovanje, praktična pomoč, lahko bistveno obogatijo ta del pastoralne dejavnosti. Janez Pavel II. je zapisal: V našem času omogočajo uspehi znanosti in tehnike dolsej nesluteno gmotno blaginjo, ki je enim naklonjena, druge pa odriva na rob. Tako more ta enostranski napredek voditi postopoma tudi k izgubi čuta za človeka, za to, kar je dejansko človeškega. V tem pomenu pričakuje predvsem naš čas, da pride na dan tista značilnost (genius) žene, ki v vseh okoliščinah zavaruje čut za človeka, preprosto zato, ker je človek.”

(iz knjižice Slovenske škofovske konference in Medškofijskega odbora za pastoralo zdravja: Oznanjujte evangelij in ozdravljajte bolnike, krščanska skupnost in pastorala zdravja, Družina, Ljubljana, 2010, str. 31)

Naštetih posebnih značilnosti se (na)učimo kot matere. Poskusi že danes! 🙂

Ne pozabi nase ali misli le nase?!

Spodbuda za mamice, ki jo pišem vsak dan, je namenjena mamicam majhnih otrok, s ciljem, da jim nudi trenutni predah v napornem dnevu, svežino misli v obdobju velikih obremenitev in zavest, da niso same na svoji poti materinstva. Večinoma spodbudo namenjam poudarku na mamičino osebo – da lahko pomisli nase, se osredotoči na svoje želje, potrebe in navdihe.

A nečesa si pri pisanju spodbud zares ne želim – spodbujati k sebičnosti, izogibanju odpovedim in temu, da bi zgrešile bistvo materinstva – potrebe nekoga drugega, ki nam je zaupan, postaviti pred svoje želje in potrebe. Verjamem, da s tem nisem všečna, da mojih spodbud zato ni vedno lahko brati ter da se s tem ločujem od večine današnjih medijev. A brez tega bi izdala samo sebe in svojo vero. Moj cilj je, da bi spoznale, da lahko kljub temu ali pa prav zato, ker damo prednost nekomu drugemu, ostajamo in postajamo cele, celovite, srečne osebnosti.

Danes je moj rojstni dan. Pred 27 leti je moja mama postavila moje potrebe pred svoje. V tem letu se še posebej ukvarjam s svojo poklicanostjo – kaj je moje poslanstvo na tem svetu.

V današnji spodbudi vam zato posredujem sporočilo, ki nam ga daje sv. Pavel v današnjem berilu: “Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ›Večja sreča je dajati kakor prejemati.‹« (Apd 20, 35)