Kaj bi se zgodilo z družinskim proračunom čez leta, če bi ugodila vsaki želji triletnika, ki natanko ve, kaj manjka v njegovi zbirki igrač, pripomočkov in ljubih predmetov in kje se to dobi? Njegova edina ovira so starši, ki iz neznanega razloga nočejo kupiti vsega, kar je na tem svetu možno!
Ja, ločevanje pristnih želja od površnih, umetnih, vsiljenih je svojevrstna umetnost! Mamica, želim ti veliko uspeha pri tem, še več pa zabave pri iskanju izvirnih nadomestnih rešitev 🙂
Tri obdobja v življenju ženske (Gustav Klimt), detajl
Mini-reprodukcijo te slike sem dobila ob zaključku usposabljanja za svetovalko za dojenje pri La Leche League International od svoje francosko-romunske mentorice Nicolete. Čestitka še vedno stoji na častnem mestu in mi pogreje srce, vsakič ko jo pogledam, še posebej, ko imam v naročju svojega dojenčka.
Ali znaš uživati v tem obdobju svojega življenja, obdobju predajanja in tesnega stika z otrokom?
Ali me je že kdo kdaj in ali me bo še kdo kdaj tako zelo zaljubljeno gledal kot moj dojenček?
“Rajši ne bi, da ga ne bom poškodoval/a …”
Ljudje bi se dojenčkom in rokovanju z njimi najraje izognili v navečjem možnem loku. Saj veste, jok, umazane plenice … Dolgčas, pač. Zanimivo, dojenčki privlačijo punce in fante nekje do pubertete, potem pa zmeraj manj, če pri njih ne krepimo občutka za najmlajše in najšibkejše med nami. Še vedno se počutim osramočeno, če se moji otroci vedejo neprimerno nekje, kjer imajo ljudje radi mir, in še vedno sem neizmerno vesela, kadar moj dojenček komu polepša dan. Zadnjič sem na avtobusu srečala razred četrtošolcev, večinoma fantov, ki so bili čisto navdušeni nad fantkom na mojem hrbtu 🙂 Juhuhu! Še bodo dobri očetje!
V zadnjem času bi lahko nanizala kar nekaj kolesarskih prispodob za materinstvo 🙂
Včeraj pa me je nagovorila prazna zračnica. Včasih je ravno nesreča tisto, kar potrebujemo, pa čeprav smo jezni, pa čeprav nam prekriža načrte, pa čeprav imamo s tem kup nevšečnosti. Če ne bi bilo prazne zračnice, ne bi videla starodavne lipe in se ob njej zamislila, ker smo ravno pod njo čakali na rezervne dele; če ne bi bilo prazne zračnice, ne bi postala in uživala v ptičjem petju, ker bi raje štela kilometre; če ne bi bilo prazne zračnice, ne bi z otrokom uživala v posedanju po travi sredi čudovite narave.
Včasih pa ni prazne zračnice, je pa otrokova bolezen; majhen dojenček, ki se ne mara voziti v avtu; deževno vreme … stvari, ki nas ustavijo in usmerijo k bistvenemu …
Mamica, kako se tvoji otroci odzovejo, kadar si odsotna? Kadar te nekaj zmoti, ti zaposli misli, te povleče stran? Predvidevam, da nič kaj prijazno 🙂
Včasih se mi zdi, da take “motilce” prav iščem, saj mi je tako naporno zdržati v pozornosti do sebe in otroka.
Kako se varujem, da bi bilo takih, nepričakovanih, posegov v odnose čim manj?
Danes nas spodbujam, da smo pozorne na to, koliko smo prisotne in prisebne v sedanjosti, ta trenutek, z otrokom, ki je pred nami in nas kliče.
“Če ne vidiš cilja, potrebuješ znamenje.” A. Uran
Mame prav gotovo velikokrat ne vidimo cilja pred seboj. To se nam lahko zgodi že v nosečnosti, za katero se zdi, da ji ni konca, še posebej, če je polna nadlog. Lahko se nam zgodi med porodom, če je daljši in mučen. In zgodi se nam neštetokrat na dolgi poti do otrokove odraslosti. Še posebej pa cilja ne vidimo, ko je otrok dojenček – takrat se zdi, kot da se je čas ustavil.
Takrat potrebujemo znamenja – o tem, da rastemo, da smo še žive. Znaš opaziti znamenja ljubezni v svojem življenju?
V tem članku nadaljujem razmišljanje o tem, kdo bi bila profesionalna doula. Če prvi del govori o izobraževanju, o tem, da ženska v nekem trenutku svojega življenja odkrije, da jo obporodno obdobje in delo na tem področju močno zanima ter si želi izvedeti čim več, pa je pred njo naslednji korak – koliko svojega časa in talentov lahko ponudi nosečnicam, porodnicam in mladim mamicam, s čim in koliko jim lahko pomaga ter kaj je pripravljena za to storiti.
Zdi se mi zelo dobra primerjava med doulo in mamo. Tako kot se bodoča mama v nekem trenutku odloči, da bo v svojem življenju pripravila prostor za otroka, tako tudi doula stopi na pot, na kateri krepi svojo razpoložljivost za bližnjega – za ženske, žene, matere, nosečnice, porodnice. Menim, da je ta kvaliteta, ki jo doule prinašamo v obporodno obdobje, bistvena za človeško družbo, zato bi se je morali učiti prav vsi od prvega do zadnjega.
Prva pomembna sprememba je že to, da nam ni nič več vseeno, kako se ženske okrog nas počutijo, kaj doživljajo ob tem, ko postajajo matere, kako rojevajo, kakšna pomoč jim je ponujena v tem pomembnem življenjskem obdobju, koliko so pripravljene na materinstvo in kakšne odločitve sprejemajo. Kmalu začnemo opažati, kako velike potrebe so po pomoči in podpori v obporodnem obdobju. Ugotovimo, da mamicam velikokrat ogromno pomeni že to, da jih drugi v tem obdobju opazimo – da so za nekoga pomembne, da so slišane, da ljudem okrog njih ni vseeno zanje, da jih nekdo razume, da niso same. Takšno pozornost bi bilo treba spodbujati na vseh družbenih ravneh, vključuje pa na primer:
Za nekoga, ki se poklicno ukvarja s pomočjo in podporo v obporodnem obdobju, in tukaj govorim o douli v širšem pomenu besede – o ženski, ki skrbi za nosečnico, porodnico, mamico – pa naj bo to zdravnica, babica, medicinska sestra, patronažna sestra, svetovalka za dojenje ali kakšna druga strokovnjakinja na tem področju, se v okviru razpoložljivosti pričakuje, da:
Doula v ožjem pomenu besede – porodna spremljevalka – pa mora ob teh lastnostih razviti še neko razpoložljivost prav posebne vrste:
Tovrstna služba vsekakor ni enostavna. Na forumu Alldoulas se je razvnela debata o tem, kako dolgo doule običajno zdržijo v tem poklicu. Izkušnje so zelo različne, odvisne pa zelo verjetno od tega, koliko doula uspe prilagoditi svoje življenje svojemu novemu posebnemu poklicu in koliko ji uspe najti ravnovesje med naporno službo, družino in skrbjo za svoje telesno in duševno zdravje ter vzdrževati notranjo rodovitnost.
Doule velikokrat trpijo za tako imenovano “compassion fatigue”, izčrpanostjo zaradi sočutja. Ta bolezen nastopi zaradi pretirane razpoložljivosti, pretiranega razdajanja drugim. Zato je na mestu, da se tudi doula drži istih načel glede zdravega načina življenja, ki jih svetuje nosečnicam in mamicam, ki jih spremlja:
Ključ do trajnega uspeha v tem poklicu je gojiti pripravljenost na čase, ko bo začetna vnema popustila. Morda si je treba priznati, da trenutne življenjske okoliščine douli onemogočajo, da bi opravljala ta poklic. Nemogoče je biti doula, če delam pet dni v tednu in zaradi službe ne najdem časa niti za tridnevno usposabljanje; za prisotnost pri porodu nisem dovolj pripravljena, če nimam svojega avta; nemogoče se je zanesti name, če sem mama treh majhnih otrok in molim, da bom v času poroda dobila varstvo; nemogoče je pričakovati, da bom s svojim poklicem zaslužila ogromne vsote denarja, če si ne morem privoščiti niti cene delavnice …
Ne bomo spremenile sveta čez noč. Zato je dobro, če smo potrpežljive, profesionalne in praktične. Nagovorile so me besede neke doule, ki je rekla, da nas lastni otroci najbolje pripravijo na ta poklic. Morda tega takrat, ko bi se rade z vso močjo vrgle v neko dejavnost, ne razumemo čisto dobro. A v teh besedah se skriva zrno resnice.
Naslednjič bom pisala še o dveh vidikih profesionalnosti – plačljivosti in zrelosti doul.
Ob vseh mogočih zahtevah, ki ves dan dežujejo na mamo, je bistveno, da ohranjamo občutek za tisto, kar je res bistveno.
Mamica, kaj je to – prosti čas? Hm, ne vem, sem že pozabila.
Kljub temu te danes spodbudim, da razmisliš, kaj bi počela, če bi ti kmalu nekdo zagotovil uro prostega časa – proč od otroka, gospodinjstva, obveznosti. Se zdi veliko časa, kaj? No, kdaj poskusi, pa boš videla, kako hitro bo ura okrog 🙂