Pred časom me je zbodel prispevek na forumu Porod po meri ženske, v katerem je avtorica namigovala, da v Sloveniji nimamo profesionalnih doul. Iskreno sem se začela spraševati, kdo bi bila profesionalna doula.
V tem delu povzemam misli Adele Stockton, britanske doule in voditeljice uvajalnih delavnice za doule ter avtorice knjige Gentle birth companions (prve knjige o doulah, ki presega meje ZDA in o njih razmišlja na nekoliko drugačen način), ki meni, da doula ne potrebuje nujno formalnega izobraževanja.
Njene poglede dopolnjuje tudi razmišljanje Alenke Rebula, ko v članku Jaz v času govori o pravi strokovnosti. Po njenem mnenju “je psihologija lahko tudi drugačna in strokovnost nikakor ne izključuje čustev, etike, samospoznavanja. /…/ Ugotavljanje avtobiografske sposobnosti bi bilo primerno sredstvo za selekcijo kadrov v šolstvu, zdravstvu, sociali in sploh v vseh poklicih, ki imajo opraviti z vzgojo ali pomočjo človeku v stiski. Pomembno je ločevati preobčutljivost in čustveno razbolelost egocentičnih odraslih od čustveno bogate občutljivosti odraslega, ki pa je sposoben sočutja in dajanja.”
Doula je porodna in poporodna spremljevalka, pomočnica, ki nudi stalno podporo materi ali paru, staršem v obporodnem obdobju. Zaradi njenega laičnega statusa ni nujno, da ima za seboj neko formalno izobraževanje, pravzaprav je lahko le sorodnica ali prijateljica bodoče matere. Kratko uvodno usposabljanje pa ji na njeni poti odpre možnost, da svoje storitve tudi zaračuna, če se tako odloči. To obdobje osnovnega formalnega usposabljanja ter razvijanja veščin in sposobnosti ni enako kot strokovno izobraževanje, ko po daljšem študiju dosežemo določeno kvalifikacijo in se nato držimo nekega pravilnika, ki ureja določen poklic, kot je to npr. v babištvu. Čeprav izobraževanje gotovo veča njeno znanje in določene sposobnosti (mnoge doule iz pristnega zanimanja za področje zavzeto študirajo tudi strokovno literaturo), bistvena vloga doule izhaja iz njene osebnosti in ni nekaj, česar bi nas lahko nekdo naučil. Ker se večina žensk, ki se odločijo, da bodo pomagale družinam v pričakovanju, vseeno udeležujejo delavnic za doule, je smiselno raziskovati, kaj doula mora znati in zakaj.
Iz raziskovalnih študij lahko razberemo, da podpora doule lahko izboljša izide poroda in starševstva, prav tako pa se poveča splošno zadovoljstvo matere z njeno izkušnjo (1,2). Ni pa še bilo raziskano, kaj natančno povzroča tak učinek. Sheila Kitzinger, britanska raziskovalka, pisateljica, antropologinja in zavzeta zagovornica naravnega poroda, meni, da je obdobje usposabljanja doule priložnost za uporabo kompetenc, ki nekdaj niso bile tržne – razumevanja in uvida, simpatije, toplega prijateljstva, sposobnosti učinkovite komunikacije in sposobnosti za gradnjo tesnih odnosov (3). Kot že rečeno, se teh lastnosti ne da naučiti na predavanjih, kar poudarja tudi Michel Odent: “Če se bomo osredotočali na “trening” doul in ne na njihov karakter in osebnost, bodo doule kot družbeni fenomen zamudile svojo priložnost.” (4)
Nekatere ženske preprosto spremljajo in opogumljajo ženske pri porodu in v obporodnem obdobju, ne da bi vedele, da ima njihovo početje sploh ime, saj je podpora nosečnic in mladih mater sestavni del njihovega načina življenja. Take doule se morda nikoli niso udeležile nikakršne delavnice, pač pa se intuitivno odzivajo na potrebe mater in črpajo informacije, ki jih potrebujejo, iz knjig, konferenc in osebne komunikacije z drugimi dejavnimi ljudmi na področju porodne podpore. So pa tudi ženske, ki čutijo močan klic postati doula, a nimajo zaupanja ali zaledja, da bi začele s tem poklicem.
V svetu sta uveljavljena dva modela priprave doul na spremljanje žensk pri porodu. Medtem ko je v ZDA močan poudarek na treningu in pridobitvi certifikata, v Veliki Britaniji dvomijo v ta pristop pogojevanja usposobljenosti. Kljub trditvi, da smo preproste ženske, ki podpiramo druge ženske; matere, ki podpiramo matere, nekatere od nas še vedno čutimo, da se moramo na to nekako pripraviti. Pogosto se sprašujem, koliko ta zadržanost izvira iz splošnega pomanjkanja vere v lastne sposobnosti kot ženske, matere, celo kot porodnice. Še več, pogosto se daje vtis, da nam ni “dovoljeno” delati kot doule, dokler nimamo za seboj nekakšnega “izobraževanja” in nismo pridobile “kvalifikacije”. To ne drži, vendar pa morda ni slabo, če se nekaj časa učimo in skušamo razumeti nekatere stvari, ki presegajo našo lastno izkušnjo poroda in materinstva. Še bolj pomembno pa je, da ima nova doula v varnem okolju priložnost podeliti in na novo ovrednotiti svojo lastno pot poroda in starševstva.
Če si doula ne vzame časa, da bi priznala in predelala svoje osebne porodne oziroma materinske izkušnje, še posebej, če so bile travmatične, lahko svoja nerešena vprašanja in težave vnaša v porodni prostor in vzdušje druge matere oziroma družine. Ne samo, da to ni primerno za njeno podporno vlogo, ampak tudi povečuje njeno ranljivost in nagnjenost k temu, da bi v porodni izkušnji druge ženske videla svojo lastno in tako še poglobila svoje nerešene težave. Delo doule ni namenjeno njej, ampak materi in družini, ki jo spremlja. Doula, ki ne poskrbi zase, tvega, da ne bo zmogla celostno podpreti drugih in tudi to, da izgori.
Na delavnici za doule imamo priložnost, da to prepoznamo. Prav tako delavnica da udeleženkam možnost učenja odličnih sposobnosti poslušanja in poudarja pomembnost zaščite porodnega prostora, tako da porod ostane nemoten in bo zato mati lahko bolj verjetno uživala fiziološki porod. Na delavnici dobimo namige, kako pomiriti in opogumiti vznemirjenega bodočega očeta ali kako podpreti novo mater pri dojenju. Na delavnici zvemo tudi mnogo o tem, kako se samozaposliti, dobimo ideje, kako osveščati družbo o vlogi doule, kdo je doula in kaj počne; ter kako vzpostaviti jasne meje naše pomoči novi družini. Toda ko zaključimo delavnico, se naše učenje ne preneha. Ko začnemo delati z družinami, potrebujemo mentorstvo in podporo drugih izkušenih doul, ki nas podpirajo na formalni ali neformalni ravni. Vedeti moramo, koga lahko pokličemo, da se lahko pogovorimo po posebej stresnem ali težkem porodu, ki smo mu bile ravnokar priča, ali da nas usmeri ob tem, ko spremljamo mater, ki ima velike težave s sprejemanjem svoje nove vloge. Celo izkušene doule potrebujejo zaupno kolegico, na katero se lahko obrnejo v kočljivih in težkih trenutkih. Biti doula je način življenja in življenje nas občasno preseneča.
Za pripravo doul na njihovo delo ni standardiziranega sistema, kar je dobro – če si postavimo ideal, da ima vsaka ženska svojo doulo, potem je rešitev gotovo v raznolikosti njihovih kompetenc in izkušenj? Ženska, ki vstopa na področje porodne podpore, naj bi skrbno izbrala delavnico, katere se bo udeležila kot pripravo na svoje delo, tako da ustreza njenemu načinu življenja in da voditelj/-ica delavnice razume pravo bistvo doule. Če je bistvo doule v “biti” in ne “delati”, bi morala delavnica poudarjati prazničnost, veličastnost poroda ter tiho osebno ponižnost in celostnost, ter spodbujati udeleženke k neprestanemu razmisleku in predanosti služiti družinam in skupnosti. Program, ki je usmerjen k usposabljanju “profesionalk” in nudi doulam uradno akreditacijo ter ponuja agresivne pristope k trženju, morda zgreši bistvo? V tem delu ni prostora za sebičnost in nove doule s takimi koreninami lahko hitro izgubijo stik s temeljno etiko in načeli pravega bistva doule. Gotovo se dinamika dela spremeni, če hlepimo po denarju, in s tem izgubimo tudi celostnost svoje vloge.
Uvodna delavnica za doule je zato tako vabilo doulam, da začnejo svoje osebno življenjsko potovanje kot tudi iniciacija v poklic porodne ali poporodne spremljevalke. Pri usposabljanju gre za spodbujanje razmisleka in duha skupnosti, v osredotočenost na bistvo in premišljeno delovanje ter spodbujanje zaupanja, da sem lahko to, kar sem. To so vseživljenjske lekcije, ki jih ne more priskrbeti nobena akademska kvalifikacija ali certifikat, in doule so lahko prepričane, da bo že to učenje in podeljevanje izkušenj obogatilo njihovo življenje.
Viri
1) McGrath Susan K. PhD & Kennell John H. MD A Randomized Controlled Trial of Continuous Labor Support for Middle-Class Couples: Effect on Cesarean Delivery Rates Birth 2008; 35 (2), 92-97
2) Berg M & Terstad A. Swedish women”s experiences of doula support during childbirth Midwifery 2006; 22, 330-338
3) Personal communication with Sheila Kitzinger, author and childbirth activist 2009
4) Odent M (2002) The Farmer and the Obstetrician London: Free Association Books p123