Pri pisanju tehle spodbud se me hoče lotiti prav isti preganjalček, ki me velikokrat napade tudi v materinstvu – ali je dovolj dobro, kar pišem (delam), ali sem dovolj dobra mama (doula), ali ne dajem premalo, ali nisem dolgočasna, …
Ja, dolgčas se večkrat prikrade v naše domove, ali ne? Ne tak dolgčas, da ne bi imele česa početi, ker opravil je vedno dovolj in tudi otroci poskrbijo, da nam ni dolgčas, ampak tak dolgčas, notranji nemir, ki zahteva, da vedno kam gremo (z avtom), da vedno kaj počnemo (pametnega), da smo vedno na nekem nivoju (čigavem?)…Pojavljajo se nove in nove zahteve, novi in novi standardi, nova in nova navodila in nasveti, kakšni starši naj bomo, da bodo naši otroci takšni in takšni…
Kako lepo je lepega popoldneva ugotoviti, da je najlepše ostati doma, biti to, kar smo, in se igrati s tem, kar imamo – drug z drugim in s sosedi.