Spregovoriti. Mamica, s kom lahko čez dan spregovoriš kakšno besedo? Z možem pred službo? S sosedo, ki je doma? S prijateljico po telefonu? S poštarjem, ki prinese priporočeno pošiljko? S prodajalko v trgovini?

Kaj šele o tem, kaj te teži? Do kakšnih spoznanj si nedavno prišla? O svojih skrivnostih?

Nočemo biti omejene samo na ta majhen svet okrog dojenčka. Še vedno smo ženske, žene, prijateljice, stranke, sodelavke, SOGOVORNICE. Morda le malenkost bolj kritične kot nekoč? 🙂

Matere smo v očeh sveta gotovo nore. Katera ženska pri zdravi pameti pa si danes pusti tako temeljito preoblikovati postavo? Katera dovoli, da stečejo mimo nje vsi velepomembni medijski dogodki dneva, da lahko opazuje, kako njen dojenček prvič vzame v roke igračko? Kdo si drzne danes stopiti na ulico s politimi hlačami, ker je pač veliko bolj važno, da peljemo otroka na sprehod, da končno zaspi, kot pa jih preobleči? Kako lahko nekdo mirno stoji ob izhodu iz metropolitanske knjižnice ob kričečem triletniku, ki se je vrgel na tla iz razočaranja, ker si ne more sposoditi neke knjige, njegovo besnenje pa odmeva do vseh študijskih kotičkov? Kot simpatično pravi Katarina Kompan Erzar: ko smo končali šolo, smo rekli nikoli več. A za nekoga kljub vsemu še enkrat sedemo v šolske klopi…

Kadar mi gre doma vse narobe, si dostikrat ponavljam: “Pa saj to je brez zveze.” (prepričati tega otroka, da se bo zjutraj oblekel) “Pa kdo mi je dal te otroke?” (ko vsi trije naenkrat nekaj hočejo od mene) “Pa zakaj sem se tega sploh lotila?” (ko ne vidim okrog sebe nobene mame s podobnimi težavami). A ti stavki mi ne pomagajo iz stiske. Jo le še poglabljajo, saj si govorim, da sem nesposobna, naivna, da pretiravam in da sem edina na svetu, ki ji je tako hudo. Svet, ki nas vzgaja, nas ne pripravi na zahtevnost materinstva. Draga mamica, če danes obupuješ, vedi, da globoko v sebi verjamem, da bomo zmogle! Skupaj nam lahko uspe ugotoviti, kako 

Preljubo veselje, oj, kje si doma?

Danes na pustno soboto te iščem – ali si v srčkih, da se od radosti našemijo in razveselijo še druge? Ali boš kurentom pomagalo pregnati zimo? Ali boš kot zastava vihralo na naših srcih, da bomo vesele mame, predane mame?

“Poslednjič veselje šele zasledim,
na vaško ledino pridirjam za njim.
Glej, tamkaj z otroki prijazno igra,
jim kratek čas dela, pri njih je doma.”

(slovenska ljudska)

Mamica, si vesela, da si mamica? Kaj se mi oglasi ob tem vprašanju? Boleče je spoznanje, da za svoje materinstvo verjetno nikoli ne bomo prejele posebne nagrade. Zato je bistveno, da v sebi vsak dan oživljamo zavest, da je to, za kar smo se odločile in kar počnemo in je velikokrat popolnoma nevidno, pomembno. Pomembno za življenje tega otroka, pomembno za nas in pomembno za jutrišnji svet. Verjamem to?

Ko se začne naš dojenček kobacati naokoli in postaja malček,  vedno bolj zahrepenimo po tem, da bi mu ponudili boljši svet, ki bi ga raziskoval in osvajal. Da, v iskanju in ustvarjanju zelenega sveta smo vedno znova začetniki.

Danes bom pozorna na to, v kakšnem odnosu sem z naravo. Saj za za to gre pri ekologiji, mar ne?

Zelena mama.

Nemogoče se nam zdi, da je možno storiti kaj zase ob majhnih otrokih. Odkrila sem, da se malo po malo daleč pride. Izkoristim vsako prosto minuto. Včasih sicer ne morem brez občutka krivde, da zanemarjam otroke… A ugotovila sem, da se sadovi kažejo tudi pri njih. Kmalu me v dobrih navadah začnejo posnemati …