Moji otroci po splošnih družbenih merilih gotovo veljajo za razvajene in neubogljive, saj se po svojih najboljših močeh odzivam na njihove želje in potrebe.

Mladi Nemci v času vzpona nacizma so bili gotovo trdo vzgojeni in ubogljivi. So bili zato boljši ljudje? Koga so volili? Kaj so dopustili? Pri čem so do neke mere skoraj vsi do zadnjega sodelovali in kasneje globoko obžalovali?

Zato se raje trudim privzgojiti druge kvalitete – sposobnost razmišljanja s svojo glavo,  notranji čut za to, kaj je prav in kaj ni, moč, da temu čutu sledijo, ter globoko zasidrano zavest, da se v stiski lahko oprejo na sočloveka. Ali mi to uspeva ali ne, pa bo pokazal čas.

Mamica, kaj storiš s seboj, kadar nisi za nikamor?

“Blizu je Gospod tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje.” (Ps 34,19)

Otrok, ki sem ga rodila in ga dobila v naročje, je na začetku skoraj popoln tujec (v resnici on mene veliko bolje pozna kot jaz njega 😉 ). Čeprav sem ga nosila pod srcem, v nosečnosti vzpostavljala stik z njim, spremljala njegove gibe in prisluškovala njegovim skritim sporočilom, po rojstvu počasi spoznavam njegov ritem, potrebe in karakter ter sooblikujem značaj. Ni samoumevno, da razumem njegove značilne poteze, potrebe. Da nanje odgovorim, toliko manj. Veselim se trenutkov, ko uspem z njim vzpostaviti pristen stik.

Mame smo zmotljive. Delamo napake. Kako sprejemam to, da nisem popolna? Da marsičesa ne znam, ne razumem, ne zmorem? Se znam opravičiti? Da, tudi otroku? Kako živim s spoznanjem, da sem marsikaj storila narobe?

Danes praznujem dejstvo, da mi je dano, da sem mama, čeprav je vsem jasno, da bom marsikaj zgrešila. Usoda tega otroka ni samo v mojih rokah, čeprav nosim veliko odgovornost. Storim toliko, kolikor zmorem. Iz ljubezni do njega pa vedno znova iščem pot.

Razočaranje nad seboj in drugimi se mi zdi neizogibno v času, ko verjamemo v mit popolne mame. Popolna mama je vedno videti brezhibno, pa naj je doma, na sprehodu, v trgovini, na zabavi… Ima pospravljeno stanovanje brez najmanjšega prahu, vsak dan pripravlja obilne in zdrave obroke. Njeni otroci so zdravi, živahni, spodobni, brihtni, dejavni na vseh področjih… Je uspešna v službi, vsa predana delu. Z možem imata odlično razmerje, polno strasti in ljubezni … Nikoli se ne razjezi, je prilagodljiva, iznajdljiva, vedno na višku svoje moči.

Kako se poberem, ko se mi mit zruši kot hišica iz kart? Kje iščem drugačne zglede? Kje najdem vire moči, ki ne usahnejo?

Smo v postnem času. Mame vsakodnevno opravljamo telesna in duhovna dela usmiljenja, ki pritičejo pravemu postu: lačne nasičevati, žejne napajati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti …

Večkrat se sprašujem, kdo na tem svetu se bo zavzel za otroka, če ne mama? Če se je meni tako težko predati otroku, prevzeti odgovornost zanj, kdo potem to zmore namesto mene? Danes močno dvomimo v ta materinski instinkt – morda upravičeno? “Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile,  jaz te ne pozabim.” (Iz 49,15)

Varuhinje življenja smo. Postanimo to z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.

“Po prvem mesecu starosti otrok naredi, česar ne zmore nobena žival: usteca se mu razlezejo, očesci se mu zaiskrita od sreče: prvi nasmeh. Ob tem dogodku bi morali zazvoniti vsi zvonovi, vse televizije bi morale človeštvu sporočiti veselo novico, da smo dobili novega sopotnika – na veke. A nihče ne zvoni… Še ne razumemo, kaj je zares dogodek.” (p. Miha Žužek v knjigi Vabilo na večni ples)

V hribih se dela dan, v hribih žari! Sestre, le ven na plan, na vrh planin!

Drage žene, danes ob našem dnevu nam vsem želim, da bi osvajale takšne in drugačne vrhove! Marija Štremfelj, prva Slovenka, ki je osvojila Mont Everest, ob vprašanju o njenem največjem dosežku v življenju odločno reče, da je osvojila kar štiri Evereste v življenju – enega pravega in tri svoje otroke.

Moje planinsko ime se glasi: V NATIKAČIH STOPAJOČA SKOZI ZOBE SMEHLJAJOČA SE LUŠTKANA PLANINSKA KAVKA. Kako pa tvoje? 🙂