V času, ko nas resnično zbudijo le še senzacije, je zelo težko vzdržati doma ob majhnem otroku. Spremembe na njem se sicer dogajajo bliskovito hitro, če štejemo tedne in mesece, iz ure v uro pa se ne zgodi nič tako dramatičnega, da bi nas lahko držalo v vzhičenem stanju. Treba se je torej naučiti biti s seboj, tako kot sem zdaj, in z otrokom, takim, kot je zdaj. Kaj nama danes lahko polepša dan? 🙂

Večkrat slišimo: takšni časi so bili; moral/a sem to storiti; naredil/a sem najbolje, kar sem lahko; tako je življenje; ja, kaj pa naj bi?!…

Vsi ti stavki sporočajo, da v življenju nimamo izbire, da smo vedno v nekaj prisiljeni, da je to edini možni način življenja. Tega že zelo zgodaj naučimo svoje otroke – življenje boli, treba je potrpeti, se boš že naučil počakati, nimam časa, nehaj jokat, tako je.

Si upam priznati, česa si v resnici želim? Sem pripravljena to izbrati zavoljo sebe in zavoljo otrok?

20. stoletje je ženskam prineslo mnogo napredka, svobode, emancipacije. Sprašujem se, ali je bila ta sprememba v resnici pristna. Zakaj globoko v sebi še vedno verjamemo, da nam je namenjeno, da trpimo, smo manjvredne, da je naše delo manj zaslužno? Zakaj tako težko suvereno uveljavljamo svojo samostojnost, celovitost, zdravo napadalnost? Menim, da prave spremembe prihajajo od znotraj, iz pristnega občutenja, da sem vredna največje ljubezni. Zanimivo, do tega občutenja sem prišla šele kot poročena žena in mama treh otrok in ne prej kot svobodna študentka z volilno pravico in državno štipendijo.

Kako pogosto sem gluha za to, kaj mi otrok sporoča! Vsake toliko časa me prešine, da govorim o otrocih vpričo njih, ne da bi jih vključila v pogovor. Ta navada me spremlja že, odkar je bil prvi sin dojenček in sva se s sosedo sprehajali in klepetali. Sedaj je že kompetenten sogovornik, pa si še vedno ničkolikokrat dovolim, da govorim namesto ali mimo njega. Učim se spoštovanja teh majcenih, a vélikih človeških bitij.

Otroci me vračajo v moje otroštvo. To je včasih vesel, včasih pa strašen časovni stroj. A srečna sem zaradi vseh priložnosti, ko lahko preženem strahove, vzamem v naročje, obrišem solze, nalepim obliž, popravim razmajano škatlo, se še enkrat spustim po toboganu, se sprostim v navdušenem objemu, se potopim v podobe v slikanici, uživam v ritmu otroških pesmic… Čutim celjenje ran.

Vse, kar si želimo, je polno živeti. Pogrešamo svobodo, kot smo jo imele nekoč in nam ni jasno, kako smo jo lahko zapravile. Zakaj se pustim prepričati, da je mojega življenja in uživanja konec, odkar imam otroke? Velikokrat občutim, da je z otroki polno življenje mogoče še v večji meri. Danes uživam! Carpe diem 🙂

Danes častimo našega pesnika, ki je zaslovel po svojih ljubezenskih pesmih.

Ali bo iz generacije naših otrok izšel tudi kakšen pesnik, ki bo navdih našel v uslišani ljubezni?

Največja sovražnica materinskosti je najbrž sla po storilnosti. Če ji bomo sledile, bomo ob dojenčku in otroku gotovo sila nezadovoljne. Kako se pehati za rezultati, učinkom, uspehom, ko pa je vsak jok potolažen le za nekaj trenutkov, kuhinja pospravljena le do naslednjega obroka, oblačila čista do naslednjega padca… Znam uživati v otrokovih cepetajočih korakih, v zibanju ob uspavanki, v risanju vedno novih umetnin brez oblike? Se znam pohvaliti za to, kar se pozna “le” na zadovoljnih obražčkih?

Ali je to dar ali tegoba – da v družini ne moremo ničesar igrati? Otroci nam snamejo vse maske in ni skrivališč, kamor bi se lahko zatekli pred svojo resnico. Pridiganje otrokom nič ne pomaga, če besede niso podprte z zgledom. Danes znova začenjam pri sebi…