“Majhni otroci, majhne skrbi. Veliki otroci, velike skrbi.” Kdo ne pozna tega pregovora? Obenem pa obilica napisanih zgodb, v katerih so se starši posvetili otrokom, ko so bili majhni, in se z njimi povezali v ključnih trenutkih prvih let, govori o tem, da odnosi lahko preživijo tudi vse težavne prehode in sedaj lahko ti starši ponosno zrejo v svoje odrasle otroke. Majhni otroci, majhno veselje. Veliki otroci, veliko veselje.

Da, materinstvo je lahko tudi nočna mora. Kupi umazanih plenic, neprestan otroški jok, nepospravljeno stanovanje, rutina, življenje za štirimi stenami … Ni čudno, da si večina mamic ob koncu porodniškega “dopusta” oddahne, ko se vrnejo v službo. Menim, da ta mučna občutja, ko smo doma, lahko razrešimo tako, da si postavimo prioritete, si spletemo podporno mrežo ter fizično, čustveno in miselno preuredimo življenje tako, da tudi v tem obdobju ostajamo cele. Predvsem pa bodimo nežne do sebe. Pot je naporna, a osvobajajoča.

Koliko mam slišimo danes vzdihovati, da jim je žal, da niso imele otroka bolj zgodaj. Res, danes smo v tej odločitvi tako svobodni, da lahko leta zanemarjamo željo po otroku in se posvečamo drugim stvarem. Zakaj ne bi preprosto obrnili vrstnega reda stvari? V angleščini poznajo izraz “sequencing”, ki pomeni, da ima življenje ženske različna obdobja in da je za vse stvari v življenju pravi čas. Pomeni, da lahko kariero mirno odložimo za nekaj let, poglobimo svoje hrepenenje in poklicne želje in medtem uživamo svojo rodovitnost in materinskost.

Za svojo razpoložljivost otrokom redno potrebujem samoto. Obenem pa si ne predstavljam mame, ki bi uživala v samotnem materinstvu.

Kako si pomagaš z ljudmi okrog sebe?

V meni se pogosto oglasi glas globoko zasidrane krivde: “Če mame ni, je vse narobe.” Potemtakem je moj prosti čas povsem odvisen od dobre volje moje družine. Ob tem stavku se sprašujem: Kaj je tisto, kar res lahko dam le jaz? Kje so drugi ljudje, ki dopolnjujejo mojo vlogo in jo krepijo? Kdaj in kje odkrivam svojo nenadomestljivost, kje pa se napaja moja edinstvenost?

Današnji način življenja daje mamam občutek, da živijo na samotnem otoku daleč stran od vseh “normalnih” ljudi in stvari. Sprehodi se kdaj do roba otočka in pomoči prst v vodo ali še bolje, vzemi v roke daljnogled. Stavim, da boš zelo blizu uzrla vsaj še en otoček, na las podoben tvojemu 😉

Mamica, kako boš presenečena, ko boš čez nekaj mesecev ali let opazila kakšno spremembo pri razmišljanju ali vedenju svojih bližnjih, za katero se moraš zdaj staviti skoraj na trepalnice 🙂

Kaj moj otrok sliši o sebi, ko pripovedujem o njem? Kako se doživlja v mojih besedah? (Da, že kot dojenček?)

Mamica, kadar si utrujena, se vprašaj, ali sem resnično jaz kriv ali morda vse, kar meniš, da moraš ob meni postoriti?