fbpx

Mama z odprtimi očmi in ušesi

Kako napreduje pisanje moje knjige

Že po rojstvu četrtega otroka sem se odločila, da napišem knjigo o prehodu v materinstvo. Proces se je, kako naj rečem, zavlekel. Vmes sem se lotila še marsikaterega drugega projekta, rodila dva otroka, prevedla nekaj knjig, in nenazadnje doživela leto 2020 z vsemi njegovimi nadlogami.

Odločila sem se, da si poiščem podporo in pomoč pri pisanju (predvsem strukturno, da mi nekdo pomaga skozi zunanji proces pisanja, ne toliko čez vsebinski) ter da sklenem nekakšno javno zavezo o pisanju, saj je v tem času takšen podvig še posebej zahteven.

Zveste bralke veste, da sem v teh letih spisala že marsikaj, le bolj razdrobljeno je. Morda je takšno tudi dandanašnje materinsko življenje? Kljub temu si srčno želim, da bi bila knjiga celovita, povezana, da ne bi bila sestavljena iz več kratkih zapisov, ampak bi imela rep in glavo, nekakšen pripovedni lok, da bi temeljito spregovorila o nekaterih ponavljajočih se temah, ki se nas dotikajo.

Ko sem po rojstvu prvega otroka diplomirala (iz prevajalstva), sem si kar nekajkrat rekla, da sem blazno vesela, da se večino diplome spisala že v nosečnosti. Popravkov se mi pač ni zdelo tako težko vnašati kot to, da skozi več nepovezanih zapisov potegnem rdečo nit, da je nastalo celovito delo. Nekako slutila sem bila, da po rojstvu otroka ne bom imela več daljših obdobjih, ko bi se lahko nemoteno osredotočila na pisanje daljšega besedila. Hja, to mi zdaj bolj malo pomaga.

Prav tako mi bolj malo pomagajo moje izkušnje iz prevajanja – če primerjam prevajanje in pisanje, bi rekla, da je prvo bolj obrtniške narave (ne glede na to, da je treba večkrat uporabiti ustvarjalno žilico, si besedilo lažje razdelim na merljive enote, skozi katere se potem zlagoma pregrizem), medtem ko je drugo ustvarjalni proces, ne nujno linearen. Lotila sem se že kar nekaj poskusov in se ustavila ravno v trenutku, kjer sem kasneje, ko sem spet utegnila, zelo težko nadaljevala.

Vseeno sem precej trmasta in trdno odločena, da mi bo uspelo. Nič hudega, če proces zdaj traja že nekaj let. Morda pa se mu bo poznala ta kilometrina in bo skupaj z mano pridobil na modrosti.

Del javne zaveze, ki sem si jo zadala, so naslednje naloge:

  • na spletni strani objavila predviden potek večstopenjskega procesa nastajanja knjige o prehodu v materinstvu in spremembah, ki jih ta prinaša
  • prenovila kazalo in ustvarila lok, po katerem želim speljati dogajanje v knjigi
  • po alinejah izpisala, kaj želim zajeti v posamezno poglavje knjige.

Septembra sem imela tudi spletni seminar o pisanju Naj tvoje pero ne obmiruje, ki si ga lahko ogledate tukaj.

Če želite slediti mojemu podvigu, se v zgornjem okvirčku prijavite na novičke. Prav tako mi lahko pišete 🙂

Spodnji graf prikazuje moj napredek. Polni “kvadratki” ponazarjajo že opravljene stopnje, nepobarvani pa tisto, kar me še čaka.

Hvala, da me podpirate.

Kako smo prestali čas samoizolacije

Nikoli si ne bi bila mislila, da bo širšo javnost zanimalo, kako v naši veliki družini shajamo v vsakdanjiku. A vendar se je v “času korone”, v obdobju, ko smo letos spomladi bili primorani ostati doma ter otroke šolati na daljavo, neverjetno povečalo zanimanje za to, kako nam gre.

Vsekakor je bilo to obdobje močno intenzivno, pa vendar je bilo ogromno trenutkov, ko sem pomislila, da ne delam ničesar drugače, kot bi v normalnih okoliščinah, le vse bolj zgoščeno je, z ogromno dražljaji, s hkratnimi obveznostmi, čustveno nabito.

Če vas zanima, kako je družina s šestimi otroki speljala to obdobje (in kako sem to preživela kot mama), si lahko preberete naslednje prispevke:

Velike družine v času izolacije, prispevek na Valu 202, marec 2020

6 otrok in šolanje od doma: Včasih si želim, da bi mi prišla na pomoč Mary Poppins; intervju na portalu Aleteia, april 2020

Pomembno je ohranjati otočke jasnine, intervju na radiu Štajerski val, maj 2020 (celoten posnetek najdete na dnu članka)

Včasih sem komaj dihala, intervju za revijo Zarja, maj 2020

Naj si kupim novo torbico ali … ?

Naj takoj na začetku povem, da nimam čisto nič proti ženskim torbicam … Prav pred kratkim sem si naročila novo preko spleta, ker je moja stara vijolična iz filca, ki sem si jo sama sešila, že čisto fuč… Sem pa včasih rahlo presenečena, kako množično se delijo na socialnih omrežjih slike raznih modnih dodatkov in oblačil za ženske, medtem ko … dvomim, da pogosto storimo kaj, da bi si pridobile dovolj drugih, ne tako očitnih dobrin. Vem, koliko zadovoljstva lahko prinese neka nova oprava. Vem, da bodo ljudje pohvalili nove uhane, redko pa vprašajo, kako smo, kdaj smo se nazadnje naspale, katero knjigo trenutno beremo …

Ta svet nas praviloma NE spodbuja, da bi se zazrle vase. Seveda, vabijo nas na razne konce in kraje. Samoto, počitek, dušno hrano pa moramo poiskati kar same. Sploh pa me redko kdo vpraša (razen drugih mamic), kako se počutim kot mama – kaj me skrbi, kaj me izziva, ali kaj drugače gledam na isto stvar kot zadnjič … Sem se kaj spremenila, odkar sem mama? Kako in zakaj? Kako se počutim kot ženska v novih okoliščinah? Katero področje življenja si trenutno najbolj želim gojiti? Se kdaj čutim razdvojeno? Kaj naredim z nekaterimi neprijetnimi občutki, ki so tudi del materinstva?


Lahko imamo tudi izkušnjo, da smo že poskušale biti del skupine, kjer smo si obetale raziskovanje sebe, svojo materinske identitete, pa smo bile razočarane nad plitvostjo in pretiranim primerjanjem, ki je tam vladalo …


Moja izkušnja je, da so se mi najbolje izkazale prakse, kjer sem v fleksibilnem okolju (ki mi je omogočalo spodbudo, ne pa mi tudi vzelo prevelikega deleža mojega urnika) lahko redno vračala k stvarem, področjem, vajam, ki so me navdihovale, me napolnjevale … Te se za vsako žensko razlikujejo, še bolj pa so specifične v materinstvu, ker se v različnih trenutkih nahajamo v različnih situacijah in moramo vedno znova najti način za stik s sabo.

V klubu S TEBOJ SEM bi rada ustvarila ravno tako okolje – kjer bi mamice vedno znova našle navdih in spodbudo za vračanje k sebi ter opomnik, da je vredno vztrajati, tudi v težkih časih. Rast te lepe skupnosti mi potrjuje, da mi to uspeva.

Takole pravi mamica Tina:

Skupina je zelo spoštljiva in jaz v njej rada sodelujem, saj imam vedno prijeten občutek, da sem varna, slišana in sem zato lahko taka, kot sem. ?‍♀️

V teh dneh (do 28. 3.) poteka zadnja možnost za vpis v uraden "trimester" v klubu pred mojo šesto porodniško. Lepo povabljene, da se pridružite in si na pomlad mogoče poleg torbice privoščite še nekaj neotipljivega razkošja 😉

Klikni za ogled kataloga!

Vpiši se!

Foto: Ana Pavec

Prevod knjige Darovi nepopolnosti Brené Brown

Krasna novica! Srce mi igra, ko jo delim z vami!

Če še kdo ne ve, sem velika oboževalka Brene Brown. Jeseni pa sem dobila ponudbo, da za založbo Družina v slovenščino prevedem njeno težko pričakovano knjigo – Darovi nepopolnosti (The Gifts of Imperfection).

Vrednote, ki jih v knjigi opisuje, niso nekaj, kar bi lahko preprosto obkljukali s svojega seznama opravil, ampak stalne prakse, ki jih moramo gojiti. Katere? To je lepo ponazorila Leonie Dawson, ustvarjalna mamica, v grafičnem prikazu, ki ga vidite na desni strani. Plakat že lep čas visi nad mojo pisalno mizo in je kreativno počečkan (delo otroških rok).

Ljubim Brenéjin način pripovedovanja zgodb, predvsem pa množico referenc. Pri prevajanju moram redno uporabljati Urban Dictionary in Youtube 😀 Nekaj dobrih citatov iz knjige (še nelektoriranih 😉 :

“Večina od nas si želi živeti pristno življenje. Globoko v sebi želimo z obraza sneti masko in biti resnični in nepopolni. V pesmi “Anthem” Leonarda Cohena je vrstica, ki me opomni, kadar zdrsnem v navado, da skušam vse nadzorovati in narediti popolno: “V vsaki stvari je razpoka. Tako vanjo prodre svetloba.”6 Toliko od nas se na vse pretege trudi zamašiti vse razpoke, da bi vse bilo videti ravno prav. Ta vrstica me spomni na lepoto razpok (in razmetane hiše in nepopolnega rokopisa in pretesnih kavbojk). Opomni me, da naša nepopolnost ni naša neustreznost; opomni me, da smo vsi v istem čolnu. Nepopolni, vendar skupaj. ”

“Smeh, pesem in ples ustvarjajo čustveno in duhovno povezanost; opomnijo nas na edino stvar, ki je v resnici pomembna, kadar iščemo tolažbo, praznovanje, navdih ali zdravljenje: da nismo sami.” Brene Brown v knjigi Darovi nepopolnosti

“V raziskavah o pristnosti in sramu sem ugotovila, da je največji sprožilec sramu pri ženskah spregovoriti na glas. Takole so udeleženke raziskave opisale svoje težave s pristnostjo:
– bodi iskrena, vendar ne povzročaj ljudem nelagodnih občutkov
– povej, kaj misliš, vendar ne vznemiri nikogar in ne prizadeni nikogaršnjih čustev
– slišati bodi informirana in izobražena, vendar ne kot nekdo, ki vse ve
– imej pogum, da se ne strinjaš z množico, vendar ne reci ničesar nepriljubljenega ali kontroverznega.”

“Ali ne bi bilo bolje, da bi bili prijaznejši, a trdnejši? Kako drugačno bi bilo naše življenje, če bi bilo v njem manj jeze in več odgovornosti? Kako bi bilo videti naše življenje v službi in doma, če bi manj krivili, vendar bolj spoštovali meje?”

“Živimo v kulturi iskanja krivcev – hočemo vedeti, kdo je kriv in kako bo za to plačal. V svojem osebnem, družbenem in političnem svetu veliko kričimo in kažemo s s prstom, vendar le redko od ljudi zahtevamo odgovornost. Le kako jo naj bi? Tako smo izčrpani od vpitja in besnenja, da nimamo energije, da bi si zamislili smiselne posledice in jih uveljavili.”

“Sedaj vidim, da gojiti življenje z vsem srcem ne pomeni poskušati doseči nekega končnega cilja. Pomeni hoditi proti zvezdi na nebu. Nikoli ne bomo zares prispeli, vendar bomo zagotovo vedeli, da gremo v pravo smer.”

“Posvojiti svojo zgodbo in vzljubiti sebe v tem procesu je najbolj pogumno dejanje, kar jih bomo kdaj storili v svojem življenju.”

Vzljubiti napor je ključ do uspeha

Poleti sem v angleščini prebrala dve odlični knjigi, ki mi zdaj, ko smo zagrizli v novo šolsko leto, precej prihajata na misel … Skromen članek, ki sem ga napisala, ne more zaobjeti modrosti, ki je v njima, pa tudi vseh zgodb, ki nagovarjajo, ne …
Je vaša miselnost prožna ali toga? Od tega je odvisno, kako se boste v življenju lotevali vseh stvari, ki so težke.

Začetek je težak, pravijo. Včasih pa ni težko začeti. Navdušeno se lotimo vsakega projekta, ki nam ga nekdo dovolj dobro predstavi. Težje nam je nadaljevati. Vztrajati v vseh okoliščinah.

Če v življenje neprestano vnašamo novosti, katere se lahko obdržijo? Zmanjka časa v dnevu, prostora na policah, volje za redno vsakdanje delo.

Ni dovolj začeti, treba se je vračati k stvarem, ki jih želimo dokončati ali izboljšati, tudi po porazu, neuspehu, poškodbi, slabem dnevu, tudi ko je težko, ko se nam nič ne da, ko smo naveličani in utrujeni, ko nas drugi ne podpirajo, ko niso ugodne razmere …

V knjigi »Moč miselnosti – kako uresničiti svoje zmožnosti« avtorica Carol Dweck s številnimi primeri in razlagami pojasni, na kakšen način mora človek razmišljati, da je sposoben predanega dela in napornega dolgoletnega truda.

Veščine, znanje in napredek niso isto kot titule, dokazovanje in talent. Pogosto smo v sodobni družbi osredotočeni na to, kakšen naziv kdo ima, kako dober je bil pri kakšnem testu in katere sposobnosti so mu prirojene, zanemarjamo pa pomen delovnih navad, vzdržljivosti in sposobnosti, vztrajati kljub neuspehom.

V knjigi »Predanost – Moč strasti in vztrajnosti v življenju in pri delu« Angele Duckworth pa beremo o zgodbah ljudi, ki so bili sposobni vztrajnosti in predanega dela, tudi kadar jim ni šlo dobro ali odlično, vendar se je na dolgi rok pokazala njihova delavnost ter odločenost izboljšati stvari.

Za uspeh na dolgi rok moramo nehati gojiti odpor in vzljubiti napor. Predanost je kombinacija zavzete odločnosti, potrpežljive vztrajnosti in strastnega prizadevanja za sledenje dolgoročnim življenjskim ambicijam.

Izzive imamo na treh glavnih področjih:

1. POKLICNO DELO

Angela Duckworth je zapisala: »Ob poskusih in napakah smo se naučili, da nenehno menjavanje različnih poklicnih ambicij ni zadovoljujoče. To je vsekakor nekaj, kar se mi je zgodilo pri dvajsetih. Po tem, ko sem najprej vodila humanitarni projekt, se lotila nevroznanstvene raziskave, podjetniškega svetovanja in nato učiteljevanja, sem se naučila, da je biti ‘obetaven začetnik’ sicer res zabavno, toda biti dejanski strokovnjak za neko področje je neskončno bolj nagrajujoče. Naučila sem se tudi, da so leta trdega dela pogosto narobe razumljena kot prirojeni talent in da je, če si želimo velikih uspehov, strast enako pomembna kot vztrajnost.«

Pogosto smo v sodobni družbi osredotočeni na to, kakšen naziv ali sposobnosti kdo ima, zanemarjamo pa pomen delovnih navad, vzdržljivosti in sposobnosti vztrajati kljub neuspehom.

Ne gre za to, da ne bi smeli spreminjati poklicne smeri, če vidimo, da neko področje za nas ni zadovoljujoče. Velikokrat pa prenehamo, ko bi morali samo spremeniti strategijo, na stvar pogledati z drugega zornega kota, osvojiti neko veščino, ki bi nam zelo olajšala delo … Manjka nam odločenosti, ki je potrebna, kadar nas drugi kritizirajo in ne verjamejo v nas.

2. OSEBNA RAST

Nove navade, ki jih vnašamo v življenje, potrebujejo veliko »zalivanja«. Ne moremo se spremeniti čez noč. Če želimo pri sebi kaj izboljšati, je treba vedno znova priznati, da tega še ne zmoremo, razmisliti, kaj bi nam pomagalo, da bi se spremenili, katere vaje bi nam koristile, se opogumljati, kadar nam ne gre ali celo nazadujemo, utrjevati prakse, ki smo jih že prepoznali za dobre … Svoj potencial lahko v polnosti razvijemo le, če svoje danosti nadgrajujemo in neprestano iščemo napredek.

3. ODNOSI

Če kdo misli, da je poroka ali pa začetek odnosa z res super osebo nekakšen sanjski portal, ki te sam po sebi popelje v večno srečo …, se moti. Tisti par, ki srečno živi do konca svojih dni brez truda, živi le v pravljici.

Kljub temu da smo lahko na zakon zelo dobro pripravljeni, pa nam v trenutkih, ko moramo vložiti veliko energije, potrpljenja, uvidevnosti, lahko vseeno usta od začudenja ostanejo široko odprta: »Ali moram to res prenašati, se moram zdajle res ugrizniti v jezik, moram res spet jaz dati pobudo, ali se nisva o tem že zdavnaj pogovarjala?! Kako se nama lahko to še vedno dogaja?!«

Novi vzorci v odnosih potrebujejo obilo odločenosti, da jih vneseva in ohraniva, ponavljanja, vztrajanja, odpornosti na pritiske. Velikokrat je ključ v dobri komunikaciji. Fino pa je, če oba v paru posvojita miselnost, da je možno rasti in se razvijati. Da stvari niso zapečatene, ampak vedno odprte za izboljšanje. Da se lahko učiva in rasteva.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Že vse vem, sem videla na Facebooku

O svoji uporabi Facebooka bi lahko napisala cele litanije. Na primer o vseh svojih (ne)uresničenih dobrih sklepih o njegovi uporabi. Vendar želim tokrat razmišljati, kako socialna omrežja lahko vplivajo na našo miselnost.

NA FACEBOOK GREM OTOPIT SVOJE ČUTE

Zasičena sem z dražljaji iz svoje okolice. Otroci so glasni, vroče je, ni mi všeč “mejl”, ki je priletel iz službe, z možem sva se sporekla … Malo brskanja in “skrolanja” po Facebooku, pa se moj živčni sistem pomiri in nisem več tako razdražena kot prej. Zares?

Moje možgane je še dodatno zasipala gora nepotrebnih informacij, edina razlika je, da se morajo sedaj ukvarjati z njimi in moji problemi naenkrat niso tako veliki. Za kratek čas, ko moram spet “poskrolati”. O nekemični zasvojenosti s spletom je veliko napisanega, le redko pa si priznamo, da tudi sami iščemo otopelost čutov, ki nam jih prinaša internet.

Namesto razvad, kot je tudi brskanje po socialnih omrežjih, bi bilo veliko bolje, ko bi poiskali nekaj, kar nam daje resničen počitek in zadovoljstvo.

Brene Brown, raziskovalka neprijetnih čustev, kot sta ranljivost in sram (napisala je več knjig, med njimi Neizmeren pogum, ki je prevedena v slovenščino), pravi, da je pomembno, da si pustimo čutiti celoten spekter občutkov – saj je nemogoče, da bi občutili srečo, če otopimo ali odrežemo del svojih čustev. Namesto razvad, kot je tudi brskanje po socialnih omrežjih, bi bilo veliko bolje, ko bi poiskali nekaj, kar nam daje resničen počitek in zadovoljstvo.

NA FACEBOOKU ZAPRAVIM VELIKO SVOJEGA USTVARJALNEGA ČASA

Za vse ustvarjalne projekte potrebujemo pogoje in koncentracijo. Sposobnost globoke pozornosti pa s pogosto rabo visoko stimulativnih socialnih omrežij opeša, saj nam enolično delo, pri katerem se osredotočamo na eno samo stvar, ne omogoča tolikšne vzdraženosti, kot smo je vajeni in kot nam jo je začelo prijati. Naši možgani pogrešajo nenehen dotok novih informacij in jim je težko vzdržati v intelektualnem ali drugem naporu, da bi ustvarili nekaj trajnega. Takoj ko pridemo do neke ovire, težjega vprašanja, zahtevne naloge, si zaželimo lahko dostopne motnje, ki nam bi preusmerila pozornost in nam odvzela neprijetne občutke negotovosti. Če na Facebooku kaj objavim, se počutim produktivno, medtem ko izpod mojih rok v resnici ne nastane nič trajno vrednega. (Če vas zanima več o poglobljenem delu brez sodobnih interaktivnih motenj, priporočam v branje knjigo Deep Work avtorja Cala Newporta.)

Sposobnost globoke pozornosti  s pogosto rabo visoko stimulativnih socialnih omrežij opeša.

OBČUTEK IMAM, DA SEM NA TEKOČEM

Ko odprem svoj “novičnik”, mi postreže z vse sorte podatki – kje je pasje vroče, kje je toča pobila, kje se dolgočasijo v dežju, komu se je rodilo dete, koga je razjezil kateri od politikov, kje se potepajo moji znanci, kakšna osebnost je moja prijateljica glede na knjige, ki jih rada bere ali barve, ki so ji všeč, kam me vabijo v petek zvečer. Strani, ki jim sledim, mi predlagajo cel kup dobrih člankov, ki si jih pridno označim za kasnejše branje (kar pa se praviloma ne zgodi).

Resda bi lahko odprla tudi dnevni časopis, bila s prijatelji in znanci na vezi po SMS-ih, vendar mi to ne bi nudilo tolikšne sočnosti in pestrosti, kot sem jo deležna na Facebooku. Že po petih minutah imam res dober občutek, da vem, kaj se po svetu in po domačih logih dogaja, in ne samo to, izvedela sem na zelo privlačen način – s pisanimi fotografijami in zabavnimi videi.

FACEBOOK POPLITVI NAŠE ZANIMANJE ZA RESNIČNO DOŽIVLJANJE LJUDI OKOLI NAS

Presenetilo me je, ko sem dobri prijateljici ob najinem srečanju ob kavi hotela povedati, kako sem se lotila zadnjega podjetniškega podviga, pa mi je vskočila v besedo: “Ja, sem videla na Facebooku.” Začudeno sem jo pogledala, saj je to, kar je lahko prebrala na internetu, bila le kaplja vsega, kar sem razmišljala, kar se mi je dogajalo, skozi katere strahove sem šla in kako sem doživela odzive. Ko pa sem se poglobila vase in se odtlej še sama opazovala med pogovori z znankami in prijateljicami, s katerimi sem povezana tudi preko Facebooka, sem ugotovila, da tudi jaz objave prijateljev pogosto jemljem kot celostno, merodajno informacijo o njihovem resničnem počutju in vsakdanjem življenju ter si mislim, da je to vse, kar moram o njih vedeti. Zares? Kot da ne vem, kako globoko deluje samocenzura na platformi, kjer vsi praviloma predstavljamo le najlepšo in najboljšo verzijo sebe, vse neprijetno pa zamolčimo.

Objave prijateljev pogosto jemljem kot celostno, merodajno informacijo o njihovem resničnem počutju in vsakdanjem življenju ter si mislim, da je to vse, kar moram o njih vedeti.

Vsakič, ko se dobim s prijateljicami v živo in spregovorim z njimi o tem in onem, vidim, kako bogat je lahko živ prijateljski stik in kako spremljanje zgolj po socialnih omrežjih osiromaši odnos.

VARLJIV OBČUTEK URAVNOTEŽENIH INFORMACIJ

Neprijetno presenečenje je bila zame ugotovitev ob zadnjih ameriških volitvah, da mi moj novičnik ne daje uravnoteženih informacij o politiki, ekonomiji, naravovarstvu in drugih globalnih področjih, kot sem dotlej naivno mislila. Namesto tega mi filtrira objave glede na preference, ki sem jih s svojimi preteklimi dejanji na Facebooku izrazila. Če namreč nekajkrat všečkam članke neke struje, mi pogosteje servira podobne vsebine, nasprotne pa skrije, da lahko udobno “zaspim” v prepričanju, da se ves svet strinja z mojimi pogledi na svet in mi ni potrebno storiti ničesar, da bi aktivno podprla svoje vrednote. Če se je vsem ameriškim državljanom pred volitvami godilo podobno – vsi njihovi Facebook prijatelji in mediji so navidezno trobili v isti rog, ni čudno, da je bil rezultat volitev tako šokanten.

FACEBOOK MI VSAJA UMETNE ŽELJE IN PODPIHUJE NEVOŠČLJIVOST

Ko sem nečesa temeljnega lačna v svojem resničnem življenju in grem v sitnem razpoloženju past radovednost na Facebook, se mi hitro zgodi, da si goreče zaželim katero od stvari, ki mi jih ponujajo razne spletne trgovine, še pogosteje pa začnem zeleneti od nevoščljivosti, ko prebiram, kam vse so tisti dan ali teden, ko gre meni še posebej slabo, šle na izlet druge mamice (in medtem oddale otroke v varstvo), kakšne srčkane, pridne in ustvarjalne otroke imajo, kako lepo se imajo na zmenku s svojim najdražjim, kakšne umetnine izdelujejo v domači kuhinji …

Na katere objave se alergično odzovemo, je zelo individualno pogojeno, vsak ima svojo šibko točko, kjer se brezupno primerja z drugimi in si ne more kaj, da bi jim ne zavidal. Vendar pa je velika umetnost ohraniti osredotočenost na svoje darove in vrline, jih gojiti ter si v času instant ponudbe tešiti resnične potrebe.

Facebook ne daje uravnoteženih informacij o politiki, ekonomiji, naravovarstvu in drugih globalnih področjih, kot sem včasih naivno mislila.

PROTIUTEŽ “FACEBOOK MISELNOSTI”

Podajam nekaj predlogov, kako ohraniti nekaj “zdrave pameti”, četudi posegamo po socialnih omrežjih. Vse naštete dejavnosti mi pomagajo, da v manjši meri podležem pastem sodobnih orodij za interakcijo s svetom.

  • Napišimo seznam dejavnosti, v katerih resnično uživamo in nam dajejo izdaten počitek in osvežitev. Seznam si nalepimo na vidno mesto. Ko nas “prime”, da bi vzeli v roke elektronsko napravo in se izgubili v drsanju s prstom po zaslonu, raje posezimo po teh zdravih alternativah.
  • Gojimo svojo sposobnost osredotočanja, tako da se posvetimo poglobljenemu delu za vedno daljša časovna obdobja. Postavimo si cilj, kako dolgo ne bomo pogledali elektronske pošte ali odprli katere od aplikacij za socialna omrežja, ter se odločimo, da bomo v tem času delali nekaj ustvarjalnega, kar bo od nas zahtevalo intelektualni napor in koncentracijo.
  • Napišimo si seznam virov informacij, ki jim zaupamo, in namesto Facebook novičnika obiščimo njihove spletne strani. Kadar se nam kakšna novica na socialnih omrežjih zdi čudna, jo preverimo, prav tako se ne zanesimo na vire citatov ipd., saj se na socialnih omrežjih najde ogromno balasta in neresničnih informacij.
  • Večkrat se dobimo na srečanjih v živo ali vsaj pokličimo sorodnike in prijatelje, saj je naše življenje neskončno več kot časovnica na Facebooku in odnosi vredni vsakega truda, da presežemo klikanje po profilih.
  • Berimo članke v različnih medijih, domačih in tujih, ob vsakem dogodku, do katerega nam je mar, skušamo pridobiti tudi drugo plat. Berimo knjige, ne zadovoljimo se s površnimi pogledi in približnimi ocenami.
  • Ohranjajmo stik s sabo in svojimi pristnimi občutki ter potrebami. Naslovimo jih v resničnem življenju, iščimo kreativne rešitve za svoje težave. Pišimo dnevnik potrditve in hvaležnosti, da ne zapademo v občutke manjvrednosti, če se pogosto primerjamo z drugimi.
  • Pogosto odložimo elektronske naprave v kot, dvignimo svoj obraz, poglejmo v oči svojim bližnjim, pripovedujmo zgodbe in se smejmo našim pripetljajem v vsakdanjem življenju.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Mlada družina v postarani Evropi

Ali kako smo med počitniškim kolesarjenjem po Nemčiji zahrepeneli po kulturi, kjer bi bil otroški živžav bolj cenjen …

 

druzina pavec1

Na lanski prvi počitniški dan smo z avtom in prikolico krenili v nasprotno smer kot večina drugih – namesto k južnim sosedom smo se odpravili na sever. Naš cilj je bilo kolesarjenje ob velikih nemških rekah, kjer so na hribčkih ob njih nanizani veličastni in romantični gradovi.

Družinske počitnice so krasno uspele. Imeli smo lepo vreme, na voljo so nam bile čudovito urejene in označene kolesarske poti. Tri nemške zvezne dežele, ki smo jih obiskali, so nam nudile številne možnosti za prijetno skupno preživljanje časa v naravi, če pa smo želeli, smo lahko uživali v mnogih kulturnih znamenitostih pokrajine.

Nisem pa pričakovala, da bodo naše počitnice imele še eno drugo, presenetljivo dimenzijo.

KJE SO MLADE DRUŽINE?

Če smo še prvi dan, na slovenski državni praznik, v recepciji Legolanda imeli občutek, da smo prišli v slovenski zabaviščni park, saj je v recepciji bilo slišati pogovore skoraj samo v našem jeziku, naslednje tri tedne nismo srečali nikogar več našega rodu. Še več, srečali smo bore malo mladih družin.

Dolgo sem se spraševala, kaj bi temu lahko botrovalo. Že res, da Nemci ne začenjajo šolskih počitnic istočasno z nami, ampak šele v drugi polovici julija ali z začetkom avgusta, pa bi vendar lahko srečali več družin s predšolskimi otroki.

Drugi možni razlog je, da se tudi Nemci odpravijo na počitnice proti jugu – na morje k našim sosedom in se ne odločajo za počitnikovanje bližje domu, čeprav imajo zares lepo urejena kopališča ob jezerih in številne druge možnosti za počitnikovanje v svoji deželi.

Morda se večini zdi kolesarjenje prezahteven šport za družine z majhnimi otroki in ne izberejo aktivnih počitnic?

Morda smo res posebni v tem, da počitnic ne izkoristimo le za poležavanje na plaži, ampak da se tudi razgibamo? V oviro pri kolesarskih načrtih nam lani ni bil niti moj nosečniški trebušček, saj mi je kolo na električni pogon pomagalo, da se nisem preveč naprezala, ob tem pa sem lahko skrbno pazila, da ne bi padla ali se nerodno udarila.

Otroci zatresejo status quo, to je nedvomno. Če jaz polno živim svojo rodno dobo, verjetno ne puščam ravnodušnih žensk, ki jim je žal, da niso imele še kakšnega otroka …

OKOLI NAS PA SAMI UPOKOJENCI …

A vendar mi je odgovor na vprašanje, zakaj večinoma namesto družin z otroki srečujemo le starejše pare, ostal neznan. Na kolesarskih stezah so nas prehitevale skupine penzionistov in nam cingljale, naj se umaknemo.

V kampih, kjer smo se ustavili in prenočevali, smo nemalokrat v skupnih prostorih pomivali posodo hkrati z dvema starejšim zaljubljencema, ki sta si složno razdelila pomivanje in brisanje, medtem ko sva se midva z možem komaj dogovorila, kdaj se bo kateri izmuznil na stranišče, medtem ko je drugi ostal z otroki na igrišču ali postoril kaj okrog prikolice.

Ko sva lovila svoje navihane fante, sva videvala zakonce, ki so se popolnoma usklajeno kot kakšni plesni pari posvetili jutranji ali večerni telovadbi. Otroci so čedalje bolj začudeno spraševali, zakaj na igriščih (ki jih sicer ni manjkalo, infrastruktura je res dobra) ne vidijo nobenega otroka in nikogar ne morejo spoznati ali nagovoriti, da bi jih naučil malo nemščine. Še dobro, da so imeli za igro drug drugega …

SVET, V KATEREM OBČUTIŠ POTRTOST

Nisem si mislila, da me bo vse to tako potrlo. Pogrešala sem kakšen zarotniški nasmeh druge mamice, ki se trudi s svojimi mulčki in ve, da smo vse na enakem. Pogrešala sem klepet s kakšno kolegico, medtem ko sem pomivala posodo.

Sredi našega dopusta sem se zavedla, da sem potihoma pričakovala spletanje novih znanstev v kampih. A sama nisem utegnila navezovati novih stikov, k nam pa tudi ni nihče pristopil, da bi nas prijazno nagovoril. Večinoma so le dvigovali obrvi, če je mimo njih pridrvel kakšen od naših živahnih kolesarjev, ali pa zmajevali z glavo, če so bili fantje v svoji razposajenosti bolj glasni. Občasno se nam je zdelo, da imajo ogledovanje naše parcele v kampu namesto televizije. 🙂

Ob ogledih gradov in muzejev so ljudje z vsega sveta redno skoraj posmehovalno preštevali najine otroke in se čudili njihovi podobnosti ter mojemu trebuščku, redko pa je kdo odkrito izrazil občudovanje za veliko družino.

druzina pavec2

DRUŽINSKA VSTOPNICA = 2 ODRASLA + 2 OTROKA – IN NIČ VEČ

Presenetili so nas izredno raznoliki pristopi k postavljanju cen za družine. Čeprav so večinoma imeli na voljo družinske vstopnice, je v drobnem tisku včasih pisalo, da to pomeni dva odrasla z dvema otrokoma. Nekateri kampi so imeli bivanje za otroke zastonj, medtem ko so drugi mastno zaračunavali tarifo za vsakega otroka posebej, ne glede na starost.

Izrazito negativno smo doživeli obisk velikega mesta, kjer smo si nadejali nakup nekaterih potrebščin. Že od doma imam izkušnje, da obisk trgovin z otroki ni sproščujoča dejavnost, vendar se mi zdi, da pri nas trgovci niso tako zelo strogi. Čeprav so bile trgovine polne stvari za otroke, vzdušje nikakor ni bilo naklonjeno majhnim raziskovalcem, ki bi seveda vsako stvari prijeli v roke in jo preizkusili.

MOTIMO VAŠ NAČIN ŽIVLJENJA?

Neprijeten pripetljaj smo imeli tudi na cesti, saj voznik, ki je izpeljeval s parkirišča, ni pričakoval, da bo že tako dolgi četici kolesarjev sledil še en otrok na kolesu. Ko smo preverjali, ali je s sinom po milem trku in padcu na pločnik vse v redu, je voznik skušal izsiliti odškodnino za majhno, skoraj nevidno prasko na avtomobilskih vratih, čeprav je bil kriv za nesrečo. Zavedla sem se, da najbrž na nas ne gledajo kot na sebi podobne Evropejce, ampak vidijo neko družino z Balkana.

Nisem se mogla znebiti občutka, da motimo njihov način življenja. V kulturi, kjer hočemo čim prej zlesti iz obdobja plenic, se hitro pozabi, kakšno je normalen vsakdanjik z otroki.

Če je mene včasih prevevala nevoščljivost, da se ne morem meni nič tebi nič zlekniti v visečo mrežo in celo popoldne brati knjige kot moje sosede, sem verjetno tudi jaz mojim nemškim opazovalkam vzbujala neprijetne občutke, vprašanja, dvome.

Otroci zatresejo status quo, to je nedvomno. Če jaz polno živim svojo rodno dobo, verjetno ne puščam ravnodušnih žensk, ki jim je žal, da niso imele še kakšnega otroka. Ali so se morda spraševale, kje so njihovi vnuki …

Med bivanjem v »Evropi« sem močno zahrepenela po tem, da bi se moja hčerka rodila v kulturo, kjer bi bil otroški živžav bolj cenjen, zaželen in predvsem – pogost.

IN V VSEM TEM TUDI TOPLA NAKLONJENOST …

Spomnim pa se tople naklonjenosti neke vietnamske natakarice, ki se je izdatno potrudila, da nam je priskrbela majhne žličke in dodatne servietke za najine sladkosnede. Imela je nasmešek do ušes, ko si nas je ogledovala, medtem ko je brisala kozarce za pultom.

In močno se me je dotaknil blagoslov neke gospe, ki smo jo srečali na gozdni poti do nekega gradu, ki se je ustavila in mi zaželela vse dobro v nosečnosti in pri porodu. To je bilo edinokrat, da je kdo zares spoštljivo pristopil k meni in mi dal vedeti, da mu moja nosečnost pomeni nekaj lepega in svetega.

SADOVI ZA NAŠO DRUŽINO IN PREBUJENJE NOVEGA HREPENENJA

Ko sem se zavedela svojih občutkov, sem skušala potegniti iz izkušnje največ, kar sem lahko. Ker smo bili sami, samo se kot družina močno povezali.

V kampih, kjer je več družin z majhnimi otroki, hitro pride do situacij, ko je več druženja z drugimi kot pa znotraj družine. Ker pa smo bili sami, smo se več pogovarjali, na vse stvari hodili skupaj in si pomagali pri opravilih.

In ker otroci niso imeli toliko možnosti konverzacije z domačini, sem jim »tečaj« nemščine priredila kar sama. Ker smo tako izstopali, če smo se vedli preveč »po domače«, sem o bontonu in kulturnem vedenju govorila veliko več kot bi na počitnicah na morju.

Dopust v Nemčiji je bil izredno povezovalen za našo družino, še posebej, ker je bil zadnji, preden se nam je konec poletja pridružila nova družinska članica. Sem pa med bivanjem v »Evropi« močno zahrepenela po tem, da bi se moja hčerka rodila v kulturo, kjer bi bil otroški živžav bolj cenjen, zaželen in predvsem – bolj pogost.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Dobro blago se samo hvali?

Ko sem hodila še v osnovno šolo, sem v poletnih dneh pomagala mami na tržnici prodajati zelenjavo in domače pecivo. To mi je bilo v veliko veselje.

Včasih sem imela srečo, da je moje blago stalo na mizi zraven daljnega bratranca, ki je tudi prišel prodajat – včasih zelenjavo, večkrat pa gobe, borovnice … Spomnim se, kako je pogosto že ob enajstih dopoldne ponosen šel domov s prazno košaro in debelejšo denarnico. Ne rečem, da sama nisem imela uspeha, toda do tega, da bi se moja miza izpraznila, mi je kar dosti manjkalo.

Večkrat sem razmišljala, kaj je fora – in hitro ugotovila, da ima bratranec nekaj pomembnih lastnosti: – njegovo blago je bilo bolj iskano, redkeje na voljo – bil je glasen in visok, zlahka se ga je opazilo – z ljudmi se je veliko pogovarjal in pri njegovi mizi je vedno nekdo stal, gneča je privabljala še druge. Vedela sem, da bi lahko tudi sama poskusila katerega od njegovih trikov, vendar pa sem se zavedala tudi, da bi to od mene terjalo ogromno količino energije. Meni namreč nobena od teh veščin ni bila naravna, morala bi se siliti, da jih bi uporabila.

Življenje je zanimivo, na pot nam prinese priložnosti, da ponavljamo stare lekcije. Za nekatere se zdi, da jih moramo ponavljati večkrat. Spet stojim na “tržnici”, za spremembo je virtualna, na mizi pred seboj imam sadove dela svojih rok (katalog kluba S TEBOJ SEM) in zdi se mi, da vsi ljudje hitijo po svojih opravkih 🙂

Kot mora prodajalec zelenjave, gob in borovnic najprej obuti škornje in se podati v samoto, v gozd ali na njivo, se tudi jaz ob zgodnjih jutrih ali poznih večerih opremim za svojevrsten “pohod” v pokrajine svoje duše in grem nabirat sladke sadove s pisalom in papirjem. To mi je veliko bolj naravno kot potem iste sadove naložiti v prtljažnik (beri spletna orodja) ter jih razvoziti naokrog (beri: deliti na vseh možnih platformah), po možnosti pa biti še glasna ob svoji mizi (beri: spletni strani).

Mamice, ki so že užile katerega od mojih sadežev, so navdušene, in z veseljem grem nabirat nove in nove. Naporno pa mi je ponavljati zlajnane slogane in delati prodajne akcije. Ena od njih se danes končuje – danes zvečer bom pospravila svojo košaro s “pridelki” – posameznimi vsebinami iz kluba. So edinstveni – vse vsebine v klubu S TEBOJ SEM se ukvarjajo z vprašanjem, kako si olajšati in polepšati prehod v starševstvo in materinski vsakdan. So priročne – na voljo so vam povsod, kjer imate dostop do interneta, nekatere pa se da tudi presneti na prenosne medije, npr. mp3 predvajalnik. So kakovostne – nastajale so s trudom v zadnjih 3 letih. ** Oglejte si katalog in kupite pred poletjem nekaj sladke hrane za svojo dušo 🙂

Ko ne bi bilo plačljivo …

Eden najpogostejših ugovorov, ki ga slišim, zakaj se ne bi vpisali v klub S TEBOJ SEM, je dejstvo, da je plačljiv. Mamice tožijo, da nimajo časa prebrati niti vsega, kar imajo brezplačno na razpolago, kaj šele, da bi si naprtile še dodatne vsebine, ki jih bodo čakale, da si jih pogledajo po napornih dneh in ob obilici opravil.

Moram povedati, da je odločitev, da začnem ustvarjati plačljive vsebine, bila zelo velik korak zame in za katerega sem potrebovala veliko poguma. Spletno podjetništvo je v Sloveniji še v povojih in prisotne je še zelo veliko nezaupljivosti.

Dejstvo je, da človek ne more pogledati, prebrati in predelati vsega, kar je na voljo. Moramo se odločati, kaj bomo vnesli v vsakdan, česa pa ne bomo. Če razmišljamo o tem, kaj nam prinaša dodatno vrednost, in se ne nepremišljeno odzovemo na vsako ponudbo, ki jo srečamo, si delamo veliko uslugo. Zato spodbujam, da je vpis v klub premišljena, zavestna odločitev, pri kateri tudi s plačilom pokažemo, da so nam nega sebe, osebna rast, notranji materinski svet pomembni in da to želimo gojiti in spodbujati. Zagotavljam, da v ustvarjanje kluba namenim zelo veliko časa, pozornosti in energije, in srčno upam, da se čutita ljubezen in veselje, ki ju to delo prinaša tudi meni 

Prilagam še dva zelo zanimiva članka o povezavi med spletnim učenjem in plačljivostjo …
Bari Tessler: A Tough Love Manifesto on Money, Boundaries, and Biz
http://baritessler.com/2016/05/tough-love-manifesto-money-boundaries-biz/

Marie Forleo: 6 Reasons We’ll Pay You To Teach Us vs. Learn It Free Online
https://www.youtube.com/watch?v=yYA8EOMcmuo

Kaj delam spet na internetu?

Spremljam šolska obvestila, pišem mejl prijateljici, berem dober članek, se zanimam za izobraževanje, sledim burnemu političnemu dogajanju, poslušam glasbo, se prijavljam na počitnice, pomagam otrokom pri domači nalogi, naročam knjige, iščem kuharske in ustvarjalne recepte, se učim, iščem izraz pri prevajanju, si ustvarjam širšo sliko, brskam za idejami za darila, kupujem oblačila, gledam filme, ustvarjam spletno stran, si prenašam koristne aplikacije za urejanje fotografij in pisanje, poslušam predavanje o vrtnarjenju, plačujem račune, vzpostavljam medcelinske stike …

Iščem uteho, nekaj, kar bi me zamotilo, da ne bi mislila na pereče stanje v meni in okrog mene, zapravljam čas po napornem dnevu, si polnim um z neumnostmi, ko bi morala delati, si kvarim razpoloženje ob nestrpni razpravi med kolegicami in kolegi, se jezim na nekoga, ki se ne strinja z mano, grem tja iz navade, oprezam za sedanjimi in preteklimi znanci, se zanimam za stvari, ki nimajo nobene zveze z menoj, si otopim čute, …

Se prepoznate? Da, splet lahko uporabljamo tako ali drugače. Lahko je bližnjica do človeka, lahko pa nas oddaljuje. Lahko nas hrani, lahko pa prazni. Lahko nam pomaga do ključne pomoči v obdobjih, ko gremo težko od doma, lahko pa nas zapeljuje stran od pristnega stika z otroki. Važno je, da preverjam, kako deluje name, da se zavestno odločam, za katero stvar ga bom ta trenutek uporabljala, se znam odtrgati po določenem času.

Pred kratkim sem prebrala pismo neke mame svojemu možu, v katerem se je zagovarjala, zakaj toliko časa preždi na socialnih omrežjih. Našla sem se v njem, čeprav mi na nek način tudi ni bilo všeč. Ne želim si, da bi stiki z drugimi mamicami nadomeščali stik z možem. Prav tako si ne želim, da bi bili internetni stiki edini kontakt s prijateljicami. Še manj si želim, da bi otroci mislili, da mi telefon, tablica in računalnik pomenijo več kot oni sami.

Zaradi zgornjih pomislekov mi je težko izpeljati ta prehod od delavnic priprave na porod v živo na ustvarjanje izključno spletnih vsebin. Od predavanja v pravi učilnici na natikanje slušalk in sedenje pred ekranom. Od pisanja na roke na tipkanje v spletne aplikacije. Ali s tem ne pošiljam napačnega sporočila? Ali ne vabim s tem mamic v še več spletnega porabništva?

“Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.” Mr 7, 15 Počasi gradim zaupanje. V to, kar sem sama na lastni koži preizkusila in spoznala. V odnose, ki sem jih spletla z drugimi mamicami in jih še vedno gojim. V svojo sposobnost, ločevati zrnje od pleva. Še posebej pa v vas. Da znate same prepoznati, kaj je dobro in kaj ne. Vabim vas, da opazujemo in se učimo, kako in kdaj naj jemljemo tehnologijo v roke. Za izbrane vsebine.