V Tennesseeju v Združenih državah Amerike živita Nancy in Collin Campbell, nadvse zanimiv zakonski par. Nancy se je pred več kot 33 leti odločila, da bo svoje znanke in prijateljice, žene in matere, spodbujala na njihovi poti ustvarjanja družine in doma. Svojo organizacijo je poimenovala Above rubies (Nad biseri) po svetopisemskem odlomku iz knjige Pregovorov Pohvala vrli ženi.

Začela je izdajati brezplačen časopis, v katerem so zbrana pričevanja mater in žena o tem, kar se jim godi v vsakdanu, čudovite in neverjetne zgodbe o zaljubljenosti, zvesti ljubezni, rodovitnosti, otrocih, porodih, dojenju, iskanju službe, ustvarjanju doma in še mnogočem, ki včasih do solz nasmejejo, včasih pa do solz ganejo.

Časopis danes izhaja v 160.000 izvodih, predana skupina prostovoljk pa ga razpošilja po vsem svetu. Že nekaj časa sem med veselimi prejemnicami. Nanj se lahko naročiš tudi ti! Lahko tudi pri meni, saj na svoj naslov prejemam več izvodov, ki jih po želji prepošljem naprej.

Pohvala vrli ženi (Prg 31,10-31)

Vrlo ženo, kdo jo najde!

Njena vrednost je daleč nad biseri.

Srce njenega moža zaupa vanjo,

povračila ne pogreša.

Izkazuje mu dobroto in ne hudega

vse dni svojega življenja.

Skrbi za volno in lan

in dela s pridnimi rokami.

Je kakor trgovčeva ladja,

od daleč prinaša svoj kruh.

Vstaja, ko je še noč,

in daje hrano svoji družini,

obrok svojim deklam.

Ogleda si njivo in jo kupi,

z zaslužkom svojih rok zasadi vinograd.

Opasuje z močjo svoje boke

in utrjuje svoje lakte.

Čuti, kdaj je kupčija zanjo ugodna,

njena svetilka ponoči ne ugasne.

Svoje roke izteguje k preslici,

njene dlani prijemajo vreteno.

Svojo dlan odpira potrebnemu,

svojo roko podaja ubogemu.

Za svojo družino se ne boji snega,

kajti vsa njena družina ima dvojno obleko.

Pripravlja si odeje,

njena obleka sta tančica in škrlat.

Njen mož je poznan pri mestnih vratih,

ko sedi med starešinami dežele.

Platno izdeluje in ga prodaja,

pasove oddaja trgovcu.

Moč in čast sta njeno oblačilo,

smeji se prihodnjemu dnevu.

Svoja usta odpira modro,

dober pouk je na njenem jeziku.

Pazi na poti svoje družine

in ne jé lenuharskega kruha.

Njeni sinovi vstajajo in jo blagrujejo,

njen mož vstaja in jo hvali:

»Veliko hčerá si je pridobilo imetje,

ti prekašaš vse.«

Milina je varljiva in lepota je prazna,

žena, ki se boji GOSPODA, pa je vredna hvale.

Dajajte ji od sadov njenih rok,

njena dela naj jo hvalijo pri mestnih vratih.

Zahotelo se mi je pristne babiške literature. Take, ki me ne bo ponesla štirideset let v preteklost ali zahtevala od mene, da se preselim v čisto druge kraje in razmere.

In naletela sem na knjigo Instinctive birthing – heeding your inner voice (“Instinktivno rojevanje, slediti svojemu notranjemu glasu”) britanske babice Val Clarke. Odlično delo!

(več …)

Biti za nekoga,

samo biti,

ne imeti,

ne želeti,

ne posedovati,

samo bivati,

z vonjem kruha,

s toplino dlani,

z mehkobo glasu,

z jasnino pogleda.

Biti na meji in onkraj nje,

v tveganju in razpoložljivosti,

v veselju

in iznajdljivosti,

prost vsega,

srečen v vsem.

Biti za nekoga,

popolnoma,

prek zapovedi,

dlje od nujnega,

in negovati

navadno rožo

z navadnim orodjem,

dan za dnem,

v zatišju smehljaja.

(Nataša Ahčin, iz pesniške zbirke Biti za nekoga)

To resnico sem zaslutila že kot majhna deklica, ko so mi govorili: “Vedno, ko nekdo umre, se nekje drugje rodi otrok.”

Začutila sem jo, ko smo mesec dni po moji poroki pretreseni objokovali smrt moje stare mame, pod mojim srcem pa je že utripalo novo življenje.

Spomladi po rojstvu mojega prvega sina sem ob prebiranju razmišljanj Metke Klevišar v tedniku Družina presenečena odkrila, da se lahko popolnoma vživim v njene poglede na svet, na to, kar razlaga, čeprav nisem bila ne invalidna ne stara niti nikoli nisem bila bližnja priča umiranju… A nagovorile so me življenjske lekcije, ki se jih moramo naučiti vsi od prvega od zadnjega, pa naj nas doleti katera koli bistvena življenjska sprememba.

Že takrat sem čutila močno potrebo, da bi govorili o tem, kar se dogaja ob rojstvu otroka. Da ni prav, da molčimo o tako bistvenih stvareh, ni prav, da se moramo v tako temeljnih rečeh večkrat čisto sami dokopati do spoznanj in modrosti, ki bi si jo lahko kot družba delili. V tistem obdobju sem živo občutila in spoznala, kaj pomeni beseda “tabu”.

Sedaj, ko sem imela priložnost prebrati knjigo Urške Lunder Odprto srce; izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti, pa se mi spoznanje še utrjuje – rojstvo in smrt sta si sorodna.

(več …)

Blagor ženskam

s kanglico iz pravljice,

do kolen stojijo

v pradavnih studencih,

pod čistimi slapovi

zajemajo nesmrtnost.

Z zdravilnim glasom prepevajo,

neustrašne zibljejo življenje

v nežnih trebuhih,

okrogle

kot tople marelice

v poletni zarji.

Blagor ženskam,

ki znajo biti selivke,

ko postane zrak strupen,

krenejo na jug

in rodijo na varnem.

iz pesmi Alenke Rebule Blagor ženskam iz istoimenske knjige

Čakava.

Čakava na znamenje usode.

Da se bova ločila.

In bova zadihala kot dve ločeni bitji.

In se učiva potrpežljivosti.

Da nama bo kasneje laže.

Da bova laže razumela drug drugega.

Ko bo enkrat vihar zarohnel.

In bo obzorje polno razpenjenih grebenov.

Bova z roko v roki stopila korak naprej v novo življenje.

Rojstvo.

Rojstvo je žarek upanja.

Upanja za življenje.

Rojstvo je konec začetka

in začetek konca.

Rojstvo je trenutek, ki traja neskončno.

Najmanj do konca življenja.

Je najpopolnejše doživetje, ki ga je dano doživeti živemu bitju.

Je začetek vrtinca, ki se mu reče živeti.

Ne bo se rodil le moj otrok.

Danes se bom rodila tudi jaz.

In jutri bom nov človek.

Rojstvo je posvečeno.

Posvečeno s poljubom obeh svetov.

Skozenj si nebo in zemlja podajata roki.

Ni bolj čudovitega trenutka v življenju ženske.

Je sreča, ki se je ne da opisati, ki se jo da samo doživeti.

Ker je tako popolna, zanjo ni besed, ni simbolov in ni primerjav.

Danes je moj dan.

In moja duša poje. Poje. Poje.

Cel orkester doni v mojem srcu.

Tresem se od sreče.

Od pričakovanja. Od navdušenja. …

Iz knjige Ajre Miške Šepet življenja.