fbpx

Mama z odprtimi očmi in ušesi

Neprestano učenje

Vsakič je bilo isto.

V meni je tlela želja, vedela sem, da jo bom težko uresničila. Premalo časa, varčevanje z denarjem, (pre)velikopotezna pobuda … Vsakič, ko sem se prijavila na kakšno izobraževanje, sem imela težave, preden sem se vpisala. Dvomila sem v svojo resnost, v možnost izvedbe, v to, da me bodo bližnji podprli, v to, ali je sploh potrebno …

Nekako sem stisnila zobe in še enkrat poskusila. Pogledala sem si podrobnosti. Si zaznamovala spletno stran. Vedno znova načenjala pogovor z možem. Žonglirala z idejami, kako bi to izvedla. Se pogovarjala s prijatelji in znanci, ki so že poskusili kaj podobnega. In slednjič, dvignila sidro ter se podala v “avanturo”.

Učenje, upam, je nekaj, kar me bo spremljalo vse življenje. Samo v lanskem letu sem se naučila fotografirati z ročnimi nastavitvami na digitalnem zrcalno-refleksnem fotoaparatu, se pobliže seznanila z možnostmi varčevanja, šla s hčerko na tečaj masaže dojenčka, se učila načinov, kako si v težkih situacijah izraziti sočutje do sebe, vztrajala pri smučanju na vodi, s sinovi začela v praksi spoznavati različne vrste glasbil, se bolj poglobljeno lotila spremljanja svojih mesečnih ciklov, prvič v življenju sestavila otroško leseno kuhinjo iz Ikee in še MARSIKAJ. (Pozor, moram vas razočarati, nobeno od teh znanj ni bilo ravno poceni, pri tem pa ne mislim samo denarja).

Tudi za letos imam že precej pester kurikulum 🙂 Nisem ekspert za vse – v nečem pa sem se izmojstrila. Kako si prilagoditi materinski vsakdanjik, da ne pozabim nase in na svoje strasti. Kako se vedno znova najti v novi situaciji, svojo nevednost spreminjati v radovednost in kako stalno poskušati. In če mi je bilo pri prvem dojenčku težko skuhati kosilo, se vsak dan odpraviti ven, ga uspavati, uvajati gosto hrano, spakirati vse potrebno za odhod od doma …, imam zdaj nove izzive. Najlepše pa je, ko vidim, da tudi otroci ljubijo učenje in so navdušeni, kadar sem se pripravljena učiti z njimi.

Tudi klub S TEBOJ SEM, v katerega vas vztrajno vabim, je nekaj novega. Nekaj, česar se še sama učim – kako ustvarjati (tako tehnično kot vsebinsko) spletno skupnost, ki bi resnično koristila mamicam, in jih ne odvračala od bistva materinstva – biti in rasti z otroki. Zdajle, januarja, še niste čisto nič zamudili. Vsebine, ustvarjene doslej, najdete lepo zložene in pripravljene na ogled v klubski spletni knjižnici, v Facebook skupini se še predstavljamo in če se vpišete zdaj, boste v živo ujeli jutrišnji spletni seminar Mamin uspešen dan. Lepo povabljeni, da se učite z menoj 🙂

Daš in dobiš – dobrota ni sirota

das-in-dobis-zkDaš in dobiš, avtorja Adama Granta, je ena pomembnejših knjig, ki sem jih prebrala v življenju za razumevanje sveta in sebe.

Razlaga tri glavne sloge recipročnosti, po katerih delujemo ljudje. Nekateri smo dajalci, drugi jemalci, tretji izenačevalci. Dajalci praviloma dajejo koristi drugih pred svoje, izenačevalci vedno gledajo, da so si z drugimi “bot”, medtem ko jemalci gledajo predvsem na svojo korist. Avtor želi poudariti, da je dajanje najbolj smiseln, zaželen in tudi uspešen slog recipročnosti.

Knjiga ima nekaj čez 300 strani in nisem je mogla vrniti, ne da bi jo prebrala do konca, čeprav mi je rok za izposojo že potekel. S samolepilnimi listki sem po svoji navadi označila mesta oziroma odlomke, ki me nagovarjajo. Porabila sem kar 80 listkov! Spodaj podajam glavne misli.

(več …)

Pozornost v partnerskem odnosu

IMG_6336Knjiga Pozornost v partnerskem odnosu mi je padla v oči na polici med novostmi v krajevni knjižnici. Vzela sem jo v roke, ker globoko verjamem, da lahko v partnerskem odnosu ogromno naredi ena oseba, ki je vanj vpletena, če se odloči razvijati sebe in spremeniti tisto, kar jo najbolj moti – pri sebi.

Knjiga je globoko potrdila moja prizadevanja zadnjih nekaj let in me spodbudila, da se še naprej vadim v pozornosti do sebe, do moža, do otrok in do vsega, kar se nam v vsakdanjiku dogaja.

Pozornost (»mindfulness«) sicer izhaja iz budizma, a mi je tudi v religioznem smislu zelo blizu, saj sem se je učila v duhovnih vajah v vsakdanjem življenju – biti pozoren do svojih misli, občutkov, notranjega dogajanja in to spremljati z vidika vsepričujočega presežnega. Spominjam se, kako globoko presunjena sem bila na svojih prvih duhovnih vajah v tišini, ko mi odsotnost zunanjih dražljajev, pogovora, smeha, klepeta in vsakdanjih fraz nikakor ni pomenila dolgčasa, ampak odkritje neizmernega bogastva notranjega dogajanja. V meni ves čas poteka dialog, spominjanje, mletje, žuborenje.

Močno se strinjam z avtorjem knjige Hansem Jellouschkom, da je vaja v pozornosti vadba v lastni avtonomiji. Če gradim svojo samostojnost, odgovornost do sebe, zrelost, odraslo držo, prispevam k trdnejšemu odnosu, saj ga ne ogrožam s tem, da bi se »obešala« na moža ali bežala od njega, ko bi mi bilo hudo, ampak pristopam k njemu iz svoje moči, odprtosti, sprejemanja sebe in njega, dobrohotnosti.

Potrebo po okrepitvi pozornosti v partnerskem odnosu sem zaznala v obdobju, ko je močno opešala v vsakdanjem življenju. Zato so mi bili posebej blizu nasveti iz osmega poglavja, kjer avtor našteva možne »recepte« za oživitev pozornosti: ob pozdravu in slovesu, olikanost, občasne nežnosti, iskanje pozitivnega, vsakodnevni obredi, iskanje osrečujoče spolnosti.

IMG_7761V osrednjem delu knjige se podrobno in jedrnato obenem ukvarja s petimi bistvenimi področji, kjer se lahko vadimo v pozornosti v odnosu: pozornost v konfliktnem vzorcu, pozornost do različnih življenjskih svetov, pozornost do naših bolečih točk, upoštevanje pozitivnega v odnosu in pozornost v ravnanju z žalitvami oziroma veščina odpuščanja. Nagovorile so me zgodbe, ki nazorno slikajo teoretično razlago v konkretnih primerih in ob branju sem našla v sebi podobne občutke iz sorodnih življenjskih situacij.

Mika me, da bi knjigo kupila in jo »zasidrala« v najin zakonski vsakdanjik z vajami, ki jih avtor, sicer zakonski svetovalec in terapevt, predlaga na koncu vsakega poglavja. Vsekakor bom bolj pozorna na to, kako pozorna sem do sebe in svojega moža 🙂

Muza je tukaj

1coverrealcoverwithmuseNa počitnice sem vzela s seboj knjigo The Muse is In (moj prosti prevod naslova: Muza je tukaj) avtorice Jill Badonsky. Že skoraj tako dolgo, odkar smo v novi hiši, imam na hladilniku nalepljen njen citat, ki me spodbuja, da se lotevam stvari, ki se mi prebujajo, pa me drugi odvračajo od njih:

“In kaj potem – vseeno bom to naredila!”

Bila sem že pošteno potrebna njene spodbude, saj je kar neverjetno, kako preprosti so nekateri ukrepi za več ustvarjalnosti v vsakdanjem življenju, jaz pa sem bila obtičala pred nepremično skalo ustvarjalnega zastoja.

Da ponazorim: knjiga se začne s poglavjem D-jev: zakonitosti, ki so tako očitne, da bi ob njih vzkliknili: “Ja, dddddddd!”

1. Mučenje samega sebe ne deluje tako dobro kot biti očaran nad tem, kdo si in kakšne stvari počneš.

2. Več narediš, če se lotiš stvari kot če se jih ne.

3. Primerjanje v ustvarjalnem procesu je usodno.

4. Daj si dovoljenje.

5. Misel, da boš na začetku procesa lahko delal dolge ure naenkrat, je recept za neuspeh.

6. Začni zdaj.

Knjiga je polna šaljivih slik, navdihujočih citatov, konkretnih spodbud in dobrih nasvetov, tukaj pa vam izpišem le še seznam ključnih vprašanj o volji. Mene so zelo nagovorila.

Ali si voljna:

1. OSREDOTOČITI SE:

  • opustiti moteče dražljaje (tudi če le za nekaj trenutkov več kot zadnjič?)
  • nehati odlašati tiste stvari, ki so najdražje tvoji duši?
  • bolj imeti rada sebe, se čutiti bolj vredno in se nehati kaznovati z odlašanjem?

2. PREŽIVLJATI ČAS V SAMOTI:

  • vaditi in se preizkušati v poskusih in napakah, napakah, napakah, poskusih in “aha!” trenutkih?
  • sanjati pri belem dnevu?
  • pregledovati, spreminjati smer, premišljati, iskati?
  • se izpostaviti poživljajočim idejam?
  • vstopati v sfere, ki zahtevajo globok premislek in pozornost, ki povedejo idejo globoko do meje, ki je ni mogoče doseči, kadar je prisotna stalna zunanja stimulacija?

VZTRAJATI:

  • tudi ko navdušenje nad idejo mine?
  • skozi ustvarjalni kaos, dvoumje, dvom, frustracije?
  • skozi vse, kar se zdi nemogoče in skozi zamude, ki jih ni mogoče predvideti in nadzorovati?
  • skozi neuspeh in mešane odzive?
  • tudi po nesrečah, zlomih, srčnih ranah, nečem spektakularnem, po dolgem odmoru, ali ko nekaj nepričakovanega zmoti tvoj ritem?

NADOMESTITI GLASOVE NOTRANJIH KRITIKOV Z:

  • glasovi, ki omogočajo vztrajnost, z glasovi vere in spodbude?
  • gorivom komplimentov in pohval od drugih?
  • zdravo pametjo?

BITI PAMETNA IN SVOBODNA, DA:

  • prepojiš svoj trud s čarom tega, kar si?
  • pozabiš, kaj drugi mislijo, tudi če le za malo časa naenkrat?
  • preizkušaš načine: “drzna”, “smela” in včasih tudi “prevzetna”?
  • se podajaš na nove teritorije tako na čustvenem, umetniškem, kot morda tudi na telesnem področju?

ITI MIMO OČITNEGA DO NE TAKO OČITNEGA:

  • se ne zadovoljiti ob prvem pravem odgovoru in iskati več rešitev?
  • toda ne opustiti svojega prvega odziva, če resnično čutiš, da je najboljši?

SE OSVOBODITI:

  • strogih pričakovanj, kako morajo stvari izpasti, zveneti ali se končati?
  • nečesa, za kar misliš, da je briljantno, vendar še mora biti obdelano ali izbrisano?
  • svojega ega?
  • misli, da bodo stvari tekle točno tako, kot hočeš?
  • načina, kako so stvari tekle v preteklosti, pričakovanega, “pravega” načina?
  • potrebe, da si popolna ali najboljša?

Jaz in princesa

Jaz in princesa
Jaz in princesa

Z veseljem spremljam dogajanje na britanskem dvoru in posebej me je razveselila novica o rojstvu drugorojenke prestolonasledniku Williamu in princesi Kate, ne ker bi me vezala kakšna posebna sentimentalnost ali lojalnost do plemenite krvi, ampak zaradi zavedanja, kakšen pomen imajo dejanja in geste javnih osebnosti na splošno družbo in kulturo.

S pričakovanjem sem si ogledala slike, ko se je novonastala družinica tokrat prvič pokazala javnosti, saj so posnetki po porodu prvega otroka tako osupnili svet. Mediji vseh vrst so se razpisali o tem, kako je lahko Kate videti tako dobro le nekaj ur po rojstvu otroka in zgodba se tudi zdaj ponavlja.

Všeč mi je poanta tega članka: Kate je imela dober porod (v babiški oskrbi!) in sijaj njene pojave lahko v prvi vrsti pripišemo hormonom sreče in materinstva, ki tako polepšajo žensko po rojstvu otroka, če se seveda lahko nemoteno sproščajo in krožijo!

V kritičnih komentarjih njenega videza in suverene ter nasmejane drže vidim veliko (potlačeno) trpljenje žensk zaradi vsega nedoživetega, prestanih bolečin, zaradi poteptanega dostojanstva, ki smo ga deležne v obporodni oskrbi in nezmožnosti, da bi v institucionaliziranem okolju dobro, celostno poskrbele zase.

Če zaradi poškodb pri porodu, izčrpanosti ali hudih bolečin ne moremo pomisliti niti, da bi vstale, si je seveda težko predstavljati, da bi šle pod tuš, se počesale, se namazale s kremo, kaj šele da bi si dale poklicati frizerko, oblekle dizajnersko obleko in naličene mahale navdušenim množicam z otrokom v naročju. Ugotoviti, kako bi poskrbele zase, ni možno, če se primerjamo z drugimi, ampak tako da se vprašamo, kaj bi nam dobro delo, kaj bi potrebovale, česa si želimo.

Moji občutki po naravnih porodih so bili čisto drugačni od tistih po prvem porodu, ko sem bila deležna različnih (nepotrebnih) medicinskih intervencij. Celo po četrtem porodu, ki se je v tretji porodni dobi travmatično končal, sem po svojih kriterijih ob odhodu iz porodnišnice dan po porodu bila videti sijajno (mimogrede, če to bere kakšen pediater: tudi otroku se je odlično godilo, drugi dan je presegel porodno težo). Svoje fotografije s ponosom postavim ob bok princesinim!

Prav tako sem si v poporodnem obdobju dovolila užitke, kot so na primer iti ven za kratek čas brez dojenčka, igrati odbojko (in se preznojiti zaradi sproščujočega gibanja in ne nujno zaradi dojenja ali hormonskega nihanja) in se smejati v dobri družbi. Čeprav močno verjamem v pomen materine prisotnosti ob dojenčku, pa vem, da materine roke niso edine, ki bi znale dobro poskrbeti zanj.

Prepričana sem, da je wellness za mamo (tako je naslov enega od poglavij v moji nastajajoči knjigi) združljiv z ljubečo skrbjo za dojenčka in malčke, vendar je treba preseči marsikatero oviro, predvsem pa neomajen glas notranje avtoritete, ki nam (tudi) zaradi kulturnih predsodkov prepoveduje, da bi uživale lepo življenje, vse dokler se otroci ne vpišejo na fakulteto ali odselijo od doma (bomo znale takrat?).

Jaz in princesa: dan po porodu (slika levo), teden dni po porodu (slika spodaj desno), pet mesecev po porodu (slika zgoraj desno)
Jaz in princesa: dan po porodu (slika levo), teden dni po porodu (slika spodaj desno), pet mesecev po porodu (slika zgoraj desno)

Kaj je resnično naslednji korak (v mojem delu)?

V preteklih štirinajstih dneh sem sledila posebnemu spletnemu dogodku – Jennifer Lee, avtorica knjig The Right-Brain Business Plan in Building Your Business the Right-Brain Way, je organizirala že peto (in sama pravi, da verjetno zadnjo) video konferenco za podjetnike z močnejšimi desnimi možgančki, kot jih poimenuje (Right-Brainers in Business Video Summit). Ta spletni dogodek sem spremljala že 3. leto zapored in vsakič me je močno navdihnil in spodbudil na moji podjetniški poti. Vsakič je organizatorka poskrbela za odličen izbor govorcev in zgledov v ustvarjalnem podjetništvu. Letos je dogodek nosil naslov “Kaj je resnično naslednji korak?” (“What’s TRULY next?”)2015-rbbiz-mindmap-ticket-url

(več …)

Pot

tksspnp2209201001Verjamem, da je Nejc Zaplotnik živel celozaslonsko življenje. Če sem postala Gorenjka, se spodobi, da preberem njegovo kultno knjigo. Učim se od njega, pa ne plezati, temveč živeti.

Obsojen sem na svobodo, tako svoboden, da med množico ljudi, ki me imajo radi, in med tistimi, ki me ne marajo, ostajam sam. Sam s svojimi željami, sanjami, hrepenenji, in sam na svoji večni poti. In to je zgodba, ki ni nastajala v domišljiji ob topli peči, temveč so besede rasle v meni, ko sem v potu svojega obraza preizkušal svojo voljo in meje človeških zmogljivosti; in preizkusil sem jih temeljito.

(več …)

Knjige in moje duševno zdravje

IMG_7331V ponedeljek se mi je v knjižnici iztekel rok za vrnitev izposojenih knjig. Hočeš nočeš sem jih morala zbrati na kup in jih odnesti. S tem pa je povezan proces spraševanja vesti, brskanja po sebi za vtisi, ki sem jih zbrala ob branju, žalovanja za neizživetim branjem …

V rubriki Mama bere običajno predstavim po eno knjigo. A ker veliko hitreje berem kot pišem, sem se odločila, da tokrat razkrijem svoje “gradbišče” – stvari, ki niso dokončane, tako dodelane, kot bi želela, pa vseeno zelo žive. Takšna je tudi moja današnja nabirka.

(več …)

Kakšni ljudje bodo uspevali v prihodnosti?

Ob knjigi The Whole New Mind – Why Right-brainers will rule the future sem lahko raziskovala, katere kompetence moramo danes razvijati, da bomo uspeli.

Avtor knjige trdi, da smo v dobi, ko prevladujejo obilje, avtomatizacija delovnih postopkov in velika selitev delovnih mest v Azijo. Lastnosti, ki smo jih doslej čislali (in ki jih upravlja leva možganska polovica), namreč v obdobju, ko je vsega dovolj, ko človeške roke vse bolj nadomeščajo naprave in ko je preko oceana na voljo cenejša delovna sila, ne zadoščajo več.

(več …)