Dober mesec po porodu sem se vračala od frizerja (mmmm, kako dobro mi dene prosta urica in razvajanje ob tem, ko mi nekdo drug nežno in z masažo umije glavo, iz salona pa stopim sveže in privlačno postrižena!) in mimogrede sem kupila še žemljice za starejša otroka.
Ko sem čakala v vrsti pred blagajno, pa me je spreletela groza ob pogledu na naslovnico neke mondene revije. Z mastnimi črkami je pisalo: LE TRI MESECE PO PORODU IMA SPET SANJSKO POSTAVO, na fotografiji pa se je smehljala znana slovenska televizijska zvezda v večerni obleki. Spodaj je bil dodan njen citat: “Tudi kadar sem bila utrujena, sem našla čas za telovadbo.”
Kaj se pravi imeti tri mesece po porodu spet sanjsko postavo?
Ali so nas že uspeli prepričati, da bomo imele resnično kaj od tega, da se bomo izmučene in izčrpane silile v vadbo, da bi dosegle ideal popolne ženske? Ali si res obetamo, da bo otrok nekoč ponosen na svojo mamo z vitkim pasom na fotografiji, on ob njej pa je takrat kot dojenček potreboval vse kaj drugega? Res mislimo, da bo to podžgalo naše može, ki so zaradi obilice dela in novih obveznosti ravno tako utrujeni kot me?
Kaj pomeni biti brezhibna po porodu? Ali je to sploh kdaj mogoče (v očeh družbe, seveda)? Je v sporočilu, ki nam ga tako nedvoumno vtepajo dan na dan v glavo, kaj hvalevrednega? Kaj takega, kar nam bi pomagalo, da bi bile srečnejše ženske, srečnejše matere, bolj ljubeče do sebe in do drugih?
Za poglobitev teh vprašanj si oglejte video Killing us softly (nežno, počasi, a zagotovo nas ubijajo…).
Menim, da je poporodno obdobje edinstvena priložnost, da končno (če še nikoli prej nismo) začnemo poslušati, česa si naše telo želi, kako bi bilo rado uslišano na sebi lasten način, da odkrijemo, kako čudovito smo ustvarjene.
Da začutimo na primer,
- kako blagodejno se je do sitega naspati (ko spanec naenkrat postane takšna dobrina!),
- kako pomembno se je dobro najesti (da sem počutim hranljivo in lahko nudim obilje mleka otroku),
- kako dobro dene ura sprehoda po naravi (skupaj z dojenčkom v nosilki ali v vozičku),
- kako blažilno je, če imamo nekaj trenutkov, da se preprosto usedemo in se zazremo v daljavo, ne da mislile na kaj posebnega,
- kako navdihujoče je kaj lepega prebrati v redkih prostih oziroma ukradenih trenutkih (ne navodil, kakšne naj bi bile in kaj vse bi še morale storiti)…
To je čas, ko se lahko osredotočimo na bistveno –
- kaj me poživlja?
- kje se lahko napojim, da bom lahko dajala?
- kako lahko pospešim svoje okrevanje (ne le še dodatno poglabljam stisko telesa)?
In edina mišica, za katero je zares pomembno, da jo vadimo v tem obdobju, je mišica medeničnega dna! Keglove vaje nam pomagajo, da jo povrnemo v prvotno stanje (ali celo boljše, če je nismo nikoli prej krepile), pospešimo celjenje morebitnih brazgotin ter globoko občutimo svojo ženskost, saj je ta mišica bistvena za doživljanje naše spolnosti.
Revije pa raje vrzimo proč…