fbpx

Kdaj in kako naj kaj preberem?!

Večkrat so me že vprašali, kdaj mi uspe prebrati toliko knjig. Iz vprašanja sem tudi razbrala, da se drugim mamicam količina prebranega zdi kar neverjetna, pretirana.

Zadnjič sem prebrala, da ni nihče tako poln upanja kot mama, ki vzame na dopust knjigo. Res je, se mi pa zdi, da hkrati ni nihče tako obupan kot prav ta ista mama! Nujno potrebuje oddih, nujno potrebuje odmik v svoj svet, ve, da je bore malo možnosti, da bo tega v obilju deležna! To je njen zadnji poskus, da si povrne nekaj duševnega zdravja!

Slišim, kako ljudje rečejo, da komaj čakajo, da se zvečer usedejo in …

  • spijejo kozarec vina ali pločevinko piva ob svečki
  • poklepetajo s prijatelji
  • pogledajo kakšen film
  • grejo na sprehod
  • grejo teč, kolesarit, se kakorkoli razmigat
  • …

Jaz pa vedno najbolj hrepenim po trenutku (kadarkoli v dnevu), da bi se malo umaknila od dogajanja in prebrala neko smiselno celoto besedila – lahko je tudi le stran ali dve v knjigi, dober članek v reviji ali na spletu, samo da pridobim tisti občutek, da sem se v nekaj zatopila, nekaj razbrala, se o tistem zamislila in ponotranjila, ne da bi me vmes prekinila tisoč in ena motnja.

Ker tega velikokrat ni, se zatekam k instant “zatopitvam” – ki jih mrgoli na zoprni napravici, imenovani pametni telefon. Oh, koliko hranljivih trenutkov mi je požrl v preteklem letu!! Prepričana, sem da največji sovražnik branja niso naši otroci, ampak internet s svojo vsiljivostjo, s svojo nenasitno slo po naši pozornosti in po naši raztresenosti!

Zato pravim – seznam knjig, ki jih preberem, je glede na bralni potencial, ki ga pri sebi prepoznavam, še kratek! Kajti branje je tako kot vsaka druga dejavnost, ki nam je pomembna, stvar odločitve!

Skozi leta sem razvila naslednje korake do več branja:

  • raziščem, kaj me trenutno najbolj “vleče”, priteguje – ali bolj potrebujem zgodbe, daljne kraje, življenja drugih; ali osvetlitev življenjskih vprašanj, nove duhovne uvide, vpogled v svoje vzorce delovanja, dobre predloge za osebno rast in razvoj … Tisto, kar me zanima, bom gotovo pogosteje jemala v roke. Nima smisla, da se silim z nečim, kar mi v tistem trenutku (obdobju) ne ustreza.
  • priskrbim si knjige, ki me nagovarjajo – veliko je takih, ki kupljene čakajo na polici, da jih preberem; nekatere rezerviram v knjižnici. Sem se kar izurila v tem, kako poskrbeti, da knjiga pride do mene v čim krajšem času 🙂
  • odločim se, da bom brala vsak dan – od trenutka, ko sama presodim, da sem presegla mejnik “dovolj” za druge stvari – šport, pospravljanje, kuhanje, povezovanje z družino itd.; odtlej vsak trenutek, ki ga morem, namenim knjigi in načrtno zanemarjam drugo.
  • vračam se h knjigi, dokler je ne dokončam. Le redko se zgodi, da presodim, da je knjiga tako nevredna moje pozornosti, da jo pustim neprebrano.
  • knjigo vpišem na svoj seznam prebranih knjig, na kratko si zapišem vtise; včasih izpišem kakšen citat, ki me je nagovoril ali se mi zdi uporaben.
  • odločim se za novo knjigo in si jo nemudoma dam na doseg svojih rok – jo postavim na mesto, kjer mi bo najbolj pri roki v trenutku, ko bom lahko spet brala.

Sprejemam se v svojem tempu branja. Če sem zvečer zaspana in se mi že po prvem odstavku začnejo zapirati oči – prav, spanje potrebujem, ne bom se mučila. Če me knjiga tako vleče, da pozabim na lakoto, velja – bom skuhala pol ure kasneje, vmes pa si lahko tudi drugi postrežejo z malico. Če je knjiga zahtevna, potrebuje razmislek, odmevanje, malo predaha – nič hudega, v moji notranjosti se dogajajo pomembni premiki tudi takrat, ko knjige nimam v roki, morda takrat seže še globlje, jo bolj ponotranjim. Počakam dan, dva in se spet vrnem.

Razumem svojo muhavost pri izbiri, katera knjiga bo naslednja tista, pri kateri bom vztrajala. Dostikrat knjige, ko jih dobim v roke, najprej malo prelistam, preletim, preberem uvod ali prve strani začetnega poglavja, da si o njih ustvarim vtis. Nato pa se orientiram po notranjem občutku, kaj je zame najpomembnejše v tistem obdobju. Ne zgodi se redko, da začnem brati tudi po tri ali štiri knjige hkrati, potem pa eno le pripeljem do konca in nadaljujem z drugo.

Berem zase, ne za druge. Ugotovila sem, da se odveč silim, da bi takoj po prebrani knjigi o njej napisala članek na spletni strani. To mi je včasih uspelo, zdaj niti ne poskušam. Knjige doživim preveč intimno, da bi lahko nemudoma delila svoje vtise z drugimi. Tudi knjige, ki jih preberem za bralno skupino, imajo daljši čas potovanja v mojo notranjost, kot mi omogoča naš urnik srečevanja. Dostikrat sem presenečena, ko slišim, kaj o knjigi menijo ali čutijo druge bralke – potem tuhtam še o tem.

Knjig, ki jih preberem otrokom, ne štejem v svojo bralno malho. Čeprav me tudi nagovorijo in se mi še zdaleč ne zdijo površne ali kar tako, se mi zdi, da sem tako močno prerasla tisto raven zahtevnosti branja, da bi bila goljufija šteti to množico v svoj seznam, čeprav gre včasih za celotne zbirke. Recimo, da je to bonus, moja dediščina, ki jo želim predati naprej svojim otrokom, moj pedagoški prispevek naslednji generaciji bralcev.

Tako vam kličem na začetku poletnih počitnic: “Santé! Na zdravje! Na čim več poglobljenega branja!”

Si tudi ti strastna bralka? Ti zmanjkuje časa in možnosti za to, da bi si v družinskem vsakdanu privoščila branje, zapisovanje, poglobljen razmislek? Si želiš, da bi tudi takrat, ko vzameš v roke telefon, prebrala nekaj kakovostnega, dobrega, nekaj, kar te ne bi raztreslo, ampak povabilo globlje, k sebi, v notranjost? Bi rada dobila kakšen dober knjižni namig, idejo za ustvarjanje, vprašanje za razmislek, ugotovitev, da nisi edina, ki doživljaš stvari v materinstvu na tak način? Vabim te v poletni program TUDI POLETI SEM MAMA, A ŠE VEDNO JAZ.

Sodobna lastna soba

Ženska potrebuje svojo sobo in svojo denarnico. Virginia Woolf

Danes imam šest otrok, pisalno mizo in poslovni račun. Ter spletno stran. To je moja sodobna lastna soba.

Tukaj samo lahko izbiram svoje besede, svoje teme, se izražam po svoje, ne potrebujem zunanjega dovoljenja, avtoritete, urednika. Tukaj samo sem jaz. Vem, da ima lahko moje tukajšnje pisanje širše posledice in vpliva na zgoraj omenjena zunanja dovoljenja, avtoritete, urednike. A pomembno je, da se slišim, si dam duška, izrazim, kar drugje morda ne bi bilo objavljeno.

Čez mnogo obdobij sem šla pri ustvarjanju spletne strani. Vse faze pa so bile povezane z mojim odnosom do pisanja.

Danes je za žensko še vedno revolucionarno, da lahko piše. A če je bilo včasih revolucionarno za žensko biti brez družinskih obveznosti, zato da je lahko pisala, je danes revolucionarno imeti otroke in še vedno želeti si pisati, to uresničiti.

Lahko je Elizabeth Gilbert pleteničiti o ustvarjalnosti (naj mi oprosti, da njene odlične knjige zreduciram na eno samo pripombo) in govoriti, kako se odločitev za otroke primerja z odločitvijo za tatu na obrazu. Težje je živeti ustvarjalnost sredi materinstva in si še vedno dovoliti, da je pisanje glavna povezovalna nit mojega življenja.

Čutim, kako ljudje čakajo, kdaj bom odnehala. Kdaj bom opustila svoje projekte, kdaj zaprla s.p. Saj mi ni treba delati, si mislijo. Kako ti uspeva, me sprašujejo. Kako bi uspevala, če ne bi hranila svoje biti z ustvarjalnostjo, tega ne vpraša nihče.

Najvišji ideal matere bi pač morala biti urejena hiša in poštirkani otroci. Če bi že tako kazale potrebe v družini, morda redna služba. Ne pa pisanje. “Zapisovanje svojih misli,” se mi je zadnjič nekdo posmehnil. “Ali se da od tega živeti?”

Ne vem, če se da. Vsekakor pa vem, da se ne da, če tega nimam. Toliko žalostnih usod žensk pred menoj je bilo. Ne morem in nočem si privoščiti zdrsa v depresijo samo zato, ker je za iskanje svojega prostora, časa in sredstev potreben pogum.

Vsakič ko se zaključi neko delovno obdobje, se spremeni letni čas, mine mejnik v otrokovem življenju, si moram na novo zastaviti vprašanje, kako naprej. In vsakič znova sem pred dilemo, ali izberem konformizem ali sledenje svojim pristnim vzgibom.

Ni enostavno. Je pa vredno.

Hvala, ker me spremljate, berete in podpirate.

Lahko se mi pridružiš v poletnem programu za mamice: TUDI POLETI SEM MAMA, A ŠE VEDNO JAZ

Tudi poleti sem mama, a še vedno jaz

Nekateri ljudje komaj čakajo poletje in konec šolskih ter službenih obveznosti, da lahko dajo možgane na “off” in začnejo uživati. Ko enkrat odrinejo na morje, v hribe ali na odmik v daljavo, nočejo več niti slišati ne za projekte niti za kakršnokoli naprezanje možganov.

Meni pa se je junija vedno začelo oglašati kup hrepenenj, ki niso bila popolnoma in čisto povezana samo z brisačo, kopalkami in ležiščem nekje v senci. Ne pravim, da tega ne potrebujem. Le da je poletje zame še vse kaj drugega kot poležavanje na plaži, vzpenjanje na hrib ali vožnja v nove kraje.

Ko sem postala mama, se je to hrepenenje še poglobilo, saj ne le, da moj kotiček v senci ni bil več samo moj, ampak se je povsem spremenil koncept dopusta.

Moja prtljaga za dopust vedno vključuje še zajeten kupček dobrih knjig, torbo z mojimi zvezki in zapiski, pogosto pa tudi eno od naprav, s katero lahko kaj napišem in shranim. Z materinstvom je vsakodnevni vsaj polurni odmik od družinskega utripa postal še večja nuja.

Ne vem, zakaj je tako, a poletje mi vedno da dodaten navdih za ustvarjanje in izredno trpim, če mi ni naklonjenega čisto nič časa, da se umaknem v kakšen umirjen kotiček in mirno tuhtam ter snujem različne stvari.

Kar nekaj poletnih počitnic sem intenzivno prevajala katero od knjig ali besedil. Zaradi tega nisem bila ob koncu prav nič bolj utrujena, nasprotno, poletni projekti so me napolnili z energijo, zadoščenjem n mi dali novo vizijo za prihodnost.

Zdi se mi izredno pomembno, da se poslušamo v svojih vzgibih in hrepenenjih, da ne sledimo slepo ritmu drugih, ki v tem času morda res nujno potrebujejo odmik od vsega, kar diši po miselni obremenitvi. To ne pomeni, da smo čudni, ker nam manjka miselnih izzivov. Mame pogosto vse leto rešujemo polno praktičnih zagat in če smo po naravi nagnjene k temu, da potrebujemo tudi mir, samoto in včasih tudi napenjanje možganov, pogrešamo trenutke, ko se lahko posvetimo samo intelektualni ali duševni dejavnosti.

Zato sem za letošnje poletje zasnovala program, kjer se mi lahko pridružite v iskanju dušne hrane za svoje lačno žensko srce in um, ki pogrešata trenutke zase in za samorefleksijo, zapisovanje, brskanje po sebi, ustvarjanje.

TUDI POLETI SEM MAMA, A ŠE VEDNO JAZ

30 POLETNIH DNI POGLABLJANJA VASE, SLEDENJA SVOJIM VZGIBOM, RAZISKOVANJA SVOJIH ŽELJA IN USTVARJANJA NEPOZABNIH VTISOV V MATERINSKEM VSAKDANU

Program vključuje:

  • 30 maminih lekcijih, zapisov/razmišljanj o tem, kar se mi dogaja v materinskem vsakdanjiku in me bega v moji globini
  • 30 vprašanj za samorefleksijo, razmišljanje, poglobitev vase, odmevanje tega, kar prebereš, slišiš, doživiš
  • 30 predlogov za fotografiranje ali drugo ustvarjanje na določeno temo
  • popolnoma poljubno članstvo v FB skupini Mama, a še vedno jaz
  • 3 spletni seminarji:
  • NE BODI NAPOTI SAMA SEBI (o ovirah, o samosabotaži, o napredovanju do cilja, …);
  • ALI BO MOJE TELO SPLOH ŠE KDAJ MOJE (o sprejemanju svojega telesa in njegovih sprememb zaradi nosečnosti, dojenja in neizogibnega staranja) in
  • KO MATERINSTVO ZAMAJE POKLIC (o dilemah služba, starševstvo, poklic, poslanstvo, dom, talenti …)

Kako se lahko pridružiš?

Prijavi se tukaj!

Na elektronski naslov boš prejela potrditev. Prvo lekcijo prejmeš 1. julija oz. že naslednji dan po tem, ko se prijaviš (lahko se prijaviš katerikoli poletni dan do konca avgusta in 30 dni prejemaš vsebine programa).

Spletni seminarji bodo na voljo od dneva premiernega predvajanja naprej.

NE BODI NAPOTI SAMA SEBI: 5. 7. 2021

ALI BO MOJE TELO SPLOH ŠE KDAJ MOJE: 25. 7. 2021

KO MATERINSTVO ZAMAJE POKLIC: 9. 8. 2021

Mamice, ki so v preteklosti že brale moje mamine lekcije in ki so se v preteklosti že udeležile mojih spletnih predavanj/seminarjev, so povedale:

Hvala, Ana, za lepo skupaj zbrane misli, izkušnje in nasvete glede samo-podpore. Hvala tudi za predlagano literaturo in kratke povzetke te. Sama sem dobila predvsem dovoljenje oz. potrditev, da sem lahko kreativna mama, ki se mora napajati tudi izven ožjega družinksega kroga oz. materinske vloge, da s tem ni nič narobe in se pač med sabo razlikujemo.
In pa ozavestila sem pomen ritualov, ki jih sama že leta uporabljam in šele zdaj spoznavam, kako ključno oporo mi zares pomenijo.
Zakaj sem si želela slišati ta seminar, pa je v glavnem to, da se zavestno odločam vzpostaviti vzdržni trajnostno naravnan družinski režim, ki je s pojavom korone najbolj prizadel ravno mene. Vselej odstopati prednost drugim na dolgi rok res medvedja usluga. Nega zase ni le občasen izhod iz prenatrpanega vsakdana, temveč je to življenje, ki ga zmoreš nositi in živeti tako, da te izpolnjuje.
Še enkrat hvala, Ana, za vse kar delaš za dobro vseh!

Nina

Evo, ena od tistih, ki uživa te sadeže z Anine tržnice, priporočam kaj sočnega in osvežilnega v teh vročih dneh! 🙂
Ponudba je res odlična in kvalitetna, nagovarjajoča, v rit brcajoča, razmišljujoča.
Jaz sem navdušena stranka na isti stojnici že kar nekaj časa.

Lep začetek počitnic!

Mihaela

Res priporočam….vsakdanja injekcija.

Maja

Cena:

  1. PAKET: mamine lekcije + vprašanja = 25 eur
  2. PAKET: mamine lekcije + vprašanja + predlogi za ustvarjanje = 35 eur
  3. PAKET: mamine lekcije + vprašanja + predlogi za ustvarjanje + spletna predavanja = 70 eur
  4. PAKET: posamezen spletni seminar = 15 eur

Možnosti za plačilo: plačilo na TRR ali preko Paypala

Kaj imajo skupnega slepo tipkanje, vožnja počitniške prikolice in fantovsko striženje?

Le kaj imajo skupnega slepo tipkanje, vožnja počitniške prikolice (BE kategorija) in fantovsko striženje?

Na seznam bi lahko dodala še smučanje, abc vrtnarjenja in francoščino. Vse to so hobiji oz. veščine, ki sem se jih naučila v zadnjih treh letih.

Tisti, ki me poznajo, vedo, da le redko in nikoli za dlje časa ne mirujem v smislu, da se ne bi lotila česa novega. Stagnacija me plaši. Zato sem tudi v obdobju majhnih otrok ves čas nadgrajevala svoje znanje in veščine …

Velikokrat je bilo to povezano s potrebami naše družine ali pa mojega poklica. Angleščino sem z branjem angleških knjig od končanega študija prevajalstva zelo izboljšala; uresničila pa sem si tudi zelo staro željo po učenju tretjega tujega jezika – francoščine.

Kako ob dojenčku gojiti nek hobi ali se učiti nove veščine?

1. Razišči svoje možnosti učenja na daljavo oz. od doma

Verjeli ali ne, ogromno praktičnih veščin se da naučiti preko interneta. Osnov vrtnarjenja sem se učila preko interneta pri Vrtni vili. Slepega tipkanja sem se naučila s programom TipkoMojster. Francoščine sem se lotila najprej z aplikacijo Babbel, nato pa na spletni strani Gymlish (Frantastique). Obstaja ogromno odličnih “tutorialov” za praktične veščine, neprešteto aplikacij in programov za razna znanja. Pogosto je cena sorazmerna s kvaliteto in tudi plačljive verzije so največkrat vredne nakupa.

2. Povezuj svoja zanimanja s potrebami svoje družine.

Fantovskega striženja se definitivno niti v sanjah ne bi lotila, če ne bi imela toliko sinov. Sprva jih je strigel moj mož, ko pa so prerasli njegov standardni model (beri: z mašinco po celi glavi), se je pokazala potreba, da se jim prilagodiva v njihovih željah. Ravno v tistem času je Maja Jerkič Freezura organizirala prve tečaje fantovskega striženja za mamice in z veseljem sem se pridružila. Nakupila sem si osnovni pribor in zdaj se naša dnevna soba približno vsaka dva meseca prelevi v frizerski salon “Najlepši fant”.

3. Ni treba osvojiti vsega naenkrat.

Ena od temeljnih lekcij starševstva se mi zdi učenje potrpežljivosti – nič se ne zgodi čez noč. Ta koncept sem prenesla tudi na lastno učenje. Obrzdala sem svojo nestrpnost in se navadila, da se učim po majhnih korakih – vsak dan malo ali pa le enkrat na teden. Prijava v avtošolo, da bi si pridobila vozniški izpit za kombi + počitniško prikolice (BE kategorija) in tako omogočila, da bi se z možem kdaj zamenjala pri dolgih vožnjah, se mi je sprva zdela kar velik zalogaj. Ko pa sva z inštruktorjem Avtošole Šmarca naredila plan voženj, sem videla, da bom lahko izpeljala zadevo v roku nekaj mesecev (bila sem noseča s šestim otrokom).

4. Tudi na poklicnem področju šteje neformalno učenje

Zelo sem se zamislila nad seboj, ko sem prebrala članek Sama Ruglja “Zakaj se v šoli še zmeraj ne učijo tipkanja”. Čeprav se mi ni zdelo, da tipkam prav počasi (tekom šolanja sem osvojila neko svojo verzijo hitrega tipkanja), pa sem vedela, da se pogosto motim in iščem kakšno tipko in po nepotrebnem izgubljam čas, ko pa bi lahko hitreje prevajala (misli mi prehitevajo prste). Tako sem se odločila, da nekaj minut vsak dan namenim vajam slepega tipkanja in po pičlih dveh mesecih mi je uspelo: osvojila sem celotno tipkovnico. Pomembno mi je bilo, da osvojim slovensko tipkovnico, zato sem se odločila za slovenski program TipkoMojster.

5. Pravico imaš do veselja pri učenju, tudi če si zelo zaposlena

Mogoče se nam zdi, da nimamo časa, da bi se naučili česa novega ali pa se kakšne stvari, ki jo že za silo obvladamo, naučili početi drugače, bolj efektivno. A še posebej v starševstvu, ko ogromno stvari počnemo rutinsko in za druge, je pomembno, da kaj počnemo samo za lastno veselje. Ob čem ste uživali kot otrok? Kaj vas je od nekdaj privlačilo? O čem zadnje čase pogosto sanjate? Ste prepričani, da ni izvedljivo, da bi se temu posvetili? Preverite še enkrat. Morda najdete v svoji bližini ali pa le klik stran koga, ki se ukvarja ravno z vašim sanjskim zanimanjem!

Tudi od mene se lahko naučite česa novega! Na voljo je že 17 spletnih seminarjev o različnih veščinah, ki nam pridejo prav v materinstvu. Sem “požiralka” knjig, zelo hitro se učim in v 13 letih, odkar sem mama, sem se izurila v tem, kako usklajevati starševstvo s svojim poklicem in svojo naravo. Naučeno posredujem naprej. Mamice o spletnih seminarjih pravijo:

Predavanje mi je bilo zelo všeč, ogrooomno uporabnih nasvetov sem dobila, nekaj že prakticiram, nekaj pa upam, da še bom uspela vnesti v svoj dan. Mirjam

Poslušala sem spletni seminar samoorganizacija za mame. Super. Sem ogromno izvedela o sebi … Bi si pa želela poslušati še seminar v katerem opisuješ aplikacije in programe za beleženje stvari … Jana

Seminar o Samoorganizaciji mame je bil zame zelo koristen – izvedela sem za nekaj novih teoretičnih izhodišč, saj si ti prebrala nekaj knjig namesto mene (p.s. še zmeraj mi ni jasno, kdaj jih imaš čas prebrat 40 na leto?:) Andreja

ORGANIZIRANA – kaj to sploh pomeni?

Moj namen ni mamicam, ki smo že tako preobremenjene, naprtiti še cel spisek stvari, ki naj se jih držimo, da bomo organizirane. Ko pa dobro vemo, da še na tako dober dan lahko vsak trenutek stopi skozi vrata neka kritična oseba in najde cel kup stvari, ki kažejo na to, kako smo neorganizirane. NE, organizacija ni sama sebi namen, ni mišljeno, da jo moramo vedno znova dokazovati sebi in drugim!

(Samo)organizacija, kot jo razumem jaz, je najprej pripravljenost pogledati:

– kaj ŽE DELUJE, kaj IMAM, kaj ZNAM,

– kaj ŽELIM VNESTI v svoje življenje, ker mi tega manjka

– kako to uresničiti ali uresničevati KLJUB OVIRAM

Na petkovem predavanju bom govorila o tem, kako sem se lotevala oz. se še lotevam:

– prevajanja, ko nisem imela niti podjetja niti rednega varstva

– terapije, za katero sem samo jaz sama čutila, da jo potrebujem, okolica pa me ni podpirala

– odprtja podjetja, preden je tretji sin dopolnil prvo leto in sem tako rekoč bila še na “porodniški”

– učenja tujega jezika v času starševskega dopusta in v kaotičnem letu 2020- branja knjig ob živahnih otrocih in aktivnem družinskem življenju

– izobraževanja, da sem (sama!) postavljala in pisala in snemala vsebine za spletno stran, ko to sploh ni bilo samoumevno

– nujnih gospodinjskih opravil, ki so potrebna za znosen družinski vsakdanjik

– priprave na zahteven strokovni izpit

– vedno znova pospraviti svojo pisalno mizo

Še enkrat naj povem, da o tem ne bom govorila zato, da vzbujam slabe občutke staršem, ki so se odločili, da bodo neko obdobje posvetili le otrokom, ker je tudi za to POTREBNA VELIKA MERA (SAMO)ORGANIZACIJE!

Moja posebnost je, da sem zelo zgodaj v starševstvu kljub lastnemu sklepu in odločitvi začutila, da me bo zgolj skrb za otroke in dom zadušila, da sem bitje učenja, radovednosti, raznolikih podvigov in da se preprosto hočem in moram naučiti, kako združevati klic po veliki družini in lastne ustvarjalne težnje. Medtem ko svet vedno znova zahteva, da imamo zunanje dokaze in velike dosežke, ki govorijo o tem, da smo sposobni in spretni, bi rada poudarila, kako pomembno je, da si SAME (IZ)NAJDEMO MERILA, po katerih merimo svoje zadovoljstvo, umirjenost, urejenost, voljo do dela, si ZNAMO ORGANIZIRATI NASLEDNJE KORAKE, da izpeljemo neko pomembno stvar. Tako se lahko končno otresemo vseh tistih zoprnih najrazličnejših “A ti si pa samo mama doma?” “Kaj pa delaš ves dan?” “Kaj pa so te velike luknje v tvojem življenjepisu?” “Kje boš pa dobila službo?” “Pa kako pa misliš to, saj vidiš, da ne gre?”

Vabim te na zelo zanimiv, spodbuden in živahen spletni seminar o organizaciji v materinstvu ? Lahko ga spremljaš v živo ta petek, 26. marca 2021, ob 9.30 uri, ali pa kasneje, ko si boš za to našla čas ? Prijave: https://forms.gle/NGWabiRNQyHwZF2h6

KDO SEM JAZ, MAMA, V RESNICI?

»Na svoji spletni strani in na FB strani velikokrat pišem iz sebe, od mamic pa dobim potrditev, da tudi druge tako doživljajo. Pomembno je, da ne izgubljamo občutka zase. Redno nas zasujejo obveznosti, služba, otroci, pritiski, šola, … Ves čas je treba preverjati, kdo sem jaz v resnici, kaj si želim, kam me vleče, … Iskati moramo navdušenje, hitro otopimo v vsakdanji rutini, izgubimo veselje do vsega. To je najbolj nevarno stanje za mame: otopelost, občutek »saj je vseeno«. Včasih je treba veliko energije vložiti za stvar, ki mi je pomembna.«

To je izsek iz današnjega jutranjega intervjuja na radiu Ognjišče v oddaji Jutranja svetovalnica.

Tukaj lahko poslušate in preberete celoten prispevek:

Danes nisem ničesar naredila! Je to res?

DANES NISEM NIČESAR NAREDILA. To je eden najbolj uničevalnih, nepravičnih in sovražnih stavkov, kar jih je. Pa tolikokrat si ga rečemo. Odločila sem se, da ga v svojem življenju kar se da preoblikujem, preokvirim, omilim. Najlažje je, če ga razsujem na drobne kosce s tem, da ga z mnogimi alinejami potrditve in hvaležnosti pisno ovržem. A včasih nimam pri sebi ničesar za pisati. Treba je v trenutku preobrniti notranji dialog, da me ne sesuje. Potrebovala sem leta, da sem se tega naučila.

Začnem takole:

Seveda, ljubica, saj si …

Nič čudnega, poglej, kaj vse se je zgodilo …

Kako tudi bi glede na to, kako si se počutila …?

Kje pa si bila? Kako si se tam počutila?

Kaj pa si počela? Prepričana sem, da si imela za to dober razlog.

Ali je dneva že konec? Brez česa ne sme miniti? Kaj ti je bistveno? Kaj potrebuješ v tem trenutku?

Mogoče se ti tako zdi, pa vendar razmisli, poglej, kaj se je vse dogajalo? Si prepričana, da nisi pri tem igrala nobene vloge, ničesar dobrega prispevala? Gotovo si …

Zakaj ti je bila ta stranpot (ki jo tako doživljaš) tako pomembna? Kaj te je pritegnilo, da si spremenila, opustila svoje prvotne načrte? Katera tvoja vrednota, potreba se skriva tukaj zadaj?

Kdo je vse to pričakoval od tebe? Če si si naložila to sama, ti je bilo gotovo pomembno to uresničiti. Spomni se, zakaj. Potrpi s seboj.

Ali je bilo to sploh človeško mogoče izvesti?

Ali zmoreš upoštevati svoje človeške meje, ker ti ni uspelo tega in onega?

Morda nisi dosegla velikega cilja. Gotovo pa si naredila vsaj kakšen droben korak, izvedla mini-poskus v tisti smeri.

Današnji dan ti je bil podarjen. Jutri je še en dan. Lahko poskusiš znova.

Kaj si odnesla iz tega dneva? Kaj te je nahranilo?

Kaj ti je lepega nepričakovano stopilo na pot?

Kaj lepega si (so)ustvarila?

Kaj lahko narediš za svež “začetek” (da, tudi ob desetih zvečer) današnjega dne, s tem pa tudi jutrišnjega?


Ustavi, zamrzni trenutek, ko nad tabo udrihne bič neizprosnega notranjega (ali zunanjega) priganjača, ki ti pravi, da nisi ničesar (pametnega, vrednega, vidnega, velikega, …) naredila. Poglej svoje nežno, mehko, ljubeče, zgrbljeno telo pod njim. Kaj bi mu povedala? Kaj bi mu ponudila?


Bodi Veronika vsaj kdaj pa kdaj tudi sama sebi.


©Ana Pavec, marec 2021
——————————————–

Ali kot mama sploh kaj napredujem? Vabim vas na marčevska spletna seminarja S TEBOJ SEM.

https://anapavec.com/ali-kot-mama-sploh-kaj-napredujem/