fbpx

Ste tudi vi eden od samoumevnih staršev?

Poznate izraz »privzete nastavitve«? Ko ima nova pametna napravica že vgrajen določen način delovanja. To nam prihrani mnogo vprašanj, odločitev in dela, naša uporaba elektronskega pripomočka pa že lahko gladko steče.

Podoben izraz, »default« v angleščini, je uporabila blogerka M. Blazoned tudi za starše. Pravzaprav za enega od njih. Za tistega, ki prevzame večino dela ali, bolje rečeno, na katerega samodejno, samoumevno pade večina dela.

Nekega jutra je zapisala, kako frustrirajoča je lahko ta vloga. Očitno se je v njenih besedah našlo veliko staršev, saj je članek hitro postal viralen. Takole piše z obilico humorja …

***** ***** *****

Ali ste samoumevni starš? Če morate o tem razmisliti, potem niste. Vedeli bi, verjemite mi. Samoumevni starši so odgovorni za čustvene, telesne in logistične potrebe otrok. Da vam pokvarim napetost pričakovanja: običajno imajo maternico.

Prvič sem se zavedela, da sem ena od samoumevnih staršev, ko je nekega dne najin prvi otrok spal, z možem Danom pa sva pleskala sobo za goste. Ko je hčerka zajokala, ni on niti za trenutek prekinil svojega dela in pomislil, da bi šel ponjo. Takrat sva oba delala v korporacijah in sodelovala pri istem domačem projektu. Bila sva izenačena, če ne štejemo dejstva, da sem jo jaz nosila in hranila devet mesecev v svojem trebuhu, kar mi je dajalo rahlo prednost. Mislila sem si, to je čisti nesmisel.

KDO SO SAMOUMEVNI STARŠI

Štirinajst let kasneje sem še vedno v vlogi samoumevnega starša. Sedaj delam od doma za polovični delovni čas v svojem svetovalnem podjetju, torej je vloga malo bolj smiselna, ampak še vedno ni prijetna. Mami, mami, mama, mami, mama, mami, mami, mami. Cel. Ljubi. Dan. Tešim potrebe vseh svojih treh otrok: prijave na dejavnosti, logistika s prevozi, pregledi pri zdravniku in zobozdravniku, težave s fanti in dekleti, ranjena čustva, šolski sklad, kupovanje daril, frizure, nakupovanje oblačil, pisanje zahval, kar je, mimogrede, hudičevo delo. Prav tako preurejam omare med sezonami, da pregledam, katera oblačila so jim prav. To je opravilo, za katero le samoumevni starši vedo, da sploh obstaja.

Samoumevni starši poznajo imena vseh otrokovih učiteljic. Izpolnjujejo neskončne obrazce, vključno z 20 strani dolgim pravnim dokumentom, ki je potreben za to, da se otrok lahko v šoli ukvarja s športom, in ki zahteva krvno prisego, da šole ne bomo tožili, če bo otrok dobil pretres možganov, saj ga zagotovo bo dobil. Poslušajo dolge, dolgočasne in zapletene zgodbe o gibalnih igrah, ki nimajo nobenega smisla. Neprestano črkujejo besede. Vedo, koliko je pri hiši papirja za zavijanje. Samoumevni starši nimajo svojega lastnega koledarja, ampak tistega, na katerem so napisani dogodki vseh ostalih in ob katerem jih boli glava. Poznajo notarja. Karton kupujejo v paketih po sto. Neutrudno garajo za dober odnos s šolsko tajnico. Poznajo velikosti oblačil za vse svoje otroke, vključno s številko čevljev.

SPODBUDA ZA REZERVNE STARŠE

Mimogrede, ta zapis nikakor ni mišljen kot tekmovanje med možem in ženo pri tem, kdo je na slabšem. Moj mož samoumevno služi denar, samoumevno kosi travo in samoumevno pobija pajke pri hiši, kar vse s seboj prinaša enako količino stresa in nezadovoljstva, o čemer lahko, če želi, napiše svoj članek. Prav tako mi je v izjemno pomoč in je čudovit mož in oče. Vendar, v mojo obrambo, trava in pajki ne kričijo »mami« stokrat na dan in njegov šef ne gre z njim na počitnice. Samo povem. In moj mož bi prvi priznal, da sem potegnila ta kratko. Njegov obraz se skremži, ko naštevam, kaj vse moram postoriti. Tako da mi veliko pomaga. Vendar pa spada, kar se tiče logistike in birokracij, k rezervnim staršem.

NAKLJUČJE

Med samoumevnimi in rezervnimi starši je velika razlika. Lily ima ob ponedeljkih pozno popoldne jazz. Poskrbim, da pride tja in nazaj, čeprav ima njena sestrica Gracie tenis ob popolnoma istem času. Logistika je na meni. Ni problema. Že zmorem. Včasih pa me pokliče mož, da bi mi pomagal. Ti klici se običajno začnejo takole: »Kdaj Lily konča jazz?« Najraje bi mu eno primazala. Konča ga VSAK teden ob istem času! In ko on z menoj lahkotno klepeta o tem, kako bi mi lahko »pomagal«, jaz hkrati razlagam jokajočemu Georgu, kako se računa s prehodom, česar drugošolec nikakor ne more razumeti, kuham pozno kosilo (no, priznam, vrem makarone) in skušam odgovoriti še na zadnjo službeno e-pošto.  Tako da ja, včasih se izide, da ima Dan tak urnik dela in teka, da se zares pelje mimo Lilyjinega plesnega studia ravno v trenutku, ko jo je treba pobrati. Koristno? Da. Samoumevno? Ne. Samoumevni starši ne delujejo po naključju.

POD TUŠEM

Biti eden od samoumevnih staršev, vsaj v mojem primeru, ne pomeni, da je mož cepec – gre za to, da otroci ne upoštevajo načela bližine ali razumnosti, ko prosijo za pomoč. Iščejo samoumevne starše. Mene. Bila sem že pod tušem, ko sem morala hčerki nadeti verižico. Šla je naravnost skozi mojo sobo, mimo svojega očeta do mene. Resnično. Celo moj mož ji je začudeno pomahal: »Ohoj, tudi jaz sem tukaj.« V svoji hiši sem se tuširala natanko petkrat, ne da bi me zmotil kateri od otrok s svojo hudo potrebo. Pod tušem sem že napihovala balone, podpisovala obvestila in spletala lase. Vem … zakleni vrata, boste rekli. Neumna sem. Vendar vem, da bi se prikradli noter. Prepričana sem.

PREOBREMENJENOST S PODATKI

Pozabite na informacijske širokopasovnice, samoumevni starši zares obvladajo shranjevanje in pridobivanje podatkov. Ne da bi se zavedali, hodijo po hiši in si shranjujejo mentalne slike vsega, kar srečujejo na poti. Na tleh kopalnice opazimo gumico in naše nezavedno ve, da bo ta informacija prišla prav, ko bo treba preprečiti popoln živčni zlom devetletnice. Nekoč sem bila na službeni poti v Kaliforniji in so me klicali od doma, kje so Georgeve superge. Veste, kaj je pri tem najhujše? Da sem vedela. Količina stvari, ki si jih samoumevni starši shranjujejo v svojih možganih, je v premem sorazmerju s količino vina, ki ga popijejo. Preveč.

KARANTENSKI ŠOTOR

Kar me skrbi, je to, da samoumevni starši skorajda nimajo možnosti pobega. Ne morejo dobiti odmora, razen če se fizično povsem ne odmaknejo iz družine … in vržejo svoj mobilnik v vodo. Tudi ko si privoščijo vikend zase, pustijo doma podrobno razpredelnico dnevnih aktivnosti s časovnim načrtom in opombami. Uredijo prevoze, pustijo zavito darilo za rojstnodnevno zabavo. Kaj pa rezervni starši? Samo odidejo. Neverjetno, poljubijo otroke za slovo in odidejo. Ti p***i. Ok, globoko bom vdihnila. Edino, kar preostane samoumevnim staršem, je stakniti nekje močno nalezljiv, a življenjsko neogrožajoč virus. Pa se tudi takrat lahko zanesemo, da nas bodo otroci našli v karantenskem šotoru in nas prosili, naj jim odpremo kozarec.

PREŽIVETJE VRSTE

Glejte, starševstvo je na splošno težko in vsi starši prispevajo svoje. Razumem. Dobro si je zapomniti, da nisem strokovnjakinja za starševstvo. Sedim v kuhinji, oblečene imam razvlečene nogavice in pišem članek o izmišljenem mitu, ki ga imenujem »samoumevni starši«, ker sem tako dolgo potrebovala, da sem ugotovila, zakaj sem tako prekleto izčrpana. Iskreno menim, da so samoumevni starši dobra ideja in verjetno nujno potrebni za preživetje vrste. Sicer bi otroci kje ostali in nesrečno umrli, vsa misija pa bi bila zaman. Vendar to ne spremeni dejstva, da obseg in količina dela, povezana z upravljanjem tolikih življenj in podrobnosti, prinašata s seboj presenetljivo veliko čustveno in mentalno izčrpanost, ki se pojavlja le pri samoumevnih starših. Zaslužimo si, da je razumljena … in poimenovana! Sicer bomo mi tisti, ki bomo kje ostali.

Opomba: Da, samoumevni starši so lahko tudi moški! Ne, nisem nameravala ponovno zanetiti vojne med spoloma … to je satira.«

Vir: Blazoned, M.: The default parent
Prevedla: Ana Pavec

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Jesensko vabilo v klub S TEBOJ SEM

Moj mož se poleti rad pošali, da se za naju počitnice začnejo septembra 🙂 Zame to na nek način res velja, saj kar lažje zadiham, ko se zjutraj v veži poslovim od šolarjev in objamem mlajša otroka pred odhodom v vrtec, naredim kratek “pospravljalni obhod” po hiši, nato pa sedem za pisalno mizo in pričnem z ustvarjalnim delom, po katerem se vse poletje tako hrepenela in ga lahko užila le po drobcih.

Letošnja jesen je še posebej drugačna, saj je šla v vrtec tudi najmlajša hčerka, kljub temu pa čutim, da se v trenutni družinski situaciji lahko osredotočim le na določene vrste dela – takega, ki ga lahko opravljam od doma in mi ne pobere preveč čustvene energije, ki jo popoldne še kako potrebujem. Zato sem posebej vesela prevajalskih ponudb, ki so mi prišle na pot. V tem letu sem spremljala “le” dva poroda, do nadaljnjega pa ne nudim doula storitev, saj je to nemogoče združevati z resnično dobro podporo ženskam in parom v pričakovanju ter našo družinsko logistiko.

Članke s spletne strani naravniporod.si, ki ste jih tako pohvalili kot nepogrešljive v vaši pripravi na porod (če me spremljate že tako dolgo, resnično hvala!), bom postopoma preoblikovala v gradiva za novo spletno stran, ki je v nastajanju. Kar pa ne pomeni, da se bom zaprla v svoj svet 🙂 Klub S TEBOJ SEM, ki sem ga začela ustvarjati leta 2014 po svojem četrtem starševskem dopustu, je postal živahen triletnik, za katerega ve vedno več mamic in resnično služi svojemu prvotnemu razlogu za obstoj:

… ker si imamo mame veliko povedati!

V jesenski sezoni bo namenjen predvsem temu, da nas bo vse skupaj vabil, da sredi hektičnega materinskega vsakdana pogledamo vase in se redno vprašamo o svojem počutju in notranjem dogajanju. Vedno več mamic mi pove, da so postale mamine lekcije nepogrešljiv sestavni del njihovega vsakdana. V mesecu septembru vam dajem brezplačno priložnost, da članstvo v klubu preizkusite in vidite, ali vam ustreza. **

Brezplačni vpis v mesecu septembru!

Predpočitniški program

Hiperaktivna in perfekcionistična mama v meni je mnenja, da bi bilo fino, ko bi še ta teden:

* pospravila otroške pisalne mize

* razvrstila stvari na uporabne, potencialno uporabne in za v smeti

* pospravila tisto belo omaro, kjer se nam nalaga vsakovrstna šara

* napisala seznam manjkajočih šolskih potrebščin

* šla kupit šolske potrebščine za naslednje leto

* pripravila torbe za naslednje šolsko leto

* uredila otroške omare

* napisala seznam manjkajočih oblačil

* šla kupit manjkajočo poletno garderobo

* uživala zadnje samotne dopoldneve s hčerko, hodila na sprehode

* skuhala kaj za v zamrzovalnik za na počitnice s prikolico

* spekla kaj sladkega za na pot

* nakupila hrano za na pot

* spakirala za na pot

* nasnela dobro glasbo in pravljice za poslušanje med potjo

* uživala na zadnjih šolskih in vrtčevskih prireditvah

* fotografirala in dokumentirala prireditve

* fotografirala in shranila likovne izdelke otrok

* oplela vrt in poskrbela za zastirko

* privezala in zaščitila nekatere rastline na vrtu

* napisala in poslala zapisnik zadnjega sestanka sveta staršev

* šla k zobozdravniku

* šla k frizerju

* povabila tri družine prijateljev na druženje pred počitnicami

* z otroki naredila seznam stvari, ki bi jih radi počeli med počitnicami

* nabavila pripomočke za ustvarjanje med počitnicami – zase in za otroke

* dokončala svoje podjetniške projekte

* z možem še izkoristila zadnje dopoldneve, ko ni doma starejših otrok

* pregledala knjige iz knjižnice, izpolnila knjižico Družinsko branje in vrnila tiste, ki jim poteče rok izposoje

* si izposodila kup navdihujočih knjig, za katere sem izvedela v zadnji Bukli, čeprav imam doma polno polico svojih neprebranih knjig

* …

Ko se mi v glavi seznam daljša in daljša, se zavem:

1. vse stvari je nemogoče uresničiti ta teden

2. veliko nalog je takih, ki sem si jih naložila, pa nisem več prepričana, da so sploh smiselne

3. počitnice se ne začnejo tako, da si rečem: “Oh, zdaj pa sem naredila vse, kar bi morala. Zdaj pa lahko začnem uživati.” Vsak tak poskus se je v preteklosti izjalovil ali sprevrgel v bolezen.

4. Ob misli na katere od stvari na seznamu mi zaigra srce?

5. Za katere stvari na seznamu bi bilo naravnost ljubko, da bi se odločila, da jih ne bom naredila?

Dobro blago se samo hvali?

Ko sem hodila še v osnovno šolo, sem v poletnih dneh pomagala mami na tržnici prodajati zelenjavo in domače pecivo. To mi je bilo v veliko veselje.

Včasih sem imela srečo, da je moje blago stalo na mizi zraven daljnega bratranca, ki je tudi prišel prodajat – včasih zelenjavo, večkrat pa gobe, borovnice … Spomnim se, kako je pogosto že ob enajstih dopoldne ponosen šel domov s prazno košaro in debelejšo denarnico. Ne rečem, da sama nisem imela uspeha, toda do tega, da bi se moja miza izpraznila, mi je kar dosti manjkalo.

Večkrat sem razmišljala, kaj je fora – in hitro ugotovila, da ima bratranec nekaj pomembnih lastnosti: – njegovo blago je bilo bolj iskano, redkeje na voljo – bil je glasen in visok, zlahka se ga je opazilo – z ljudmi se je veliko pogovarjal in pri njegovi mizi je vedno nekdo stal, gneča je privabljala še druge. Vedela sem, da bi lahko tudi sama poskusila katerega od njegovih trikov, vendar pa sem se zavedala tudi, da bi to od mene terjalo ogromno količino energije. Meni namreč nobena od teh veščin ni bila naravna, morala bi se siliti, da jih bi uporabila.

Življenje je zanimivo, na pot nam prinese priložnosti, da ponavljamo stare lekcije. Za nekatere se zdi, da jih moramo ponavljati večkrat. Spet stojim na “tržnici”, za spremembo je virtualna, na mizi pred seboj imam sadove dela svojih rok (katalog kluba S TEBOJ SEM) in zdi se mi, da vsi ljudje hitijo po svojih opravkih 🙂

Kot mora prodajalec zelenjave, gob in borovnic najprej obuti škornje in se podati v samoto, v gozd ali na njivo, se tudi jaz ob zgodnjih jutrih ali poznih večerih opremim za svojevrsten “pohod” v pokrajine svoje duše in grem nabirat sladke sadove s pisalom in papirjem. To mi je veliko bolj naravno kot potem iste sadove naložiti v prtljažnik (beri spletna orodja) ter jih razvoziti naokrog (beri: deliti na vseh možnih platformah), po možnosti pa biti še glasna ob svoji mizi (beri: spletni strani).

Mamice, ki so že užile katerega od mojih sadežev, so navdušene, in z veseljem grem nabirat nove in nove. Naporno pa mi je ponavljati zlajnane slogane in delati prodajne akcije. Ena od njih se danes končuje – danes zvečer bom pospravila svojo košaro s “pridelki” – posameznimi vsebinami iz kluba. So edinstveni – vse vsebine v klubu S TEBOJ SEM se ukvarjajo z vprašanjem, kako si olajšati in polepšati prehod v starševstvo in materinski vsakdan. So priročne – na voljo so vam povsod, kjer imate dostop do interneta, nekatere pa se da tudi presneti na prenosne medije, npr. mp3 predvajalnik. So kakovostne – nastajale so s trudom v zadnjih 3 letih. ** Oglejte si katalog in kupite pred poletjem nekaj sladke hrane za svojo dušo 🙂

Ko ne bi bilo plačljivo …

Eden najpogostejših ugovorov, ki ga slišim, zakaj se ne bi vpisali v klub S TEBOJ SEM, je dejstvo, da je plačljiv. Mamice tožijo, da nimajo časa prebrati niti vsega, kar imajo brezplačno na razpolago, kaj šele, da bi si naprtile še dodatne vsebine, ki jih bodo čakale, da si jih pogledajo po napornih dneh in ob obilici opravil.

Moram povedati, da je odločitev, da začnem ustvarjati plačljive vsebine, bila zelo velik korak zame in za katerega sem potrebovala veliko poguma. Spletno podjetništvo je v Sloveniji še v povojih in prisotne je še zelo veliko nezaupljivosti.

Dejstvo je, da človek ne more pogledati, prebrati in predelati vsega, kar je na voljo. Moramo se odločati, kaj bomo vnesli v vsakdan, česa pa ne bomo. Če razmišljamo o tem, kaj nam prinaša dodatno vrednost, in se ne nepremišljeno odzovemo na vsako ponudbo, ki jo srečamo, si delamo veliko uslugo. Zato spodbujam, da je vpis v klub premišljena, zavestna odločitev, pri kateri tudi s plačilom pokažemo, da so nam nega sebe, osebna rast, notranji materinski svet pomembni in da to želimo gojiti in spodbujati. Zagotavljam, da v ustvarjanje kluba namenim zelo veliko časa, pozornosti in energije, in srčno upam, da se čutita ljubezen in veselje, ki ju to delo prinaša tudi meni 

Prilagam še dva zelo zanimiva članka o povezavi med spletnim učenjem in plačljivostjo …
Bari Tessler: A Tough Love Manifesto on Money, Boundaries, and Biz
http://baritessler.com/2016/05/tough-love-manifesto-money-boundaries-biz/

Marie Forleo: 6 Reasons We’ll Pay You To Teach Us vs. Learn It Free Online
https://www.youtube.com/watch?v=yYA8EOMcmuo

Kaj delam spet na internetu?

Spremljam šolska obvestila, pišem mejl prijateljici, berem dober članek, se zanimam za izobraževanje, sledim burnemu političnemu dogajanju, poslušam glasbo, se prijavljam na počitnice, pomagam otrokom pri domači nalogi, naročam knjige, iščem kuharske in ustvarjalne recepte, se učim, iščem izraz pri prevajanju, si ustvarjam širšo sliko, brskam za idejami za darila, kupujem oblačila, gledam filme, ustvarjam spletno stran, si prenašam koristne aplikacije za urejanje fotografij in pisanje, poslušam predavanje o vrtnarjenju, plačujem račune, vzpostavljam medcelinske stike …

Iščem uteho, nekaj, kar bi me zamotilo, da ne bi mislila na pereče stanje v meni in okrog mene, zapravljam čas po napornem dnevu, si polnim um z neumnostmi, ko bi morala delati, si kvarim razpoloženje ob nestrpni razpravi med kolegicami in kolegi, se jezim na nekoga, ki se ne strinja z mano, grem tja iz navade, oprezam za sedanjimi in preteklimi znanci, se zanimam za stvari, ki nimajo nobene zveze z menoj, si otopim čute, …

Se prepoznate? Da, splet lahko uporabljamo tako ali drugače. Lahko je bližnjica do človeka, lahko pa nas oddaljuje. Lahko nas hrani, lahko pa prazni. Lahko nam pomaga do ključne pomoči v obdobjih, ko gremo težko od doma, lahko pa nas zapeljuje stran od pristnega stika z otroki. Važno je, da preverjam, kako deluje name, da se zavestno odločam, za katero stvar ga bom ta trenutek uporabljala, se znam odtrgati po določenem času.

Pred kratkim sem prebrala pismo neke mame svojemu možu, v katerem se je zagovarjala, zakaj toliko časa preždi na socialnih omrežjih. Našla sem se v njem, čeprav mi na nek način tudi ni bilo všeč. Ne želim si, da bi stiki z drugimi mamicami nadomeščali stik z možem. Prav tako si ne želim, da bi bili internetni stiki edini kontakt s prijateljicami. Še manj si želim, da bi otroci mislili, da mi telefon, tablica in računalnik pomenijo več kot oni sami.

Zaradi zgornjih pomislekov mi je težko izpeljati ta prehod od delavnic priprave na porod v živo na ustvarjanje izključno spletnih vsebin. Od predavanja v pravi učilnici na natikanje slušalk in sedenje pred ekranom. Od pisanja na roke na tipkanje v spletne aplikacije. Ali s tem ne pošiljam napačnega sporočila? Ali ne vabim s tem mamic v še več spletnega porabništva?

“Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.” Mr 7, 15 Počasi gradim zaupanje. V to, kar sem sama na lastni koži preizkusila in spoznala. V odnose, ki sem jih spletla z drugimi mamicami in jih še vedno gojim. V svojo sposobnost, ločevati zrnje od pleva. Še posebej pa v vas. Da znate same prepoznati, kaj je dobro in kaj ne. Vabim vas, da opazujemo in se učimo, kako in kdaj naj jemljemo tehnologijo v roke. Za izbrane vsebine.

Neprestano učenje

Vsakič je bilo isto.

V meni je tlela želja, vedela sem, da jo bom težko uresničila. Premalo časa, varčevanje z denarjem, (pre)velikopotezna pobuda … Vsakič, ko sem se prijavila na kakšno izobraževanje, sem imela težave, preden sem se vpisala. Dvomila sem v svojo resnost, v možnost izvedbe, v to, da me bodo bližnji podprli, v to, ali je sploh potrebno …

Nekako sem stisnila zobe in še enkrat poskusila. Pogledala sem si podrobnosti. Si zaznamovala spletno stran. Vedno znova načenjala pogovor z možem. Žonglirala z idejami, kako bi to izvedla. Se pogovarjala s prijatelji in znanci, ki so že poskusili kaj podobnega. In slednjič, dvignila sidro ter se podala v “avanturo”.

Učenje, upam, je nekaj, kar me bo spremljalo vse življenje. Samo v lanskem letu sem se naučila fotografirati z ročnimi nastavitvami na digitalnem zrcalno-refleksnem fotoaparatu, se pobliže seznanila z možnostmi varčevanja, šla s hčerko na tečaj masaže dojenčka, se učila načinov, kako si v težkih situacijah izraziti sočutje do sebe, vztrajala pri smučanju na vodi, s sinovi začela v praksi spoznavati različne vrste glasbil, se bolj poglobljeno lotila spremljanja svojih mesečnih ciklov, prvič v življenju sestavila otroško leseno kuhinjo iz Ikee in še MARSIKAJ. (Pozor, moram vas razočarati, nobeno od teh znanj ni bilo ravno poceni, pri tem pa ne mislim samo denarja).

Tudi za letos imam že precej pester kurikulum 🙂 Nisem ekspert za vse – v nečem pa sem se izmojstrila. Kako si prilagoditi materinski vsakdanjik, da ne pozabim nase in na svoje strasti. Kako se vedno znova najti v novi situaciji, svojo nevednost spreminjati v radovednost in kako stalno poskušati. In če mi je bilo pri prvem dojenčku težko skuhati kosilo, se vsak dan odpraviti ven, ga uspavati, uvajati gosto hrano, spakirati vse potrebno za odhod od doma …, imam zdaj nove izzive. Najlepše pa je, ko vidim, da tudi otroci ljubijo učenje in so navdušeni, kadar sem se pripravljena učiti z njimi.

Tudi klub S TEBOJ SEM, v katerega vas vztrajno vabim, je nekaj novega. Nekaj, česar se še sama učim – kako ustvarjati (tako tehnično kot vsebinsko) spletno skupnost, ki bi resnično koristila mamicam, in jih ne odvračala od bistva materinstva – biti in rasti z otroki. Zdajle, januarja, še niste čisto nič zamudili. Vsebine, ustvarjene doslej, najdete lepo zložene in pripravljene na ogled v klubski spletni knjižnici, v Facebook skupini se še predstavljamo in če se vpišete zdaj, boste v živo ujeli jutrišnji spletni seminar Mamin uspešen dan. Lepo povabljeni, da se učite z menoj 🙂

Delovanje po navdihu

Naučila sem se delovati po navdihu.

Uzrem dih jemajoč prizor? Zamislim si, kako ga bom fotografirala.

Začutim nezadržno željo? Preverim, kaj bi lahko ukrenila za njeno uresničitev.

Razmišljam o prijateljici? Pošljem ji sms.

V meni je neko nejasno, a močno čustvo? V roke vzamem papir in pisalo in ga skušam razčleniti.

To zahteva od mene odločenost in iniciativo, je pa zelo zdravilno.

 

Ure v dnevu

Dan ima le 24 ur.

Včasih moramo zanemariti drobne malenkosti, da lahko damo prostor večjim, pomembnejšim stvarem.

Včasih pa se moramo odpovedati velikim, da uresničimo drobne, bistvene reči.

Vzdrževanje meje

Lansko leto smo bili v kobariškem muzeju soške fronte. Takrat šestletni sin se je čudil, kako je mogoče, da je Avstroogrska izgubila vojno, če pa je v zadnji bitki pregnala Italijane do reke Piave. Še več, meja se je po vojni zajedala globoko v notranjost sedanjega slovenskega ozemlja.

Podobno se mi dogaja v postavljanju meje otrokom. Dosežem velik preboj, potem pa se mi zgodi, da šestletnik želi, da ga oblečem, da osemletniku brišem nos, da ni konca plenicam in dojenju …

Da, vzdrževanje meje je veliko bolj naporno in dolgotrajno delo kot pa njeno prvotno postavljanje.