fbpx

Varovanje ognjišča

img_0169V preteklosti nisem razumela, kaj mislijo mamice s tem, da je v šolskem obdobju vsega preveč – naloge, dejavnosti, prireditev.

V vsem tem vidim veliko zagnanost in požrtvovalnost učiteljev ter drugih šolskih delavcev. Zaradi njihovega dela nastajajo čudoviti ustvarjalni projekti.

Sem pa pogosto neizogibno na drugi strani – staršev, ki komaj utegnemo zbrati družinske člane okrog mize, dati večjim otrokom možnosti, da se pocrkljajo in igrajo z mlajšimi, zagotoviti dovolj nekoristnega, za NIČ porabljenega časa.

Pogosto mi sobotno jutro ne prinese dovolj olajšanja, da je delovnega tedna konec. Ponavljanje gospodinjskih in drugih rutinskih opravil me utruja.

Le nečesa se zlepa ne naveličam – kurjenja krušne peči.

Zrenje v ogenj me zelo sprosti in spočije. In v resnici mi pomeni tisto klišejsko zavetje, dom.

Na kakšen način lahko še varujem to

Zakaj mame ne odlašamo

odlasanje-knjigaV novembrskem video knjižnem namigu se posvečam knjigi, ki jo je napisal univerzitetni profesor, ki se s svojim raziskovalnem delom ukvarja s težavo odlašanja.

V knjigi odgovarja, kaj je odlašanje, zakaj se ga poslužujemo, kako se ga odvaditi ter navaja dva primera, zakaj mame pravzaprav ne odlašamo.

Za ogled videa morate biti včlanjeni v klub.

O, moja prenekatera zanimanja

dsc_5416Spomnim se nekega vikenda v študijskih letih, ko sem se pripeljala domov iz Ljubljane in mami oznanila, da sem se vpisala v orgelsko šolo.

Vsa zaprepadena me je pogledala in rekla: “Joj, ali boš ti kdaj znala delati samo eno stvar naenkrat?”

Lahko sem jo razumela v skrbi, da ne bom zmogla bremena, ki sem si ga naložila: zahtevnega študija prevajalstva, živahnega družbenega življenja, sedaj pa še vadbe in obiskovanja ur instrumenta.

A nisem si mogla pomagati: ukvarjanje z glasbo se je dotlej tako vsidralo v moje življenje, da sem pogrešala razmigovanje prstov, poglabljanje v note in prijetno vznemirjenje pred nastopom, ko napneš vse moči za čim boljšo izvedbo. Prav tako so mi orgle s svojimi manuali in pedali dajale dodaten izziv v primerjavi s klavirjem.

Scena se mi zdaj ponovi vsakič, ko se z vsem navdušenjem vržem v nov projekt, ki me priteguje. Vsakokrat naletim na dvomljivce, ki se bojijo zame, za moj čas, za moje zmožnosti.

Prepoznavam, da ne razumejo ključne stvari: raznolikost mojih zanimanj me napolnjuje, vsakokratna dejavnost me nahrani in osveži, da se lahko lotim druge, ena od druge se napajajo in me poživljajo.

V tej želji po spontanosti, živahnosti se skušam sprejemati tudi sama. Življenje z otroki je že samo po sebi naporno. Kadar mi nad glavo visi kakšen rok, se bojim zase. A slej ko prej sprevidim, da je ravno to tisto, kar pogrešam in potrebujem.

Kje ti potrebuješ dovoljenje, da si takšna, kot si? Da živiš v skladu s svojo naravo?

Nahrani medvedko v sebi

brave_4Risanke v sebi skrivajo veliko naukov. Pred kratkim sem si z otroki pogledala risani film Pogum, v katerem se Meridina mama v kontekstu spora s hčerko spremeni v medvedko.

Odtlej ima veliko težavo – ta narava ji ne omogoča biti olikana in zadržana, kot je bila rada vse do tega trenutka, ta podoba jo spravi v življenjsko nevarnost v odnosu do moža, prav tako pa hčerki ne more pomagati drugače, kot s svojo borbenostjo in lakotnostjo.

Kako dolgo je potrebovala, da si je končno priznala, da ji hrana močno tekne in da ji je težko zadrževati se.

Vsi glasovi, ki jih je spravila iz sebe, so bili rjovenje.

Kako težko je sprejela, da je pokrita s kožuhom in se ji ni treba skrivati.

Po drugi strani pa je hčerko z lahkoto varovala, saj je to v medvedji krvi – zaščitništvo in boj, kadar je ta potreben. Ko je bila medvedka, je z vsemi močmi branila hčerko in preživetje njunega odnosa.

Včasih moramo ugotoviti, da smo popolnoma spremenili identiteto v nekaj, kar nam sprva ni všeč in se nam zdi nesprejemljivo, da slednjič odkrijemo, koliko pozitivnih lastnosti ima ta naš vzgib, narava oziroma da si sploh dovolimo izražati ta del svoje osebnosti.

Pomembno je, da hranimo medvedko v sebi, še preden je ta v nas tako izstradana, da uničuje odnose z bližnjimi in jim ne pusti dihati, saj tega ne dovoli niti sebi.

Vztrajnost malo bolj natančno

Kdor me je že srečal v kuhinji, ve, da ne maram preveč mukotrpnih gospodinjskih opravil. Trepetam pred nekaterimi letnimi časi, ki prinašajo obilico dobrot, ki jih sicer zelo cenim, vendar pa zahtevajo od mene, da jih ure in ure “predelujem”.

Kdor me je že srečal v pralnici, ve, da ne maram preveč mukotrpnih gospodinjskih opravil. Trepetam pred nekaterimi letnimi časi, ki prinašajo vremenske spremembe, ki mi sicer zelo pašejo, vendar pa zahtevajo od mene, da se ure in ure ukvarjam s cunjami.

Kdor me je že srečal za računalnikom, morda ne ve, da ne maram preveč mukotrpnih dolgotrajnih opravil. Trepetam pred nekaterimi roki, ki prinašajo zaslužek, ki mi sicer zelo prav pride, vendar pa zahteva od mene, da se ure in ure ukvarjam s tipkovnico in miško.

A kljub temu ves ta čas zelo dobro vem, da sem to hotela, da to hočem in da bom to počela, pa čeprav mi je težko.

To vem, ko leti iz češenj peška za peško, ko zapiram za zamrzovalno skrinjo vrečko za vrečko, ko režem stročjemu fižolu repek za repkom.

To vem,  ko jemljem v roke cunjo za cunjo, prepogibam hlačnice in rokave ter jih razvrščam na vedno višje manjše kupe, da slednjič največjega razmršenega zmanjka.

To vem, ko prevajam stran za stranjo, pišem znak za znakom, pošiljam sporočilo za sporočilom.

Slednjič se pregrizem skozi. Ure so minile in jaz vem, da sem opravila.

Do naslednjič.

Dorasla vlogi

Exif_JPEG_420

Nekajkrat v tem letu sem začutila, kako mi je vzelo sapo, ko sem se znašla v vlogi, za katero sem se zavedala, da je zelo zahtevna, polna odgovornosti, potenciala tako za rast kot za padec. A sem globoko vdihnila in naslednji trenutek stopila v izziv, ki mi je prišel na pot.

Z leti, z izkušnjami, z delom dobesedno dorastemo za to, kar  življenje trenutno terja od nas. Včasih je to še vedno boleče in nelagodno, pa kljub temu zmoremo; in še več, pri tem mogočno vplivamo na druge.

Narava dragocenih stvari

Učim se naporne veščine spremljanja svojega reproduktivnega cikla glede na znake plodnosti po metodi Fertility Care. Po iskrenem pogovoru s svetovalko, kako mi gre, ki je vključeval tudi solze, sva modrovali o tem, kako se pri stvareh, ki so nam pomembne, ne sprašujemo, ali so lahke, ampak ali so vredne.

Po izkušnjah namreč nobena reč v življenju, ki je dragocena, ni lahka.

Novembrski radio za mame – intervju z Mojco Košorok

naslovna_cropNovembrski Radio za mame v klubu S TEBOJ SEM prinaša sproščen, poučen in iskren pogovor z Mojco Košorok, mamico štirih otrok, otroško zobozdravnico in dobro prijateljico, s katero na skupnih družinskih počitnicah pogosto loviva priložnosti za klepet med kuhanjem kosil, izleti v hribe ter interakcijami z in med otroki. Velikokrat sva bili glede otrok (devet jih je v obeh družinah!) hkrati vprašani: “Ali so vsi vaši?”

Intervju sva posneli med jesenskimi počitnicami v Prekmurju. Ker pa so naju moža in otroci predčasno zmotili, sva ga dokončali nekaj dni kasneje doma. Pravzaprav sva že navajeni, da kadar želiva nekaj uresničiti, potrebujeva izdatno mero vztrajnosti in fleksibilnosti, saj mamini projekti običajno niso linearni 🙂

mojcaV pogovoru boste slišali:

  • kaj Mojci pomeni gibanje in kako telovadbo umešča v svoj materinski in službeni vsakdanjik
  • kakšen je njen dan s štirimi deklicami
  • katero poporodno obdobje ji je ilo najtežje, zakaj in kako ga je prebrodila
  • ali se je v pristopu do otrok naučila več kot zobozdravnica ali kot mama
  • kako z možem gojita zakonski odnos
  • iskreno pripoved o izkušnji spontanega splava
  • kaj ji je pri porodu največ pomenilo

Za poslušanje intervjuja morate biti včlanjeni v klub S TEBOJ SEM. Več informacij najdete tukaj. Članice najdete posnetek intervjuja tukaj.

 

Plesna revolucija v kuhinji

qcard_brene_lssn5_laughter_song_480x480Enega od mojih sinov še posebej težko zbezam iz njegove lupine, kadar se zavleče vanjo zaradi užaljenosti, občutkov izrinjenosti, odvečnosti, ljubosumja in drugih bolečih čustev. Velikokrat zavrne moje poskuse približevanja, če ni zares razpoložen.

Tako sem bila nemalo presenečena, ko sem nenadejano našla recept za dobro voljo.  Za sobotno pospravljanje sem zavrtela glasbo (na Youtubu sem za iskalno besede napisala “house cleaning music” :D), nato pa ga namesto, da bi začela težiti po svoji stari zoprni navadi in ga priganjati k delu, prijela za roke in ga v ritmu poskočne pesmi zavrtela po njegovi sobi. Smehljaj na njegovih ustih, ki ga ni mogel skriti, mi je prinesel toliko veselja kot kakšen nasmešek iz njegovih prvih mesecev življenja :).

Brene Brown pravi, da ve, da je v njeni družini nekaj narobe, ko v njihovi kuhinji že nekaj časa ni nihče zaplesal. To je zares preprost ključ do veselja v dnevu. Plešemo lahko tudi, ko smo same.  In vabilu na ples se je zelo težko upreti.

Žepi preteklosti

dsc_4776zmanjsanaDolgo sem, ko sem rojevala otroke, imela odpor do tega, da bi se pretirano poglabljala v preteklost. Tudi ko smo se selili, sem le površno pregledala škatle s starimi rečmi in jih  spravila direktno na podstrešje.

Hecno se mi zdi, da je zdaj, ko sem malo bolj pripravljena na to, da se spuščam v pretekla obdobja, že celo tista doba, ko sta bila malčka najstarejša otroka, davno mimo in vsi predmeti iz tistega časa le spominki.

Po drugi strani pa si lahko vsak trenutek tudi iz daljne preteklosti živo prikličem pred oči in se mi zdi, kot da se je zgodil na včerajšnji dan.

Rada z otroki delim zgodbe iz svojega otroštva, odraščanja in še posebej iz obdobja, ko sva se z možem spoznavala in ko otrok še ni bilo. V njihovih začudenih očeh vidim, kako si to težko predstavljajo, obenem pa se jim usidra globoko v dušo spoznanje, da nas povezuje nevidna nit življenja, ki nas vse presega.