fbpx

Daš in dobiš – dobrota ni sirota

das-in-dobis-zkDaš in dobiš, avtorja Adama Granta, je ena pomembnejših knjig, ki sem jih prebrala v življenju za razumevanje sveta in sebe.

Razlaga tri glavne sloge recipročnosti, po katerih delujemo ljudje. Nekateri smo dajalci, drugi jemalci, tretji izenačevalci. Dajalci praviloma dajejo koristi drugih pred svoje, izenačevalci vedno gledajo, da so si z drugimi “bot”, medtem ko jemalci gledajo predvsem na svojo korist. Avtor želi poudariti, da je dajanje najbolj smiseln, zaželen in tudi uspešen slog recipročnosti.

Knjiga ima nekaj čez 300 strani in nisem je mogla vrniti, ne da bi jo prebrala do konca, čeprav mi je rok za izposojo že potekel. S samolepilnimi listki sem po svoji navadi označila mesta oziroma odlomke, ki me nagovarjajo. Porabila sem kar 80 listkov! Spodaj podajam glavne misli.

(več …)

19. 5. 2016 Skrb zase ob dojenčku

Z mojo dojenčico bova vodili delavnico v maju, o skrbi zase ob dojenčku. Ne, življenja ni konec, ko dobimo otroka, in ne, ni pravi oddih samo tisti na Maldivih v dvoje za štirinajst dni. Ob dojenčku lahko učinkovito poskrbimo zase, potrebujemo le kanček iznajdljivosti ter veliko mero odločnosti. Pogosto razpete med idealno podobo matere v medijih ter med molčečnostjo o realnosti življenja z dojenčkom na drugi sploh ne vemo, kaj lahko v resnici pričakujemo v materinskem vsakdanjiku. Govorile bomo o tem, kako smo lahko skrbno-brezskrbne mamice z dobro pripravo in čuječnostjo do svojih občutkov.
http://www.objem.org/poporodna-sola/skrb-zase/

picture 085Natanko se spominjam, kako sem se aprila pred osmimi leti sprehajala po tej poljski poti, ko se je okrog mene prebujala pomlad, jaz pa sem pred seboj potiskala voziček s svojim prvim sinom. Bila sem osamljena, velikokrat na robu joka, zmedena, skrb za dojenčka se mi je zdela izredno zahtevna. Ti sprehodi so bili moja svetla točka.

Spomnim se, kako sem se sama pri sebi zaklinjala, da ne bom enaka kot mame pred menoj, namreč da bi, ko bom splezala iz tega groznega obdobja, lepo korakala dalje in molčala o svoji izkušnji, s tem pa kot mnoge ženske prispevala k temu, da se izkušnje med mamicami ne prenašajo naprej. Zakaj mi vsega tega (kako je težko, kaj pomaga, kako se znajdejo v različnih situacijah …) ni nihče povedal?! Ta misel se mi je neštetokrat vrtela v glavi. Zakaj sem šele s tem, ko sem sama postala mama, vstopila v svet, ki mi je bil popolnoma neznan?

Lahko prevrtim film naprej? Sem na petem starševskem dopustu. Kako gre naši družini, si lahko prebereš v intervjuju za Gorenjski glas ob materinskem dnevu. http://www.gorenjskiglas.si/…/vcasih-se-pocutim-kot-najvecj…

Po neštetih prebranih knjigah, pogovorih z drugimi mamicami, obiskih podpornih skupin, po številnih izobraževanjih in delavnicah, po neštetih lastnih poskusih in napakah, po postopnem pridobivanju znanja in veščin, po osmih letih rasti kot mama. Sem tukaj. Kot ena izmed strokovnjakinj in strastnih žensk, ki skupaj soustvarjamo prvo celostno poporodno šolo v Sloveniji. Sklop delavnic, ki pokrivajo vsebine, ki ste jih prav ve, sedanje mamice z dojenčki, prepoznale kot svojo potrebo.
http://www.objem.org/poporodna-sola/zakaj-poporodna-sola/

Tudi letos se prebuja pomlad. Morda se tudi sama najdeš v podobnih občutkih kot marsikatera mama z dojenčkom – osamljenosti, zmede, nemoči, nevednosti.
Naj ti poporodna šola pomaga narediti tisto prvo – nabrati si informacij in izkušnjo povezanosti z drugimi mamicami v skupini, da bo tvoje poporodno obdobje lepše in bolj polno.
http://www.objem.org/poporodna-s…/poporodna-sola-na-lavrici/

Poporodna šola se začenja ta teden, v četrtek, 7. aprila 2016, ob 10. uri na Lavrici (le lučaj od Ljubljane) z delavnico masaže za dojenčka (mimogrede, sem omenila, da sem se tega naučila šele zdaj, pri petem otroku? Žal mi je, da tega nisem poprijela že prej.) Sledijo še druge vsebine: nošenje otroka, krepitev partnerskega odnosa, gibalni razvoj otroka, uspavanje dojenčka, vadba za mamico z dojenčkom, dojenje in izzivi, otrokove potrebe in čustven odziv matere, odstavljanje od dojenja in uvajanje goste hrane, čimprej brez plenic, povezovalno starševstvo.
http://www.objem.org/poporodna-s…/poporodna-sola-na-lavrici/

Vabim te, da se prijaviš na poporodno šolo z 10% popustom. Obiskuješ lahko celoten sklop delavnic, polovičen sklop ali prideš le na posamezno delavnico. Program, cenik in način prijave si lahko ogledaš tukaj.
http://www.objem.org/poporodna-s…/poporodna-sola-na-lavrici/

Želite spremeniti porodne prakse? Postanite dvojezični!

DSC_6214zmanjšanaPredavanje Michela Odenta v Ljubljani

Pretekli vikend je obiskal Slovenijo svetovno znani porodničar, raziskovalec in avtor številnih knjig o porodu, Michel Odent. Tri dni je predaval na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani, v petek za strokovno javnost, v soboto in nedeljo pa za laike. Udeležila sem se njegovih predavanj zadnja dva dni z naslovom: Znanstveni kontekst poroda v letu 2016. Zanimivo, v publiki smo sedele večinoma ženske, le na tem ali onem  delu predavanja sta se nam pridružila dva moška. Michel Odent je za uvod duhovito komentiral, da znanstveni kontekst očitno zanima le ženske, moški pa verjetno intuitivno iščejo rešitve kje drugje :).

Še vedno sem bila močno pod vtisom njegovega zadnjega predavanja, ki je bilo organizirano v bližini Slovenije, v Zagrebu februarja 2010. Takrat je prišel “s svojo najljubšo doulo iz Londona”, Lilliano Lammers in imel “information session”, torej informativno srečanje za doule, njegovo verzijo izobraževanja za doule, saj verjame, da dul ni mogoče “natrenirati”, možno je le informirati ženske, ki imajo svoje bogate življenjske izkušnje in notranjo sposobnost, biti ob ženski, ki rojeva in ji omogočiti čim lažji porod.

To, namreč odkriti in udejanjiti okoliščine, v katerih bi ženska lahko čim lažje rodila, se zdi, da je njegova najmočnejša vizija. A kot je sam izjavil za časopis Delo (prispevek najdemo v torkovi izdaji, 15. 3. 2016, na strani 28), je to utopija, saj je porod oziroma okoliščine, v katerih se odvije, tako zelo kulturno pogojevan.

Nasprotja med znanstvenimi odkritji in prakso v porodni kulturi

images (1)Eden najmočnejših gonil takega kulturnega pogojevanja v sodobni zgodovini je selitev porodov od doma v porodnišnice, s tem pa tudi obdajanje porodnice z osebami moškega spola. Pred sto leti nobena ženska ni niti pomislila, da bi imela pri porodu ob sebi moža. Vsi poznamo tisto slavno reklo, da se ga je ob začetku ženinih popadkov poslalo vret vodo. (Mimogrede, čisto osebna asociacija: Denis Avdić v svoji monokomediji Moški so z Marsa, ženske pa z Venere zelo dobro ponazori, zakaj je ta naloga, s katero naj bi zaposlili moškega, tako učinkovita :D). Nato se je v 70. letih 20. stoletja to zelo na hitro spremenilo, naenkrat je prisotnost moža pri porodu postala norma, skoraj družbena prisila, ne da bi se kdo spraševal, ali je to resnično dobro. Michel Odent je poudaril, da moramo biti zelo previdni, preden uvedemo neko doktrino.

Razložil je več primerov nasprotja med znanstvenimi odkritji, ki so nam danes na voljo, in med praksami, ki prevladujejo pri porodu, ker so del naše kulture in tradicije. Na primer, v nebo vpijoče dejstvo je, da pred petdesetimi leti navidezno nihče ni vedel, da bi bilo treba novorojenčka takoj po rojstvu položiti v materino naročje. Ta življenjsko pomemben stik tradicionalno prekinjamo v vseh zgodovinskih obdobjih in v vseh kulturah sveta. Po njegovem mnenju je najpomembnejše znanstveno odkritje 2. polovice 20. stoletja, da novorojenček potrebuje svojo mamo. A čeprav so koristi tega stika temeljito raziskane v več znanstvenih vedah, največkrat je omenil mikrobiologijo, to ne prodre do zavesti porodnih delavcev oziroma v prakso v porodnih sobah.

angie64Drugo nasprotje se pojavlja pri dejstvu, da se mora novorojenček za svoj razvoj in vseživljenjsko zdravje roditi v čim bolj domačno in raznoliko bakteriološko okolje, saj sicer utrpi pomanjkanje pri številčnosti in raznovrstnosti mikrobov, ki naselijo njegovo telo. Njegov mikrobiom pri rojstvu v tuje in sterilno okolje torej ni tako optimalen. Táko, z bakteriološkega vidika domačno in bogato okolje je nedvomno doma. A tega tisti, ki se ozirajo le na kratkoročne dobrobiti bolnišničnega poroda, nočejo slišati. Šele ko bomo na svoji koži trpeli velike razsežnosti posledic pomanjkanja mikrobiotske raznovrstnosti in njegovega dolgoročnega vpliva na zdravstveno stanje celotnih generacij, bomo morda začeli razmišljati o spremembi prakse.

Tretje nasprotje med znanstvenimi dognanji in kulturnim vedenjem se nanaša na stres. V vsakdanjem življenju se vsi želimo stresu izogniti, ga zmanjšati ali pa vsaj omiliti njegove učinke. Medtem ko znanstveniki danes odkrivajo negativne posledice pomanjkanja stresa v ključnem obdobju človekovega življenja – v času rojstva. Hormoni stresa (adrenalina in noradrenalina), ki se sproščajo med popadki med fiziološkim porodom, so namreč ključni za razvoj novorojenčkovih pljuč in še nekatere druge funkcije.

Četrto nasprotje pa izvira iz nerazumevanja porodnega procesa kot samodejne, nehotene telesne funkcije, ki se odvija pod vplivom starejših možganskih struktur, to je tistih, ki si jih delimo z drugimi sesalci, in ne pod vplivom dela možganov, ki ga imenujemo neokorteks, na katerega smo ljudje ponosni, saj je značilen samo za nas, in nam omogoča razmišljanje, načrtovanje, jezikovno sporazumevanje in druge, v vsakdanjem življenju tako dragocene veščine. Pri porodu je neokorteks ovira in ne prednost, saj njegovo delovanje zavira porodni proces.

Michel Odent je poudaril, da tukaj delamo napako tako medicinski strokovnjaki kot “aktivisti za naravni porod”, saj menimo, da je porod mogoče voditi, pospeševati, z njim upravljati, mu pomagati, ga podpirati itd. Vse to je izrazoslovje, ki nam sporoča, da je pri porodu potrebna neka zunanja oseba, strokovnjak, ki bo porodnico usmerjal. Če je porod fiziološka funkcija, ki je ne moremo nadzorovati (kot na primer, ne moremo nadzorovati prebave), ga lahko samo zaščitimo in varujemo pred motnjami. Podal je slikovit primer, kako bi se naša prebava sunkovito ustavila ali vsaj močno upočasnila, če bi nenadoma v sobo vstopil terorist z orožjem v rokah. Tako se tudi porod ustavi ali vsaj upočasni, če porodnico nenehno motimo s svojimi posegi.

Kaj najbolj moti porod?

Porod najbolj motijo dejavniki, ki aktivirajo neokorteks in onemogočajo porodnici, da bi bila v svojem “porodnem svetu”:

  • raba jezika (pogovor, vprašanja, …)
  • svetloba (hormon melatonin, ki se sprošča v temi, zelo ugodno vpliva na sproščanje oksitocina, ključnega porodnega hormona, ki sproža popadke)
  • občutek opazovanosti
  • občutek bližajoče se nevarnosti (to je lahko kar koli, kar porodnico vznemirja).

handsbabeNašteval je dejavnike, ki so jih vpeljali v porodnih centrih, kjer je delal, da bi čim bolj ublažili te motnje. Poudaril je, da stvari niso enoznačne, vedno imamo kompleksne situacije, zato za optimalno okolje tudi ni preprostega recepta.

Razložil je, kako je bil na primer narobe razumljen, ko je v znanstveni reviji Lancet pred tridesetimi leti objavil članek o porodu v vodi. Glavni namen članka je bilo povedati, kako lahko z porodnim bazenom učinkovito blažimo bolečino v prvi porodni dobi in tako prekinemo začaran krog bolečine in trpljenja. Ker voda sproža sproščanje endorfinov, se porodnica bolje počuti, se sprosti in tako spet lažje rojeva. Pri rabi porodnega bazena se jim je občasno nenamenoma pripetilo, da se je otrok rodil v vodo. To je omenil v članku s poudarkom, da to ni nič hudega in ni razlog za paniko. Ker je bila publikacija, kjer je članek objavil, resna znanstvena revija, je moral navesti tudi kakšno predvidevanje o tem, zakaj bi bil nek postopek lahko tvegan. Takrat so bili znani drugi primeri embolizma, zelo nevarnega stanja pri materi po porodu: ko se lahko v krvni obtok skozi maternico po porodu posteljice, ko je rana sveže odprta, vrine nek tujek – bodisi zračni mehurček, plodovnica ali krvni strdek. V članku je navedel možnost vodnega embolizma, torej potencialnega tveganja, da bi se v krvnem obtoku matere znašel vodni mehurček. S to razlago je hotel ponazoriti, kako si ljudje iz znanstvenih člankov zapomnijo natanko tisto, kar si hočejo: zdelo se je, da so zagovorniki naravnega poroda prebrali le, da se otroci lahko rojevajo v vodo, medtem ko so medicinski strokovnjaki do današnjih dni ohranili distanco do poroda v vodi, saj je to preveč tvegano zaradi vodnega embolizma, pri čemer je treba povedati, da vse od objave članka do danes niso zabeležili niti enega pojava tega domnevno nevarnega stanja.

Strategija za lahek porod

Zelo pomembno je torej, da ženska med porodom čim manj razmišlja. Poudaril je tudi, da je bolje, če že v nosečnosti ne bere preveč. Nosečnost, tako pravi, je bolj primeren čas za petje in gledanje v luno :). Malo za šalo in veliko zares je povedal, da pozna svetovno knjižno uspešnico, staro več tisočletij, kjer že prav na začetku lahko preberemo, da za žensko ni dobro, če preveč ve – da jé sadež z drevesa spoznanja. Neposredna posledica tega dejanja je namreč porod v bolečinah. V tej isti knjigi, malo bolj proti koncu, pa je opisano življenje nekega legendarnega moža, katerega poslanstvo na tem svetu je bilo širiti ljubezen. Posebnost te biografije je, da opisuje tudi njegovo rojstvo. Njegova mati nam je pokazala strategijo za lahek porod: rodila je v preprostem, bakteriološko bogatem okolju, obkrožena s samimi sesalci. Verjetno je rodila na vseh štirih in imela vso potrebno zasebnost. Ni se počutila opazovano. Po rojstvu otroka ni bilo nikogar, ki bi jo ločil od novorojenčka in lahko se mu je nemoteno zazrla v oči in opazovala to najčudovitejše bitje na svetu. Ali je kaj čudnega, da je bil ta mož, rojen na takšen način, promotor ljubezni?

Michel Odent zagrizeno opozarja, kako lahkomiselni smo pri poseganju v porod z nadomeščanjem naravnih hormonov z umetnimi. Umetni oksitocin (oksitocin imenujemo tudi hormon ljubezni) pri materi ne more vstopiti v možgane, saj jo pred tem varuje krvna možganska pregrada, medtem ko ta pri novorojenčku še ni razvita. Tako so otrokovi možgani v primeru umetnega sprožanja ali pospeševanja poroda izpostavljeni velikim količinam umetnega oksitocina, pri čemer je šokantno, da v vseh letih uporabe še vedno ne vemo ničesar o njegovih dolgoročnih učinkih.

DSC_6229zmanjšanaNa vprašanje o tem, kaj naj storimo, da bomo vplivali na zdravstvene strokovnjake, da bi spreminjali porodne prakse, je odgovoril, da moramo postati dvojezični. Naučiti se moramo brati in govoriti znanstveni jezik, saj nas sicer ne bodo slišali. Po drugi strani pa moramo znati zapletene znanstvene razlage prevesti v preprost jezik in jih ženskam posredovati na nevsiljiv, blag način. Rekel je, da nosečnice rade pojejo, rade se dobivajo z drugimi nosečnicami, izkoristimo to in v takem kontekstu predstavimo nekatere stvari, ki jih morajo vedeti.

23., 25., 26. marec: Kdo je dula – obporodna spremljevalka?

10557211_10153298798639828_6678732742115987945_nKako bi z eno besedo opisali dulo (obporodno spremljevalko)?

podpora, intuicija, nujnost, znanje, potreba

Zakaj ste se odločili za obporodno spremljevalko?

“Bilo mi je v pomoč, da sem vedela kaj storiti, ko se porod začne.”

“V veliki meri zaradi informacij.”

“Glavni razlog je bil on. Resnično. Njega vedno skrbi. In želela sem, da ima ob sebi nekoga, ki ga lahko vpraša: »Ali je to normalno?«

0_0_0_0_250_250_csupload_62901188

Ob svetovnem tednu obporodnih spremljevalk vas vabimo na tri dogodke:

  • v sredo, 23. 3. 2016, ob 18. uri v Mestni knjižnici Kranj, Gregorčičeva ulica 1, mladinska soba, prvo nadstropje,
  • na materinski dan, v petek, 25. 3. 2016, ob 17.30 uri, v dvorani Knjižnice Prežihov Voranc (VIČ), Tržaška cesta 47a, Ljubljana,
  • v soboto, 26. 3. 2016, ob 10. uri pa v čitalnici Mestne knjižnice Izola, Ulica osvobodilne fronte 15, Izola

Ogledali si bomo nekaj kratkih dokumentarnih filmov o tem, kdo je dula – obporodna spremljevalka in kako mi lahko pomaga v času nosečnosti in ob porodu.

Po ogledu filmov bo pogovor z obporodnimi spremljevalkami združenja MOJA DULA.

1690_441540679388325_5405335750545664438_nGovorili bomo o našem delu in vlogi, o porodu in naši porodni kulturi, o potrebah družin v obporodnem obdobju ter še o čem. Vabimo vas, da se nam pridružite. Pogovori na naših dogodkih so vedno živahni, zanimivi in dragoceni.

Ana Pavec, Susana Diez Rupnik, Špela Peternel, Tadeja Korenč in Tanja Potočnik

Vstopnine ni 🙂

Pismo mamici po carskem rezu

moms-c-section-incision-popped-open-after-stitch-removalDraga mamica, ki si rodila z nenačrtovanim in nepričakovanim carskim rezom,

vem, da se ti ni izšlo po načrtih. Vem, da si se zelo trudila za zdravo nosečnost. Vem, da si se zelo dobro pripravljala na lep porod. Učila si se. Spraševala. Naredila si “prave” stvari. Vem, da so se stvari zapletle in končalo se je s porodom, ki ga nisi pričakovala. Tvoja čustva so sveža in tvoje telo okreva. Tudi srce se celi …

Vidim stigmo, ki si je včasih deležna… da je porod z operacijo nekaj manjvrednega. Vidim te, ko se boriš, da bi ovrednotila svoj porod, in kako se trudiš sprejeti prekrižane načrte. Vidim tvoj pogum. Tvojo osamljenost. Tvojo čisto ljubezen do otroka, ki je bila preizkušena pri porodu, ki te je pustil šibko in potrebno okrevanja, medtem ko poskušaš krmariti v novi materinski vlogi.

Danes ti želim nekaj povedati. Nisem bila v tvojem položaju, vendar te vidim in ti želim povedati, da je tvoj porod nedvomno in gotovo zelo pomemben in veliko vreden. Ne zato, ker si dobila zdravega otroka. Čeprav je tudi to zelo važno, je le del sestavljanke. Tvoj porod je pomemben, ker je bil potreben pogum, da si se podvrgla veliki operaciji  zavoljo otroka. Potreben je pogum, da požreš svoj porodni načrt in greš naprej. Potreben je pogum, da vsako jutro vstaneš, ko te še vse boli, in z nasmehom na obrazu vzameš v naročje drobnega, nemočnega dojenčka. Potrebno je zelo veliko poguma, da rečeš, da bi carski rez še takoj enkrat izbrala, če bi bilo treba za tvojega otroka. Tvoj porod je bil žrtev, tako zelo resnična.

prenos (1)Prehodila si redkeje izbrano pot. Prehodila si pot, ki je nisi hotela. Opustila si svoje videnje popolnega poroda in pogumno izbrala pot, ki je pomenila več bolečine, več poguma in več zdravljenja. Videla sem tudi lepe vaginalne porode, vendar si ti, prijateljica, zaslužiš stopničke. Zaslužiš si pohvalo. Verjetno se nisi počutila zmagoslavno, ko se je rodil tvoj otrok, ampak prestrašeno. Pa vendar je rojstvo tvojega otroka vredno, resnično, sveže, čudovito. Povedala ti bom zakaj…

Prvič, porod je porod. Ne glede na to, kako je otrok prišel na svet, si postala mama, zato si rodila. Pika. Drugič, velika lepota je v tem, da umreš sebi zavoljo večjega dobrega, in točno to si naredila ti. Ploskam ti in te občudujem. To ni lahko. Vedno boš nosila brazgotino. To je tvoja vojna brazgotina; znamenje tvoje žrtve, predanosti in ljubezni. Vedno si boš zapomnila svojo zgodbo in ti spomini bodo ostali zapisani v tvojem srcu. Čas bo mineval in vse brazgotine se počasi zacelijo. Morda si ne boš želela več otrok. Morda boš imela ponovni carski rez. Morda se boš odločila za vaginalni porod po carskem rezu. Ne glede na to, koliko otrok boš imela in kakšni bodo tvoji porodi, želim prav v tem trenutku zapisati tole:

c-section-med-alt-articleReči ti hočem hvala. Hvala za tvoj porod in pogum. Hvala za to, da se, ko okrevaš, tako dobro učiš biti mama svojemu otroku. Hvala, da si del skupnosti mamic. Hvala za tvojo veliko žrtev svojemu otroku, ki si mu jo podarila, preden si se mu lahko prvič zazrla v oči. Iti skozi carski rez in zdravljenje ni lahko.

Spoštujem te in te občudujem.

Toplo te objemam,

dula s perspektivo

Vir: http://babylovebirth.weebly.com/blog/dear-unplanned-unexpected-c-section-mom
Prevedla: Ana Pavec, marec 2016

Mamine športne discipline

Kaj da počnem vse dneve, da se nič ne oglasim, boste porekli? Povedala vam bom, resno treniram.

Zjutraj pred odhodom v vrtec in šolo igram z otroki pinkponk vprašanj, zakaj je treba to in ono.

Dopoldne tečem tek čez ovire, da lahko ob dojenju, pestovanju in previjanju poskrbim še za svoje potrebe.

Popoldne žongliram med šolskimi domačimi nalogami, opravki, jokom in neskončnimi “Veš kaj, mami!”

Zvečer se plazim po zahtevnem poligonu umirjanja vseh družinskih članov, da se pripravim za najzahtevnejšo športno disciplino – počitek, saj si moram ves čas z železno voljo ukazovati: ulezi se že vendar v posteljo!

Vaginalni porod po carskem rezu – 3.del: prepustitev

parentsBaby_1461386cKmalu smo bili kmalu spet v igri z rednimi popadki in novimi, zanimivimi stvarmi, ki so pospešile čas. Poskusila sem predihavanje na žogi, na postelji, na blazini na tleh, na pručki, pri ripstolu, pod tušem. Gledanje na uro in razmišljanje o tem, kako dolgo sem potrebovala za kateri del, in računanje, kako dolgo bo to še trajalo, in strah pred tem, da bom preutrujena, da bi tako dolgo zmogla, me je ubijalo.

Sama sebe sem vedno, ko sem začela razmišljati o teh stvareh, hotela prepričati, da bom končala na carskem rezu. Če ne bi bilo Ane in babice, ki je bila veliko časa prisotna, ne vem, kako bi lahko zopet zapustila racionalno sebe in nadaljevala proces poroda brez razmišljanja in brez strahu, kaj bo čez eno uro ali dve. Vedno, ko sem izgubila občutek za čas, je čas hitreje mineval in manj sem bila utrujena od tega, manj me je bilo strah in lažje sem prenašala porod. Osebje me je vseskozi spraševalo, kje čutim popadke in vse bolj me je skrbelo dejstvo, da jih čutim v sprednjem delu in ne na križu. To mi je vseskozi vlivalo strah, da se nič ne dogaja, kot da delam nekaj narobe. Če bi vedela, da bom popolnoma odprta in bom še vedno čutila popadke bolj spredaj kot zadaj, bi bila bolj mirna. Tako je čas mineval, na obisk je prišla prijateljica, ki me ni zmotila, pač pa je moje misli spet odpeljala drugam, in spet je čas hitreje mineval in kar mi je dalo nove energije. Potem je zopet prišel vaginalni pregled. Pregledov se nisem več bala kot pri hčerki, nisem se bala bolečine, bala sem se le razočaranja ob centimetrih. Odprta sem bila 7 cm. To me je pobilo, saj sem si iz knjig ustvarila mnenje, da bo šlo od 5 naprej hitreje. V resnici je šlo, le da se je meni zdelo, da bi moralo iti še hitreje. Takšen je bil plan v moji glavi. Pobita sem obsedela na žogi in zopet začela razmišljati, zakaj se meni to dogaja in da bom zagotovo pristala na carskem rezu. Zopet smo šli čez proces prepričevanja, da bom rodila vaginalno, da ni še nič izgubljeno, da zdaj ni čas za obupovanje, ampak za borbo na vse ali nič. Ko sem pomislila, da bom morala vsem okoli sebe še enkrat povedati za svoj neuspeh, da bom morala spet čez enomesečni proces okrevanja, da bom prvih nekaj ur ločena od otroka in da bodo tudi druge, ki so prvič rodile s carskim rezom, pa si v drugo želijo vaginalno, izgubile upanje, sem se pripravila na boj. Babica je predlagala, da se odpravimo na sprehod po stopnicah, da bi se popadki okrepili. Takrat je Ana predlagala obisk kapele.

Mislim, da jo je sam Sveti Duh navdihnil. Dan prej mi je prijateljica razlagala o svojem porodu, kako zdravilen in pomemben je bil za njiju z možem, ko se ni nič dogajalo, obisk kapele. Izprosila sta mali čudež. Tudi jaz sem potrebovala čudež, da bi zdržala do konca. Sedaj to ni bilo več v mojih rokah, ampak sem tam vse predala v roke Boga. Pred njim sem na glas povedala vse svoje občutke. Iz mene je vrel obup, prošnja, strahovi, nevrednost, … Veliko mi je pomenilo, da je mož stal tam z mano, ob meni in me ni želel ustaviti. Lahko sem se zjokala in ni bilo nič narobe.

Potem smo se vrnili v porodno sobo. Odprta sem bila že cm več, ugotovili pa smo, da je otrok obrnjen v drugo smer, kot je to v navadi. Spet sem potrebovala nekaj časa, da so me prepričali, da bo samo nekoliko težje, ne pomeni pa to, da bom končala na carskem rezu.

Zdravnica je predlagala, da predremo plodove ovoje. To predrtje me še vedno bega, ker nikoli ne veš, kaj bi bilo, če bi se odločili drugače. Bi res bila možnost, da se otrok še obrne. Koliko dalj bi trajal zadnji del odpiranja in koliko več energije bi jaz izgubila. V zadnji fazi mi jo je zelo primanjkovalo. Popadki so bili zdaj bolj boleči. Ob meni je bila poleg moža in Ane tudi neverjetna babica, ki me je vseskozi zasipala z besedami potrditve, ki sem jih zelo potrebovala in so mi zelo prijale: »Kako čudovita si, dobro ti gre«. Čez nekaj časa smo naredili še zadnji vaginalni pregled, ker sem jaz čutila tudi bolečine v sprednjem delu trebuha. Zdravnica je ugotovila, da mi je na eni strani ostalo še malo materničnega ustja in da me le-to boli in ne karkoli z mojo brazgotino na maternici, zaradi česar bi bil potreben urgentni carski rez. In potem je rekla, da mi ga bo ročno odstranila. Bolelo je, vendar manj, ker sem pri več porodnih zgodbah o tem brala v knjigi Naravni porod in sem vedela, da če to uspe, pomeni, da bo prvi cilj, konec faze odpiranja, dosežen.

Potem je prišel najbolj zbegan del, ko nisem vedela, kaj smem in česa ne. Kaj pomeni potiskanje in kaj prepuščanje občutkom, ki so mi pravili, da moram na veliko potrebo, da moram potisniti otroka iz mene. Končno smo se zjasnili, kaj lahko in kaj ne in začela sem potiskati. Bilo je res v olajšanje, kakor so mnoge ženske pisale. Počutila sem se zmagovalno. To je bilo nekaj, česar pri prvem porodu nisem dosegla in končno sem dobila potrditev, da je ta porod drugačen in se lahko zato konča drugače. To mi je dalo moči in adrenalina in neverjetno veliko dodatne energije. Potiskala sem kake tri ure, vendar se je meni zdelo, da je bilo manj. Vesela sem, da sem lahko poizkusila več načinov potiskanja, da bi ugotovili, kateri je najbolj učinkovit. Čas se je s tem zmagoslavjem, da sem bila popolnoma odprta in sem lahko otroka začela potiskati na svet, popolnoma izgubil. Tudi ta druga babica je bila čudovita, ko me je vzpodbujala in mi prigovarjala, kako dobro mi gre. Ker je predolgo trajalo, glavica se je pri vsakem potisku komaj kaj prikazala, potem pa ker so bili popadki preredki, spet zlezla nazaj v moje telo, in ker sem bila jaz že popolnoma izmučena in ni kazalo, da bi se situacija kaj spremenila, smo se odločili, da našemu otroku na svet pomagamo z vakuumom in kasneje, tudi s prerezom presredka. Potisnila sem, kolikor sem lahko, nabrala sem še zadnje atome moči, vztrajala, da počakamo na višek popadka, da bomo, kolikor je le mogoče, delo naredili brez vakuuma, in končno smo zaslišali jok in na trebuh so mi položili najino dete. Nisem mogla verjeti, da nam je zares uspelo. Pa vendar tam je ležala, jaz sem vsa drgetala od mraza in od bolečine, mož jo je občudoval, bili smo skupaj v naših prvih trenutkih skupnega življenja. Mene pa je čakalo še mučno šivanje in pregledovanje. Vendar ne tako mučno kot zbuditi se popolnoma sama po carskem rezu v popolnoma drugačnih, čustvenih bolečinah. Ana je še poskrbela za naše fotografiranje, da imamo res prečudovite spomine na to neverjetno duhovno in fizično pustolovščino, poskrbela, da nam ni nič manjkalo in se v miru poslovila. Mi pa smo v blaženem miru vsi skupaj uživali v zmagoslavju in prijetni utrujenosti. Ni besed, ki bi opisale, kako potrjeno in močno se od tedaj čutim kot ženska. Če sem zmogla to, potem zmorem še marsikaj v življenju.

Vaginalni porod po carskem rezu – 2. del: potrpežljivost

Tossie 1
slika je ilustrativna

Popoldne smo se odločili, da se odpravimo v stanovanje blizu porodnišnice, ki nam ga je ponudila prijateljica. Rekli smo si, da je bolje, če smo tam, da mi ne bo treba preveč predihavati popadkov v avtu, poleg tega sem se tam lažje umirila, ker sem vedela, da je vse spakirano, pripravljeno. Ker se je odpravljala cela družina za več dni, je bilo to odpravljanje stresno. Na poti sem se sprostila, popadki pa so se nadaljevali. Prihod v stanovanje me je zopet navdal z energijo. Prej nisem vedela, da je stanovanje tako prostorno z več sobami, kar je pomenilo, da smo lahko hčerko dali spat v ločeno sobo in v miru sodelovali s porodom, in da ima banjo, čeprav se je potem izkazalo, da mi bolj odgovarja tuš.  Večer je bil umirjen. S hčerko smo še skupaj zmolili večerno molitev in prosili za srečen prihod našega dojenčka. Uspavala sem jo, vmes pa predihala nekaj popadkov, bilo je čarobno. Hčerka je bila z nami v fazi, ko me še ni bolelo, pa vendar je razumela, da se nekaj dogaja, da bo prišel dojenček iz trebuščka.

Ko je zaspala, naju je z možem spet nekoliko zajela panika, ker se je bilo treba odločiti, kako naprej – ali se gremo pokazat ali bomo še doma, kdaj poklicati dulo itd. Takrat sva prvič začutila olajšanje, da v tem nisva sama in se obrnila na dulo Ano. Hitro naju je pomirila, nama svetovala, da se umiriva in poskušava čim več počivati. Naredila sva si večerjo in se odpravila v posteljo. Popadke sem predihavala, drugače pa leže počivala.

Okoli polnoči sva se vseeno odločila, da se greva pokazat in izpolnit tisto goro papirjev. Popadki so bili redni, zato sem upala, da se bodo nadaljevali. Ko smo prišli tja, sem bila vesela, ko sem videla zdravnico, ki me je pregledala že na pregledu, prav tako me je navdušilo, da sem lahko snemanje ctg-ja opravila stoje, kakor mi je najbolj ustrezalo za predihavanje popadkov. Opravila je vaginalni pregled, katerega me je bilo strah, vendar ne tako kot pri hčerinem porodu, zaupala sem, da me ne bo tako bolelo kot takrat. Zdravnica je bila izredno nežna in lahko sem ostala sproščena. Povedala mi je enako kot zdravnica pred dvema letoma, ko sem prvič prišla v porodnišnico. Odprta sem bila dva cm, vendar pa je dodala, da je maternični vrat že lepo mehak. Če ne bi dodala, da je mehak, bi bila popolnoma razočarana, tako pa sem bila nadvse vesela, ker so bili papirji izpolnjeni, vse formalnosti urejene in lahko sem odšla nazaj v stanovanje novim popadkom naproti. Še prej sem si lahko rezervirala porodno sobo. Tisto s tušem in ripstolom.

Ker so se popadki zaradi obiska v porodnišnici čisto ustavili, sem bila spet vsa vznemirjena. Namesto da bi odšla počivat, sem napela vse moči in poskusila vse tehnike, da bi jih zopet dobila. Vendar me je Ana na koncu le prepričala, da sem se umirila in poskušala malo zaspati. Zaspati mi ni uspelo, sem se pa umirila in nekoliko nabrala moči, popadki pa so se na moje začudenje med mirovanjem okrepili. Naučili smo se, kako jih najlažje sprejeti in kako mi Ana in mož najbolje omilita bolečine. V tem obdobju mi je najbolj ustrezala masaža stegen in zadnjice. Zelo mi je bilo všeč tudi pod tušem. Tam so se mi popadki okrepili, čutila pa sem jih manj, ker mi je tako ustrezalo tuširanje po vratu in hrbtu. Takrat me je mož tudi zelo presenetil, ko je prišel k meni pod tuš in mi pomagal skozi še tisto malo bolečine, ki sem jo še čutila. Čeprav sem bila sredi poroda, ko so me vsakih nekaj minut preplavljale bolečine, je bil tisti čas nekako čaroben, najin, in mi je dal novih moči. Vsi trije skupaj smo se učili, kako najlažje čez popadke, peli smo. Ana me je naučila neke porodne pesmi, ki me je umirjala. Naslednji dan po porodu pa sem jo z veseljem prepevala hčerki. Proti jutru so se popadki stopnjevali, jaz pa sem postala radovedna, kako so nočni popadki vplivali na odprtost materničnega vratu. Poleg tega se spomnim, kot da mi ni ustrezalo, da je hčerka bila spet z nami, tako da smo se zopet odpravili v porodnišnico.

Bilo je nekaj zmede, ker nas tako dolgo ni bilo, da se je osebje zamenjalo. Le porodna soba je še vedno čakala name. Kako hvaležna sem, da sem lahko bila v tej, da sem se lahko tuširala, kadarkoli sem želela, in da sem imela ripstol, ki se mi je zdel najbolj uporaben pri lajšanju bolečin. Zaradi zmede in seveda zdravnikov in porodnišnice so se mi popadki spet umirili. Toda tokrat smo se odločili, da nima smisla odhajati nazaj v stanovanje, ker to lahko počnemo v nedogled. Raje smo se udobno namestili v porodni sobi. Babica je predlagala, da naredimo vaginalni pregled. Zelo mi je bilo všeč, da ji je Ana povedala, da raje vidim, če me pregleda zdravnica, ne zdravnik. Sama se tega ne bi spomnila, ampak bi se enostavno vdala v usodo, da pač tako mora biti, da me pač pregleda zdravnik. In imela sem spet en strah manj.

Vaginalni pregled je povedal, da sem na polovici, 4-5cm. Tega podatka sem bila zelo vesela, hkrati pa sem vedela, da bo dan še dolg in naporen. Vsekakor sem mislila, da bo porod naprej potekal hitreje.

Vaginalni porod po carskem rezu – 1. del: priprave

Notes of Walking For Pregnant Women_2Moja druga porodna zgodba se začne s prvim carskim rezom. Okrevanje po njem je bilo dolgo, spremljala ga je poporodna depresija, občutek, da sem kot ženska nesposobna, potrdila sem si, da sem drugačna od drugih žensk, da sem narobe ustvarjena. Kajti vsaka ženska naj bi bila ustvarjena za rojevanje. Kmalu sem se s tem sprijaznila in bolj je hčerka rasla, bolj sem pozabila na te stvari. Vse dokler se nista na testu za nosečnost zopet prikazali dve črtici. To je bil znak, da je potrebno travme s prvega poroda razčistiti in se z nekom o njih pogovoriti ter se na drug porod bolje pripraviti. Bolje rečeno, se je bilo potrebno drugače pripraviti, saj nisem imela občutka, da nisem bila dobro pripravljena, pač pa nisem bila pripravljena na to, da me nihče ne bo poslušal in da ne bo ob nama nikogar, ki bi nama svetoval, naju podpiral in spremljal. Za moža je bilo vse to prav tako novo kot zame, zato mislim, da je vodstvo potreboval tudi on.

Čutila sem, da z možem sama v porodno sobo ne moreva in ne smeva več, če želiva, da se porod ne konča s carskim rezom. Da potrebujeva nekoga, ki bo obema stal ob strani. Ker nama je bila bolj pomembna duhovna plat podpore in ker sva katoličana, sva se kar hitro odločila, kaj nama je pri duli zelo pomembno. Na porod smo se skupaj z najino dulo Ano pripravljali na srečanjih, kjer smo se pogovarjali o prejšnjem porodu. Kaj je bilo dobro, kaj ne in kako bi tokrat bilo drugače. Skupaj smo šli čez porodni načrt, ki sva ga napisala z možem. Prav je bilo, da je Ana vztrajala, da ga napiševa sama, tako sva res poslušala sebe in kaj si želiva.

Dogajanje okrog poroda se je začelo s ponedeljkovim pregledom v porodnišnici. Po vrnitvi domov sem po elektronski pošti Ani takole povzela svoje vtise:

»Občutki so zelo lepi in pomirjeni. Glavica otročka je na svojem mestu, spodaj, naredili so ultrazvok, da so se prepričali, če je vse v redu, ker sem imela predhodni carski rez. Pravijo, da je otroček manjši kot hčerka. Glede na to, da sem se prvič pri hčerki odprla do 8 in pol, so optimistični, da nam bo uspelo roditi vaginalno. Namerili smo tudi že šibke popadke, ki jih tudi jaz že večkrat na dan čutim, le da me še ne bolijo, ampak sem jih vesela, ker mi dajejo občutek, da se nekaj dogaja in da se bo verjetno porod začel pred dnem, za katerega so napovedali, da je zadnji, do katerega bi načeloma čakali. Danes je bil res dan, poln optimizma, me je pa na začetku bilo malo strah, ko sem prišla v porodnišnico, ker sem videla, da dela moški ginekolog in sem mislila, da mi bodo že naredili tudi vaginalni pregled, tega pa mi še ni nikoli naredil moški. Toda tega ni bilo, so pa imeli pomisleke, da je posteljica nekoliko prenizko ali nekaj takega, tako da so me družno vsi ginekologi pogledali. Res jih je bilo tam šest v sobi, tako da zdaj jih že veliko poznam in vseh teh me ne bo strah, ker so bili zelo prijazni in fajn. So potem ugotovili, da je vse v redu.”

Ponoči s torka na sredo se je nekaj začelo dogajat, nekaj popadkov je bilo takih, da so me zbudili. Ker nisem želela, da bi se prekmalu veselila, sem se potrudila, da bi zaspala in uspelo mi je. Dopoldan sem bila kar nekajkrat na stranišču (telo se je počasi čistilo) in bilo mi je slabo. Popoldne se je umirilo. Popadke je bilo zdaj bolj, zdaj manj čutiti, vendar še nič resnega. V sredo zvečer se je odluščil čep. Kazalo je, da se telo počasi pripravlja na porod. Potrpežljivo in z veseljem smo čakali.

S srede na četrtek ponoči ob dveh so postali tako močni, da jih nisem mogla več prespati. Tako sem vstala in vznemirjena, ker nismo imeli še nič pripravljeno, začela pripravljati za v porodnišnico. Naredila sem si palačinke in izredno uživala v njih. Ko pa sem okoli petih zjutraj opazila, da že kakšne pol ure nisem imela popadka, sem hitro izkoristila priložnost in zaspala. Spala sem do jutra, česar sem bila zelo vesela. Všeč mi je bilo, da se je dogajalo ravno prav pred rokom za moj občutek in da se je dogajalo počasi, da sem se psihično večkrat pripravila in vznemirila. Potem, ko je v resnici šlo zares, sem bila zato manj vznemirjena, čeprav se tudi takrat nisem mogla umiriti. Tako veliko je bilo pričakovanje, želela sem vedeti, če zmorem.

Dopoldan je k nam prišla dobra prijateljica s svojimi otroki. Skupaj smo odšli na sprehod, na katerem se je spet začelo dogajati. Zopet so popadki prihajali neredno, potem pa vse pogosteje. V resnici sem imela neverjetno srečo, da je bila pri meni, da je popazila na vse otroke, tudi na hčerko, pospravila posodo, me napolnila s pozitivno energijo za prvi del poti in se veselila z mano vsakega popadka, ki je prišel.

… se nadaljuje ….