fbpx

Znani obrazi

Zanimivo, kako včasih ponovno srečanje s kom, ki sem ga spoznala v enkratnih okoliščinah, vzbudi občutke ponosa, da sem zmogla in znala ustvariti tiste okoliščine, s kom drugim pa občutke sramu, kako nisem zmogla in znala obvladovati okoliščin, v katerih mi je bil priča.

Ali bi lahko tisti osebi to ubesedila? Povedala, kako veliko mi je pomenilo, da smo nekoč bili skupaj v trenutku, ki je bil prelomnega pomena za moje življenje? Ali pa podeliti, kako zelo nerodno mi je bilo, ko se mi je dogajalo nekaj, zaradi česar sem menila, da me drugi obsoja? Morda pa bom ugotovila, da sploh ni bilo tako in ozdravila košček preteklosti, ki me morda še danes preganja.

Neulovljiva

Ne glede na to, koliko razkrijem o sebi, vedno bodo deli mene ostali skrivnostni, še ne poznani, tudi mojim najbližjim. Čudežno je, da sem ustvarjena kot neskončen izvir idej, doživljanj, čustev, pobud, odločitev … Vedno bom presenečala, vedno bom nova.

Zlepljeni dnevi


Najhuje mi je, kadar ne ločim dneva od dneva. Ko tako izgubim občutek zase, da se mi začnejo dnevi prelivati drug v drugega in so si ne le podobni kot jajce jajcu, ampak zlepljeni kot kakšen nagravžen jajčni beljak. Kateri datum je, me spomni poštar, ki prinese pismo za moža, ne morem se spomniti, ne kdaj sem vstala, ne kdaj sem šla spat, kaj šele, kolikokrat sem se zbudila.

Zato tako ljubim dnevne rituale. Dajejo mi jasnino in občutek varnosti, da mi življenje ne uide, ne da bi ga bila opazila.

Dvigovanje uteži

Ženske ne dvigujemo uteži, pač pa kriterije. V zahtevnosti do sebe.

Kaj vse sem pričakovala od sebe, ko sem bila prvič mama in kaj pričakujem zdaj?

Seznam se je podaljšal in jaz sem še vedno pogosto v občutkih krivde, ker nisem to in ono in tretje. Nekatere stvari sem odlično osvojila, pri drugih stalno ponavljam ene in iste napake, na mnogih pa sem večna novinka. Nikoli mi ne bo zmanjkalo področij, kjer se lahko kaj naučim.

Je pa skrajni čas, da si pri učenju dajem več sočutja do sebe.

 

Ujeta v mrežo sramu

IMG_7036Brene Brown doživljanje sramu pri ženskah opisuje s prispodobo mreže. V katerokoli smer se obrnemo, kjerkoli želimo najti izhod, se zapletemo v nove zanke, je nova brezizhodna situacija. V glavi se nam vrti: nikoli dovolj, nikoli dovolj. Nikoli ne bom dovolj dobra.

Protiutež temu so pogoji zadostnosti, ki jih jih “izumila” Jennifer Louden. Odločim se, kaj bo za danes dovolj. Za življenje, ki ga zmorem kot človek. Napišem stvari, ki s katerimi bom danes zadovoljna. In ko jih postorim, je to dovolj.

Zame je en tak dan, ko mi ta nasvet pride res prav. Kajti vsega ne zmogla nikoli.

 

Nepredstavljivo postane vsakdanjost

dsc_2425zmanjsanaNekje sem prebrala, da je kmetica ustvarjalna že v trenutku, ko si zamišlja, kako bo tisto leto razporedila setev pridelkov po polju.
Neverjetno, kaj vse se uresniči zato, ker si zamislimo v svojem umu.

Podobno je s kulinaričnimi recepti. Kako so nastali? Mislite, da že od nekdaj prebivajo v kuharskih knjigah? Ali pa celo na spletnih kuharskih straneh? Ustvarjalna sem tudi, ko iz napisanega ustvarim jed, ki nahrani.

To sem v svojem življenju pogosto podcenjevala. Ko si nekaj živo predstavljam, imam ogromen potencial, da to uresničim v bližnji prihodnosti. Lahko bi rekla, da me nekaj prešine in v naslednjem trenutku že hitim udejanjati.

Oči za to mi je odprl moj zvezek neužite lepote. Nekajkrat sem si vanj zapisala, da bi rada fotografirala čudovit jesenski grm, ki ga gledam vsak dan večkrat skozi kuhinjsko okno. A časa za to, da bi dejansko stopila ven s fotoaparatom, nisem našla.

Včeraj pa je po prihodu domov hčerka še vedno spala v avtu. Šla sem v hišo in pojedla že vnaprej pripravljeno kosilo, nato pa šla preverit, ali se je že zbudila. Spotoma sem pograbila torbo s fotoaparatom. Še vedno je spala in jaz sem si nekaj metrov od avta dala duška z barvami, škljocanjem in hranjenjem duše.

 

Raztresene barvice

IMG_7713Sedim na postelji in dojim. Hčerine oči se zapirajo, kmalu bo zaspala. Umirja se ji dih. Sprostim se tudi sama. Spokojnost se razleze po mojem telesu, čutim prijetno toploto in težo njenega telesca na svojem trebuhu.

Oči pa mi poplesavajo po barvicah, ki so raztresene po tleh. Razmišljam, kolikokrat sem jih v zadnjih dneh že pospravila. A nikoli prijela v roke, da bi risala. Ah, saj risanje ni moja strast. Toda zakaj mi je tako pomembno, da barvice so? In da so pospravljene?

Zdi se mi, da so sinonim za vse, kar si želim imeti v življenju, pa ne utegnem užiti, ustvarjalno uporabiti, razviti. Bom barvice spet pobrala? Porabila dragocen čas, da bodo lično postavljene pokonci v lončku na polici, kjer bodo vsi videli, kako lepo pospravljeno je pri nas in kako ustvarjalni smo, saj imamo barvice? Ali bom raje zakopala svoje roke v nekaj, ob čemer bom pozabila na čas?

Posedanje v družbi porogljvcev

Blagor človeku, ki ne poseda v družbi porogljivcev. Daje sad ob svojem času, vse, kar dela, uspeva.

Ta citat iz knjige Psalmov me v zadnjem času nagovarja na povsem nov način, predvsem glede odlašanja. Želim si dajati sad ob pravem času. Torej ne zamujati srečanj, ob roku oddati gradiva, pravočasno pripraviti kosilo, svoj čas namenjati smiselnim rečem, ustvarjati v skladu s svojimi cilji …

Kaj je recept? Da se izogibam porogljivcem, torej ljudem, ki govorijo tja v en dan, se pogosto norčujejo in ne opravljajo nobene pametne naloge.

Včasih sem mislila, da taki ljudje sedijo v vaških gostilnah, ob socialnih omrežjih pa spoznavamo, da se pojavljajo povsod in v najrazličnejših preoblekah.

Ostrila bom svoj občutek za to, s kom preživljam svoj čas.

 

 

Lastnica enkratne izkušnje

dsc_2339zmanjsanaSocialna omrežja mi močno grenijo življenje. Kamorkoli se podam, karkoli delam, povsod mi sledijo misli: bi morala to omeniti? Bi morala posneti fotografijo? Poglej, kako čudovit pogled! Zakaj ga ne bi delila? Obenem se mi v trenutkih, ko vrtim gumb na miški in se pomikam navzdol po nizu novičk, vedno bolj in bolj krepi občutek, da je moje življenje dolgočasno, da nisem nič posebnega, da zamujam to in ono in tisto.

V obilici dela, ki ga imam doma, nikoli ne splavam na suho – da bi rekla, zdaj pa imam čas, duša, uživaj, jej in pij, dobro se imej! Moje želje ostajajo neslišane, zatrte, otopele. Počutim se nesposobno, neorganizirano, brezciljno.

Ko me mož zbeza iz mojega gnezda, imam zato večkrat občutek, da le sledim, da to sploh ni moje življenje, da sem le še ena izmed, brez lastnega krmila, brez lastne pobude, brez lastne enkratnosti.

Tesnobo, ki me ob tem preveva, tešim s tem, da lovim lepoto okrog sebe v fotografski objektiv. Poskusim ujeti tudi košček svojega telesa. Prosim moža, da fotografira tudi mene. A ob misli, da bi to objavila in delila, se tesnoba povrne. Ali niso vse fotografije iste? Ali nismo vse v tem istem dolgočasju, pripete na otroke, može, sledimo drugim v gonji za to, da bi nas priznali kot enkratne?

Pomaga mi spoznanje, da tudi če sledim, se odzivam na pobude drugih, sem lastnica izkušnje. Pa kaj, če da mož pobudo za izlet? Jaz sem tista, ki hodim s svojimi nogami. Jaz sem tista, ki z očmi zaobjamem razgled na vrhu hriba. Jaz sem tista, ki  čutim, kako mi lica rdijo in se mi sapa umirja po napornem klancu. Čeprav nimam časa, da bi se vsega tega naužila, saj po meni že plezajo otroci, me prosijo za malico in čaj, moje mleko in naročje in mi hitijo pripovedovati, kaj bodo za pusta (kje je še to?!!!) , ni tam, na tistem mestu nihče drug kot jaz.

Vidiš jesenski list, ki pada z drevesa? Si opazila kapljico, ki je spolzela po šipi, ko si se ozrla ven v deževen dan? Se ti milo stori ob pogledu na nežno otrokovo lice?
To si ti. Trenutek, ki ga užiješ, pa tudi če le bežno, je tvoj.

Nihče ti ga ne more vzeti.