Preden grem spat, preverim, ali je mobitel dovolj na glas. Ko vstanem, se vprašam, koliko energije imam, če bi od tistega trenutka naprej več ur skupaj morala biti budna in v gibanju. Ko grem po mleko, v trgovino, po otroke, na sprehod, moram imeti s seboj napolnjen mobilnik. Od izbranega kraja poroda se poskušam ne oddaljiti za več kot uro in pol vožnje. Ko odhajam na srečanje, zabavo, obisk, praznovanje, klepet, se odpravljam z mislijo, da ga bom morda predčasno zapustila in šla na porod. Za ves dan vnaprej imam urejeno morebitno varstvo. Skrbim, da imam v nahrbtniku nekaj prigrizkov, svežo vodo, udobna oblačila. Ko odpiram hladilnik ali pokukam na police v shrambi, se prepričam, da je na voljo dovolj dobre hrane, da si lahko moji postrežejo tudi brez mene.
Zdi se, kot da živim v paranoji.
Moj občutek je bil, da sem se skrbi za naju z dojenčkom v prvi nosečnosti lotila odgovorno: redno sem se udeleževala pregledov pri ginekologu in obiskala materinsko šolo. Brala sem knjige in revije o nosečnosti. Ubogala:-) A kljub temu sem ob porodu in po porodu ugotovila, da bi se dalo narediti še marsikaj … Na kaj bi v nosečnosti tudi morali pomisliti, z namenom bolj izpolnjujoče porodne izkušnje in tudi bolj zadovoljivega poporodnega obdobja?
To vprašanje je zelo pogosto zastavljeno mamicam, ki se pripravljajo na porod in starševstvo bolj zavzeto in zavestno, kot je to običajno. Morda berejo knjige, spletne strani, raziskujejo različne možnosti, pripravljajo porodni načrt, razmišljajo o najemu doule, se želijo udeležiti posebne priprave na porod, predvsem pa se o tem veliiiko pogovarjajo …