imagesPreden grem spat, preverim, ali je mobitel dovolj na glas. Ko vstanem, se vprašam, koliko energije imam, če bi od tistega trenutka naprej več ur skupaj morala biti budna in v gibanju. Ko grem po mleko, v trgovino, po otroke, na sprehod, moram imeti s seboj napolnjen mobilnik. Od izbranega kraja poroda se poskušam ne oddaljiti za več kot uro in pol vožnje. Ko odhajam na srečanje, zabavo, obisk, praznovanje, klepet, se odpravljam z mislijo, da ga bom morda predčasno zapustila in šla na porod. Za ves dan vnaprej imam urejeno morebitno varstvo. Skrbim, da imam v nahrbtniku nekaj prigrizkov, svežo vodo, udobna oblačila. Ko odpiram hladilnik ali pokukam na police v shrambi, se prepričam, da je na voljo dovolj dobre hrane, da si lahko moji postrežejo tudi brez mene.

Zdi se, kot da živim v paranoji.

A zanimivo, v sebi čutim neverjeten mir. Vse se bo odvilo ob popolnoma primernem, v Njegovem vnaprej predvidenem popolno načrtovanem trenutku. Moja naloga je le, da se dajem na razpolago, da sem to, kar sem, tukaj in zdaj. Otrokom, ko sem doma, pa me morda čez nekaj ur ne bo, v pogovoru z možem, ko si imava za izmenjati ne le organizacijske podrobnosti, ampak pomembne misli notranjega sveta, v kuhinji, ko načrtujem jedilnik ali ljubeče pripravljam obrok, nekje v mestu, v naravi, v avtu, ko klepetam, ko poslušam, ko se smejem. Učim se, da ne jemljem nase prevelikih bremen, ki bi me ohromile v strahu, da ne zmorem vsega. Prepričana sem, da Bog hoče, da v vsakem trenutku živim na polno.

Ko pričakujem klic, me razganja od veselja, da bom na zaslonu ugledala ime in včasih še slikico simpatične mamice ali očeta, ki bo morda imel zame le kakšno vprašanje ali pa mi bo hotela potožiti, kako težko je čakati na znake poroda nekaj dni čez rok. Nasmejem se, ko se ob pripovedovanju o napetostih prejšnjega večera razelektri njen glas in uvidi, kako majhni smo, ko čakamo, da se rodi Življenje. Vadim se v izostrenem poslušanju odtenkov njene pripovedi, da razbiram strahove in znamenja, jih nato odzrcalim v pogovoru in jima pomagam, da se lažje odločata.

V čakanju na spontan začetek poroda je skrita velika modrost, ki nas uči velikih lekcij za življenje. Je po naravi bolj nepotrpežljiva? Porod dolgo preizkuša njene živce, preden se začne zares aktivno odvijati. Ima rada svobodo, odprt prostor, naravo? Zgodi se ji nekaj, kar jo uklene med štiri stene in mora prepuščati svoje svoboščine. Je fizično gibka, vzdržljiva, prava maratonka? Tokrat se bo vadila v mehčanju, počivanju, prepuščanju. To se ne dogaja iz privoščljivosti ali maščevanja, ampak iz skrivnostne sile, ki nas brusi, da bomo boljši starši. Prav vsaka težko priučena veščina nosečnosti nam pride prav kasneje v mesecih intenzivne nege in razpoložljivosti. V tistem času se par pospešeno pripravlja na starševstvo, ne da bi še hodila v šolo za starše, brala knjige ali brskala po informacijah o porodu. Uči ju modrost telesa, ki se pripravlja, da bo rodilo. Uči ju dinamika odnosa, ki se pripravlja, da se iz dvojine spremeni v množino. Učijo ju okoliščine, v katerih se odvijajo zadnji dnevi, preden pride med nas novi Zemljan. In najpomembneje, uči ju Otrok, ki prihaja, ki se jima daje spoznavati.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.