To vprašanje je zelo pogosto zastavljeno mamicam, ki se pripravljajo na porod in starševstvo bolj zavzeto in zavestno, kot je to običajno. Morda berejo knjige, spletne strani, raziskujejo različne možnosti, pripravljajo porodni načrt, razmišljajo o najemu doule, se želijo udeležiti posebne priprave na porod, predvsem pa se o tem veliiiko pogovarjajo …
Zanje sem pripravila nekaj dobrih odgovorov 😉
-
“ker jst to rab’m!”
Morda najbolj temeljni razlog, a verjetno najmanj rabljen, saj velikokrat globoko v sebi še vedno verjamemo, da nam ne pripada, da bi prisluhnile svojim potrebam. Dejstvo je, da strah pred porodom prevladuje. Samo oglejte si število zadetkov spletnih strani ali pa kako vam bo Google že kar sam postregel z dokončanjem besedne zveze, če v iskalnik vpišete “strah pred … “, prisluhnite pogovorom nosečnic v čakalnicah ali na forumih, pa vam bo jasno, da nekaj žene vso množico žensk v rodni dobi, da se zanimajo za stvari, da iščejo odgovore, da si najdejo rešitve. Ženke imamo potrebo po varnosti, razumevanju, uslišanosti, upoštevanju. Medicina v veliki meri ne zadostuje tej potrebi. Nadejamo si, da bomo s pripravo na porod in pridobivanjem podpore vsaj delno odgovorile na svoje hrepenenje.
-
“zarad’ lepš’ga!”
Drugi verjetno dovolj očiten razlog, a spet zanemarjen, saj kdo pa bi si pri porodu mogel želeti lepote, tihe podpore, svetosti prostora, dobrodejnosti, če pa gre na življenje in smrt, bolečina pa je neznosna! A pomislite drugače – kaj bo ostalo od porodne izkušnje čez dvajset, trideset let? Upamo, da lep spomin, ganljive fotografije, značilna glasba, občuteno zapisana zgodba, zavest, da smo bile tisti dan kraljice, in globoko v otrokovo notranjost vtisnjena izkušnja ljubljenosti in spoštovanja …
-
“za vsak slučaj!”
Vemo, da je porod nepredvidljiv, ni ga mogoče v polnosti nadzorovati, ga spraviti v kalupe, načrtovati do potankosti. Zato je dobro, da se pripravljamo na različne možnosti, da imamo znanja in védenja o tem, “kaj pa če” … A ne razmišljajmo o tem, da nas bo še bolj strah, ampak, da se notranje, čustveno, osebno bolje pripravimo na soočanje z različnimi izzivi, ki jih lahko prinese nova starševska odgovornost.
-
“ker hoč’m vedet’ “
Ker hočemo priti stvari do dna, si čim več pomagati same, priti do resnice, ločiti zrnja od plev. Informacij je toliko in so si včasih tako nasprotujoče, da je izredno težko priti do resnice, predvsem pa do svoje odločitve. A za nekatere stvari se nam zdi bistveno. Ni vseeno, kako rodimo. Pazimo le, da pri vnetem raziskovanju ne postanemo preutrujene. Obstaja nevarnost, da obnemoremo in ker je vsega preveč, se ne pripravimo na ključne reči. Dobro je, če si postavimo cilje oziroma določimo glavna področja, ki jim želimo posvetiti pozornost.
-
“ker paše”
Tudi ta vidik je močno zanemarjen. Prepričajte varčnega in delovnega Slovenca, zakaj bi bila v nosečnosti potrebna na primer masaža (ali pa kakšen drug pregrešen luksuz), pa ste osvojili pomemben mejnik v negi sebe. Pri porodu je ogromno načinov, kako si lahko olajšamo bolečino z nefarmakološkimi sredstvi in ukrepi, največkrat je to dotik, besedna tolažba, notranje tehnike za lažje premagovanje bolečine … Vendar nam morajo “priti v kri”, treba jih je vaditi. Prag odpora presežemo, ko izkusimo, kako dobrodejno to vpliva na nas ne le v obporodnem obdobju, ampak tudi nasploh v življenju.
-
“da se ne b’ ponovil’ “
Velikokrat ženske k iskanju drugačnih možnosti žene prejšnja slaba ali težka porodna izkušnja. Bile smo ranjene in strah nas je, da bi bile spet. Ko presežemo strah pred soočenjem s svojo bolečino, se lahko začne zdravljenje. Zdravilno je občutiti, kako smo postale modrejše in zrelejše. Lahko poskusimo drugače in na novo.
Ni treba, da se jezimo na tiste, ki nam postavljajo ovire in nas hočejo ožigosati. Lahko smo ustvarjalne in spotoma naučimo sebe in njih, kako se postaviti zase.