Eden od mojih letošnjih ciljev je: knjiga pred računalnikom, pisanje pred branjem, ustvarjanje pred posnemanjem. A za to potrebujem neko ključno veščino, in sicer da bi si lažje sledila – svojemu notranjemu občutku, tistemu, kar se mi poraja, ko se z nečim ukvarjam. Na kratko – da bi si bolj zaupala. Tega se nisem tako močno zavedla, dokler nisem začela brati esejev zelo pogosto citiranega Ralpha Walda Emersona, še posebej esej Zaupanje vase. Če sledim temu, kar mi govori, ga ne smem citirati. Vendar so njegove izjave tako močne, in verjamem, pomenljive za vse nas, da se temu preprosto ne morem upreti. Tako vam danes postrežem z nekaterimi njegovimi citati. Prepuščam vam izbiro, kako jih boste uporabili.
Občutek, ki ga vlivajo vrstice, ki jih beremo, je dragocenejši od kakršnekoli misli, ki jo nemara vsebujejo. Zaupati lastni misli, verjeti, da je nekaj, kar je resnično zate, v skrivnem kotu tvojega srca, resnično za vse ljudi – to je genijalno. Človek naj se raje nauči odkrivati in opazovati tisti žarek, ki osvetli njegovega duha iz notranjosti, kakor da zre na nebeškem svodu sijaj bardov in modrecev. Tako pa brez odloga odslovi svojo misel, zato ker je pač njegova.
Odlična umetniška dela nas učijo, naj z dobrodušno neupogljivostjo vztrajamo pri svojem samoniklem vtisu, posebno takrat, ko večina glasov vzklika nasprotno. Drugače bo namreč neki tujec že jutri z mojstrsko preudarnostjo povedal natančno tisto, kar smo že ves čas sami mislili in čutili, mi pa smo bili prisiljeni osramočeno sprejeti lastno prepričanje iz tujih ust.
Sprejmi prostor, ki ga je zate poiskala božja previdnost, sprejmi družbo svojih sodobnikov, splet priložnosti.
Enako je Bog tudi mladino, odraščajoče in zrele ljudi oborožil z lastno mikavnostjo in čarom, jih ustvaril zavidanja vredne in všečne, da ni mogoče prezreti njihovih zahtev, če se le postavijo zase.
Od vseh vrlin je največje povpraševanje po prilagodljivosti. Zaupanje vase ji vliva odpor. Prilagodljivost ne ljubi resničnosti in ustvarjalcev, temveč imena in običaje. Samo neokrnjenost tvojega lastnega duha je sveta, nič drugega.
Druga stvar, ki plaši našo samozavest, je doslednost; spoštovanje lastnega preteklega dejanja ali besede, ker oči soljudi nimajo nobenih drugih podatkov, s katerimi bi ocenili naš doseg, razen naših preteklih dejanj, mi pa jih zelo neradi razočaramo.
Biti velik pomeni biti nerazumljen.
S preudarnimi besedami povej, kar misliš zdaj, in jutri z enako preudarnimi besedami povej, kar boš misli jutrišnji dan, čeprav bo nasprotovalo temu, kar praviš danes. Tvoje pristno dejanje se bo pojasnilo samo in bo pojasnilo tudi tvoja druga pristna dejanja. Vsi minuli dnevi krepostnega ravnanja prenašajo svojo blagodejnost v današnji dan. Združena luč (vseh teh) dosežkov osvetljuje junakov naslednji korak.
Sleherni pristni človek je ustvarjalec, dežela in doba; potrebni so mu neskončni prostori, številčnost in čas, da docela uresniči svoj namen. Tam, kjer deluje človek, je na delu pomemben, odgovoren mislec in izvajalec.
Vso zgodovino prav zlahka razstavimo v življenjepis peščice srčnih in resnih ljudi.
Naj torej človek spozna svojo vrednost in obdrži vajeti v rokah. Povprečen človek, ki v sebi ne najde dostojanstva, tovrstne moči, kakršna je zgradila stolp ali izklesala marmornatega boga, se počuti bedno, kadar zre nanju. Palača, kip ali dragocena knjiga nanj učinkujejo tuje in prepovedano. Navzlic temu so vse te stvari njegove, snubijo ga za pozornost, iz njega izvabljajo sposobnosti, naj privrejo na dan in prevladajo.
Od tvojega današnjega osebnega ravnanja so odvisne enako pomembne stvari, kakor tiste, ki so sledile javnim in znamenitim korakom. Ko bodo navadni ljudje delovali iz svojega lastnega prepričanja, se bo ugled, ki obdaja dejanja kraljev, prenesel na dejanja teh poštenjakov.
Bog, kadar spregovori, ne razkrije ene stvari, marveč vse stvari; da napolni svet s svojim glasom; da iz središča navzoče misli raztrosi svetlobo, naravo, čas in duše; da to celoto na novo določi in na novo ustvari.
Vrtnice po mojim oknom se ne sklicujejo na prejšnje ali na boljše vrtnice; so, kar so same na sebi, bivajo z Bogom v današnjem dnevu. Čas zanje ne obstaja. Vrtnica kratko malo je; v vsakem trenutku svojega obstoja je popolna. Toda človek odlaga na pozneje ali pa se spominja; ne živi v sedanjosti, temveč z ozirajočim se pogledom objokuje preteklost ali pa, brezbrižen do obilja, ki ga obdaja, stoji na prstih, da bi vnaprej ugledal prihodnost. Človek ne bo srečen in zdrav, dokler ne bo skupaj z naravo živel v sedanjosti, iznad časa.
Edinole življenje nam koristi in ne tisto, kar je že preživeto. Moč opeša v trenutku, ko obmirujemo; biva pa v trenutku prehoda iz minulega stanja v novo, ko preskočimo brezno, ko se poženemo proti cilju.
V naravi je moč bistveno merilo za pravico. Narava v svojem stvarstvu ne trpi ničesar, kar si ne bi znalo samo pomagati.
Včasih je videti, kakor da bi se zarotil ves svet, da te bo nadlegoval z očitnimi malenkostmi. Prijatelj, odjemalec, otrok, bolezen, strah, stiska, miloščina, vse to hkrati potrka na vrata tvoje kamre in te pokliče: “Pridi ven, k nam.” Vendar ostani, kjer si; ne pridruži se njihovi zmedi. Ljudje imajo moč, da me nadlegujejo, ker jim jo podelim s svojo premajhno izrazitostjo. Nihče mi ne more blizu, razen če to dopustim s svojim dejanjem. Potrudil se bom, da bom negoval svoje starše, vzdrževal svojo družino, da bom neoporečen soprog eni sami ženi – vendar bom za te odnose skrbel na nov način in brez poprejšnjega zgleda. Odrekam se vašim navadam. Biti moram jaz sam. Nič več se ne morem pretrgati na dvoje tebi ali njemu na ljubo. Ne bom skrival, kaj je po mojem okusu in kaj mi zbuja odpor. Tako pa ne ravnam iz sebičnosti, ampak iz ponižnosti in iskrenosti. Enako pomembno je zate kakor zame in za vse ljudi, da živimo po resnici, četudi smo dolgo bivali v lažeh. Ampak s tem boš nemara prizadel tvojega prijatelje. Da, vendar ne morem prodati svoje svobode in svoje moči, zato da bi obvaroval njihovo preobčutljivost.
Človek nima ene same priložnosti, temveč sto. Naj kakšen stoik razgrne ljudem njihove možnosti in jim pove, da niso vrbe žalujke, temveč se zmorejo in morajo postaviti na svoje noge; da bodo z vajo v samozaupanju v njih vzniknile nove moči. Skrivnost sreče je veselje v naših rokah. Človek, ki si pomaga sam, je vedno dobrodošel tako bogovom kot ljudem. Njemu so na stežaj odprta vsa vrata; pozdravljajo ga vsi jeziki, okronan je z vsemi častmi, hrepeneče ga spremljajo vsi pogledi. Naša ljubezen mu gre naproti in ga objame, ker ni imel potrebe po njej. Željno in skesano se mu dobrikamo in ga slavimo, ker je vztrajal na svoji poti in preziral naše neodobravanje. Bogovi ga ljubijo, ker so ga ljudje sovražili.
Duša ni popotnik; modrec ostane doma, če pa ga potrebe ali dolžnosti kdaj pokličejo od doma ali v tuje dežele, je kljub temu kakor doma in ljudem s svojim vidnim duševnim mirom vliva občutje, da potuje kot znanitelj modrosti in vrline ter obiskuje mesta in ljudi kot vladar in ne kot vsiljivec ali sluga. Nikakršnih sitnih ugovorov nimam, da človek ne bi objadral sveta, če se želi razgledati po umetnosti, študirati ali posredovati dobra dela, pod pogojem, da ima ta oseba že nekje svoj dom ter ne gre na pot v upanju, da bo v tujini našla nekaj večjega od tega, kar že pozna. Kdor potuje, da bi se zabaval ali se dokopal do nečesa, česar nima, potuje stran od sebe in se bo med starimi stvarmi že v svoji mladosti postaral.
Pač pa človek s tem, kar je on sam, nujno zmeraj pridobiva; in kar pridobi, je živo imetje, ki ni odvisno od kimanja vladarjev, sodrge ali revolucij, od ognja, viharja ali stečaja, temveč se neprenehoma prenavlja, kjer koli diha ta človek.
Počni tisto, kar ti je dodeljeno, pa se ne bo moglo primeriti, da bi preveč upal ali si preveč drznil. V tem trenutku je v tebi izrazna možnost, ki je pogumna in pomembna kakor veličastno Fidijevo dleto, egipčanska zidarska lopatica, Mojzesovo ali Dantejevo pero, vendar drugačna od vseh teh. Zadržuj se pri preprostih in žlahtnih področjih svojega življenja, ubogaj svoje srce, pa boš ponovno ustvaril pristni svet.