NOVIČKE S TEBOJ SEM

Mama z odprtimi očmi in ušesi

Pop materinstvo

Kako mama po rojstvu otroka spet najde svojo identiteto? Kako poskrbi za partnerski odnos? Kako začne spet živeti?

Navdihnili sta me dve zgodbi, prva podana skozi knjigo, druga skozi film.

Njami mami, zabavna, lahkotna prvoosebna pripoved o tem, kako se mama prebija skozi vsakdan z dojenčico, si skuša popraviti samopodobo zaradi brazgotine po carskem rezu, preurediti garderobo z nakupovanjem dragih cunj, izboljšati postavo s telovadbo, zbuditi zanimanje svojega moža z zapeljevanjem drugega moškega ter svoji potrebi po druženju zadostiti z obiskovanjem organiziranih skupin za mamice z dojenčki.

Materinstvo, film, ki s prikazom le enega dne življenja neke mame dveh otrok povzame vso njeno zgodbo, dileme, težave, strasti in želje. Odlični citati iz filma:

“Vsak moj dan je od trenutka, ko se zbudim, do trenutka, ko zaspim, kar velja tudi za druge matere, poln resnih in točno določenih dejanj. In ta dejanja uničujejo strast, če me razumeš. Gre za drobna dejanja, kot je nalivanje kave ali zlaganje spodnjic, vendar se nabirajo na neki uničujoči način, zaradi česar praktično ne morem misliti na nič drugega. Na pomembne stvari, kot so zamisli, politika ali sanje o boljšem življenju. “

“Materinstvo je sprejemanje omejitev glede časa in energije, ki se razteza pred tabo, pa čeprav imaš včasih občutek, da ne boš zmogla. Je iskanje in oklepanje tistega, kar si. Če to izgubiš, kakšna mati si potem?”

“Ne skrivaj se za posmehovanjem, ker si predobra. Rad bi vedel, kaj si zares misliš. Kaj zares občutiš, zakaj si želiš strastnega življenja, ne glede na to, koliko nogavic moraš pobrati.”

Brezhibne po porodu

Dober mesec po porodu sem se vračala od frizerja (mmmm, kako dobro mi dene prosta urica in razvajanje ob tem, ko mi nekdo drug nežno in z masažo umije glavo, iz salona pa stopim sveže in privlačno postrižena!) in mimogrede sem kupila še žemljice za starejša otroka.

Ko sem čakala v vrsti pred blagajno, pa me je spreletela groza ob pogledu na naslovnico neke mondene revije. Z mastnimi črkami je pisalo: LE TRI MESECE PO PORODU IMA SPET SANJSKO POSTAVO, na fotografiji pa se je smehljala znana slovenska televizijska zvezda v večerni obleki. Spodaj je bil dodan njen citat: “Tudi kadar sem bila utrujena, sem našla čas za telovadbo.”

Kaj se pravi imeti tri mesece po porodu spet sanjsko postavo?

Ali so nas že uspeli prepričati, da bomo imele resnično kaj od tega, da se bomo izmučene in izčrpane silile v vadbo, da bi dosegle ideal popolne ženske? Ali si res obetamo, da bo otrok nekoč ponosen na svojo mamo z vitkim pasom na fotografiji, on ob njej pa je takrat kot dojenček potreboval vse kaj drugega? Res mislimo, da bo to podžgalo naše može, ki so zaradi obilice dela in novih obveznosti ravno tako utrujeni kot me?

Kaj pomeni biti brezhibna po porodu? Ali je to sploh kdaj mogoče (v očeh družbe, seveda)? Je v sporočilu, ki nam ga tako nedvoumno vtepajo dan na dan v glavo, kaj hvalevrednega? Kaj takega, kar nam bi pomagalo, da bi bile srečnejše ženske, srečnejše matere, bolj ljubeče do sebe in do drugih?

Za poglobitev teh vprašanj si oglejte video Killing us softly (nežno, počasi, a zagotovo nas ubijajo…).

Menim, da je poporodno obdobje edinstvena priložnost, da končno (če še nikoli prej nismo) začnemo poslušati, česa si naše telo želi, kako bi bilo rado uslišano na sebi lasten način, da odkrijemo, kako čudovito smo ustvarjene.

Da začutimo na primer,

  • kako blagodejno se je do sitega naspati (ko spanec naenkrat postane takšna dobrina!),
  • kako pomembno se je dobro najesti (da sem počutim hranljivo in lahko nudim obilje mleka otroku),
  • kako dobro dene ura sprehoda po naravi (skupaj z dojenčkom v nosilki ali v vozičku),
  • kako blažilno je, če imamo nekaj trenutkov, da se preprosto usedemo in se zazremo v daljavo, ne da mislile na kaj posebnega,
  • kako navdihujoče je kaj lepega prebrati v redkih prostih oziroma ukradenih trenutkih (ne navodil, kakšne naj bi bile in kaj vse bi še morale storiti)…

To je čas, ko se lahko osredotočimo na bistveno –

  • kaj me poživlja?
  • kje se lahko napojim, da bom lahko dajala?
  • kako lahko pospešim svoje okrevanje (ne le še dodatno poglabljam stisko telesa)?

In edina mišica, za katero je zares pomembno, da jo vadimo v tem obdobju, je mišica medeničnega dna! Keglove vaje nam pomagajo, da jo povrnemo v prvotno stanje (ali celo boljše, če je nismo nikoli prej krepile), pospešimo celjenje morebitnih brazgotin ter globoko občutimo svojo ženskost, saj je ta mišica bistvena za doživljanje naše spolnosti.

Revije pa raje vrzimo proč…

 

 

 

 

Biti za nekoga

 

Biti za nekoga,

samo biti,

ne imeti,

ne želeti,

ne posedovati,

samo bivati,

z vonjem kruha,

s toplino dlani,

z mehkobo glasu,

z jasnino pogleda.

Biti na meji in onkraj nje,

v tveganju in razpoložljivosti,

v veselju

in iznajdljivosti,

prost vsega,

srečen v vsem.

Biti za nekoga,

popolnoma,

prek zapovedi,

dlje od nujnega,

in negovati

navadno rožo

z navadnim orodjem,

dan za dnem,

v zatišju smehljaja.

(Nataša Ahčin, iz pesniške zbirke Biti za nekoga)

Rojstvo in smrt sta si sorodna

To resnico sem zaslutila že kot majhna deklica, ko so mi govorili: “Vedno, ko nekdo umre, se nekje drugje rodi otrok.”

Začutila sem jo, ko smo mesec dni po moji poroki pretreseni objokovali smrt moje stare mame, pod mojim srcem pa je že utripalo novo življenje.

Spomladi po rojstvu mojega prvega sina sem ob prebiranju razmišljanj Metke Klevišar v tedniku Družina presenečena odkrila, da se lahko popolnoma vživim v njene poglede na svet, na to, kar razlaga, čeprav nisem bila ne invalidna ne stara niti nikoli nisem bila bližnja priča umiranju… A nagovorile so me življenjske lekcije, ki se jih moramo naučiti vsi od prvega od zadnjega, pa naj nas doleti katera koli bistvena življenjska sprememba.

Že takrat sem čutila močno potrebo, da bi govorili o tem, kar se dogaja ob rojstvu otroka. Da ni prav, da molčimo o tako bistvenih stvareh, ni prav, da se moramo v tako temeljnih rečeh večkrat čisto sami dokopati do spoznanj in modrosti, ki bi si jo lahko kot družba delili. V tistem obdobju sem živo občutila in spoznala, kaj pomeni beseda “tabu”.

Sedaj, ko sem imela priložnost prebrati knjigo Urške Lunder Odprto srce; izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti, pa se mi spoznanje še utrjuje – rojstvo in smrt sta si sorodna.

(more…)

Najbolje plačana direktorica gospodinjstva

Največja dobrina mamic ni denar. Ne, to je čas. Čas, ki ga podarjajo otrokom in ki bi ga potrebovale tudi zase. Ko opravlja tolikšno množico poklicev v enem, ko skrbi za otroka, je največja nagrada za mamo to, da si lahko vzame uro časa zase. Ali ni res?

Ko sem nekoč brskala po netu, da bi našla dober nasvet za poenostavljanje gospodinjstva, sem naletela na zanimivo spletno stran in gospo Natašo Sinovec, ki jo je zasnovala. Navdušila me je njena izvirnost!

Zadnje čase pa me nagovarja stavek, da skrivnost združevanja kariere in družine ni v dobri organizaciji, ampak v poglabljanju vase in v svoj osebni slog. Ampak tudi za to potrebujemo čas! 🙂

Kako torej postati najbolje plačana direktorica gospodinjstva?

 

Roditi na varnem

Blagor ženskam

s kanglico iz pravljice,

do kolen stojijo

v pradavnih studencih,

pod čistimi slapovi

zajemajo nesmrtnost.

Z zdravilnim glasom prepevajo,

neustrašne zibljejo življenje

v nežnih trebuhih,

okrogle

kot tople marelice

v poletni zarji.

Blagor ženskam,

ki znajo biti selivke,

ko postane zrak strupen,

krenejo na jug

in rodijo na varnem.

iz pesmi Alenke Rebule Blagor ženskam iz istoimenske knjige

Šepet življenja

 

Čakava.

Čakava na znamenje usode.

Da se bova ločila.

In bova zadihala kot dve ločeni bitji.

In se učiva potrpežljivosti.

Da nama bo kasneje laže.

Da bova laže razumela drug drugega.

Ko bo enkrat vihar zarohnel.

In bo obzorje polno razpenjenih grebenov.

Bova z roko v roki stopila korak naprej v novo življenje.

Rojstvo.

Rojstvo je žarek upanja.

Upanja za življenje.

Rojstvo je konec začetka

in začetek konca.

Rojstvo je trenutek, ki traja neskončno.

Najmanj do konca življenja.

Je najpopolnejše doživetje, ki ga je dano doživeti živemu bitju.

Je začetek vrtinca, ki se mu reče živeti.

Ne bo se rodil le moj otrok.

Danes se bom rodila tudi jaz.

In jutri bom nov človek.

Rojstvo je posvečeno.

Posvečeno s poljubom obeh svetov.

Skozenj si nebo in zemlja podajata roki.

Ni bolj čudovitega trenutka v življenju ženske.

Je sreča, ki se je ne da opisati, ki se jo da samo doživeti.

Ker je tako popolna, zanjo ni besed, ni simbolov in ni primerjav.

Danes je moj dan.

In moja duša poje. Poje. Poje.

Cel orkester doni v mojem srcu.

Tresem se od sreče.

Od pričakovanja. Od navdušenja. …

Iz knjige Ajre Miške Šepet življenja.

Blagor nam

Alenka Rebula nam s knjigo Blagor ženskam (po njenih besedah) ponuja zastrt prostor in čas, v katerem se lahko predrami osrečujoči življenjski navdih, in spušča tajno zaveso za vse, ki čutimo, da se moramo umakniti vase.

Zastiranje po Clarissi Pinkoli Estés (avtorici knjige Ženske, ki tečejo z volkovi) zaznamuje razliko med skrivanjem in travestijo. Govori o zasebnosti, obdržanju nečesa zase, prikrivanju lastne skrivnostne narave. Ko nekaj zastremo, stopnjujemo delovanje ali občutek, kar ženske že od nekdaj vemo. Koprena za kruh in koprena za psiho služita istemu namenu. Duša ženske v spustu se močno kvasi. V njej poteka mogočno vrenje. Svobodna ženska, ki bi hote nosila tančico, bi imela po pisateljičinih besedah moč skrivnostne ženske. Ženska za tančico pripada izključno sebi, zadržana je in mogočna in na pravi način odmaknjena. Zastrta ženska je zaznamovana z osupljivo numinoznostjo. Navdihuje čudenje in vsi, ki jo srečajo, obstanejo, polni spoštovanja do njene pojave, ne da bi se ji upali približati. Ko so ženske v stanju zastrtosti, preudarni ljudje vedno, da ne smejo stopiti v njihov psihični prostor.

Alenkina knjiga je v meni predramila dragocen življenjski navdih, da povabim prijateljice mamice, da bi se srečevale in jo skupaj prebirale.

Če nam knjiga ponuja tančico, s katero se lahko zastremo, potem na skupini odstiramo to kopreno in odkrivanje naših globin druga drugi me navdaja s spoštovanjem, čudenjem in prevzetostjo nad tem, kakšno bogastvo skrivnosti in koliko dragocenih vsebin nosimo v sebi in kako edinstvene smo.

Naše srečevanje me spominja na knjigo Prebiranje Lolite v Teheranu. Avtorica  Azar Nafisi je svoje sanje uresničila tako, da je povabila peščico svojih najboljših študentk, da bi se srečevale na njenem domu ter skupaj prebirale in se pogovarjale o literarnih delih, ki so bila v uradnem univerzitetnem učnem programu v totalitarni islamski državi prepovedana. O srečanjih pravi takole: »Skoraj dve leti, skoraj vsak četrtek zjutraj, če je deževalo ali če je pripekalo sonce, so prihajale v mojo hišo, pa vendar se nikoli nisem znebila osuplosti, ko sem jih opazovala, kako odmetavajo svoje zapovedane rute in halje in vzplamtevajo v barvah. Ko so vstopale v mojo sobo, so odvrgle še kaj več, ne le halje in rute. S časom so dobivale vsaka svojo obliko in podobo in postajale svoj neponovljivi jaz. Tista majhna dnevna soba, z oknom, ki je uokvirjalo moje ljubljeno gorovje Elbruz, je postajala naše svetišče, naša neodvisna univerza, ki se je uprla resničnosti črno obrobljenih, prestrašenih obrazov, ki so gomazeli v mestu pod nami.«

Doživljam, kako so torkovi popoldnevi v pravljični sobi krajevne knjižnice čas in prostor, ko odvržemo vsaka svojo tančico ter si podeljujemo skrivnosti, ki jih lahko razkrijemo le izbranim ljudem ob izbranih trenutkih v izbranem ozračju. Čutim, kako z vsakim srečanjem postajamo vedno bolj pristne, oblikovane osebnosti, zveste same sebi. Izredno hvaležna sem za knjigo in izredno hvaležna za skupino – po njima se mi uresničujejo moje življenjske sanje – živeti na svoji zemlji in najti pravo sestrstvo, ženske, s katerimi lahko skupaj jočem in se smejem, razmišljam, govorim in rastem.

Še eno pomembno vzporednico prepoznavam med obema skupinama žensk – kako ženske lahko kljub rigidnim okoliščinam, hudemu pritisku okolja in svojim lastnim strahovom ohranjamo in živimo svojo pristno naravo in iščemo pot za spremembe.