Ni dolgo tega, kar sem prešla skozi mogočno obdobje preobrazbe, ko sem postala petkrat mama.

V letih, ko je bilo najbolj naporno in sem bila z otroki doma, so mi ljudje pogosto rekli: »Zdaj, ko so majhni, je pestro in intenzivno, potem pa se stvari malo umirijo, boš videla, da bo bolje.«

Toda, glej ga zlomka, meni se zdi, da me je vstop otrok v šolo vrgel v povsem novo obdobje, ki je bil spet mogočna iniciacija v novo epoho materinstva.

In za resnično se je izkazala modrost mam, ki so mi povedale, kako čutijo, da jih otroci v šolskih letih in v času pubertete potrebujejo še bolj kot včasih, čeprav na druge načine.

Tako zdaj zelo intenzivno preživljam popoldneve, ko sem svojim trem šolarjem v polnosti na razpolago. Skrb za mlajša, predšolska otroka mi je skorajda v sprostitev in počitek, pri šolskih pa se z možem srečujeva z vse vrste izzivi, ki ne izhajajo nujno iz njih samih, ampak iz načina življenja, ki ga diktira sodoben šolski utrip.

Na začetku šolanja otrok me je vsaka nova stvar močno vznemirila in me posrkala vase. Od pisnih obvestil iz šole o vsem mogočem, do tega, kako loviti ravnovesje med tem, da navajam otroka na samostojnost, pa mu vendarle nudim oporo pri učenju, kjer jo potrebuje.

»Vzgoja, to je čas za otroka,« pravi modri p. Vital Vider. Torej ga moram imeti. Počasi sem se naučila, da z otroki preko razpoložljivosti na novo vzpostavljam stik, ko preraščajo nežno otroško obdobje in se podajajo novim podvigom naproti.

Na kakšne načine jim lahko pokažem, da sem tukaj zanje?

1. POSLUŠANJE

Naj še tako poskušam, da bi kaj izvlekla iz njih, ko posamič prihajajo domov iz šole, sama pa imam mirno obdobje, ko bi se lažje posvetila vsakemu od njih – takrat imajo še polno glavo dogajanja v šoli, so potopljeni v svoje misli ter počasi predalčkajo dražljaje, ki so jih bili deležni v šoli. Glavna informacija, ki jo otroci takrat od mene zahtevajo, je – kaj bo za kosilo.

Ugotovila sem, da je bolje, kot da jih takoj po šoli preveč sprašujem, da imam popoldne nekje v hiši ali zunaj nje zaposlene roke, obenem pa odprta ušesa in možnost, da se obrnem proti otrokom in jih poslušam, ko pripovedujejo tako o drobnih pripetljajih kot o velikih dogodkih.

Veliko izvem tudi, če vlečem na ušesa, kaj se pogovarjajo med seboj, čeprav se to pogosto razvije v prepir, kjer pa potrebujem že naslednjo veščino …

2. MODRO PRESOJANJE NJIHOVIH POTREB

Ali vidim, da bi enemu od njih ustrezalo, da bi se lahko malo umaknil od drugih? Ali potrebujejo gibanje? Je pametno, da dovolim, da gre sin k sošolcu za nekaj časa in bo pozneje, ko se bo zunaj že stemnilo in bo pred njim še dolg večer, lažje pristopil k učenju? Je prepir med otroki posledica nezadovoljenih potreb, ki jih niti ne prepoznajo, kaj šele, da bi jih znali ustrezno izraziti? Kaj jim manjka? Ali sin bega z nadstropja v pritličje zato, ker mu je dolgčas ali je osamljen?

Zvečer grem zadovoljna spat, če se lahko v postelji spomnim vsaj ene pomembne podrobnosti tistega dneva od vsakega svojih otrok.

3. DROBNA DEJANJA POZORNOSTI

Slišim, da se mu je pri gradnji konstrukcije iz lego kock zataknilo, ker ni mogel najti neke zelo specifične kocke. Z njim grem v gozd nabrat jesensko listje in plodove, ki jih mora prinesti v šolo. Poiščem mu najljubše hlače v gori nezloženega perila na postelji (ker je fino, da jih lahko obleče takoj, ko pridejo iz pranja). Pomagam mu izbrskati slike o zračnem prometu za spoznavanje družbe. Postavljam mu vprašanja o knjigi, ki jo bo jutri predstavil za bralno značko. Rezerviram mu želeno knjigo v Cobissu.

4. RAZLAGA SVETA IN ŽIVLJENJA SKOZI VSAKODNEVNE SITUACIJE

V prvih šolskih letih se otrok uči različne življenjske veščine –od orientacije v času in prostoru do tega, kako prositi za pomoč drugega odraslega, kadar mame ni blizu, denimo šolsko tajnico, soseda, trenerja …

Enkrat se je na primer zgodilo, da je sina v šoli bolela glava. Takoj, ko sem prišla ponj, sem že na daleč videla motne oči in žareč obraz ter zaslutila, da je zbolel. Ko sem ga vprašala, zakaj me ni že prej poklical, da bi prišla ponj, se je izkazalo, da je učiteljici nazadnje omenil, da ga boli glava, ob devetih zjutraj, pozneje pa ni nič več potožil, čeprav se mu je počutje slabšalo iz ure v uro.

Bolj ali manj uspešno se tudi dogovarjamo, kje v mestu jih bova z možem pobrala, ko jih peljeva v glasbeno šolo. Da zna otrok malo potrpeti, ko se starši zataknejo v prometu, danes niti približno ni samoumevna veščina!

Skoraj vsak dan imamo debate o tem, kaj je priložnostim primerno oblačenje … Zelo pošteno se mi zdi, da otrokom pojasnim okoliščine dogodkov, o katerih se z možem pogovarjava – o bolezni, smrti, rojstvu bližnjih ljudi, o politiki, o vsebinah, ki jih slišijo po radiu … Seveda njihovi starosti primerno.

5. USLIŠEVANJE ŽELJA

Voditi moram posebno evidenco za predmete, ki jih otroci omenjajo, da bi jih potrebovali, po drugi strani pa imeti nekatere potrebščine, ki so najbolj iskane, kar na zalogi (svinčnike, šilčke, radirke). Tako sem v zadnjem času kupila barvne kulije, samolepilne barvne listke, knjigo o šahu, gumice za lase, barvne nitke za čiščenje zob …

Otrokom ogromno pomeni, da jim vsaj enkrat v tednu skuham jed po njihovem okusu, jih z možem peljeva na izlet, kamor si oni želijo.

6. POMOČ PRI UČENJU

Dolgoročno si želim, da bi se otroci naučili učiti sami oziroma bi se z vrstniki organizirali za skupno učenje. V teh letih pa se mi zdi, da sem jaz glavna opora pri tem, da odkrijejo svoj učni stil, se naučijo organizirati si čas, se navadijo, na kaj morajo biti pozorni pri testih, se naučijo, kako učinkovito odpravljati napake …

S tem da pogledam, s čim se ukvarjajo pri posameznem predmetu, pokažem, da mi ni vseeno, kaj se učijo v šoli, in da je znanje in učenje tudi moja vrednota. Velikokrat vidim, kako jim ob tem odprem obzorje, povem kakšen življenjski primer tega, kar piše v šolskih knjigah …

Ob nekaterih popoldnevih, ko moram združiti več zgoraj naštetih dejavnosti, se počutim, da bi potrebovala kar nekakšne ninja veščine – da hkrati med kuhanjem pazim, da mi hčerka ne pomoči prsta v vročo omako, z enim očesom spremljam dva sinova, ki se igrata s kockami, z enim ušesom poslušam, kako tretji sin vadi bobne, z drugim pa poslušam, kako je sošolec četrtega rekel nekaj smešnega.

Če mi zvoni še telefon ali se sama ne morem zadržati, da bi v to kakofonijo vnesla še kakšno informacijo s socialnih omrežij, sem včasih povsem zasičena z dražljaji.

Vendar pa grem zadovoljna spat, če se lahko zvečer v postelji spomnim vsaj ene pomembne podrobnosti tistega dneva od vsakega svojih otrok. Sem bila danes zanje prisotna in prisebna, tudi če nisem naredila vse popolno?

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.