Ne, ne, tega kot otrok nisem nikoli izrekla. Prvič, besede nisem poznala. Če bi jo, ne bi vedela, da se zapiše drugače, kot se izgovori (dula). In še – kako naj bi kot otrok prišla v stik z nečim tako velikim, kot je klic, da bi bila ob ženskah, ko rojevajo otroka? Mnoge babice sem slišala reči, da si niso same izbrale poklica, ampak da je babištvo poklicalo njih.

Zanimivo je, kako sem pred odločitvijo za študij zatrjevala, da nočem niti slišati ničesar predvsem o treh vejah znanosti – medicini, pravu in ekonomiji. Prevajanje sem vzljubila z vsem srcem. A življenje in poklic doule sta me ponesla ravno v osrčje prej omenjenih ved – v pomoč pri rojevanju novega življenja in skrbi za (celostno) zdravje mam in otrok (medicina), v zavzemanje za pravice žensk v obporodnem obdobju (pravo) ter v podjetništvo (ekonomija).

Ta klic me še vedno presega – predvidevam, da mu ne bom dorasla do konca svojega življenja. Lahko mu le sledim in se ponižno učim. Poleg tega se zdi, da se mi vztrajno odmika – kot mami majhnih otrok se mi je vedno znova težko odločati, kaj naj ima prednost v danem trenutku.

Končno je zaključen dolgotrajen postopek, da se lahko imenujem porodna doula CD(DONA) – s certifikatom pristojne organizacije. Morda majhen, nepomemben in papirnat korak za nekoga drugega, a velik zame. Na prvi pogled se zdi le list papirja, na katerem piše “Ana Pavec is a certified birth doula bla bla bla”. A v procesu sem zrasla, poglobila svoje vedenje in pogled na ta poklic ter se oblikovala na svoji edinstveni poti. Nekaj svojih prvih razmišljanj sem že podelila v člankih o profesionalnosti doul.Nekaj pogojev, ki jih je treba izpolniti za pridobitev tega naziva pri DONA International:

• prebrati zahtevano literaturo (zelo koristno tudi za pare v pričakovanju – priporočam seznam za branje v nosečnosti!)
• udeležiti se delavnice za porodne doule (Debra Pascali-Bonaro, Ljubljana 2009)
• opraviti usposabljanje za svetovanje pri dojenju (sem prostovoljka pri La Leche League Slovenija)
• opraviti in dokumentirati tri spremljanja pri porodu (te tri prve izkušnje so me trajno zaznamovale)
• napisati esej o namenu in prednostih porodne podpore
• udeležiti se tečaja priprave na porod in ga kritično ovrednotiti (hvala, Združenje Naravni začetki, za vaše delavnice Pričakujem otroka)
• pridobiti osnovno znanje o poteku poroda (in izpolniti test za samopreverjanje)
• pridobiti dobre ocene od uporabnic storitev in zdravstvenih strokovnjakov
• izdelati seznam organizacij, posameznikov in podjetij v lokalnem okolju, ki lahko koristijo staršem v poporodnem obdobju

Vendar se tega pisanja nisem lotila (samo 🙂 ) zato, da bi se pohvalila, ampak predvsem, da bi razmislila, na kakšen način sem se spremenila, odkar sledim temu klicu. In kot je   mojih krstnih “doularskih” izkušenj sedem, naj nanizam tudi sedem spoznanj, ki sem jih pridobila v tem obdobju.

1. Delo, povezano s certifikatom, me je predvsem spodbujalo, da sem preizkušala svojo zavezo do tega poklica.
2. Včasih sem si želela predvsem govoriti. Sedaj si na vso moč želim slišati. 
3. Dojela sem, da smo si ženske tako močno različne med seboj, da nikakor ni mogoče predvidevati, kaj si kdo želi v nekem trenutku. Zato je treba neprestano preverjati, ali razumem prav, ali sem v resnici slišala njene potrebe.
4. Ves čas mislim, da si moram prisotnost v takem pomembnem trenutku, kot je rojstvo, nekako prislužiti. Skušam ponotranjiti, kaj pomeni biti pred delati.
5. Prebudilo se mi je povsem novo občudovanje do žensk, ki se zmorejo in tudi se postavijo zase in za svoje življenje, dostojanstvo.
6. Ob spoznavanju življenj in modrosti vélikih ljudi na področju poroda me je pretreslo, kako veliko ponavljanja potrebuje človeštvo, da dojame, da bi bila boljša neka druga pot … Velike spremembe se dogajajo zelo zelo počasi.
7. Odkrila sem, da biti velik ne pomeni neke oddaljene nedosegljive fame, ampak narediti tisto, kar čutiš, da je prav, v danem trenutku.

Upam, da kmalu postanem velika 🙂 in še bolje služim parom, ki me bodo potrebovali.